Narečja telesa

I

Ti si stih. Izdihnjen,
naizpisan stih.
Jaz sem glava. Nadarjena za britje
slepih. Ob odločitvah prevarana varljivka.
Pollunja, z ostalo svetlobo jašem metlo
svobode: med razumnike, tako natančne, tako
zbrane.
Jaz sem roka. Skozme švisne znanje odljudnih
zvezdnih zborov v kurbirsko zemljo, bližnjo
lepotico.
In še sem: stopalo, preganjavica negibnih.
In trebuh: sedlišče strahov brezjezičnih.
Med stegnoma tesalec jasli in gavg.
Pod vratom: siromak, ki se ne zna stočiti
s hrepenenjem, tako, da bije z vedno bolj
zategnjeno vzmetjo.
Jaz sem koža, pena v žvali časa.
Ti si stih, do take mere izdihnjen,
do take mere neizpisan,
da bi te misel strla s svojo težo.
Jaz sem telo.



II

Ti si telo.
Žmirek sonca v nabreklini nog.
Ognjeni krog bivanja: mrljenje. Požig
dedovanja, prerod spomina.
Jaz sem zvok, golčavi golobnjak pomena.
Ti si razkritje slasti, v bičju hrbta,
v semenišču prstov, v blodišču
podleganj.
In še si: gneča polti,
gnezdišče stomestih bodljajev,
lakota svetlobe,
laket sveta,
sveta mera lepote,
nedoločljivost razvidja!
Med dojkama rdečica uda. Med dojkama
solzna borovnica vsemirja, razpočene večnosti
sprevračanja: dušman in duša, dušman in duša,
hudič z osirjem v jetrih in samotna
sprehajalka bitjeca, ki šele bo
in že ni več ...
Imej me, v razmerju s tišino.
Jaz sem plesišče terjatev,
ti si telo.



III

...
se tako izrazi bolečina? Je to, kar skeli
privez življenja?
In kako govori izlizani čut?
Katera izreka pripada zasipanju ust?
Rob besede, njen pomol?
Je kaj svetlejše od utopljenčevega pogleda,
ki ga drsteči nemir valov približa
mesečini?
Če ima groza žabjo kožo, kakšen je njen
izvežbani klic?
Zenit besede, brez sence, brez spomina?

...
se tako izrazi povit jok učlovečenja?
Ne zveš,
ne zvem.
Ker ti počivaš z najsvetejšim v šečici
ljubimkanj
in jaz čolnarim sosledje tvojih oznak.



IV

V beljakovini žvrklja
melanholična napoved velikega dežja.
Dneve bo padal na ljudi, tedne na mravlje
in lobanje, leta na sporočila, njihove krhkre shrambe.
Ob koncu, ko bo čas izbrisan, še na premrlo svetlobo.
Pot je odprta.
Kdaj jo nastopiva, razročena do stvari,
zaročena, in zarečena z obrambo ljubezni?
Kaj le je spremenilo rase v crkljano breme bogov?
Komaj še kakšno okol semeni skrivnost
ponovljenega cvetja.
Pa ne bi smeli prezreti: veter in grozd,
krošnja in klas, list in lehnjak so
z vsakim dnem si vližji.
Vse, kar se zbliža,
opušča človeka,
ki ni navajen
zvestobe.



V

Duša, ti si telo.
Visoko stojiš, z neslšno rano v prsih,
med pokolenji smisla. Visoko stojiš, z milujočim licem
naklonjena temu, kar ostaja nedoseženo.
Kakot otrok, ki je najprej drevo, ozemljena žival,
ne sprašuješ za smer rasti.
Ker veš, kako se v iskrto bitja pihne voljo
zmagovalcev. Še tako ponižan dedič bo odtisnil
globjo sled v puščobo svetišč.
Še tako izmučen potomec bo razum opasal
z besom borbe. Na meji revolucij bodo klavci
hitrejši in žrtve vztrajnejše.
Ti veš, kako ponosno je treba
odhajat med odseve junaštev. Ker tvoje srce je strmno
kot enakonočje. Njegova vzravnanost je mera
ljudskega ugreza v prihodnost.
Imamo prihodnost: pa tudi imamo bodočnost?
In odgovarjaš z oganko, s protislovjem poljuba:
bok na bok, prsi na prsi, sence na sence,
da je hudi in gladko, da prihaja nevzdržna lepota,
da se čut obdaja s korono, da se palatalizira zavest,
da je presežek biti puhli ničes,
da se življenje
shuli pod perut
vsezadnje
praznine.