Narod stotero povrne

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narod stotero povrne[1]
Lazar Lazarević
Izdano: Kres, 1/12 (1922), 201–203
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mrak se je že spuščal nad bregom, a parnika še ni bilo videti. Razočarani in s tužno povešenimi glavami so se razšli čakalci; mnogi od njih so že od jutra stali in čakali parnik na bregu tihe, prodnate Save; večina jih je že več dni stala tu in gledala v daljavo, da so jih od neprestanega opazovanja že oči bolele.

Obrežje je polagoma opustelo. Razen delavcev in uslužbencev parobrodne družbe sta ostala le še dva — eden v širokih hlačah s fesom na glavi, drugi v vojaški obleki, z ostrogami na škornjih.

Prvi, kotlarski mojster Blagoje, je ves dan nemirno begal po obrežju, niti minuto ni mogel stati mirno, niti ni za trenutek vzel pipe iz zob, neprestano je ustavljal nečimerno neprijazne agente z vprašanji:

Kako da parnika ni in ni? Niste-li dobili kake brzojavke? Zakaj ima zamudo? Mogoče je voda preplitva? Mogoče so mu še kako barko priklopili?

Drugi, kapetan Afanazij Eličič, je nasprotno ves dan stal na istem mestu, skoraj da se ni ganil in ni spustil utrujenega, hrepenečega pogleda z one točke na obzorju, kjer bi se moral pokazati parobrod.

V vsej njegovi zunanjosti je bila čudna mešanica gospoda in kmeta. V njem ni bilo ničesar strašnega in prepričevalnega, ampak čutil si v njem kakor v zadušljivi tišini pred viharjem tolikšno skrito silo, da bi bila sposobna v nekih položajih vse okrog sebe zlomiti. Korenjaška postava, snežnobelo perilo in blesteča sablja so navajali na misel, da mora biti ta človek ravnotako izvrsten plesalec in ljubitelj ostrig, kakor bi bil sposoben, reči dami predrzno žalitev ali pa vsekniti se v servieto.

In ko je toliko potemnelo, da je bilo komaj mogoče razločiti brokatni rob na čepici parobrodnega agenta, sta se oba tužno zavlekla v krčmo.

»Ne pride in ne pride!« se ni mogel vzdržati vročekrvni Blagoje ter se je obrnil k častniku s takim naglasom nervozne jeze, kakor bi se pritoževal, da je pri kvartanju zaigral.

»Da, ne pride,« se je tiha, z vzdržanim uradnim glasom odzval kapetan.

»In kaj naj to pomeni, moj Bog? Niso-li ...? Toda ne, to ne more biti! ... Saj ni tu blizu nikjer Turkov? ... In parnika tudi ne smejo obstreljevati, kajne?«

Kapetan je molčal.

»In koga vi pričakujete?« je zopet povzel Blagoje.

»Ženo.«

»A jaz sina. Ranjen je. Toda ranjen je lahko,« je hitro pristavil Blagoje ter začel iztrkavati pipo in jo zopet basati. »Njegov tovariš Jole mi je pisal: in sicer tusem in tusem.«

In neodločno je s prstom pokazal na levo stran pleč in vzdolž desnega bedra.

»Popraskala ga je krogla, veste. Iz bolnišnice so ga odpustili domov — dokler se ne popravi, a potem zopet v boj ... Kaj hočemo, z božjo pomočjo bomo že premagali sovražnika ... Saj je to potrebno!«

»Kaj pa je vaš sin?«

»Moj sin? Kotlar kakor jaz. In delavec — morali bi ga videti. Zlate roke! In kako močan — pravi velikan! Njegova roka je debelejša kot moja noga tule. Jaz sem v teli težkih časih vse razprodal. Kaj pa hočem s svojo šaro? Ampak rokodelsko orodje sem vse shranil. Dokler ima moj fant zdrave roke in orodje — nam ne bo treba gladu poginiti in če bi nas bilo deset duš.«

