Naprej v preteklost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naprej v preteklost
Milan Dekleva
Spisano: Lucija Vidmar
Izdano: Mladinska knjiga 1997
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Najtežje je začeti[uredi]

»Začnimo,« je rekel Miha. »Naprej v preteklost, znanstveno-fantastična zgodba. Napisal Miha Jazbinšek. Izšlo v Ljubljani, leta 1998. Prvo poglavje…«
Pogledal je na ekran svojega računalnika, kot bi upal, da se bo na njem pričela zgodba izpisovati sama od sebe. Vstal je izza tipkovnice in se zazrl skozi okno. Zunaj je bil majski večer, zrak je bil masten od pomladi. Mesto je trepetalo v odbleskih luči, ki so se nad grajskim gričem stapljale z mežikajočo svetlobo neznanih ozvezdij.
»Najtežje je začeti«, je zamrmral Miha. »No ja, tudi končati ni lahko. In zaplesti zgodbo, to je problem.«
Na široko je odprl okno. Mesto ga je nagovorilo s šumotom avtomobilov, ki so vozili pod njegovo stolpnico. Hiša je ležala ob široki vpadnici, po kateri so se neutrudno valili avtomobili.
»Koliko nenavadnih usod,« je pomislil Miha. »Koliko nenavadnih običajnih usod.«
Za hip se mu je zazdelo, da je s kotičkom očesa, desno nad oknico, v bližini Venere, zagledal še eno bleščečo točko, točko, ki je prej ni bilo. »Nad Ljubljano se je ustavila vesoljska ladja. Neznana bitja so s pomočjo neverjetno izpopolnjenega heliografa pričela oddajati sporočila, ki so spremenila usodo človeštva …« Odmahnil je z roko. »Kdo pa bi verjel takšni kozlariji,« je besno zarenčal, še enkrat vzdihnil in sedel za tipkovnico.
»Zdaj pa zares« Njegovi prsti so odtipkali prve stavke nove knjige, za katero je bil prepričan, da bo postala svetovna uspešnica. »Ko je Steven prihitel iz šole, ga je Mojca že nestrpno čakala …«
Pogledal je na ekran in besno pritiskal na ukaz za brisanje besedila. »Figo freško,« je glasno rekel, »čemu ne bi jaz sam nastopal v svoji zgodbi?«
Zelo premišljeno in zelo samozavestno je odtipkal prvi stavek: »Ko je Miha prihitel iz šole, ge je Mojca že nestrpno čakala …«

Prvi slovenski časovni stroj[uredi]

Ko je Miha prihitel iz šole, ga je Mojca že nestrpno čakala. Mojca je bila le nekaj mesecev mlajša od Mihe; oba sta stanovala v isti stolpnici in hodila v isto šolo. Miha v osmi, Mojca v sedmega. Mihu je bila Mojca všeč, ker je imela lepe svetle dolge lase, lepe modre iskrive oči in svetle dolge noge. Problem je bil v tem, da Miha ni imel dovolj časa za ljubezen, ker je bil genialen otrok. Že pri desetih letih je sestavil samodejno leteče omelo, pri dvanajstih sintetizator goriva in pri trinajstih časovni stroj. Ta stroj je bil prvi v Sloveniji in tudi prvi v galaksiji Rimske ceste.
Mojci je bil Miha všeč, ker je zgledal frajersko. Frajersko je zgledal, ker je bil genijalček. In v tem je bil problem, kajti Miha je preveč časa posvetil brkljanju po računalniku in kar naprej hodil na fizikalni inštitut Jožef Stefan. Ampak, ko je naredil časovni stroj, takrat se ji je posvetilo, da ji je Miha sto procentno in dokončno všeč. Nič čudnega torej, da ga je čakala v njegovi sobi!
Še en problem je bil v tej sobi in ime mu je bilo Andrej. Andrej je bil petarček, čeprav je treba priznati, da je bil nadnaravno razvit petarček. Capljal je za Mihom, kot kuža za klobaso. Še sreča (za Mojco in Miho), da je bil mahnjen na šprt in je imel večkrat na dan treninge.
»Zdravo!« je zasopel Miha in treščil torbo na tla. »Bomo preizkusili stroj?«
»Joj, kako sem nestrpna,« je vzkliknila Mojca in z občudovanjem pogledala Miho.
»Ne čakajmo niti trenutka več, veliki izumitelj!« je zacepetal Andrej.
Vsi hkrati so pogledali k stroju. Na zunaj je izgledal precej bedno, kot kakšna stara telefonska govorilnica v predmestju Londona. Ne, bolj je spominjal na križanca med vrtno uto in Aljaževim stolpom.
»Si prepričan, da stvar deluje? Da tole, kar počnemo, ni nevarno?« je Mojca zmajala z glavo.
»Cvikaš, mala?« je vprašal Andrej.
»Ja, bojim se, to pa zato, ker nisem tako butasta kot ti. Ti si preneumen, da bi te bilo strah.«
»Nehajta, prosim,« ju je prekinil Miha. »Po izračunih je stvar varna. Hipotetično tudi ...«
»Hipotetično? Kaj to pomeni?« je zanimalo Mojco.
»Nekaj v zvezi s hipotenuzo,« je bil pameten Andrej. »Ali pa s hipnozo.«
»Zapri usta,« mu je zelo resno dejal Miha. »Če hitro tečeš, še ne pomeni, da hitro misliš. Hipotetično pomeni ... filozofsko, razumeta. V smislu tega, kar vemo o času: če se ničesar v preteklosti ne da spremeniti to pomeni, da se nam v preteklosti nič ne more zgoditi. Tam bomo kot nekakšni marsovci. Samo opazovalci bomo, vama je jasno? Ker v resnici nas v preteklosti ni bilo, kapirata?«
Mojca ga je tokrat gledala dvomeče: »Nisem prepričana. Ne moremo biti tam – kot da nas ni.«
»Če bo nevarno, bomo pa zbežali,« je stvarno ugotovil Andrej, ki mu je bilo že precej manj jasno, kako si lahko nekje, kjer te ni. »Mene živ bog ne ujame,« je pribil.
»Poskusimo?« je vprašal Miha po dramatičnem premoru.
»Dajmo. A smo pustolovci ali nismo?« je bleknil Andrej.
»Ti si bolj pust kot lovec,« je rekla Mojca. »Ampak mika me. Mogoče bom srečala ... recimo ... recimo ... Robina Hooda.«
Miho je kar zvilo. »Ja, najbrž. Ali pa Rdečo kapico. Ne bomo se premikali skozi prostor, ampak samo skozi čas. Še vedno bomo pristali tu, kjer smo, v Sloveniji, razumeta, le da bomo pristali v preteklosti. Kolikor vem, se po naših gozdovih ni podilo bog ve koliko Robinov Hoodov.«  Z vljudno kretnjo je prijatelja povabil v kabino. »Vstopita, prva popotnika skozi čas, na sončni strani Alp in na vsej zemeljski skorji.«
Mojca si je obliznila ustnice in pogledala Andreja. Andrej je bolščal v časovni stroj, kot bi se spremenil v solnat steber.
»Mi daš roko?« se je Mojca obrnila k Mihu.
Miha je čisto malce zardel in jo prijel za roko. »Si predstavljaš, kako velik korak za človeštvo bomo storili?« je zašepetal.
»In kako majhnega za naju.« Mojca ni bila nič kaj navdušena za to, da bi delala v življenju prevelike korake.
Andrej se je medtem zbudil iz otrplosti in nekajkrat globoko vdihnil in izdihnil. »Jaz rad tekmujem,« je od deklamiral. »Potovanje v preteklost je tudi neke vrste tekma, a ne? Tekma s časom?« Z nadpovprečno pogumnim korakom nadpovprečno razvitega petarčka je stopil proti kabini.

Kdo ste, prividi demonski?[uredi]

V notranjosti časovnega stroja je bilo presenetljivo veliko prostora. Na prvi pogled je spominjala na kičasto razkošje božičnega drevesca: stene so bile obložene z zasloni, elektronskimi merilniki in instrumenti, med katerimi je bil najopaznejši zaslon natančne digitalne ure. Na njem se je v kričeče oranžni barvi svetil čas, v katerem so se nahajali: letnica, mesec, dan, ura, minuta, sekunda, desetinka, stotinka, tisočinka sekunde.
»Uau,« je dahnil Andrej, »špon! Utrgana zadeva! Se vidi, Miha, da si moj prijatelj!«
»A smo res sami v tem stroju?« je vprašala Mojca. »Tak občutek imam, kot bi stala v velikem robotu, ki me gleda in razmišlja, kaj naj stori z mano.«
»Nikomur nisem dovolil, da se približa stroju,« je rekel Miha. »Z matko in fotkom ni bilo težav, ker sta imela dovolj dela, da se nista vmešavala. Težje je bilo s psom. V kabini si je na vsak način hotel urediti brlog. Zdi se mi, da se nagonsko boji postarati,« je dodal.
»Pri vas je še pes pametnejši od polovice mojih sošolcev,« je otožno pripomnila Mojca.
»Tale ročica,« je rekel Miha in pokazal na napravo, ki je spominjala na mehanizem, namenjen dviganju in spuščanju letal, »je glavna pogonska ročica, ki nam bo bisto mojega izuma je v tem, da naša kabina ne bo drvela skozi prostor, da bi dosegla svetlobno hitrost. Ustvaril sem poseben ujačevalnik magnetnega polja. Aparat zgosti magnetno polje do take mere, da ne le ukrivi svetlobo, ki vanj doteka, ampak jo posrka vase in izpljune nazaj, v obratni smeri. Nekaj podobnega, kot se dogaja v črnih luknjah, le da gre tam za velikanske zgostitve snovi. Mi sledita?«
»Črne luknje me spominjajo na šolo,« je zajamral Andrej. »Nočem te več poslušat. A ni vseeno, če ti slediva ali ne slediva? V Vsakem primeru ti bova morala sledit, saj smo v isti kahlji!«
Miha in Mojca sta bila nad Andrejevo filozofsko pripombo iskreno presenečena.
»Okej,« je dejal Miha. Stopil je k pogonski ročici, preveril nekaj stikal in računalniških zaslonov in – narahlo potegnil za vzvod. »Pozor, napredujemo v preteklost,« ju je opozoril z napetostjo v glasu. »Bodita previdna, ker ne vem, kakšne bodo spremembe v elektrostatičnem ustroju v notranjosti kabine.«
»Saj sem vedela!« je šepnila Mojca, »vsi lasje mi grejo pokonci!«
Prav hudo pa ni bilo. Svetloba, ki je prihajala skozi okna, je postala slepeče bela. Zdelo se je, da prihaja od vsepovsod, kot bi se znašli v sredini sonca. Napela se je, tako da so imeli občutek, da svetloba diha. Vse ostalo, stene Mihove sobe, predmeti v njen, slike na zidovih ... se je zastrlo, zameglilo in izginilo.
»Počasi, Miha,« je dahnila Mojca, »ne smemo predaleč. Vse skupaj bo eksplodiralo.«
»Ne boj se,« je s suhim grlom odvrnil Miha. »Kar je, je. Poglej na zaslon. Smo že v letu tisoč devetsto. Rodili se bomo čez okrog osemdeset let.
»Kaj?« se je začudil Andrej. »Še osemdeset let bom mrtev?«
»Če te ni, ne pomeni, da si mrtev. »Miha je pogledal Andreja in vzdihnil. »Če si, torej ne pomeni, da si živ?« je dvomeče pripomnil Andrej, potem pa vzkliknil: »Ej, a ne vidiš, kje smo že?«
Miha se je bliskovito ozrl na zaslon časomera. »Na začetku štetja!« je vzkliknil. »Zaviram!«
Nabrekla svetloba se je umirila. Za okni kabine, se je pričela oblikovati zunanjost. Ampak tu ni bilo sledu o Mihovi sobi, kje neki! Pokrajina je bila videti divja, stvari in prizori, ki so jih bili otroci vajeni in so jim bili domači, so izginili kot kafra.
»Ufa, nobenih stolpnic. In nobenih športnih igrišč,« je rekel Andrej, z nosom, pritisnem ob steklo. »Precej divje zgleda tu okrog. Da ni kakšnih kač in nosorogov?«
»Ne nakladaj, šprinter. Na kače pozabi. Tu živijo, če kaj vem o zgodovini, Emonci. Rimski vojaki in meščani.«
»Ne maram vojakov,« se je skremžila Mojca. »Kjer so vojaki, je zmeraj sranje.«
A tu se ni dalo nič storiti: sranje je že čakalo nanje. Ko so odprli vrata kabine in stopili ven, niso imeli časa, da bi opazovali lepote ljubljanske kotlino pred dva tisoč leti. Le nekaj metrov od njih je stala lepo postrojena četica strumnih rimskih vojščakov. pred njimi se je s svojim mečem žvenketal njihov vodja. Sodeč po zlatnini, s katero je bil okrašen, in sodeč po izrazu, ki ga je pricopral na svoja herojska lica, je bil zelo pomemben človek.
»Dokler bom jaz vodil tole postojanko,« je rekel pomembnež, »in dokler mi bi ime Tit Emonski, bo za obzidjem vladal red. Ne pozabite, da se tu okrog plazijo zelo nevarni barbari ... e ... e ... Kako jim je že ime?«
»Kelti!« mu je pojasnil Miha.
Četica vojščakov se je – kot bi vadila baletno točko – hkrati zasukala. Junaki so vsi hkrati izbuljili oči. Vsi hkrati so odprli usta, vsem hkrati so iz rok popadali meči. Tit Emonski je od presenečenja kar poskočil.
»Ejha, pobje! Kdo so tile prividi? Kdo ste prividi demonski?« je zarjovel, namesto, da bi vljudno nagovoril otroke.
»Nobeni prividi nismo. Trije genialni otroci, to smo,« se je užaljeno našobila Mojca.
»Bi rekel!« je besno siknil Tit Emonski, ki se je začel že spet zavedati svojega položaja. »Špijoni, kenede, vohuni. Prijatelji od Asterixa.«
»Od Beemiksa,« je bleknil Miha.
»Od svetega duha,« se je odrezal Andrej.
»Ejha, zopet trije odpadniki. Člani tajne sekte. Verujete v enega boga, kenede?«
»Verujemo v svojo pamet, s katero smo preleteli dve tisočletji,« mu je odbrusil Miha.
Tit Emonski je od besa malce zacepetal: »Prividi demonski špijonski, pa še nori po vrhu! Vojaki, primite jih!«
Ukaz je ukaz in vojaki so začeli kopitljati proti otrokom, da bi izvršili povelje. Situacija je postala kritična, tedaj pa se je zgodil nenaden preobrat.
»Te ni sram, kujon stari! Spet se spravljaš na otroke! Namesto, da bi imel svoje in jih potem vzgajal, fej te bodi!«
Glas je pripadal zelo mogočni dami, ki je bila očitno prepričana v tisto, kar govori. Vojaki so otrpnili, pa tudi njihov vodja je postal nenavadno prijazen, bebavo prijazen.
»Salve Livija, gospa moja,« je trudoma izdavil. »Hvala, res lepo od vas, da ste me postavili na trdna tla.«
»Prosim, prosim.« Mogočna gospa se je sklonila k Mojci: »Veš, me ženske moramo paziti na moške, sicer postanejo preveč otročji in se igrajo vojake.« Ko je videla, da se Mojca strinja, se je zravnala in zaklicala vojakom: »Alo, gremo! Lepo domov, delat kaj koristnega, če že nič lepega ne znate!« Zgrabila je moža za togo in ga pričela vleči za sabo. Vojaki so obogljivo cepetali za njima. Pogum so si vlivali s tem, da so glasno prepevali zelo bojevito pesem:
»Od kod so junaki prispeli?
Iz Rima, iz Rima, iz Rima.
Čemu so zdaj v tejle deželi?
Iz čistega mira, iz čistega mira.
Kaj bodo heroji storili?
Vse živo pobili, vse živo pobili.
Kaj bodo potem naredili?
Postrvi lovili, postrvi lovili.
Kaj pa potem, če vprašati smem?
Potem? Potem? Ne vem! Ne vem!«

