Napake slovenskega pisanja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Napake slovenskega pisanja
Fran Levstik
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, 1858.
Viri: dLib [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Skoraj vsi, ki pišemo, stavimo slovenske besede, mislimo pa le nemški. Po takej poti ne upajmo kmalo izverstne proze. Čudo res ni, da je tako, ker se ločimo iz domačega kraja, ko smo še otroci; potem pa v mestih živimo, govorimo večidel nemški, beremo večidel nemške knjige poleg pisanja druzih narodov. To je užé stara tožba, pa vender še zdaj nova. Ni še dospelo naše slovstvo do tiste stopinje, da bi se človek do dobrega izučil jezika iz golih knjig; zaklad slovenščini je zmirom še kmet in ljudstvo zunaj mesta. Ali koliko pisateljev pa je, ki morejo na selu živeti? Zato je pa tudi sostavek našega jezika, vzlasti v knjigah, redek, o kterem bi se brezi skerbi reklo: to je čist in dober govor! Bog obvari, da bi s tim hotel koga ubadati, ampak samo dovoljeno mi bodi, naj povem odkrito svoje misli, kakor gré poštenemu človeku.

Malo se je do zdaj še pisalo o skladbi slovenskih besed v stavek; zato hočem po svoji moči nekoliko govoriti o tem, pa ne bom pozabil narhujih in narnavadnejih grehov slovenskega peresa v zdanjem času. Naj se mi tedaj ne zameri, da opominjam tudi to, kar se je sèm ter tjè uže opomnilo po „Novicah.“ Izgledje, ktere bom tù pretresal, vzeti so skoraj vsi iz neke naših knjig, ki je bila ravno pred mano, ko sem to pisal.

1. Slovenskega pisanja perva napaka je, da glágole (Zeitwörter) devamo vedno le stavku na konec, kakor da bi ne smeli drugej stati, na pr. „O mraku se že napravi, spet moške oblačila obleče, se dobro v kožuhe zavije, in tudi par samokresov za pas vtakne.“ Tako je Nemcem navada, in tacih izgledov ima vsaka knjiga po sto in sto; le-ta še ni nar slabji med njimi. Vender pa vprašam: ali bi ne bilo blagoglasneje: „Napravi se že o mraku; obleče spet moške oblačila; zavije se dobro v kožuhe, in vtakne tudi par samokresov za pas?“ Poiščimo si druzega: „Poleg tega jezljivega serditeža (t. j. nekakov potok), ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in se le sèm ter tjè svoje gorne ali divje rodovine spomnivši prederzno poskoči, bomo lezli.“ To je taka zmes, da človek še skoraj ne vé, kaj bi pisatelj rad povedal.) [1] Zdi se nam vsa misel nemška; ali vender bilo bi dosti umevneje vsaj tako le: „Lezli bomo poleg tega jezljivega serditeža, ki danes le bolj tiho v globoki strugi teče, in le sèm ter tjè poskoči, spomnivši se svoje gorne (?) ali divje rodovine (?)“ To vse pa le od tod izhaja, ker prestavljamo nemške misli od besede do besede. Naslednji stavek mi bodi priča, da je res, kar sem djal: „Mesec je svitlo svetil.“ Kdo tako govorí? Bi li pametnemu človeku kdaj prišla na um taka neumnost, ako bi pred njim ne stale nemške besede: „Der mond leuchtete hell?“ Bere se dalje: „Obljubil jej je tudi, da bi vsaj ne obupala, jo pogostoma obiskat hoditi, ter jo tako s svojo pričjočnostjo krepčati;“ to je: „Er versprach ihr auch, dass sie wenigstens nicht verzweifeln würde, öfters zu kommen, um sie zu besuchen, und sie so durch seine gegenwart zu stärken.“ Dalje: Nikdar me ne smeš zapupustiti! On!! mora, reče — —.“ Kdaj pravi kmet: „On mora?“ Še zdaj si nismo zapomnili, da Slovenec osebnih zaimen sploh pred glagol ne stavi, kakor tudi Latinec ne, ker z glagolom vse dopové. Tako pišemo, pa hočemo, da bi ne zaspavali naši časniki; hočemo, da bi koga razveseljevále naše koderčije!

