Narcis govori

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zamrznjeni ribnik (Jarc) Narcis govori
(Lirika)
Miran Jarc
Zamaknjenje (Jarc)
To je prevod pesmi Paula Valéryja.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Otožne sestre lilije, ves po lepoti mrem,
o, kdaj v nagoti vaši se lepega uzrem!
V tišini k vam, o nimfe, vodne bajne vile,
brezupne moje solze bodo zamolile.
Zdaj sončne hvalnice gasno ... Že je večer
in zlate trave žubore v temino sveto
in mesec zli zrcalo dvignil je nad vir,
ki gol ni več odseval pod nočjo razpeto.
O, moj safir, vtopljen v ubrano trsje to,
ker sem otožno lep, kako trpim bolnó!
Safir prastari, ti si vir mi čarodejni,
kjer sem izgubil davnih ur smeh blagodejni.

Kak objokujem tvoj usodni, jasni sij,
zlonosni vir, ki ukazuješ mi trpeti,
v sinjini smrtni hlastno sem vsesal oči
v podobo svojo, ki krase jo mokri cveti.
O, večna bol, ki vzdaješ jo, obraz moj mili!
Zdaj preko sinjih gajev teh in sester lilij
preliva se samo še ametistno bleda,
zadostna luč, da zaročenca mi obsveti
v zrcalu, ki opojno, trpko name sveti,
iz tebe, ametist, moj blazni sen me gleda!
Glej, v vodi moja polt iz rose, mesečine
se iz zvijačno posmehljive pne gladine.
Roké srebrne, glej, vsak njihov zgib čist spev,
počasne, v zlatu divnem so se utrudile,
zaman jetnika v mreži listov so prosile,
mračnih bogov imena mečem mu v odmev!

Zdravstvuj! Odsev zgubljen na mirnem valu vjet,
Narcis, poslednja ura z rahlim vonjem boža
nežno srce. Na prazen grob položi cvet —
pokojnikovim manom bo nagrobna roža.
Kot z rožo-ustnico naj mu poljub utrinjam,
naj pisan šar spokojne sanje mu pregrinja.
Zdaj noč pošepetava, daljna in samotna,
čašam, ki lahna polni bleda jih senčava,
a dolgim mirtam luna roga se igrava.

O, božje te častim pod mirtami, Temotna.
Telo, v samoti razcvetelo, v trpkem slaju
zrcali se iz vôde v spavajočem gaju.
O, to teló, mladeniško, deviško nežno!
Presanjati na mahu uro lažno bežno!
Zamolkla blaženost globoki gaj napaja …

Zdravstvuj, Narcis, umri! Somračje že piščali
po sinjem svodu, ki zavit je v temni halji,
žalobne speve zvočne črede, ki odhaja.

Lepota v speči vodi, nema in pobožna,
večeru slična, naj na biserna in rožna
ti usta dam uročni, nočni ta poljub,
da zadrhti kristal, ki ga skali moj up.

Telo izgnano moje, odnesi ga v temino,
piščal osamljena, ti toči v mesečino,
v srebrne čaše daljna plakanja.

Paul Valéry