Otroci so gledali, kako povorka odhaja. Le lučaj daleč je bilo konec močvirne pokrajine, polne trstičja in nizkega grmičevja. Kot kulisa na gledališkem odru se je v ozadju – med redkimi, mogočnimi hrasti – dvigal obrambni zid, ki je za seboj skrival mestne hiše, svetišča, domove vojakov, konjušnice.
»Mesto je lepo, ampak njegovi prebivalci se preveč šopirijo« je rekel Andrej. »Še dobro, da Rimljani niso ostali v Ljubljani do danes!«
»Kaj misliš s tem: danes?« ga je vprašal Miha. Ker je Andrej le globoko zavzdihnil, je nadaljeval: »Gospodična in gospodič, kratek izlet v Emono je zaključen. Spoštovani turisti, izvolite v avtobus, potovanje bomo nadaljevali z ogledom ... ogledom ... Česa?«
Tokrat se je Andrej odzval kot pravi športnik, bliskovito: »Bi si lahko ogledali viteški turnir? S pravim pravcatim konjenikom?«
»Vaša želja je za našo potovalno agencijo ukaz,« je oddrdral Miha in ju povabil v kabino.

Poštenega Kranjca še pes ne oblaja[uredi]

Miha je z zelo zelo resno zresnjenim obrazom držal pogonsko krmilo, kajti Mojca ga je pravkar vprašala, če še vedno misli, da bodo v preteklosti samo opazovalci. Sprehod po času je bil očitno bolj zapleten, kot si je predstavljal.
»Miha, lahko jaz ustavim časovni stroj?« ga je v premišljevanju zmotil Andrej.
»Jasno. A veš, kdaj?«
»Petnajsto stoletje. Bo v redu?«
»Pazita da ne bomo padli v kakšno bitko s Turki!« je vzkliknila Mojca.
»Poskusimo. Če bomo, hitro spet poženemo stroj.« Pričel je spretno zavirati.
»Še trenutek in lahko bomo izstopili...« Ko so previdno odprli vrata kabine, so pred seboj zagledali utrjene zidove srednjeveškega gradu. Na visokih stolpih so plapolale barvite zastavice in bandera. Izza grajskega griča se je zaslišalo kopitljanje in v oblaku prahu je prednje prigalopiral konjenik v sijajni viteški opravi. Oborožen je bil s sulico, mečem in ščitom, na vrhu čelade se mu je pozibaval mavrični pramen iz pavjega perja. Razjahal je in dvignil vizir.
»Heja, junaki, Bog z vami!« jih je prijazno nagovoril, potem pa začudeno jih ogledujoč zakoračil okrog njih, da so žvenketale ostroge.
»Od kdaj so oprode oblečeni v tako smešne cunje? Kje imate grbe in družinske oznake? Jaz sem Lambergar, kateremu dvoru pripadate vi?«
»Dvoru Janeza Janše,« je zaduhovičil Miha.
»Ne poznam. Se dobro bori?«
»Strašen je,« je rekla Mojca.
»Se mi zdi,« je zaničujoče bleknil Lambergar.
»Ja no, ni tako strašen kot vi,« je skomignila Mojca.
»Če bi ga srečal, ne bi bil dolgo strašen,« se je repenčil vitez.
Andrej, ki ga je gledal z občudovanjem, ni mogel strpeti: »Ste vi kakšen plemič? Ne zamerite, nismo od tukaj.«
Lambergar je bil malce užaljen: »Se mi zdi, da niste. Sem Gašper Lambergar z gradu Kamen. Iz slovite rodbine. Poslušajta tole ljudsko pesem, ki govori o meni!« Snel si je čelado, da so mu dolgi svetli lasje padli na ramena, se razkoračil in zapel:
»V deželi Kranjski vsak pozna
junaškega Lambergarja,
ki vešče sabljo sukat zna.
Kdo slišal ni za Gašperja,
ki Turke s konjev kotrlja,
da vas in mesto vriskata?
Kje so še kakšni vitezi,
ki bi se z mano skušali,
v galopu kopja križali?
Kje lepe dvorne so gospe,
ki se zaljubljajo v može
in ne v maslene cagavce?
V deželi Kranjski vsak pozna
junaškega Lambergarja,
čuvarja plemenitega.«

Otroci so navdušeno zaploskali, kajti bilo je očitno, da Lambergar prav tako dobro poje kot suče meč. Vitezu je bilo to všeč.
»Zdaj, ko ste me spoznali, mi lahko zaupate. Sem človek, ki spoštuje viteška pravila. Ali kdo med vami potrebuje pomoč? Mlada dama?«
»Hvala, častiti vitez.« Mojca je bila polaskana.
»Vidva, oprodi?«
»Hvala, vaše viteško gospostvo,« sta odrecitirala Miha in Andrej.
»Hmnja,« se je razžalostil Lambergar. »Potlej mi ne kaže drugega kot počakati tistega ušivega zoprnega tolovaja Pegama in mu, ko se prikaže, razrahljati kosti.«
Ni še dodobra končal svojega stavka, ko so otroci zaslišali topot konjskih kopit in zagledali nov oblak prahu. Pred njimi, oziroma bolje, nad njimi, je stal Pegam! Bil je prav tako mogočen kot njegov viteški kolega, morda - kolikor se je dalo presoditi po oklepu - malce bolj zavaljen.
»Kdor čaka, dočaka!« se je zarezal, ko si je snel čelado in so mu malce zamaščeni črni lasje padli prek lica. »Kaj si govoril o meni, ti kilavi kujon?« Vprašanje je bilo namenjeno Lambergarju.
»Heja, Pegam,« je prostodušno odvrnil Gašper. »Ravno prav si prišel. Tako mi je že dolgčas, da sem se hotel spopasti z begavim cuckom tamle za plotom. No ja, s tabo ne bom imel toliko dela, ha, ha, ha!«
Pegam ni kazal nikakršnih znakov besa ali užaljenosti. Nasprotno, radostno je sprejel ta - zaenkrat besedni - dvoboj, v katerem ni manjkalo nenavadnih žaljivk in vzdevkov.
»Kaj, trdobučnik! Ali ti veš, da sem bil jaz vojskovodja, ko si se ti še z ropotuljico v zibelki zabaval?«
»Nisem vedela, da so že v petnajstem stoletju poznali ropotuljice,« je čivknila Mojca.
»Vojskovodja!« se je zakrohotal Lambergar, da mu je v grlu kar klokotalo.
»Vojskovodja! Mene bo kap. Uboge kruljave kmete si ropal in jim praseta na kolce natikal. Kurji tat!«
Zdajci pa Pegam ni bil več tako zidane volje kot prej, poškrlatel je v obraz kot prepozno obrana koleraba. »To je pa sodu izbilo dno!« je zakričal, od srca zarjovel. »S Češkega sem prišel, zato mi spodnješvabske šale nikoli niso bile pogodu. Bori se, mesar jerharski!«
Že sta si nataknila če-ladi, že spustila vizirja, že zajahala konja, ju obrnila in v drncu odpeketala vsaksebi. Ko sta se znašla na primerni razdalji za boj, sta znova obrnila konja. Nekaj trenutkov sta stala skoraj nepremično, le konja sta nestrpno hrzala in s kopiti teptala po prahu.
»Zmoli očenašek ali dva, cigan boemski!« je zatulil Lambergar. »Vojskovodja! Od smeha bom padel s konja!«
»Zmoli zdravamarijico, alpentrotel! S konja boš padel, prej ko si misliš! In tako trdo, da me ne boš mogel na Dunaju zašpecat!« je zakrulil Pegam in pognal konja.
Tudi Lambergar je že drvel proti nasprotniku. Na primerni razdalji sta spustila kopji in dvignila ščita. Razen zamolklega topotanja konjskih kopit ni bilo slišati ničesar. Prizor je bil zelo napet, še posebej v trenutku, ko sta se dvobojevalca srečala in je bilo slišati RESSSK! Oblak prahu, ki se je dvignil pred očmi otrok, se tokrat zlepa ni razkadil. Ko pa se je, so zagledali konja, ki sta se - brez jezdecev - mirno pasla v bližini. Lambergar in Pegam - oziroma kup železja, ki je ostal od njiju - sta nepremično ležala drug ob drugem. Od njunih kopij prav tako ni ostalo kaj več kot kupček treščic.
»Mamica moja!« je šepnila Mojca, »a takole sta končala Pegam in Lambergar?«
»Nekaj ni v redu,« je dejal Miha. »Nas so drugače učili.« Res je bilo drugače, kajti Lambergar je premaknil roko in dvignil svoj vizir. Istočasno je premaknil roko Pegam in dvignil svoj vizir.
»Hej, Pegamček,« je z zaprašenim glasom rekel Lambergar. »Če te je kaj v oklepu, zgrabi meč in se bori!« Še vedno je ležal na tleh, a je našel ročaj meča in ga dvignil.
»Hojla, Lambi,« je s prehlajenim glasom rekel Pegam. »Ce te je kaj v oklepu, bo tisto kmalu ležalo v dveh kosih!« S težavo je, ležeč kot klada, zavihtel svoj meč.
Ker se viteza nista mogla dvigniti, sta se pričela mlatiti, ležeč na hrbtih. Bobnelo je in klenkalo, posebnega haska pa takšna borba ni imela. Otroci so že hoteli steči proti njima, kar jo je po stezi primahal hrust s širokokrajnim klobukom, mesarico in kijem prek ramen.
»Poglej!« je presenečeno vzkliknil Andrej, »Martin Krpan! A ni živel samo v knjigah?«
»Hm,« je rekel Miha. »Hm.« In potem še nekajkrat: »Hm. Hm. Hm.«
»Kaj?« se mu je Mojca zastrmela v oči.
»Mislim,« je počasi rekel Miha, »da je stvar taka: tisto, kar je bilo, še zmeraj je. Ampak zdaj v preteklosti živijo tudi osebe, ki jih nekoč ni bilo, razumeta? Zdaj živi v petnajstem stoletju tudi Martin Krpan, ker si gaje tako zamislil Levstik, razumeta? Ker ga je Levstik postavil v tisti čas, razumeta?«
»Veš kaj, morala bi biti nora, da bi razumela tako noro stvar,« je Mihovo novo razumevanje časa komentirala Mojca.
»Mogoče pa je to tip, ki si gaje Levstik zamislil kot junaka svoje povesti?« je predlagal Andrej.
»Mogoče,« je Miha skomignil z rameni.
Najsi bo tako ali drugače, Martin Krpan je stal nad ležečima vitezoma, si z ramen snel mesarico in kij in ju položil v prah. Za pasom je imel obešeno glavo groznega Brdavsa. Njegova pojava ni bila nič kaj okusna, tako da se je morala Mojca kar malce nasloniti na Miho.
»Ej, vidva polizanca, zakaj se ravsata?« je zakrakal Krpan.
Ležeča borca sta bila tako presenečena, da sta jima meča otrpnila v zraku.
»A naju ne bi dvignil, prijateljček?« je rekel Pegam. »Težko se je pogovarjati z nekom, ki te gleda zviška!« Krpan ju je zgrabil za roki, potegnil in hopla viteza žvenketaje postavil pokonci. »Kdo si pa ti, govedo kmečko?« je vprašal Lambergar, nič kaj hvaležno in viteško. »Za Krpana me kličejo.« »Kako? Za telebana?« se je zarezal Pegam. »Krpana,« je potrpežljivo ponovil hrust. »Krpana z Vrha pri Sveti Trojici.«
»Aja, pri sveti mesnici!« je zabučal Pegam. »Zato imaš mesarico v roki, ho, ho, ho. Čemu imaš pa kij? Si z njim zobe čistiš?«
»Kako smo danes duhoviti, gospoda,« je mirno rekel Krpan. »Čemu imaš ta pisker na glavi?« je vprašal Pegama. »A si piskrovez?«
»Piskrovez, ja,« se je krohotal Lambergar, da je rožljalo in cingljalo. »Piskrovez, pa še malo čez les!«
Pegam u so znova pričeli popuščati živci: »Pazi se, ti gnida jodlarska,« je ljubkovaje rekel Lambergarju. »Si pozabil, da sem ti hotel glavco snet? Si jo bom takole za pas zataknil kot tale Martinček Krepan s krhlja pri sveti telici!«
Lambergar ga ni preveč natančno poslušal, ampak je nagovoril Krpana: »Saj res, Martin Kačur, koga si prikrajšal za glavo?«
»Enega Turka, Brdavsa, ki je po Dunaju tečnaril kot podrepna muha in ni poštenih ljudi poslušal, kot jih tudi ti ne poslušaš,« mu je odvrnil hrust.
»Brdavsa?« je zategnil Lambergar in se obrnil k Pegamu: »Ti se spoznaš na Turke. Si slišal za kakšnega Brdavsa?« »Nikdar. Pa ti?«
»Nikoli,« je pribil Lambergar. »Poslušaj, Martinek Krjavelj! A si zdaj zvezda dvora? Si dobil zlata, da si boš vse tri vrhe pri Sredici kupil?«
Krpan seje zaničljivo namrdnil. »Figo. Presvitli cesarje škrta šleva. Poštenega Kranjca na Dunaju še pes ne oblaja.«
Njegovo politično prepričanje pa Lambergarju ni bilo všeč: »Boš ti grdo govoril o mojem cesarju? Pazi se, kmetavz!«
Svojo pripadnost dvoru je razložil tudi Pegam: »Cesar me je od daleč poklical in me dobro plačuje, Krpač! Po gnoju smrdiš!« Obrnil se je k Lambergarju: »Poslušaj, Lamburger! Istemu gospodu služiva, pozabiva najine strateške spore in skupaj razrahljajva koščice temule hlevarju! Si zato?«
»Sem, Pegaz!« mu je odvrnil Lambergar. »Viteške postave za take, ki krave molzejo, ne veljajo. V napad.«
Martin Krpan je zmajal z glavo in globoko vzdihnil, potem pa zgrabil kij in mesarico in stekel h konjema. Enega je zajahal, da je klecnil v kolenih, drugega pa zgrabil za povodec in ga potegnil za seboj. »A zdaj bo pa združena Evropa na Krpana navalila? Dobrota je sirota!« je žalobno ugotovil. »Nasvidenje v naslednji vojni!«
To rekši je odpeketal, medtem ko sta skušala viteza šklopotaje teči za njim. Njuno opletanje je bilo brezupno, a za otroke precej zabavno.
"Fanta, sem že mislila, da bo vse krvavo," je rekla Mojca.
"Nemogoče," je pojasnil Miha. "Če bi ga fentala, Levstik ne bi mogel napisati Martina Krpana."
"To pa ni res," se je vmešal Andrej. "Mrtvi junaki so dobri junaki za zgodbe."
"Ne bi rad videl," se je zasmejal Miha, "da ti postaneš dober junak za zgodbo."
Z Mojco sta prijela Andreja in ga odpeljala v kabino.

