Nar veči zaderžek omikanja slovenskiga ljudstva
| Nar veči zaderžek omikanja slovenskiga ljudstva anonimno |
Podpisano kot o.
| |||||||||||||
Nekteri preprosti Slovenci umejo take čerke zarezati nad vrata svojih hiš, de môra v tisti hiši potlej ljudí po njih mnenji ne tlači. Bog daj, de bi se med modrimi Slovenci našli možjé, ki bi moč in oblast imeli pregnati môro, ki našo slovensko izobraženost tako nemilo tlači!
Ta môra je nemški jezik, vpeljan v slovenske kancelije. Vsak, tudi preprosti človek terja od šole gotov dobiček; ako ni tega, ne mara za šolo. Otroci, ki delj časa hodijo v šolo, ne znajo očetam iz pisem, ki jih dobivajo v kancelijah, kaj povedati. Ta nevednost razdraži starše zoper učenike z očitanjem, de učiti ne znajo, in otroci ostanejo domá. „Pokaj bi pošiljal ‒ pravijo starši ‒ otroka v šolo, saj se nič ne nauči?“ Učeniki, de bi ta ukor od sebe odvernili, učijo otroke nemški jezik, misleči, de bi vender kaj staršem povedati znali. Pa kmečkim otrokam več lét neznane ptuje beséde zabijati v glavo, ktere zopet pozabiti morajo, kér jih rabiti priložnosti nimajo: ali se to ne pravi prazno slamo mlatiti? Otroci vidijo, de zaželjeniga namena doseči nemorejo in s starši vred obupajo. ‒ In je še drugih rečí, pri kterih rodoljub ne vé: ali bi se smejal, ali pa jezil! O j, kako smešni so nemški napisi na križopotih v samotnih krajih in kotih, kamor gotovo noben Nemec nikoli ne pride. Ravno tako smešne so v nemškim jeziku pisane povabe, poslane iz komesije na župane in kmete, ki dostikrat nobene nemške besédice nerazumejo. Po dve uri delječ se včasi kdo muči do duhovna, de bi mu po slovensko povedal, kaj se od njega imeti hoče. Množite tedej šole, povišajte učenikam plačilo; pa Vam povém: de prazno slamo mlatite, ako slovenskiga jezika v slovenske kancelije ne vpeljete. Le ondi se bojo starši in otroci za šole vneli, kjer bodo vsako pismo in razpravo v kancelíi storjeno prebrati in zapopadek povedati umeli. Ta dobiček vsak kmet spozná, druziga pa ne.
In zakaj bi se to ne zgodilo? Kaj niso še časi za herbtam, kjer so grozovitniki sv. véro, jezik in ljudi kot pomoge rabili, de bi se na pristolu ohranili in svojo sebično oblast in moč delj razprostili? Ali bodo Nemci tudi zdej pri zadobljeni svobodi še zmirej nam svoj jezik narivali? Bodo še zmerej hrepeneli na razvalini naše narodnosti zidati svojo?! Nemci! Odstopite od te stare, do današnjiga dneva zoper nas ponavljane krivíce. Ozrite se po stvarnici! Rožice raznih bôj in dišal cvetêjo ena poleg druge; tičice prepévajo v našim milim podnebji ena zraven druge, in nobena zmed njih ne sili drugi svoje pesmi, pa se vender njih mili glasi zlagajo v tako soglasje, ki ušesa mika in sercé veselí. Zakaj bi tako tudi Slovani in Nemci, razumne stvarí, eni zraven druzih v miru in ljubezni kot bratje ne živeli? Ta razlika je Božja naredba, in zakaj bi se ji človek zoperstavil? Razbili ste srečno zdej verige tiranstva: dajte tedej pravice Slovencam nazaj, ktere jim je nemško tiranstvo vzelo; zdrobite postave, ki so zoper človeško naravo in Vam v sramoto; dajte našimu jeziku razvijati se svobodno in prosto; zakaj le iz njega nam cvetè naša omika in narodnost. Vaša mladika v naš divjak vcepljena hira in ne nosi sadú. Samo ondi bomo mi veselo vživali sad svobode, kjer smo Vam jo dobiti pomagali, in smo za njo vse darovati pripravljeni.
Morebiti boste rekli, de nas je premalo, de bi kancelijski jezik imeli. Ni nas tako malo: Slovencov je poldrugi milijon, in ilirstvo je veliko. Le Vaše šembrane škarje so tako šegave in umetne, de nas na tako drobne kosce rezati umejo. Nikar nas ne priklopite k svoji deržavni vezi; ako to storite, nas k smerti obsodite. In kdo nas bo rešil te smerti? Ali imamo Slovenci taciga možá ? ‒
‒o‒