»Prav imate, ali kaj pa je on pri vojakih?«

»V vojski? V pešpolku. Jaz sem mu pravil, naj bi raje prosil za topničarje, saj bi lahko vsak top obvladal. In pri srcu je bolj veselo, kadar zagrmi. No, on je odvrnil: "Hočem priti bližje k sovražniku ... na streljaj — ali pa še celo v spopad!" Oh, in kadar se ga loti prava jeza, je človeka kar strah pred njim.«

»A kje je pa bil ranjen, v katerem boju?«

»Ne morem vam povedati. Sicer je pisal njegov tovariš, vendar si nikakor ne morem zapomniti — vsa ta imena so tako učena ... V dveh bojih je bil ranjen. Jaz imam ono pismo s seboj — tu, poglejte. Da, v dveh bojih je bil ranjen.«

In potegnil je zmečkan in masten listek iz nedrij ter ga pomolil kapetanu: ta ga je vzel, da ga prečita v krčmi pri luči.

Komaj sta se prerila in sedla za mizo. Blagoja se je lotila strašna razdraženost. Ni ljubil prepira in ni iskal povoda zanj. Zaliti se ni pustil od nikogar in za najmanjše se je brez usmiljenja osvetil; toda sam se ni nikogar brez potrebe dotaknil. In navadno tudi ni bil posebno zgovoren. Toda danes sta ga nestrpnost in temna slutnja spravila v neko mrzlično stanje in v obupnem prizadevanju zaglušiti svoje misli, se je znesel nad natakarjem za umazanost, ter besno preklinjal, dokler je le mogel najti za to kak povod. Potem se je nepričakovano zopet obrnil k častniku.

»Ali ste videli fanta z nogo?«

»Kakšnega fanta z nogo?«

»No, onega, ki ima lesen kolec! Ki hodi ob berglji. No, vrag vzemi, tistega, kateremu so zdravniki odrezali nogo.«

»Zakaj so mu odrezali nogo?«

»Rekli so, da bi sicer umrl od rane, dobljene pod Javorom. Pa so mu jo odrezali. In ta človek hodi brez noge. Ali ga res še niste srečali? Kako, da ga niste opazili? Saj je vedno pred cerkvenimi vratmi. Miloščine prosi. To je gorje, to je gorjè, moj Bog. Stokrat lažje jo umreti. A on — nič ... živi!«

»Kako pa drugače, če je živ?«

»No, jaz pravim — to mi ni všeč, da berači.«

»I, kaj pa hočemo! Človeku je treba jesti.«

»Razumem. Toda po mojem: če je človek v vojni zgubil nogo, ga je treba za to nagraditi. Vsakemu bi bila dolžnost, stopiti k njemu ter mu z ljubeznijo, po bratovsko reči: "Vzemi, brat. Zahvaljujem se ti, da si kri za nas prelival." Tako nekako bi moral reči. Saj je vendar človek. Piti in jesti mu je vendar treba! In tu in tam pokaditi pipico tobaka. Saj je živ človek!«

»Ne, vi ne govorite stvarno. Če je človek trpel za mater domovino, je to nekaj vzvišenega in mora si to šteti v veliko srečo. Ne moremo ga še pa raditega povzdigniti za dvornega svetnika. Mi vsi smo dolžniki svoje domovine, a domovina nam ni dolžnik.«

»Poznam to vašo filozofijo! Toda ali je to božja postava? Saj je vendar, kako naj se izrazim, celò pogledati strašno. Poglejte, do tu gori ima odrezano. In lačen je. Kaj pa naj stori? Orati ne more, kopati ne more. Beračiti? Jeli to prijetno? In mislite, da naberači, kolikor potrebuje? Naj vrag vse skupaj vzame. Če bi jaz bil oblast, o jaz bi vedel, kaj storiti! Šel bi naravnost od hiše do hiše; vstopil bi: sedi gospod za pečenimi piščanci. "Piščance obiraš?" bi ga vprašal. — "Da." — "A ta tukaj je za to kri prelival. Kaj naj zdaj začne z eno nogo?" — "Kaj pa mene to briga?" — "A tako! Tebe to ne briga? Alo, zdravnik, sem, reži! Tu gori na tem mestu odreži! No, kaj, prijatelj, zdaj veš, kako je breznogemu revežu?«

»Da, da, seveda,« je mehko spregovoril kapetan, videč, da ga ne dovede do višjega pojmovanja. »Saj, ko se vojna konča, jih bo vse država preskrbela. Vse invalide.«

»Poznam to preskrbo! Pred cerkvenimi vratmi in pa ob cestah. Čakajte... zdi se mi ... piščal. Niste slišali?«

Z vratolomno naglico je Blagoje skočil na ulico in se čez minuto nevoljen vrnil.