Čarovnice so![uredi]

V študijski sobi na gradu Bogenšperk je vladalo vzdušje zbranosti in tišine. Janez Vajkard Valvasor je sedel za svojo čudovito izrezljano pisalno mizo, obdan z zvezdomeri, globusi, zemljevidi, bakrorezi, enciklopedijami in slovarji. V desnici je držal gosje pero, ki ga je pomakal v črnilo in z njim pisal po pergamentni listini. V kaminu je veselo pokljal ogenj, sladko je dišalo po brezovini. Vse stene so bile - do visokega, s štukaturami okrašenega stropa - obložene s knjižnimi omarami. Janez Vajkard je za trenutek prenehal pisati in se zamislil; poravnal si je čipke na manšeti svoje srajce, ki jo je imel oblečeno pod baržunastim suknjičem, zmajal z glavo in se nasmehnil. Še v sanjah si ni mogel predstavljati, kako živahno bo v njegovem gradu v prihodnjih nekaj minutah. Valvasorjeva gospodinja Johanna Schonleben, malce sključena od starosti in dvomov, ki so jo obhajali, je potihoma odprla težka vrata in vstopila v knjižnico.
»Gospod,« je rekla z zasoplim in tresočim glasom, »gospod, videla sem jih!«
»Koga, gospa oskrbnica?« je odsotno vprašal baron.
»Čarovnice! Coprnike! Štrige in škopnike! Hudičeve stvore! Iz las se jim kadi, oči jim s peklenskim ognjem gorijo, na pol nagi so, v velikanskem letečem gnezdu so prišli z neba, okrog gnezda so iskre švigale in po žveplu je smrdelo! Tik pred gradom so pristali!« Križala se je tako divje, da bi si skoraj izpahnila ramo, stekla je k Valvasorjevi mizi in se skrila za naslonjalo njegovega stola.
Valvasorje odložil pero, vstal izza mize in pričel miriti svojo gospodinjo.
»Gospa Schonleben! Johanna! Ste moja oskrbnica ali niste?«
»Sem, vaše gospostvo,« je zamrmrala starka.
»In kdo sem jaz?« je vprašal baron z nasmehom na ustnicah.
»Plemeniti Janez Vajkard Valvasor, učenjak in mnogoved,« je odšklepetala Johanna.
»Mislil sem, da sva se že sporazumela,« je pomirljivo in potrpežljivo pričel predavati Valvasor. »Omika, omika in še enkrat omika! Brez nje bi še vedno živeli v kameni dobi in se bali strele, češ da z njo padli angeli v nas merijo!« Valvasor je strmel v oskrbnico, ta pa je strmela mimo njega, vedno bolj bleda v obraz.
Znova so se namreč odprla vrata knjižnice, potihoma, centimeter za centimetrom, in v sobo so kukali Mojca, Miha in Andrej.
»Ampak plemeniti gospod,« je skušala Johanna prekiniti barona, ki se ni pustil motiti.
»Nič ampak, gospa oskrbnica! Ali veste, kaj pišem Kraljevski družbi v London? Razpravo o tem, čemu Cerkniško jezero vsake kvatre v tla izgine. Vi bi najbrže mislili, da ga coprniki, dušmani in povodni možje posesajo in požlampajo?« Ker je Johanna, odprtih ust, vneto prikimavala, je nadaljeval: »Pa ni tako. Ste že slišali za apnenec?«
»Ne, gospod,« je izjecljala Johanna.
»Pa ga imate kar nekaj v kosteh. Upam, da se vam ne bo preselil tudi v glavo.«
Oskrbnica ni več zdržala, ampak je zakričala, da je baron kar poskočil: »Vaša gnada! Spet so tu. Šccc, golazen peklenska!« Pričela je zamahovati proti otrokom, se križati, mrmrati zarotitvene obrazce. Valvasor se je zasukal...
»Omika je orožje proti praznoverju, gospa ... gospa ... gospa ... gospe ... gospej...« Oči so mu skoraj popadale iz jamic: »Tristo kosmatih belcebubov! Česen, gospa Johanna, kje je česen? To so vampirji, teciva po česen!« Zgrabil je oskrbnico za zapestje in skozi zadnja vrata sta zdrvela iz študijske sobe.
»Vau!« se je Andrej udaril po kolenih. »Ko bom v šoli povedal zgodlarci, daje Valvasor zbežal pred mano! Kakšen frajer bom! Se mi sploh ne bo več treba piflat!«
»Andrejček, Andrejček, Andrejček,« ga je pokarala Mojca. »Res si vampir. Nisi slišal, kaj nas brani pred praznoverjem?«
»Omika, omika,« je športnik žalobno ponovil za Valvasorjem.
»Točno to,« je dodal Miha. »Omika, in pika! Zdi se mi, da se bomo morali odpraviti drugam. Če nas Valvasor še enkrat vidi, bo zavrgel svoje razsvetljenske nazore in pričel verjeti v prikazni. Ne smemo pokvariti zgodovine, kajti v tem primeru barona ne bodo sprejeli med člane londonske kraljeve akademije.«
»Si lahko vzamem za spomin tale pečatnik?« je Andrej pokazal na Valvasorjevo pisalno mizo. Baron je pripravo položil ob listino, da bi nanjo, preden jo odpošlje v Anglijo, pritisnil grb svoje rodbine.
"Ni govora!" je bil Miha pošteno ogorčen. "Če bi se po preteklosti sprehajali tatovi iz prihodnosti, bi bil svet še bolj nor, kot je v sedanjosti!"
Andreja je ob tej misli kar zasukalo. Sklonil je glavo in odšel iz sobe. Mojca in Miha sta s pogledom še enkrat prečesala prelepo knjižnico, polno dragocenosti, nato pa stopila za njim.
Grad Bogenšperk je bil poln presenečenj: na temačnih hodnikih, osvetljenih z gorečimi baklami in trskami, so otroci videli staro orožje, glasbila, podobe Valvasorjevih prednikov, najrazličnejše znanstvene pripomočke, redke starine, zbirko starih novcev, zemljevide ... V polmraku so iskali izhod in zdelo se jim je, da je grad zaklet, da so že večkrat prehodili ista obokana stebrišča in hladna kamnita stopnišča. Nikjer ni bilo nikogar, zdelo se jim je, da bodo slej ali prej srečali kakšne zoprne, od nespečnosti tečne duhove, tako da jim je postajalo tesno pri duši.
»Ufa,« je čveknil Andrej, »tole me spominja na film, ki se je dogajal na gradu grofa Drakule.«
Svuuust! je nekaj razparalo zrak tik nad njihovimi glavami, da so se jim lasje postavili pokonci. Miha je v zadnjem trenutku z dlanjo pokril Mojčina usta, kajti že je hotela zakričati. Nobenega dvoma ni bilo, da bi zakričala odlično, super odlično, tako močno, da bi nadnje priklicala še one duhove, ki jih nespečnost ni mučila.
Vsi trije so se stisnili k steni in počepnili. »Sova!« je zašepetal Miha, a Mojca se ga je še lep čas miže oklepala. Andrej si je oddahnil tako globoko, da je iz njegovega grla zašuštelo kot iz pregretega čajnika.
»S s so so sovami se se zač začne,« je zajecljala Mojca, ko se je zbudila iz otrplosti.
»Kaj se začne s sovami?« je mrko vprašal Miha.
»Strašenje. Uroki. Napad pobesnelih duhov. Povampirjenje,« je tokrat s čudno zbranostjo v glasu - naštevala Mojca.
»Mojca, pazi se!« ji je zagrozil Andrej. »Kje si pozabila svojo omiko, omiko, omiko?«
Mojca mu ni utegnila odgovoriti, kajti skozi grajske line je potegnil veter in plameni bakel so bolestno zatrepetali. Sence, ki so jih plameni metali v temačne grajske kote, so začele dobivati podobe zločestih pošasti. Tokrat se Mihu ni posrečilo zatisniti Mojčinih ust; deklica je s krikom planila po hodniku in potem navzdol po stopnišču, njena prijatelja sta ji bila v trenutku tik za petami...
Nenadoma, kot bi jih nekdo nalašč postavil prednje, so zagledali velika grajska vrata. Bila so okovana, ob straneh so visele težke verige in mehanizem za spuščanje dvižnega mostu. Andrej je bil pri vratih prvi, a kljuka je bila tako visoko, da je moral počakati na Miho: cepetal je in ponavljal nekakšno zakletev, naj ne bodo zaklenjena. Ko je Miha s težavo pritisnil na kljuko, so vrata v tečajih presunljivo zacvilila in se ... vdala. Bili so prosti! Drug za drugim so planili po mostičku, ki je bil spuščen nad s temnorjavo mlakužasto vodo napolnjenim grajskim jarkom.
»Omika, omika, omika,« je prepeval Andrej in poplesaval kot plemenski čudodelec. Za hip se je ustavil, se obrnil h gradu in se globoko priklonil. Ko se je obrnil, da bi nadaljeval pot, se je zaletel v Mihov hrbet.
»Ježeš!« je čivknil Andrej.
Njegov ježeš je bil namenjen skupini mrkih, bradatih, brkatih in lasatih ljudi, ki so stali pred njimi. Bili so oboroženi s sekirami, kosami, debelimi koli, vilami. Sodeč po spačenih obrazih, so si od srca želeli, da bi otroke malce popikali in popokali.
»Zdaj pa imaš omiko,« je zmrmral Miha, »to so kmetje.«
Mrkogledi kmetuh, ki je bil (no vodja skupine), je stopil za korak naprej. Bil je oblečen v umazano platneno obleko in smrdeč kožnat suknjič. »Prav so imeli gospod župnik,« je zaškripal z zobmi, »to so peklenščki! Pravi satanovi odposlanci so! Zato so tu, ker se je oni učenjakarski Valvasor tako dolgo igral svojo črno magijo in bogokletne preizkuse delal!«
Ostali kmetje so se začeli počasi približevati otrokom in v zboru, kot krdelo lačnih volkov, godrnjati o tem, da so se stvari, ki jih počne baron, morale spriditi in prinesti zlo v to nesrečno deželo in da je to huje od Turkov in besnih Ogrov.
Andrej je nenadoma segel v žep, nekaj zagrabil v pest in z vso silo zalučal v sredo pobesnele skupine. Počilo je, kot bi ustrelil s pištolo, in se veličastno pokadilo.
»Končno mi je enkrat petarda prišla prav!« je vzkliknil Andrej, potem pa zgrabil prijateljico in prijatelja in zatulil: »Umik!«
Že so njihova stopala zatopotala prek dvižnega mostička proti gradu, že je Miha zapiral vrata, že sta Mojca in Andrej vrtela vitel mehanizma, že se je mostiček pričel dvigati nad blatnim obrambnim jarkom! Umik je bil izvršen brez napake, posebej zato, ker so mrkogledi kmetje ob poku in dimu popadali na kolena in pričeli glasno moliti in se križati.
»Kaj pa zdaj?« je zajavkala Mojca, »zunaj so norci, tukaj so pa duhovi.« Z upanjem, da bo vedel odgovor, se je obrnila k Mihu.
»Bral sem, «je pohitel Miha, »da so imeli vsi gradovi skrivni izhod. Najti moramo podzemski hodnik, in rešeni bomo!«
Prijeli so se za roke in Miha je z zidu snel gorečo baklo. Previdno, ped za pedjo, so se prek četverokotnega dvorišča podali k stopnišču, ki je vodilo v grajske kleti. Ko se je Mojca ozrla v nebo, je zagledala nešteto zvezd. Še nikoli se ji niso zdele tako molčeče in tako žareče. Ko se je Miha dotaknil kletnih vrat, se ji je zdelo, da postajajo tla pod njenimi stopali mehka ...

