Narcis govori (LZ)
| Narcis govori (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
Pesem je prvi slovenski prevod Paula Valéryja.
| |||||||||||||
- Narcissae placandis manibus.
Otožne sestre lilije, ves po lepoti mrem,
o, kdaj v nagoti vaši se lepega uzrem!
V tišini k vam, o Nimfe, vodne bajne vile,
brezupne moje solze bodo zamolile.
Zdaj sončne hvalnice gasnó ...
Že je večer
in zlate trave žuboré v temino sveto
in mesec zli zrcalo dvignil je nad vir,
ki gol ni več odseval pod nočjó razpeto.
O, moj safir, vtopljen v ubrano trsje to,
ker sem otožno lep, kako trpim bolnó!
Safir prastari, ti si vir mi čarodejni,
kjer sem izgubil davnih ur smeh blagodejni.
Kak objokujem tvoj usodni, jasni sij,
zlonosni vir, ki ukazuješ mi trpeti,
v sinjini smrtni hlastno sem vsesal oči
v podobo svojo, ki krasé jo mokri cveti.
O, večna bol, ki vzdaješ jo, obraz moj mili!
Zdaj preko sinjih gajev teh in sester lilij
preliva se samo še ametistno bleda,
zadostna luč, da zaročenca mi obsveti
v zrcalu, ki opojno trpko name sveti,
iz tebe, ametist, moj blazni sen me gleda!
Glej, v vodi: moja polt iz rose, mesečine
se iz zvijačno posmehljive pne gladine.
Roké srebrne, — glej, vsak njihov zgib čist spev —
počasne, v zlatu divnem so se utrudile,
zaman jetnika v mreži listov so prosile,
mračnih bogov imena mečem zdaj v odmev!
Zdravstvuj! Odsev zgubljen, na mirnem valu vjet,
Narcis, poslednja ura z rahlim vonjem boža
nežno srcé. Na prazen grob položi cvet —
pokojnikovim manom bo nagrobna roža.
Kot z rožo ustnico naj mu poljub utrinjam,
naj pester šar spokojne sanje mu pregrinja.
Zdaj noč pošepetava, daljna in samotna,
čašam, ki lahna polni bleda jih senčava,
a dolgim mirtam luna roga se igrava.
O, božje te častim pod mirtami, Temotna.
Telo, v samoti razcvetelo, v trpkem slaju
zrcali se iz vóde v spavajočem gaju.
O, to teló, mladeniško, deviško nežno!
Presanjati na mahu uro lažno bežno!
Zamolkla blaženost globoki gaj napaja.
Zdravstvuj, Narcis, umri! Somračje že piščali
po sinjem svodu, ki zavit je v temni halji,
žalobne speve zvočne črede, ki odhaja.
Lepota v speči vodi, nema in pobožna,
večeru slična, naj na biserna in rožna
ti usta dam uročni, nočni ta poljub,
da zadrhti kristal, ki ga skali moj up.
Telo izgnano moje, odnesi ga v temino,
piščal osamljena, ti toči v mesečino,
v srebrne čaše daljna plakanja.