»Najbrž so žvižgali kakemu psu. Oh, moj Bog, zakaj parnika tako dolgo ni? Ej, mali! Pojdi sem. Ali se je že kdaj pripetilo, da je parnik imel takšno zamudo? Ne veš? Kaj pa potem veš, rilec zamazani? Daj kaj piti, kaj bolj močnega! Imate žganja? Vi, gospod, pijete žganje? Ne? Jaz tudi zelo redkokdaj. Ampak, kaj naj delam zdajle? Čakajte ... zvonec? Ne, zdelo se mi je, Bog ti moj. In kaditi tudi ne morem več, mi je že slabo postalo od tega tobaka. Ej, mali! Prinesi žganja!«

»Če bi prej vedel, da bo tako, bi šel raje s konjem ponj — bi bil zdaj že doma. Pa sem mislil — ranjen je, čeprav samo lahko, pa se le rana lahko pretrese, sem si mislil. — No, ti, šlapa, kje pa je žganje? Daj brž! — ln veste, gospod, poznal sem nekoč konja, povem vam, kakor zver, ptica!«

In ne da bi končal, je planil iz sobe. Čez minuto se je zopet vrnil —- zmotil se je — prevrnil je kozarček z žganjem ter s ponarejeno živahnostjo zopet začel pripovedovati o konju.

Kapetan ga že ni več poslušal. Njega samega je skrb tako prevzela, da se mu je začelo vrteti v glavi. Njegove misli so bile v Knjaževičih, kjer je pri materi živela njegova žena v pričakovanju poroda. Čerkezi so se takrat mudili tam. Vse strahote krvavega klanja so mu vstajale pred očmi.

Je na svetu še kaj strašnejšega od negotovosti? Od tistega časa, ko je odšel na boj, je prejel od žene komaj dve pismi. Po porodu se je nameravala pripeljati k njemu, a odkar je dobil zadnje njeno pismo, je minulo že pet tednov. Turki so medtem dospeli že do Trezibabe. Bog ve, kaj je tam. Mogoče so mu že razrušili dom, in postelj, na kateri je rodila žena, sežgali ... Z velikim trudom je dobil od komandanta dovoljenje, da ji gre sem do pristanišča naproti — in tu medli že cele dneve v mučnem pričakovanju ... Kaj prinese jutrišnji dan?

Šele proti polnoči se je vlegel na klop pod oknom. Blagoje je spal težko spanje, sedeč, z laktmi, oprtimi na kolena, ter z glavo, naslonjeno v dlani. Kapetan se je preobračal brez spanca, ne odvrnivši utrujenih oči od okna, skozi katero je prodiral vedno svetlejši jutranji somrak.

Je-li slišal, ali je samo v srcu zaslutil? Ne vedoč, če je bilo samo trenutek ali cela večnost, je pritekel do pristana in zagledal med množico žensko z visoko nad glavo dvignjenim detetom.

Prerivajoč se skozi množico na mostu, je skušal ugledati obraz žene, debeloličnega fantka, starko-mater. So-li res živi? Nekaj je govoril, ihte, skozi solze radosti, je nekaj pripovedovala žena, mati se je smehljala: vse je porušeno, vse je proč — dom in gospodarstvo in vse imetje. Oh, ni-li vseeno, saj so živi, saj je žena tu, pri njem, z detetom, in on — oče!

Naenkrat pa zagleda na mostiču vojaka brez desne noge in leve roke; nekaj ga je zbodlo v srce, oddal je dete ženi, planil k pohabljencu in ga prijel za ramo.

»Slišiš, nisi ti sin mojstra Blagoja?«

»Da, gospod kapetan,« je odvrnil vojak ter priložil po vojaški prste k čepici in privzdignil bergljo. Pri tem je pa malo manjkalo, da ni pade! in se zadel ob mimoidočo damo s psičkom, ki je s preplašenim krikom odskočila.