To vojno boste zgubili![uredi]

Nikoli ne bom pozabila, kako hudo je, če se človek sooči z omiko,« je dejala Mojca, ko so varni sedeli v časovnem stroju. »In nikoli ne bom pozabila,« je čebljala naprej in z občudovanjem gledala Miho, »kako hitro si našel podzemni hodnik.«
»Kaj češ, nos imam za take reči,« se je pohvalil Miha.
»Ha,« je pokomentiral Andrej, »kumara ti ne bi dosti pomagala. Kakorkoli že obračaš to stvar, rešila nas je omika. Pametni berejo!« je pohvalil svojega prijatelja. » Le nekaj mi ni jasno,« je nadaljeval, »ni mi jasno, kako je mogoče, da so tudi tako bistroumni ljudje, kot je bil Valvasor, verjeli v vampirje?«
»Ker so bili bistroumni,« je rekla Mojca. »Prav so imeli. Vampirji še danes tavajo naokrog. Ti bi bil zagotovo njihov vodja. Vapirček Hitlerček!«
Andrej jo je pocukal za lase: »Veš kaj, tarnala coprnica!«
Miha je modro molčal in gledal na digitalni časomer. »Tišina, ne motita me! Če ne bom pravočasno ustavil stroja, se bomo znašli v prihodnjem stoletju!«
»Katerem prihodnjem?« je zanimalo Andreja.
»Prihodnjem od našega. V enaindvajsetem. Ti, Andrej, morda bi hotel zvedeti, ali boš svetovni prvak ali kakšen propadel maratonec?«
»Fej, nočem se postarati! Ustavi zadevo!« je Mojca kategorično končala pogovor.
Ko je Miha ustavil stroj, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Za okni niso videli ničesar, prav ničesar! Videli so mrzlo temo, kot bi se znašli v vesolju. Nekaj časa so bili tako tiho, da se je slišalo njihovo dihanje. Potem so se jim oči privadile na temo in spoznali so, da vendarle so v nekem prostoru, mračnem, zanikrnem in odljudnem.
»Khm,« seje odkašljal Andrej. »Pogledamo?«
»Kaj piše na zaslonu?« je vprašala Mojca.
Ozrli so se: izpis na digitalni uri se je ustavil na letnici 1943.
»To je pa blizu,« je komentirala Mojca, »le deset let pred rojstvom mojega očka. Zanima me, kakšna je bila takrat Ljubljana.«
Mihu in Andreju je bilo jasno: če Mojco neka stvar zanima, jo je treba raziskati. Odprla sta kabino in z rokami, stegnjenimi pred seboj, so otroci odtavali v temo. Dotaknili so se stene, bila je vlažna in groba. Polzeli so ob njej do težkih železnih vrat. Ko so jih odpahnili, so pred seboj zagledali stopnišče, ki je vodilo navzgor. Očitno so se znašli v kleti neke velike, nič kaj prijazne stavbe. V gosjem redu so se tiho odplazili po stopnicah: Miha, za njim Mojca, za njo Andrej. Na vrhu stopnišča so jih pričakala še ena vrata. Odprli so tudi ta in se znašli v velikanskem preddverju. Bilo je tako prostorno, okrašeno s tako gigantskimi marmornatimi stebri, da so se počutili majhni kot mravlje. Med stebri so visele ogromne zastave. Bile so rdeče, z ogromnimi črnimi kljukastimi križi v sredini.
»To je muzej,« je šepnil Andrej.
Žal ni bil muzej, kot so otroci spoznali hip zatem. Vsi trije so se znašli z obrazi na tleh, na njihovih hrbtih so čepeli vojaki v rjavih uniformah in visokih škornjih in jim zvijali roke. Otroci so takoj uganili: bili so nemški stražarji. Ko so jih pretipali od nog do glave, so jih grobo postavili na noge.
»Gremo, banditi mali,« je skozi zobe izcedil vodja straže. »Gremo, naš vodja ima zelo rad otroke!
Stražarji so hkrati trčili s petami škornjev in iztegnili roke. Zakričali so nekaj, kar je bilo slišati kot: »Daj liter.« Hip zatem so bušnili v smeh: »Rad ima otroke, ha, ha, ha!« Zvijali so se, kot bi slišali najboljši vic pod soncem.
»Od kod ste prišli?« je naenkrat, piskajoče in živčno zakričal vodja straže.
Miha je pogoltnil cmok in rekel: »Iz prihodnosti.«
Vojaki so planili v še bolj huronski smeh.
»A tako, barabini! Tamle v kleti je vaša prihodnost. Ja, ja, si jo bomo potem skupaj ogledali! Še prej si oglejmo razpoloženje našega vodje!«
Stražarji so znova trčili s petami, kot bi stopili v začetni položaj pred vajo za dunajski valček, dvignili roke in zahtevali nov liter. Potem so s cevmi hitrostrelk pobezali otroke pod rebri in jih nagnali po širokem, polžje zavitem stopnišču. Vstopili so v veličastno sprejemnico, v kateri pa ni bilo ničesar. Le na koncu dvorane, pred steno, ki jo je prekrivala ogromna zastava s simbolom tretjega rajha, je bila miza. In za mizo nekdo, ki ga v polmraku ni bilo mogoče videti. Stražarji so očitno vedeli, kdo tam sedi, saj so trčili s petami, zagrmeli: »Daj liter!« in spehali otroke v kot za vrati.
»Tišina,« jim je preteče rekel vodja. »Naš vrhovnik vadi za nastop!«
Tedaj je mož, ki je prej mimo sedel za mizo, nenadoma skočil pokonci in s počenim glasom zakričal: »Luč!« In bila je luč. V svetlečih snopih žarometov je na miz stal možic s krtačko pod nosom. »Ne bom soboslikar!« se je pridušal. »Ne znam risati jelenčkov na stene! Jaz imam ideje! Imam dobre zamisli! Svet bom spravil na kolena in bom njegov upravitelj! Rojen sem za direktorja!« Zacepetal je po mizi, daje zabobnelo kot na koncertu skupine Laibach. »Glasba!« se je zadri možic. In bila je glasba. Pred očmi presenečenih otrok se je upravitelj sveta elegantno zasukal in zapel:
»Slavni imperator, veliki diktator, strašen kombinator, rešenik sveta ča - ča - ča! Hrustal bom Slovane in Američane, črnce, banane, vse, kar migota ča - ča - ča! Vodil bom državo in pijuckal kavo, štrikal za zabavo, svetil bom z neba dol - na - tla!« »Kriza,« je vzdihnil Andrej, »saj to je Hitler!«
Možic s krtačko pod nosom pa se je že pridrsal do njih: »No, podmladek nemškega imperija, kje imate hitlerjugend uniformice, a, buci, buci, buc?« S svojimi orokavičenimi prsti jih je poščegetal pod bradami.
»Kaj se pa temu frizerju meša?« je Andrej zašepetal Mojci na uho.
»Tiho, mule,« mu je materinsko svetovala Mojca. »A misliš, da si doma?«
»Ja,« je rekel Andrej, »samo tega ne vem, kaj on počne tukaj!«
»Joj, tebe bo zgodlarca res vesela! Prišel je to deželo spet napravit nemško!«
Zgodilo se je nekaj, česar niso pričakovali ne otroci ne stražarji ne veliki vodja. Andrej je stopil korak naprej in se na ves glas zadri: »Halo, vi, gospod serator!«
Hitler, ki je zavzeto občudoval šiv svoje brezhibno zlikane uniforme, je od presenečenja naredil pirueto: »KAAAJ!?«
»Hotel sem reči, gospod diktator.«
»KAAAAAAAJ!?« »Vi boste zgubili to vojno!« mu je zabrusil Andrej.
Prisotnim so lasje vstali pokonci.
»Si znorel?« je potihoma vprašal Miha. »Bi rad, da nas pobije kot muhe?«
»Figo bo pobil,« je rekel Andrej. »Če bi nas pobil, se ne bi mogli roditi. To, da bo Hitler zgubil vojno, pa ja veš, saj si občinski genij.«
Možic pred njimi je od togote zaripnil v obraz: »Pa kdo ste sploh vi... vi... gliste zagamane?« je zajecljal s takim besom, daje okrog sebe škropil slino kot pokvarjena fontana.
Andrej je bil še vedno prepričan, da jim ničesar ne more: »Trije Slovenčki. Prišli smo tole deželo spet napravit slovensko!«
Hitler je dvignil roko in s piskavim glasom zatulil: »Pohodite jih! Sežgite jih! Naredite iz njih samomor!«
Vojaki so dvignili hitrostrelke, vendar je Andrej še hitreje stegnil nogo. Velikega imperatorja je z neverjetno spretnostjo brcnil v piščal, tako da je iz sebe spustil šušteč pisk. Spominjal je na čajnik, v katerem divje vre voda. Stražarji so vsi hkrati planili k firerju, da bi mu pomagali.
"Črta!" je šepnil Andrej.
V sekundi so otroci izpuhteli iz sprejemne dvorane. Po stopnišču so tekli s tako naglico, da so šele takrat, ko so bili že v preddverju, v nadstropju zaslišali peketanje škornjev. Zaslišali pa so tudi strele: paf, se jim je nad glavami razletel omet na stenah.
»Hitro,« je kriknil Miha, »zapahnimo vrata!«
Urno kot zajci so stekli na kletno stopnišče in se vsi skupaj s telesi naslonili na težka vrata. Tlesk zapaha je bil obliž za otroška ušesa. Ko sta se Mojca in Miha obrnila, je bil Andrej že pri kletnih vratih.
»Nič čudnega, da je tako dober v šprintu,« je čivknila Mojca in se z Mihom pognala po stopnicah. Že so bili v kleti, že so pred seboj videli časovni stroj, tedaj pa -
»Stoj!« so zaslišali. Vanje je bila uperjena cev puške, izza katere se je nesramno režal nemški vojak.
Obstali so, z grozo prisluškujoč strelom, s katerimi so stražarji skušali odpreti zgornja vrata.
Andrej je nenadoma trčil s stopali, dvignil roko, se ozrl na stopnišče in zakričal: »Vdamo se, veliki vodja! Heil Hitler!«
Klasična finta je uspela: stražar se je zasukal, trčil s škornji in zahteval: »Daj liter!«
Pššc! Vrata časovnega stroja so se zaprla za otroki. Ko se je vojak obrnil in nameril puško, je bilo že prepozno. Časovni stroj se je zaiskril in zažarel, potem pa pričel zgubljati obliko, postajal vse bolj zračen, prozoren in prosojen! Vojaku je puška padla iz rok. Bebavo je gledal okrog sebe, kajti v kleti, razen njega, ni bilo nikogar. Nikogar in ničesar!

Vida iz Šentvida[uredi]

Na zaslonu digitalne je pisalo 1999. »Slabi refleksi,« je Mihovo zaviranje pokomentiral Andrej. »Okej, bom popravil zadevo,« je rekel Miha, vendar ga je Andrej prijel za roko. »Čakaj, me zanima, če se je Ljubljana v treh letih kaj spremenila!«
Čim so odprli vrata, so takoj vedeli, kje so pristali: natančno na sredini Zvezde. V parku so še vedno rasle platane, klopce, namenjene oddihu in sončenju, so bile že postavljene, po dolgem času so se počutili zelo domače.
»Hej!« so zaslišali za sabo. Glas je pripadal precej fejst frklji. Tri leta sicer niso veliko za mesto, so pa veliko za modo, kajti frklja je nosila super izzivalen rdeč usnjen kostimček. Krilo je imela krajše od svetlih las, tako da je Mojca Miho hitro prijela za roko. »Hej!« je ponovila blondinka, »od kdaj pa u Lublani kioski po luftu letajo?«
»Ti si en kiosk,« je mrko rekla Mojca, potem pa, nenavadno temperamentno ukazala svojima prijateljema: »Takoj se vrnimo za tri leta nazaj!« Za roko je prijela še Andreja in ju povlekla v stroj.
Vrata so se zaprla, tedaj pa se je popotnikom skozi čas zazdelo, da je v kapsuli nekam tesno. Jasno, kajti z njimi je bila frklja v rdečem! »Kva pa je to za eno čudo?« je zazevala slepa potnica. »Jest sem se hotla sam mal pomladit,« je pojasnila otrokom. »No, lepo bi blo, da se spoznamo,« je dodala. »Lepa Vida. Lepa Vida iz Šentvida.«
»Miha,« je rekel genijalček.
»Andrej,« je rekel športni as.
Mojca je molčala, njena sobica je postajala prava šoba.
»To je pa Mojca,« je skušal situacijo popraviti Miha.
»Znam sama govorit!« gaje zabila Mojca.
»No, no, Pokrajculja,« se je blondinka zanihala v bokih, »ne se nervirat. Men so všeč mal starejši tipi.« Miha je že ustavljal časovni stroj. Ko so izstopili, je bilo z Ljubljano nekaj narobe. S parkirišča okrog Zvezde so izginili vsi avtomobili! Namesto njih so popotniki zagledali nekaj kočij, ki so se komaj prebijale skozi blato Kongresnega trga. Ženske, ki so hodile mimo njih, so si morale spodrecati dolga nabrana krila, da si jih ne bi umazale, na glavah so nosile čudne, večnadstropne klobuke. Moški so bili oblečeni v smokinge, na glavah so imeli visoke cilindre, v rokah pa sprehajalne palice. Hiše ob Kongresnem trgu so bile otrokom čudno znane, vendar so bile v precej klavrnem stanju, nekatere so bile podprte s tramovi. Miha je skočil v kapsulo in pogledal na časomer.
»Bebec!« se je udaril po čelu.
»Zmotil sem se za celo stoletje! Pri šli smo v leto 1896. Pred kratkim bil v Ljubljani strašen potres!«
»Nič čudnega, da si se zmotil,« pikro rekla Mojca, »ko pa v tole flenčo buljiš, namesto da bi vozil!«
Lepa Vida pa se ni kaj dosti sekirala zaradi pomote. »Sto let gor al dol, dokler dobr zgledamo,« je razkrila svojo življenjsko filozofijo. »Poglejte zdej tole,« je rekla otrokom. »Tale moja točka za emtivi spot je večna!« Z rokami si je dvignila lase, se zasukala, da so šivi ozkega krila presunljivo zaječali, in zapela:

»Jaz sem Lepa Vida, Vida iz Šentvida, lepe sem postave, moškim mešam glave, jaz sem Lepa Vida, Vida iz Šentvida! Rada dobila bi Šveda, ki bi mi kupil pol Bleda, všeč bi mi bilAkbar Khan, če bi mi kupil Piran! Jaz sem Lepa Vida, Vida iz Šentvida, lepe sem postave, moškim mešam glave, jaz sem Lepa Vida, Vida iz Šentvida!«

Ko je končala svoj nastop, so opazili, da ji nekdo ploska. Bil je mladenič, ki je bil otrokom čudno znan: suhljat, v črtasti obleki, z belo krizantemo v gumbnici. Lepa Vida mu je skoraj padla v naročje.
»Haj, Gustav Olaffson, si okej?«
»Prosim?« je rekel mladenič s krizantemo. »Jaz sem Ivan.«
»A ja,« je bila blondinka malce razočarana. »Vida. Lepa Vida.«
»Lepa Vida???« Mladenič je zijal vanjo kot v psa s sedmimi nogami. »Lepa Vida???« »A mogoče nisem?« ga je nedolžno pogledala frajla.
»Ste, ste,« se je odkašljal mladenič.
»Pa vi?« je zanimalo lepotico. »Čigav Ivan?«
»Ivan Cankar,« je mirno rekel mladenič.
Otroci so od začudenja stopili za korak nazaj, svetlolaska pa je zamahnila z roko:
»Ne ga srat. A pisatelj z Rožnika?«
»S kakšnega Rožnika?« jo je debelo pogledal mladenič. »Z Vrhnike. S klanca. Lani sem končal gimnazijo, zdaj pa živim na Dunaju.«
»Blagor teb,« se je obliznila Vida. »Dunaj je kul. Boljš kot Pariz. Men se kar mal trga od hrepenejna.«
»Od hrepenenja?« je zastokal Cankar.
»Po Dunaju. Po lučkah. Po disko žurih.«
»Kje pa to servirajo?« »Servirajo?« je zazijala Vida.
»Kje lahko dobiš za pojest disko žure?« je vprašal Cankar.
»To ni za jest, Ivan,« je vzdihnila lepotica.
»To je tam, kamor prišponaš s harlijem.«
»S čim?« »S harlidejvidsonom. Z motorjem.«
»A gre na paro?«
»Kdo?«
»Harli-dejvidson.«
»Joj, si ti za štose, se vid, da si pisatelj. Me boš odpelu na Dunaj?«
»Moram prej napisat kakšno dramo, sem brez ficka,« je otožno rekel mladenič s krizantemo.
»Spet en tip brez cekinov,« je bila blondinka vidno razočarana. »Upam, da boš napisu dramo o men,« je dodala. V hipu jo je minilo zanimanje za Cankarja in obrnila se je k otrokom.
Miha pa je mladeniča gledal z občudovanjem: »Gospod Cankar,« ga je plaho nagovoril.
Cankar, ki je že odhajal, se je zasukal: »Prosim?«
»Jaz sem tudi pisatelj.«
»Res?« je vprašal Cankar.
»Ja. Trenutno pišem en super znanstvenofantastični roman z naslovom Naprej v preteklost.«
Cankar ga je nekaj trenutkov nemo opazoval, potem pa odkimal z glavo: »Kaj je vam, ljudje božji? Najprej mi govorite o diskih in čarli dejvidsonih, zdaj pa še o znanstvenofantastičnem romanu. Znanstvenofantastični roman! Kdo je že slišal za kaj tako abotnega? Ste zmešani? Ste mesečniki?« Še enkrat je zmajal z glavo, potem pa z naglimi koraki odšel mimo platan proti Tromostovju.
»Uf,« je rekla Vida in pogledala Miho. »Uf, sami pisatli. Kdo bo pa nafto vrtal pa denar služu, da ga bom lahko zapravlala? Otroci, čist sem obupana. V tem mestu ni nobenga Šveda, noben-ga šejka, nobenga monaškega princa, sam eni bedni japiji. Še tolk dnarja nimajo, da bi si pošteno kolibo sezidal. Grem. Grem čez morje. Čez ta velko lužo. Grem u Ameriko, če druzga ne, bom srečala kakšenga zamorca, močnga pa polhnga cvenka.« Nenadoma je z roko pokazala na kapsulo. »Hej, poslušte! A me vi lahko po-tegnete s tisto makino u Ameriko?«
»Zal ne,« je zadovoljno rekla Mojca. »Tista makina se sprehaja samo sem in tja po času, ne sem in tja po svetu. Boste morala koga postopat do letališča.«
Lepa Vida se je razočarano ozrla okrog sebe. »Letališča?« je zastokala. »Tuki še koles ni, kaj šele avionov! Tuki letajo edin zmaji, kuker se men zdi. Hitr me odpelte ke, kjer ste me dobil!«
Ko je na časomeru znova zasvetila številka 1999, je Miha ustavil stroj in odprl vrata kapsule.
Čao,« je rekla lepotica, in si popravila lase. »Saj ste u redu, mularija,« jim je z nasmehom rekla, »sam men ne znese bit kar naprej med provincjalnimi pisatli, stekate?« Ramena je vrgla nazaj, da se je rdeči usnjeni kostimček na prsih nevarno napel, in odzibala svojo ritko v beli svet.
»Takoj zapri vrata!« je zapihala Mojca. »Kako so te slovenske mačke zatežene!«
»Dobra mačka,« je strokovnjaško menil Andrej. »Ko bom malo starejši, si bom moral za nekaj dni sposodit časovni stroj, da jo poiščem.«
Mojca mu je poslala ubijalski pogled.
»Res dobra - «je začel Miha, a hitro umolknil, ker je tudi njemu Mojca namenila še bolj ubijalski, morilski pogled.
»Res dobra stranska junakinja za moj roman,« je pojasnil Miha. »Samo to sem hotel reči. Nikoli ne bo vedela, da nam ne bo treba težiti in hrepeneti, ker bo moj roman postal svetovna uspešnica.«

Idila v močvirju[uredi]

V časovnem stroju je bilo ozračje naelektreno. Otroci so sedeli vsak v svojem pilotskem naslanjaču in gledali v tla. Andrej je tiho požvižgaval neko starodavno popevko, ki jo je včasih pela njegova mama: »Zemlja pleše tja med zvezde ...« Miha je tako napeto razmišljal, da je imel čelo zgubano kot Einstein med iskanjem dokaza, ki naj bi potrdil splošno relativnostno teorijo. Mojca se je držala še precej bolj resno, spominjala je na mamo, ki se ne more odločiti, ali ima njen otrok ošpice ali norice ali škrlatinko ali vse bolezni hkrati.
»Zdi se mi,« je tiho rekel Miha, »da sta se naveličala našega brskanja po preteklosti. Lepo priložnost imamo, da se vrnemo v našo skupno prijazno vsakdanjost. Andrej bo pisal naloge, Mojca bo vadila klavir, jaz bom našega cucka peljal na Cankarjev vrh. Tam bom vsem povedal, da sem pravkar govoril z mojstrom Ivanom.«
»Ja, kar naj te odpeljejo v norišnico,« je rekla Mojca. »Odkar te je Vida iz Šentvida očarala, tja tudi spadaš.« »Pusti zdaj Lepo Vido na miru,« je pomirljivo odvrnil Miha. »Ona je Cankarjev problem, ne moj.«
»A sta vidva v otroškem vrtcu, ali kaj?« se je vmešal Andrej. »Jaz ne grem domov! Od takrat, ko smo se odpeljali med Rimljane, je minilo komaj pol ure. Dovolj časa imam do večera. Če bom naloge jutri prepisal v šoli, lahko odpotujemo celo v Jurski park!«
»Mojca?« se je Miha obrnil k prija teljici.
»Nič nimam proti našim potovanjem,« je rekla. »Ampak ne obnašata se tako, kot smo se zmenili. Si moral izzivat norega malarja?« se je obrnila k Andreju.
»Kakšnega norega malarja?«
»Hitlerja.«
»Če se je pa repenčil!«
»Natančno smo se zmenili: potovanje skozi čas zahteva take ljudi, ki se ne vmešavajo v dogodke.« »A ja,« je pihnil Andrej. »Kaj pa ti?« Našobil se je in jo začel posnemati: »Jasno, da si se zmotil, ko pa v tole flenčo buljiš, namesto da bi vozil!«
»Če nisi videl, kakšna važička je bila, ti ne morem poma¬gat!« mu je zabrusila Mojca. »Nekaj sem opazila in to bom razvila v raziskovalni nalogi. Svoje spoznanje bom imenovala Zakon negativne zgodovinske evolucije.«
»Kaj za vraga to pomeni?« je zazijal Andrej.
»Bolj ko smo se vračali v sedanjost, bolj utrgane ljudi smo srečevali. To pomeni, da človek s tem, ko se civilizira, postaja zmeraj bolj prismojen.«
»Upam, da ne boš imela otrok.«
Po Mojčinem odzivu je Miha takoj vedel, da je bil njegov medklic neustrezen.
»Moji otroci bodo svetla izjema!« je odločno, zlog za zlogom, poudarila Mojca. »Upam, da tega ne boš pozabil!«
Miha je hotel reči, da ne bo pozabil, a se je v zadnjem hipu premislil in se ugriznil v jezik.
»Upam, da tega ne boš pozabil,« je ponovila Mojca. »Tudi če bi imela otroke s tabo, bi bili prisrčni, lepi in brihtni.«
Miha se je še enkrat ugriznil v jezik, vendar je na svoje začudenje opazil, da ga Mojca ne gleda prav nič sovražno, ampak se mu navihano smehlja. Bila je zelo zelo prisrčna, lepa in brihtna, zato ji je vrnil nasmeh in vprašal: »Glede na teorijo Negativne zgodovinske evolucije predvidevam, da si želiš daleč naprej v preteklost?«
»Točno. Nekam, kjer bi bilo idilično. Rada bi poslušala čričke in ptičke, ne topov in topoglavcev.«
»Hm, misliš, da je to enostavno? Idila v teh podalpskih krajih?« Kar pošteno je moral tuhtati, dokler se ni počil po čelu: »Aha, že vem. Šibajmo!«
»Kam?« je zanimalo Andreja.
»Potrpi. Presenečenje,« je rekel Miha in potegnil za pogonsko ročico.
Letnice na glavni digitalni uri so se bliskovito menjavale, kmalu postale le trištevilčne, dvoštevilčne ... potem pa so pričele znova rasti, z negativnim predznakom. Minus tisoč, minus tisoč petsto ... Miha je pričel zavirati. Za okni časovnega stroja se je pričela izrisovati pokrajina. Nebo, zelenje in voda. Otroci so prvi hip pomislili, da so na morju.
»Cmok,« je reklo, ko je Miha odprl vrata in stopil ven.
»Klok,« je reklo, ko je izstopila Mojca.
»Blup,« je reklo, ko je časovni stroj zapustil Andrej.
Pokrajina, v kateri so se znašli, je bila res pravo presenečenje. Do koder so lahko videli, ni bilo nobene hiše. Obkrožali so jih redki hrasti, zato pa veliko bičevja in trstičja. In obilje, preobilje vode. »Huuušk,« jim je zašumelo in zaplahutalo za hrbti. Iz trave se je dvignila jata gosi in rac in s splašenim gaganjem odletela pod oblake. Tedaj pa: »Hr-hr-hr-hr-hr!« Hrkanje in mlaskanje, kopitanje in puhanje, ki se jim je bližalo po travi, ni obetalo nič dobrega.
»Hitro,« je kriknil Miha, »na drevo!«
Zgrabil je Mojco za zapestje in že sta tekla proti mogočnemu hrastu. Andrej je v sijajnem šprintu prisopihal mimo njiju in čez nekaj sekund je že začel plezati na drevo. Še sreča, da so bile veje tako nizko. Miha je prijel Mojco okrog pasu in jo dvignil v krošnjo, potem pa se je odgnal, zgrabil vejo in se v slogu izkušenega telovadca na drogu zavihtel nanjo. V zadnjem hipu! Spodaj, pod njegovimi nogami, je počilo, kot bi nekdo udaril ob gong! Velik merja sec je z oklom dregnil ob deblo, da je po zraku frčalo lubje in se je streslo listje. Divji prašič je bil res divji, dvigal in spuščal je glavo, se zaletaval v drevo in sopihal kot star kovaški meh. »Idila!« je zasopla Mojca.
»Aj!« je zajamral Andrej in se cmoknil po licu. »Komarji! Pikajo kot nori!«
Komarjev je bilo res preveč, tako kot vode. Mojca je sicer slišala čričke in ptičke, vendar so bili komarji - vsaj glasovno - v premoči.
»Upam,« je šepnil Miha, »da v tejle krošnji ni kakšnega sršenjega gnezda.«
Očitno ga ni bilo, kajti ob tresljajih, ki jih je povzročal razburjeni merjasec, bi se zagotovo zbudili in prileteli nad otroke.
»Nobena idila ni tako idilična, da ne bi mogla biti še bolj idealna,« je, vdan v usodo, ugotovil Miha. Namesto brenčanja sršenov so iz daljave zaslišali pljuskanje vode, zamahe vesel in prijetno prepevanje. Prizor je spominjal na ameriške limonadne filme, kajti pred presenečenimi popotniki skozi čas seje znašel pravi pravcati drevak, v katerem sta sedela prava pravcata močvirniška lepotica in pravi pravcati močvirniški lepotec. Lepotec je odložil vesla in drevak je prenehal rezati gladino jezera in se ustavil tik pod njimi. Veslač je vstal, si popravil dolgo grivo, ki mu je padala na bradat obraz in se nagnil k lepotici. Dekle se je umaknila nazaj, tako da je njen lično skrojen kostimček iz medvedje kože opozoril na skladnost njene postave.
»Oh, ljubi Ostrorogi jelen!« je dahnila s koloraturnim sopranom.
»Oh, ljuba Sinjeoka kodrolaska!« je s polnim baritonom zabobnel njen veslač.
»Jelenček moj! Vidiš, kako se vetrc v trepetlike lovi in nama družbo dela?«
»Kodrček moj! Vidim, vidim! Poglej kako šimo močvirje, koliko ptic in žab, pa vse za naju prepevajo.«
»Ljubezen je res večna,« je šepnil Andrej.
Pesem, ki se je izvila iz ust parčka v drevaku, je potrdila njegove besede:

»Po močvirju, bliz Triglavu čolnič plava sem ter tja. V čolnu je ljubezen prava, v srcu mojem plapola. Bova ribic nalovila, jih na ražnju pražila, potlej se močno objela, rebra bodo pokala...Okrog naju, do Triglava, ni nikjer sovražnika, vse, kar hočeva, imava, mir in srečo sva našla.«