»Tvoj oče je tu. Počakaj malo, mu grem povedati.« In stekel je h krčmi, toda Blagoje mu je že hitel naproti, brez kape, kakor brezumen.

»Stojte! On je težko ranjen! Jako težko ...«

»Ni res! Kdo je rekel? Tu je pismo ...«

»Oče!« je tiho in mehko zaklical vojak, ter se obrnil na berglji. »To sem jaz, oče!«

Blagoje je stal, dolgo, dolgo in molče gledal sina, naenkrat se je brez zavesti zgrudil na zemljo.

Vse navzoče je ganil pogled na mladega orjaka, lepega, silnega, možatega in — pohabljenega. Kakor dragocena porcelanasta vaza, razbita na drobne koščke ... Vsi so planili k starcu, še celò nervozna dama s psičkom mu je pomolila stekleničko s špiritom.

Starec se je zopet zavedel, vstal, otrl si z rokavom obraz, oblit z vodo — in objel sina. Dolgo ga ni izpustil iz objema, potem je pogledal na ono mesto, kjer je bila prej noga, in je rekel:

»No, hvala usmiljenemu Bogu, da si vsaj živ! Vse se bo popravilo! A za tole — potegnil je z roko po berglji — za tole bo narod stotero povrnil! ... Ali ni res, bratje?«

Slišal se je enoglasen golč, vsi so ju obstopili.

»Tukaj, na, vzemi od mene prvega,« je rekel kapetan ter mu dal uro z verižico. Denarja ni imel v žepu razen nekaj drobiža.

»Zahvaljujem se vam, gospod kapetan,« je odvrnil vojak ter se po vojaški dotaknil s prsti člepice. »Na, vzemi, oče ... jaz imam samo eno roko,« je dostavil, videč, da se steguje k njemu šle neka roka, držeča pipico z jantarnim ustnikom. »Bog povrni, brat! Vzemi, oče.«

Nekdo mu je snel čepico z glave in vrgel vanjo prvi cekin; za njim so se vsipala z vseh strani dobrohotna darila.

Med potniki je bilo tudi nekaj ruskih "bratuškov", katerih široko-mehke narave niso skoparile z bogatimi darili. Orjaški, lepi fant je korajžno odgovarjal: Bog povrni, brat! Vzemi oče. — Toda njegov glas je postajal vedno tišji in tišji in nazadnje so mu solze v gostih kapljah polzele po licu.

»No, kaj pa ti je! Jočeš?« vzklikne Blagoje, »zaraditega? Saj še ni take sile! Začel ... kako bi že povedal? Privadiš se! ... In kaj sem rekel: stoterno bo narod povrnil! In tako je tudi bilo ...«

Naenkrat pa je vrgel čepico na tla in se še sam razjokal.

Kapetanova žena se je ozrla po rokah in nogah svojega moža in zašepetala, zadržujoči solze:

»Pojdiva odtod. Tukaj je gorje, a midva sva tako srečna, tako srečna!«

Blagoje je odpeljal sina v mesto. Spočetka sta še nekako živela; tudi pozneje niso dobri ljudje pozabili nanju. In čemu se tudi človek s časom ne privadi! Vse se s časom zabriše: radost, ljubezen, dolžnost in sočutje ... Vse se pozabi ... Konj, dirjalec, kateremu so dajali nekdaj prva darila, konča življenje kot pregnano kljuse na gnoju.

Kapetan Eličić si je postavil novo hišico na svoji zemlji v Knjaževičih in je iznova zaživel s svojo ženo in zdravim sinkom. A stari Blagoje je še nekaj časa trdil: "Narod stoterno povrne," potem je začel govoriti: "Bog bo vse poplačal," nazadnje pa se je udal pijači in kmalu umrl.

Njegov sin pa dobiva penzijo iz invalidnega fonda in — berači v Kristusovem imenu.

Opomba[uredi]

  1. Nastopna, iz srbščine prevedena povestica se odigrava v času rusko-turške vojne. Toliko, da jo bodo naši bralci bolje umeli.