Merjasec je bil tako pretresen nad pesmijo, da jo je ucvrl po travniku. Kot bi trenil jim je izginil izpred oči.
»Ja, res,« je vzdihnila Sinjeoka.
»Ja, res, res,« je vzdihnil Ostrorogi. »Kaj res?« je potem vprašal.
»To, da sva našla mir in srečo, to je res,« ga je poučila Sinjeoka.
»Res, res,« se je strinjal Jelen. Pomenljivo je pomolčal, žvečil preslico med zobmi in strastno gledal svojo izvoljenko. »Bi šla?« je rekla Kodrolaska.
»Pa pojdiva,« je izdihnil Ostrorogi. »Moram pod špajzo še dva kola v močvirsko dno zabit. Da bomo imeli vsi skupaj hrano na varnem.«
Vsi skupaj?« se je začudila Sinjeoka.
»Nisem ti še povedal. Rad bi imel najmogočnejše kolišče v močvirju,« se je izprsil Ostrorogi. »Sklenil sem, da domov pripeljem še nekaj žena, da bo veliko otrok pri hiši!«
V krošnji drevesa je zašuštelo. Mojca je že hotela zasikati nekaj grdega, a ji je Miha v zadnjem hipu zatisnil usta.
Mostiščarska ljubimca bi najbrž opazila čudne goste, če ne bi Sinjeoka besno zavpila: »A tako!«
Jelen je bil precej počasnih misli in je prostodušno nadaljeval: »Ja, Kratkonogo čapljo, Krivogledo srako in Tolstorito košuto. Za začetek.«
Ko je opazil, kako strastna je postala Sinjeoka ob njegovih besedah, je bilo že prepozno. »Ti bom že dala Tolstorito košuto, močvirnik zagamani!« je zakričala, prijela veslo in ga neusmiljeno lopnila čez pleče. Drevak, ki je bil sicer namenjen tudi za medplemenska in med-družinska obračunavanja, se je nevarno zagugal. »Krivogledo srako mi misliš pripeljati k ognjišču, vol nespametni! In Kratkonogo čapljo! Z najgršimi babami v močvirju mi misliš mahati pred očmi!« se je penila Kodrolaska in lopnila dragega čez rebra, da je nevarno zahreščalo.
Drevak se je znova zagugal in Jelen, ki je skušal vstati, da bi se dokopal do vesla, je štrbunknil v vodo. Njegovo pihanje, puhanje in pljuvanje ni na Sinjeoko naredilo nikakršnega vtisa. V čolnu je stala kot simbol vseh zatrtih žena na Ljubljanskem barju in divje udrihala po gladini. Jelenu ni šlo za nohte, ampak za glavo! Usekal je oster kravi in s tem verjetno iznašel novo plavalno tehniko. Kaj hitro je izginil v visoko ločje, tako da ga otroci, čeprav so bili na drevesu, niso več videli. Kodrolaska je, zavijajoč kot hijena, začela veslati za njim.
»Fiuuuu!« je z občudovanjem zažvižgal Andrej. »Ste ga videli? Morali bomo dopolniti športne enciklopedije, saj so pri nas izumili tudi plavanje v prostem slogu, ne le smučanja.«
Miho je prizor očitno navdušil, saj se je na debelo režal: »No, Mojca, kaj praviš na tole močvirsko idilo?« Mojca gaje očitajoče pogledala: »Veš kaj, jaz bi tudi znorela, če bi mi ti začel predavat o drugih puncah.« »Včasih je bilo to nekaj normalnega.«
»Včasih je primanjkovalo moških,« je pojasnila Mojca. »Sicer jih pa tudi danes,« je čez čas pomenljivo dodala. »No, no, ta mala,« je protestiral Andrej.
»Pravih moških!« ga je zatolkla Mojca.
Flosk! Andrej je seskočil v močvirsko blato. Miha je počasi splezal dol in kavalirsko postavil »ravbarske,« da je Mojca lažje prišla z drevesa.
»Le kaj bi jaz brez tebe?« se je zasmejala Mojca.
»Bratovščina močvirnikov, zdaj bomo zapustili čas idile in se vrnili nazaj v prihodnost. Skušali bomo poiskati pravega moškega!«

Poezija je večna[uredi]

»No, velecenjeni izumitelj,« je užaljeno rekel Andrej iz svojega pilotskega sedeža, »v katerem obdobju boste iskali pravega moškega?«
»Ti kar predlagaj,« se je zasmejal Miha.
»V letu 2005,« je bliskovito odvrnil Andrej. »Takrat bom namreč pravi moški jaz!«
»Ej, ej, počasi,« je rekel Miha. »Spomnil sem se, kdo je bil dedec kot se šika. Njega bi res rad videl!« »Njega? Kdo je ta njega?«
»Zaprita oči in malce potrpita,« je bil Miha skrivnosten. »Točno vem, kje ga bom našel. Ko vaju bom pripeljal tja, lahko odpreta oči. Velja?«
»Velja,« sta rekla Mojca in Andrej in zatisnila oči. Čutila sta, kako je časovni stroj zadrgetal, ko se je pognal skozi čas, čutila sta, kako je zatrepetal, ko ga je Miha ustavil.
Bilo je napeto, takole, z zatisnjenimi očmi stopiti skozi vrata časovnega stroja in stopati za prijateljem. »Lahko odpreta oči,« je rekel Miha.
Takoj sta spoznala kraj, kjer so stali, čeprav je bil čudno spremenjen. Predvsem mu je veliko manjkalo. Na njihovi desni je tekla reka: Ljubljanica, kajpak. Gladina vode je bila mnogo višja kot v njihovem času in prek reke je vodil ozek kamnit most. Ob reki so stale zanikrne lesene planke. Prek trga je kmetic vodil volovsko vprego, ki je vlekla voz, naložen z gnojem. Na njihovi levi je bila frančiškanska cerkev, na las podobna tisti, ki so je bili vajeni. Pred njimi je stala ne preveč razkošna enonadstropna hiša, a v njej ni bilo lekarne, kot leta 1997, ampak mestna kavarna. Pred kavarno so stale pogrnjene mize, za njimi so sedeli v stroge črne obleke napravljeni meščani. Večerilo se je in mestni obhodniki so, z dolgimi kajfeži v rokah, prižigali redke plinske svetilke, ki so bile postavljene ob trgu.
»Vem, kaj je narobe!« je rekel Andrej. »Tule, pred kavarno, bi moral stati Prešernov spomenik! In čez Ljubljanico bi morali voditi trije mostovi in ne tale kamnita brv!«
»Počakati boš moral skoraj sto let, če boš hotel na trgu videti spomenik,« se je smejal Miha. »In ne pozabi, da se bo Plečnik rodil čez približno pol stoletja. Tromostovje je zgradil komaj deset let pred drugo svetovno vojno.«
»Kako, da veš vse to?« se je začudil Andrej.
»Omika, omika in še enkrat omika,« se je smejal Miha.
Njihovo meditacijo o tem, da je bila Ljubljana res dolga vas, je zmotil človek, ki jim je prihajal naproti. Bil je oblečen v temno suknjo. Belo srajco z vezenim ovratnikom je krasila žametna, v širok vozel zavezana umetniška ruta. Mož, ki se jim je bližal, je imel dolge, skodrane lase in zasanjane, rjave oči; hodil je malce postrani, z rokami v žepih, in si nekaj mrmral v brado. Otroci so prisluhnili:

»Ko brez miru okrog divjam, se svojih pesmi ne kesam. Nihče jih noče, ne pozna, ker raje nemško žlobudra, za Kranjca je najlepši zvok, če tolar se trklja okrog. Kam šel bi s pesmimi, ne ve, ne grejo v trebuh, ne v glave.«

Mož se je ustavil, korak od otrok, in premleval zadnji verz: »Ne grejo v trebuh, ne v glave. V glave res ne, zato pa raje v zobe!« Zasukal se je na levo, proti kavarni, kot bi bile njegove be-sede namenjene gospodi, ki je posedala pred njo. Ko se je obrnil, da bi nadaljeval svojo nemirno pot, je zagledal otroke in se raznežil: »Dragi moji otročiči, ali vi tudi ne veste kam? Kakšni pa ste, sirotki? Še poštene obleke vam niso dali, da ne bi po tem zahojenem mestu na pol nagi blodili! Čakajte, čakajte, če imam še kakšen srebrnik v gvantu, vas povabim v krčmo na flancate in mošt! Jaz že vem, kaj se pravi žeja!« Začel je tipati po žepih svojega plašča in telovnika.
Andrej je stal kot vkopan: »Gospod?« je ponižno šepnil. »A ste to res vi? Največji slovenski pesnik?«
Prešeren se je začel divje ozirati okrog sebe. »S kom se pogovarjaš, pobič?« je vprašal. »Z vami,« je dejal Andrej. »Saj ste doktor France Prešeren?« Mož pred njimi se je začel tako od srca smejati, da ga je kar zvilo. »Faliran doktor, doktor fig,« je hlipal. »Prešeren sem pa še vedno, če imam kaj cvenka pri sebi, da mi ni treba pod Julijinim oknom stati, ha, ha.« Z eno roko se je prijel za srce, z drugo pa si je poravnal ruto. »Ampak, da bi bil največji slovenski pesnik! Vi ga pa pihnete! Največji slovenski pesniki na dunajskem dvoru sedijo in svobodomiselne ljudi ovajajo. Čeprav ti ovaduhi po hlevskem gnoju in sirotki smrdijo!«
Mojca mu je razburjena segla v besedo: »Gospod Prešeren, vi ste res največji! V šoli se moramo na pamet gulit vaše pesmi!«
Pesnik je napravil globok priklon in pikro rekel: »Ljuba gospodična, s čim sem si zaslužil vaš posmeh?«
»Resnico govori,« je vskočil Miha. »Vašo Zdravljico smo za državno himno naredili!«
Prešeren se je začel daviti od smeha. Tako se je krohotal, da ga je moral Miha večkratjudariti po hrbtu, sicer bi ga pobralo. »Pa kaj je z vami, otročad?« je sopihal. »Se vam je od vsega hudega zbledlo? Ste iz Device Marije v Polju zbežali? Zdravljica pa slovenska himna! Piti že znajo, Slovenci, ampak državo delati, to pa ne! Se preveč radi po trebuhih plazijo pred cesarji in jim čevlje ližejo! Sicer pa ne vem, o kakšni Zdravljici govorite.«
»O tejle. Upam, da boste zdaj verjeli.« Pričela je recitirati, tako tekoče in občuteno, da je Andrej zijal vanjo kot v deveto čudo:

»Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet'? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!«

Prešeren je stal čisto tiho, z glavo, malce nagnjeno k levi rami, potem pa je navdušeno zaploskal: »Sijajno, gospodična, sijajno. Le nekaj me moti ... Žal tega nisem jaz napisal.«
»Seveda ste,« je protestirala Mojca.
Miha jo je potegnil za rokav in se sklonil k njenemu ušesu: »Je napisal, a zdaj tega še ne ve! Zdravljico bo napisal čez deset let.«
»Čisto prešernovsko se sliši. A ne, da človek postane kar žejen?«
»Žejen? Genialno!« je vzkliknil Prešeren in se obrnil k Mojci: »Gospodična, imate kakšno pisalo?«
Mojca ni imela pisala, pač pa ga je imel Miha, v notranjem žepu jakne. Izvlekel je svoj kuli in ga ponudil največjemu slovenskemu pesniku.
Prešeren je obotavljivo prijel kuli in ga izgubljeno vrtel v dlani. »Kakšno pero je to? Spet neka ameriška novotarija, vrag jo pocitraj! Kako pa deluje?«
Miha je vzel kuli in mu pokazal, kako ameriška novotarija deluje.
Prešeren je zgrabil pisalo, povohal konico, zmajal z glavo, potem pa iz telovnika potegnil kos papirja in začel zapisovati verze, ki jih je slišal. »Zdravljica, pravite? To bo lepa pesem, mladenka, Bog povrni!« Medtem ko je čečkal po papirju, je mrmral: »Komu najpred veselo zdravljico ...« Še nekaj časa se je ukvarjal z zapisovanjem^ potem je kuli vrnil Mihu, si globoko oddahnil in dejal: »Zdravljica! Grem malo nazdravljat, s tistimi, ki dobro v srcih mislijo! Vi pa se spravite domov, otroci ljubi! Lahko noč, ne bom pozabil! Upam, da se še srečamo in vam bom povrnil uslugo. Takrat, ko bom največji slovenski pesnik, ha, ha, ha!«
Ze se je napotil proti Ljubljanici, ko jo je k njim primahal možiček z bistrim obrazom, okroglimi očali in zašiljeno sivo bradico. Otroci so ga takoj spoznali: bil je mojster Plečnik. Na Prešerna - razumljivo - ni napravil nikakršnega vtisa. Pač pa je Prešeren napravil izjemen vtis na arhitekta, saj je stekel za njim, ga prijel, potem pa postavil v pozo, kakršno poznamo s pesni¬kovega spomenika ob Tromostovju.
»Takole stojte, Prešeren, da bom videl, kako naj uredim trg,« je ves v ognju mrmral Plečnik. »Tukaj bo stal vaš spomenik, tamle bom zgradil še dvoje mostov. To bo lepota, Prešeren, lepota. Takšna lepota, kot si jo vaš genij zasluži. Ali vidite? Ali čutite? Vse sile, vse energijske poti mesta se stekajo in križajo v vas. Moji kolegi so vaš spomenik postavili na pravo mesto. In Tromostovje mora postati prevodnik lepote, ki ste jo položili v svoje pesmi. Prek reke mora lepoto prenesti k Mestni hiši in grajskemu griču ...«
Arhitekt je povsem pozabil, kaj se dogaja okrog njega, Prešeren pa je bil tako presenečen, daje pozabil na nazdravljanje in se ni upal premakniti.
Presenečeni so bili tudi otroci.
»Prejle si razlagal,« je Andrej očital Mihu, »da Plečnik še pol stoletja ne bo rojen. Kako mi lahko razložiš, da tamle vleče Prešerna za rokav?«
Miha se je začel nervozno prestopati. »Nimam pojma,« je s težavo izustil.
»Nimaš pojma,« mu je oponesel Andrej. »Ko se bo pred nami narisal kakšen dinozaver, tudi ne boš imel pojma. Najbrž boš kar stal in čakal, da te pohodi?«
»Ne teži, mali!« se je vznemiril Andrej. »Jaz o stvareh vsaj premišljam, ti pa sitnariš in čakaš, da ti jih bom razložil.«
»Logično,« je užaljeno zabrundal Andrej. »Ti si šef odprave, torej razmišljaj!«
»Zdi se mi, da vem, v čem je štos,« je rekel Miha.
Mojca in Andrej sta napeto prisluhnila.
»Arhitekt Plečnik,« je počasi začel Miha, »je bil s svojimi idejami PRED svojim časom. Se strinjata? Tako smo se učili tudi v šoli.«
»Aha,« je rekla Mojca.
»To pomeni, da je bil na nek način na svetu, še preden seje rodil,« je razpredal Miha.
»Le da ga takrat nihče ni stekal?« je dvomeče razmišljal Andrej.
»Mogoče.« Miha je bil precej zaskrbljen.
Andrejevo razmišljanje je po svoje potrdil Prešeren, ki se je nenadoma prebudil iz odrevenelosti in zahropel v arhitekta: »Pa kaj je zdaj tebi, človek? Kdo si?«
»Ah, oprostite!« seje opravičil mojster. »Josef Plečnik, arhitekt.«
Zdaj seje opravičil Prešeren: »Žal mi je, a na graditeljstvo se ne spoznam kaj prida. Kdo pa se na Kranjskem meni za umetnike? Bodite poet ali arhitekt, Kranjec moj vam osle kaže! Poslušajte, plemeniti gospod,« ga je potegnil za ovratnik suknje, »bi me pospremili do prve gostilne in me poučili o arhitekturi? Veste, trenutno sem brez prebite pare, sicer bi vas jaz povabil tjale čez vodo, v Židanovo gostilno. Poznate Zidanovko?«
Plečnik je zmajal z glavo.
»Ima oči za pametne ljudi. In boke. Rada da osminko vina, če ji s Smoletom zapojeva kakšno novo pesemco,« mu je pojasnil in ga vlekel proti Ljubljanici.
Otroci so videli, kako je mojster Plečnik krilil z rokami. Očitno je Prešernu tolmačil, kako bo razširil most prek reke in kje mu bo dodal stranska loka.
»Miha, rada bi šla domov,« je rekla Mojca. »Tole vse skupaj je preveč zapleteno. Prešernu sem povedala pesem, ki je še ni napisal! To ni mogoče!«
»Mala, dobro veš, da je poezija večna. Torej je mogoče,« jo je skušal razvedriti Andrej.
»Nehaj se zezat! Potem pa pride še Plečnik, ki Prešerna pozna, Prešeren pa ne pozna Plečnika in potem začne Miha govorit o stvareh, ki so pred časom in so torej že prej, preden so! Dovolj imam!«
»Mogoče,« je Miha nagubal čelo, »je pa Prešeren takrat pa takrat res srečal kakšne pesniško nadarjene otroke, ki so mu sredi noči recitirali verze. Mogoče pa geniji živijo večkrat, a veš, kaj hočem reč?«
Mojca ni vedela, kaj hoče povedati Miha, zato je brez besed odšla k časovnemu stroju.

Ameriške novotarije[uredi]

»Ah, ne vem, kaj je z mano,« je rekla Mojca. Sedela je, sključena v dve gubi, z dlanmi si je podpirala glavo. »Sitnarim, kot bi bila kakšna zvezda iz holivudskih filmskih študijev. Miha, domov me zapelji! Rada bi sedela za mizo in se kregala s starši in bratom.«
»Okej, okej,« je odvrnil Miha. Še vedno je napeto razmišljal o tem, kaj seje zgodilo. Slišal je, da so najnovejše znanstvene teorije predvidele možnost, da se je vesolje po velikem poku razvijalo v več smeri in obstajajo v vsakem od svetov drugačna bitja in različni dogodki. Ni pa še slišal, da bi se v enem, namreč našem svetu, mešali časi in bi se nekateri ljudje iz prihodnosti pojavili v preteklosti. »Mogoče,« je rekel polglasno, »smo vsi skupaj, vključno s časovnim strojem, igračke v glavi kakšnega superbitja?«
»Tebi se že rola, genij,« je zastokal Andrej. Stopil je h komandnemu pultu in prijel za pogonsko ročico. »Bom jaz peljal,« je dejal. »Trenutno imam najbolj mirno roko.«
»Mogoče,« se Miha ni pustil motiti pri razmišljanju, »mogoče pa sploh nismo zares. Mogoče le nekdo o nas piše svojo znanstvenofantastično zgodbo?«
»Kriza!« je menil Andrej. »Počutim se prekleto zaresnega. Moja zbranost in duševni mir nas bosta pripeljala direktno v Mihovo sobo.
Mojca in Miha sta kot kupčka nesreče sedela v pilotskih sedežih in tuhtala o najhujših življenjskih problemih, tako da sploh nista opazila, kdaj je Andrej ustavil vozilo. Vstala sta ko je plosknil in zacepetal z nogama: »A sta hipnotizirana?« je zavpil. »Doma smo!«
Ob pogledu na dom so doživeli pravi šok. Niso bili v Mihovi sobi, bili so sredi ulice. Pravzaprav bi temu težko rekli ulica, kajti bil je neke vrste avtodrom. Se bolje: bil je avtodrom za vozila, ki so lahko peljala po tleh in letela! Šviiist! jim je reklo za hrbtom in nagonsko so sklonili glave. Preletelo jih je vozilo, ki je spominjalo na prozorno ptičjo glavo z dolgim kljunom. Očitno so ljudje, ki so pilotirali te aviobile, izumili novo gorivo in nov motor, saj so vozila drsela po zraku tiho kot prikazni.
»Poglej!« je kriknila Mojca in z roko pokazala v daljavo.
Tam, kjer je nekoč stal grajski grič, je sijala ena sama velikanska steklena kupola, razdeljena na tisoče enakih brbončastih polkrogel.
»Verjetno so to hiše,« je zastokal Miha. Nekaj korakov od njih se je nenadoma odprla zemlja. Otroci so, kljub temu, da jih je bilo strah, stekli pogledat, kaj se je zgodilo. Iz odprtine je zasvetil močan žaromet in na površino se je dvignila kovinska ploščad. Otroci so tedaj zagledali prebivalce mesta prihodnosti, v katerem so se znašli. Bili so podobni njim, le gibali so se čudno, kot bi bili avtomati. Oblečeni so bili v nekakšne uniforme, podobne hroščjim krilom in ribjim luskam: nekatere so bile črne, druge rdeče, tretje zlatorumene. Tisti, ki so stopili na ploščad, so si nataknili čudne čebelaste skafandre. Ko so stopili na posebej označena mesta, se je ploščad začela pogrezati. Otroci so videli, da so bile pod zemljo speljane kovinske cevi, podobne velikanskim, kilometre dolgim topovom: vanje so se ulegali pajkoribji ljudje. Nevidna naprava, ki je očitno delovala na stisnjen zrak, jih je izstrelila v določeno smer.
»To je nekaj drugega kot podzemna!« seje pridušal Andrej. »Superca! To je pa res amerikanska novotarija. Resnična umetnost.«
»Se ne bo konec tej mori?« Mojca ni bila prav nič navdušena nad Ljubljano iz leta ... »Ti, bučman,« je rekla Andreju, »ti čavka z mirno roko, v katero leto si nas pripeljal?«
»Nimam pojma,« je odvrnil Andrej, ki se ni sekiral zaradi tega, da ni pogledal na glavno digitalno uro. »Vprašanje,« je modro rekel Miha, »če je to, kar vidimo, resnična umetnost. Mogoče je umetna resničnost. Mogoče tole niso resnični, ampak hologramski aviobili.«
»Se mi zdi,« se je zarezal Andrej. »Na tvojem mestu bi presneto pazil, da ti hologramski aviobil ne prifrči v glavo! Prepričan sem, da bi ti jo snel z vratu.«
»Vidva sta oba brez glave,« je zastokala Mojca. »Šibajmo domov!«
Hoteli so se neopazno, po francosko pobrati, a bilo je prepozno: kot bi ga priklicala čarodejeva paličica, je nenadoma pred njimi stalo bitje prihodnosti. Bilo je oblečeno v zlato luskasto uniformo in jih je pozdravilo tako, da je prekrižalo roke na prsih. Kretnja je bila tako čudna, da so otroci odreveneli. V tej kretnji je bilo nekaj robotskega in mesečniškega, oboje hkrati. Nekaj mehanskega in zasanjanega.
»ali Veliki vodja ve za vaš odhod iz urada G 13 iz urada G 13?« je vprašalo čudno bitje.
Mojca, ki se je stisnila k Mihu, je prestrašeno zajecljala: »Kako, lepo prosim? Spoštovani gos -... spoštovana gos -...?«
»alfa F 4,« je pojasnilo bitje, »torej ne spoštovani ne spoštovana ne gos.« Kot pantomimik je odrezavo prikimalo, »alfa F 4 če bi bila šahovska figura bi bila čisto blizu kraljice ha ha ha.«
Otroci so opazili, da Alfa govori kot bi ga (ali jo) nekdo navil in njegov (ali njen) smeh je bil podoben oslovskemu kašlju.
»če bi bila šahovska figura bi bila čisto blizu kraljice,« je drdraje ponovilo bitje, »ampak šah so igrali v starih časih ko še niso poznali halucinoflipa še niso poznali halucinoflipa.«
»Halucinoflipa?« se je začudil Miha. »Kakšno čudo pa je to?«
Žužkoribji stvor je prezirljivo zahrzal: »ne veste ne veste seveda ne vejo ker ste ker ste ker so tretjerazredni državljani najbrž najbrž game ali pa morda ker take uniforme še nisem videla mogoče delte ker je mogoče Veliki vodja izumil novo vrsto podpsihikov.«
Mojci je zaprlo sapo: »Rekli ste: še nisem videla,« je plaho odvrnila. »Torej ste ženska?«
Bitje se je namrdnilo: »ali je alfa ženska ali je je je,« je brbotalo, »in beta je ženska je je je in gama je ženska je je je.« Nekaj časa je molčalo, potem pa drdralo naprej: »sploh pa to biti ženska nič ne pomeni pač pa me zanima pač pa me zanima ali vi tretjerazredne game delate z računalniki?«
»Delamo,« se je vmešal Andrej. »Je s tem kaj narobe?«
»me alfe delamo s psihoasociativniki ponavljam s psihoasociativniki to je sistemsko urejen promet podatkov s prenosom misli na daljavo.«
Mojca se je stresla: »Brrr, groza! A imate kri v žilah?«
Stvor je, tako se je vsaj zazdelo otrokom, prvič pokazal sled čustva, »žal,« je začel bebljati, »žal vendar jo bo kmalu nadomestil kemoelektromagnetoglobin ponavljam kemoelektromagnetoglobin takrat bo precej laže znižati telesno temperaturo na plus štiri stopinje življenjska doba alf življenjska doba alf bo pri tej temperaturi okroglo okroglo dvesto štirideset let«
»Kako dolgo pa bodo živele game?« je zanimalo Miho.
»game zastarajo game zastarajo v petdesetih letih in jih je treba zamenjati zamenjati.«
»Čarobno,« je menila Mojca. »Krasni novi svet!«
Njena navedba je, kot je kazalo, v žužkoluskavcu sprožila poseben mehanizem, kajti močno se je razživelo in pred njimi uprizorilo pravcati pevski nastop. Otroke je precej spominjal na zabijanje plastičnih žebljev, ki so ga leta 1996 imenovali tehno glasba.

»alfa beta gama kakšna omama skrbim za napredek kozmoprograma vame ga vpisal je Veliki vodja da bi živela v svetlobi ugodja alfa beta gama kakšna omama od rojstva do smrti smem biti sama Vodja lahko me prižge in ugasne služim podobi volje brezčasne.«

Medtem ko je bitje pred njimi rožljalo svojo pesem, se je Andrej skrivoma odkradel k odprtini v zemlji. Zanimalo gaje, kakšna je postaja pnevmatične podzemske železnice. Čim se je približal robu, se je iz udrtine dvignila avtomatična ploščad. Stopil je nanjo in počasi izginil pod površino zemlje.
Pač pa je pesem, ki jo je odklepalo bitje, Mojco tako prevzela, daje zakričala iz dna duše: »Miha, takoj me spravi domov! Če me takoj ne spraviš domov, ne bom imela otrok!«
Miha je kar poskočil, medtem ko na Alfo njeno vpitje ni napravilo vtisa: »dom kaj je to dom mi prebivamo v alfiščih betiščih gamiščih ...«je zavijala z očmi.
Mojca se je tako razburila, da je Miho dobesedno spehala v časovni stroj. Brez oklevanja je pritisnila gumb za vakuumsko zapiranje vrat in potegnila za glavni vzvod. Stroj je vzdrhtel in številke na časomeru so se pričele nižati. Tudi Miha je bil iz sebe; ne dekle ne fant nista opazila, da v kapsuli ni Andreja!
Še dobro, da je kosmat!

Še dobro, da je kosmat![uredi]

Ko se je slika za oknom časovnega stroja zbistrila, sta si Mojca in Miha globoko oddahnila: tu so bile znane stene, na katerih so visele znane slike, bilo je okno, ki je gledalo na znani mestni grič, v kotu sobe je stala Mihova miza z računalnikom.
»Konec koncev je svet le red,« je zamrmral Miha.
Ampak pravega reda ni bilo! »Jezus, Miha, pozabila sva na Andreja!« je zakričala Mojca.
Miha je nekaj trenutkov lovil sapo: »Kam pa seje zgubil ta Carl Lewis zagamani?« se je pridušal.
»Hodil je naokrog, medtem ko sva midva poslušala Alfo. Verjetno je šel vtikat nos v tisto podzemno postajo.
Hitro morava ponj, drugače se nama bo izgubil v času.«
Miha se je obupan prijel za glavo: »V katerem letu smo bili?«
»Ne vem,« je obupana rekla Mojca. »Ne vem natančno. Nisem gledala na časomer.«
Miha je prijel Mojco za ramena in se ji zastrmel v oči: »Mojca, žal mi je. Resnično mi je žal.«
»Česa?«
»Resnično mi je žal, da tudi jaz ne vem, v katerem letu smo bili,« je rekel Miha. V kapsuli je zavladala grobna tišina. »A veš, kaj to pomeni?«
»Joj, Miha, ne me strašit!« se je stresla Mojca. »Spomni se, saj si znanstveni genij. Saj imaš fotografski spomin. Saj - «
»Kaj mi pomaga fotografski spomin, če nisem preveril, v katero leto nas je Andrej zapeljal. Da o mesecu in dnevu ne govorim!« jo je prekinil Miha.
»Izgubila sva ga!« je zahlipala Mojca. »Za zmeraj!...« Njen ob-jokani obraz se je nenadoma razvedril: »Edino če ...«
»Če kaj?« je bil nestrpen Miha.
»Če prečeševa prihodnost. Leto za letom, mesec za mesecem, dan za dnem.« Mojca je nekaj časa napeto razmišljala, potem pa znova planila v jok: »A veš, koliko časa bo to trajalo? Saj bova prej umrla!«
Tokrat je Miha ostal vedrejši: »Midva se tu v časovnem stroju ne starava.« Po kratkem premolku je, tokrat precej bolj kislo, nadaljeval: »Ampak Andrej se stara ... tam ... tam v prihodnosti!«
Mojci so solze polzele po licu, kot bi jo nekdo spremenil v vodomet: »Če ga niso že preparirali v kakšnega robota! Sem kar vedela, da se bo ta zgodba slabo končala...«
»Kreten!« se je Miha nenadoma lopnil po čelu: »Kakšen bimbo sem!«
»Andreju ne bo nič boljše, če se ti v svoji lepi prijazni sobici posipaš s pepelom,« se je ujezila Mojca.
»Ne, Mojca!« je poskakoval Miha. »Pozabil sem, da glavni računalnik časovnega stroja v svoj spomin avtomatično shrani podatke o tem, v katerem času se je ustavil!«
Oba sta planila k ekranu, Miha je začel mrzlično odtipkavati potrebno kodo. Na ekranu seje izpisala beseda: IŠČEM. Še hipec, dva in zagledala sta številko 17102046.
»Kaj to pomeni?« je hlastnila Mojca.
»Stroj morava odpeljati v leto 2046,« je pojasnil Miha. »Tam smo bili sedemnajstega oktobra.« »Hitro, Miha,« je šepnila Mojca.
»Samo trenutek,« je rekel Miha in odprl vrata časovnega stroja. »Moram preveriti, če je Šnof še živ.«
Šnof je bil, to je Mojca vedela, Mihov kosmati pes. Bilje mešanec, spominjal je na razkuštranega Micka Jaggerja v mladih letih, oblečenega v plašč iz kanadskega grizlija. Le da ni bil tako velik kot grizli. Šnof, ne Mick Jagger.
Kuža je prilezel izpod Mihove pisalne mize, kajti za psa ni preveč prijetno, če vidi, kako se sredi sobe začne iskriti in kaditi in se v njej pojavi Aljažev stolp. Ko pa je Šnof zagledal svojega gospodarja, je veselo zalajal, pomahal z repom, planil k Mihu in ga začel lizati po rokah. Miha ga je hotel pobožati, a pes je kot blisk smuknil v časovni stroj in se zleknil k Mojčinim nogam.
»Šnof,« je rekel Miha, »hitro ven! Mudi se nam po Andreja!«
Pes je nagnil glavo in zelo bistro gledal gospodarja. »Uou!« je bevsknil, kar je pomenilo, da nima namena ubogati.
»Pusti ga,« je vzkliknila Mojca. »Kaj veš, če nama ne bo prišel prav? Morda bova z njim lažje našla Andreja.«
In tako je Šnof postal prvi pes, ki si je ogledal življenje v letu 2046. Tokrat je bil Miha zelo natančen krmar. Ko so odprli vrata kapsule, so zagledali znano okolje, aviodrom s postajo pnevmatične podzemske železnice. Pravzaprav je bil prizor znan le otrokoma, ne pa psu, ki je zelo vznemirjen vohal okrog sebe in se premikal tako previdno, kot bi hodil po ledu.
Še vedno je bil večer, saj doma nista izgubljala časa. Vrnila sta se v kakšnih sedmih minutah, Andrej torej ni mogel biti daleč. Miha je hitro stopil k odprtini z avtomatično ploščadjo in previdno pokukal čez rob. Spodaj ni bilo nikogar!
»Kje naj ga iščeva?« je obupani Miha vprašal Mojco.
»Najbrž imajo v letu 2046 kakšen urad za izgubljene ljudi,« je glasno razmišljala Mojca.
»Prej bi rekel,« je odvrnil Miha, »da so opazili, da je Andrej v resnici nova vrsta tukajšnjih prebivalcev. Da Veliki vodja ni izumil vrste delta. Najbrž ga opazujejo v posebnem laboratoriju. Mogoče ga na debelo šopajo s halucinoflipi.«
Še preden se je Mojca lahko razburila, se je pred njimi pojavila avtomatična ploščad, s katere je stopil njim že znani stvor -Alfa!
»Uou, hrrrr, uou,« je začel besneti Šnof, tako da ga je Miha hitro zgrabil za ovratnico.
Ko je Alfa zagledala psa, je padla na kolena in pričela z rokami tolči po tleh, tako nekako, kot muslimani pred džamijo, »prišel je Kosmati bog prišel je Kosmati bog ki ga je napovedal Veliki vodja in ki nas bo odrešil!«je vzklikala Alfa.
Otroka sta debelo gledala. Še Snof se je umiril in obliznil Alfo po skafandru, »kaj želite kaj želite ukazujte o veliki kosmati Gospod,« je Alfa vila roke pred psom, ki mu ni bilo nič več jasno.
»Uau, uau,« je bevsknil Snof.
Miha je izrabil priložnost, ki se jim je ponudila: »Kosmati bog pravi,« je rekel Alfi, »da mora takoj priti do Andreja.«
Alfa je prenehala poljubljati tla in skočila pokonci, »kakor ukazujete veliki kosmati Gospod kakor ukazujete!« Staknila je kazalca obeh rok in ju sprožila v zrak, kot kakšen vrač, ki z neba kliče strelo.
Ni priletela strela, ampak aviobil. Puh! in odprla so se kupolasta vrata, »izvolite izvolite izvolite,« je brbrala Alfa. Ko je voznik, ki je, sodeč po črni uniformi, pripadal kasti gama, zagledal Snofa, se je priklonil tako globoko, da je z glavo udaril po komandni plošči.
»hitro v laboratorij G 1 za pranje spomina v laboratorij za pranje spomina hitro hitro,« je kliknila Alfa. Takoj ko so otroci posedli v posebne prisesalne stole, ki so preprečevali, da bi pri hitrih zračnih manevrih potniki frčali po kabini, so se vrata zaprla in aviobil se je dvignil strmo v zrak. Plovilo je letelo tako bliskovito, da so luči, ki so označevale robove aviodroma, postale dolge bleščeče črte. Kolikor so lahko videli, so se hitro bližali zastekljenemu griču sredi mesta, ki je spominjal na čebelnjak prihodnosti. Aviobil sploh ni zmanjševal hitrosti in Mojca in Miha sta zamižala, ker sta pričakovala, da se bodo zaleteli. Naenkrat se je čebelnjak razprl in zleteli so v notranjost. Pokrila jih je bela tančica, podobna pajčevini, in jih skoraj v trenutku ustavila. Bilo je temno, tako da otroka nista vedela, kaj se dogaja, le začutila sta, da ju je nevidna sila izstrelila navpično v zrak, proti beli okrogli odprtini visoko nad njima. Tik za njima je po zraku - kot kosmata topovska krogla - letel Šnof, ki je bil tako presunjen, da še zarenčati ni utegnil.
Ko so preleteli odprtino, so se znašli v svetleči belini laboratorija za pranje spomina. Nevidna sila jih je ustavila ob postelji, na kateri je ležal Andrej. Mojco je prizor spominjal na operacijsko dvorano, zato je že hotela zakričati na laborante v rdečih uniformah, naj pustijo njenega prijatelja na miru. Prehitel jo je Šnof.
»Hav, hav, hav,« je zalajal in skočil na posteljo k Andreju.
Laboranti in Alfa, ki se je znašla poleg otrok, so se znova vrgli po tleh in pričeli moliti.
Andrej pa se ni zganil. Ležal je na postelji, bel kot kreda, tako bel, kot bi iz njega izsesali vso kri. »Haua, haua,« se je dobrikal pes. Ker se Andrej ni zganil, je skočil na posteljo in ga začel lizati po obrazu.
Mojci in Mihu so začela dreveneti kolena. Šnof, ki je razumel, da je nekaj narobe, je pričel zavijati kot sestradan volk ob polni luni.
Učinek na laborante in Alfo je bil veličasten: z obrazi so pričeli loščiti pod. Mojco so spominjali na električna omela.
Miha je ostal smrtno resen, zgrabil je Alfo za ramena in jo stresel, da ji je skafander začel poskakovati na vratu. »Kaj ste mu naredili?« je zavpil.
»globoko zamrznjenje možganov,« je z opletajočim jezikom brbrala Alfa, »nič ne moremo storiti je že pripravljen za pranje spomina.«
Miha jo je z vso silo treščil po skafandru, da je votlo zabobnelo. »Dobro me poslušaj, frajerka ali frajer ali kar si že!« je zakričal. »Takoj mi povej, kdo ga lahko reši, drugače ti bo kosmati bog požrl prste na nogah. Z glavo vred!«
»samo Veliki vodja ima kodo za odmrznjenje samo on lahko prekine proces samo on,« je nakladala Alfa. Mojca je nenadoma oživela in skočila k njej. »Kje je Veliki vodja?« je vprašala.
»ne vem ne vem nihče ne ve« je Alfa zmajevala z glavo, »lahko ga pokličemo le preko videofona.« Obrnila se je k laboratorijskemu pultu, ki je stal ob postelji in pokazala napravo, na kateri sta bila ob številčnici dva zaslona.
»Hitro,« je zaklicala Mojca, »povej vstopno šifro!«
»007,« je zakrakala Alfa.
Mojca je stopila k videofonu in odtipkala dve ničli in sedmico. Zaslona sta hkrati zasvetila: na levem je zagledala svoj obraz, na desnem obraz, ki jo je spominjal na pujsa s preveliko lobanjo in kvišku štrlečimi koničastimi ušesi. Bil je Veliki vodja.
Ko je Miha zagledal njegovo podobo, je nehote odstopil za korak. »Smotka,« je tiho dejal Mojci, »kaj boš pa zdaj?«
Mojca se ni pustila zbegati. »Gospod Veliki vodja,« je rekla v videofon, »jaz sem čisto navadna sedmarka, a nikdar ne pozabim nobenega podatka in nobene letnice in nobene številke. Vi pa ste pozabili kodo za odmrznjenje možganov!«
Podoba na zaslonu se je spačila od začudenja. Spačila in padla na staro finto. »Veliki vodja ne more ničesar pozabiti!« je zatulil videofon. »Koda je H-U-X-L-E-Y!« Čez hip je Veliki vodja stresel z glavo in zapiskal: »Kdo so sedmarke? Komu sem dovolil ustva¬riti sedmarke?«
»Mi smo iz drugega štosa,« se je nasmehnila Mojca. »Hvala,« je preprosto dodala in ugasila videofon. Miha, ki se je od navdušenja plosknil po stegnih, je hip pred tem, ko je z ekrana izginila svetloba, videl Velikega vodjo: njegov obraz je potemnel od jeze in njegove rilčaste ustnice so izoblikovale zelo grdo besedo.
»Podvizaj se, prijateljica,« je Mojca rekla Alfi, »kosmati bog je nestrpen. Kodo poznaš, odmrzni mu možgane.« »Uou, uau,« je zabevskal Šnof.
Alfa se je hitro skobacala na noge, stopila k laboratorijskemu pultu in pritisnila posebno tipko. Izpod stropa se je nad posteljo, na kateri je ležal Andrej, spustila kovinska naprava v obliki votle polkrogle. Spominjala je na sušilno kapo iz frizerskega salona. Alfa je napravo nataknila Andreju na glavo in odtipkala kodo. Naprava je pričela narahlo drhteti in brenčati.
»Sveta nebesa,« je zastokal Miha, kajti Andrejeve noge so pričele čudno trzati.
»vse bo v redu vse bo v redu to so trenutne ultrazvočne resonance« je drdrala Alfa.
»Haua, haua,« je zagolčal Šnof in z nagnjeno glavo napeto opazoval, kaj se dogaja.
Nenadoma se je Andrej premaknil, dvignil je roko in pobožal Snofa, ki je zacvilil od veselja in mu obliznil prste. Andrej je glavo potegnil iz ultrazvočne komore in se usedel. Zbegano je gledal okrog sebe, potem pa je prijel Šnofa in si ga posadil v naročje.
»Končno si prišel, Miha,« je rekel z odsotnim glasom.
Miha se je zaskrbljeno prijel za brado, tedaj pa se je Andrej obrnil k njemu in se zarezal.
»Cao, stara sablja!« je rekel. »Malo heca mora bit.« Prijazno se je nasmehnil Mojci. »Kje si bila tako dolgo, mami?«
»Hov, hov, hov,« je v klasičnem pasjem jeziku zalajal Šnof. Bil je užaljen, ker se nihče ni kaj prida zmenil zanj.
Miha je stvari vzel v svoje roke: »Kosmati bog ukazuje, da nas pri priči odpeljete v časovni stroj,« je rekel Alfi.
In tako se je avantura končala srečneje, kot bi si mislili. Še preden bi jim Veliki vodja lahko to preprečil, jih je Alfa po zračnem stebru spustila do aviobila, pilot pa kot bi trenil - pripeljal do njihove kapsule. Že so hoteli vstopiti vanjo, ko jim je Alfa zastavila pot.
»pustite nam Boga pustite pustite,« je zajavkala.
»Hrrrr, hrrrr,« je rekel Šnof.
»Pravi, da se bo vrnil,« je Miha pojasnil Alfi, ki je takoj padla na kolena. Le še nekaj sekund in Miha je prijel ročico pogonskega mehanizma in vračali so se naprej v preteklost.
»Se dobro, da je kosmat,« je rekla Mojca. »Le ka[bi se nam zgodilo, če bi pri vas imeli kakšnega jazbečarja namesto Snofa?«

Uf, kakšen konec![uredi]

Miha se je naslonil, si pomel oči in pogledal na zaslon. »Ne vem, če je zadnji stavek v redu,« si je rekel. »Mogoče bi moral namesto jazbečar napisati dalmatinec?«
Vstal je, nekajkrat zakoračil po sobi, potem pa stopil k oknu. Majski večer je v sobo nosil blag vonj po španskem bezgu in jasminu. Mihu se je zazdelo, da se za tak večer obnaša malce preveč noro: ure in ure kleplje svojo znanstvenofantastično uspešnico, namesto da bi telefoniral Mojci in jo povabil v kino.
»Ah,» je rekel naveličano, »treba bo stvar končati! Jutri se mi bo še manj ljubilo, ker bo sonce in toplo in začel bom razmišljati o počitnicah na morju.«
»Hau, hau,« je bevsknil Šnof, ki je bil podobnega mnenja.
Miha je stopil k računalniku in začel tipkati.
»In tako so se Mojca, Andrej in Miha, da o psu niti ne govorimo, srečno vrnili domov.« Znova je prenehal pisati in zavzdihnil: »Kakšen kretenski konec« Zbrisal je zadnji vrstici in se globoko globoko zamislil.

Uf,kakšen konec![uredi]

Kapsula je potovala po praznem prostoru. Ko se je ustavila in so otroci izstopili, se niso znašli v Mihovi sobi, ampak na Luni!
»In tako so se uspeli vrniti na začetek svoje avanture,« je rekel Miha.
»Miha, to ni začetek naše avanture,« je protestirala Mojca.
»Je že res, da daleč skočim, ampak takoooooo daleč pa ne znam,« je zategnil Andrej.
»Nehajta me motit! Ker so potovali naprej v preteklost in prispeli v prihodnost, se niso mogli vrniti na začetek svoje avanture...«
»Ampak na konec svoje avanture,« je z grenkobo v glasu rekla Mojca.
»Vidva sta do fula za luno,« je bil prepričan Andrej.
»Na Luni, na Luni, bizgec,« mu je zabrusil Miha.
»In ker se je njihov časovni stroj zataknil nekje v času...«je jokavo rekla Mojca.
»...so pričeli iskati prebivalce Ornega Centaure, ki so se medtem naselili na Luni...«je nadaljeval Miha.
»... ker je na Ornega Centauri divjala strašna vojna ...« je dejal Andrej.
»... Ko so jih našli, so z njihovo pomočjo zgradili raketo ...«
»... medtem pa se je tudi na Zemlji začela strašna vojna ...«
»... zato so skupaj z Ornega Centaverčki zaplesali lunarni rap ...«
»... ki je postal na Zemlji moderen, ko se je končala strašna vojna in je Miha Jazbinšek izdal superuspešnico pod naslovom Naprej v preteklost...«

To, kar smo zdaj, smo že bili v preteklosti, v preteklosti, in v prihodnost vodijo sledi preteklosti, preteklosti, kar je usodno, zmeraj se zgodi v preteklosti, v preteklosti... Naprej v preteklost! Naprej, naprej, Mojca in Miha in super Andrej! Naprej v preteklost! Naprej, naprej, začetek je v koncu, ker čas nima mej! Mojca - naprej, Miha - naprej, super Andrej -naprej, naprej!