Vsak dan bereš, kolikor hočeš, stavkov tacih, da imajo pomožni glagol (hilfsverb) kmalo od začetka; ali dopovedovavnik (aussageverb) pa stoji deleč zadaj notri v deveti deželi tam pri Jakobu Žerjavu. Iz tmé izgledov edinega: — — „kakor ti angeljski mladenč, ki je vedno, tudi med strašnim vrišom in gromom kervave vojske, nedolžno serce, živo vero, terdno upanje, gorečo ljubezen do Jezusa, pokoršino do svete cerkve in hvaležno serce do svoje matere ohranil.“ „Ohranil“ je ravno trideseta beseda za pomoznikom: „je.“ To ni slovanski!)[2] Kdor noče meni verjeti, poslušaj kmeta, in beri dobre knjige druzih narečij. O grehih zoper slovnico (mladenč, vrišom) raje molčim; saj vem, za koliko sto pisateljev se je zastonj trudil ta in uni slovničar.

Slovenec, ako ne misli nemčiti, ne sme tergati pomoznikov: „sem, si, je, bi, bil, bom i. t. d.,“ tudi ne okrajšanih oblik osebnega zaimena; „se, si, me, mi, te, ti, ga“ predeleč od dopovedovavnika; le malo stavkovih členov bi smelo biti vmes, ne pa cel stavek, posebno če je dolg, ali še celó po dva. S tacim so naši pisatelji bogati, na pr. „Pri tem pogovoru si je stari Vazil večkrat na skrivnem marsiktero gorko solzo, ki mu je po licu pritekla, obrisal“ Ali bi se ne moglo reči: „Obrisal si je večkrat na skrivnem stari Vazil pri tem pogovoru marsiktero gorko solzo, ki i. t. d.?“ Serb res da časi vrine klicavnik (vokativ), ki je skoraj nekoliko podoben samostojnemu stavku; ali to je le ena beseda, na pr. „Što li si se, sine, namrdio?“ Bere se tudi v národnih pesmih, da je kratek mali stavek (nebensatz) vgojžen med okrajšano zaimensko obliko in med glagol; pa tacih izgledov ni dosti; jaz vem dozdaj le za dva: „Sve joj, sta je i kako je, kaza,“ nadalje: „Sve mu, što je, po istini kaza.“ Ali vsako uho čuti, posebno v pervem, da se je pevec osvobodil skoraj čez navado. Večkrat se bom opiral na slovstvo serbskega ljudstva)[3], ker je to narečje našemu naj bliže, in ker sta v njem stavek in mísel krepka, domača, kakor hoče imeti svojstvo slovanskega jezika. Vsaka beseda je samorašča, pognala iz prave korenike, ne skovana z veliko skerbjo, pa vender napek; tù misli in govorí prosti národ. Skladba je čista, posebno v pesmih; v pripovedkah ne vselej tako, ker jih lahko vsaki pripoveduje in kvari, kakor hoče; pesmi pa so vezane in zvarjêne; učiti se je mora, kdor jo hoče peti. Tudi ni utegnil Vuk pravlic tako skerbno zbirati in tenkovestno primerjati, kakor je pesmi, za kar naj bi mu veliko hvalo vedili vsi Slovani, vzlasti pa Serbje. Kako bi se bilo njihovi krasni lastnini godilo, da je prišla v roke neukretnemu Konštantinu Kaulicii, ki je iz svoje modrosti dodeval in popravljal, kakor se je njemu zdelo?

Nemec govor končava z glagolom, Slovan ga sploh ž njim začenja, vzlasti kadar govorí v zdanjem času namesti preteklega, in tudi, kadar je stavek kratek, da nima razmér (umstände) in druzih sklonov pokornih glagolu (ergänzungen); potem se le verstí druge člene. Priloge (beiwörter) devamo v navadnem govorjenji pred imena (hauptwörter), in vsaka beseda, ki pojasnuje, naj stojí blizo pojasnjene. Razmére, ki značijo: mesto, vzrok, čas i. t. d., in vse drugo, kar pojasnuje glagol, mora biti, kolikor more, blizo njega; časi pred njim, časi za njim. Le razmera, ki znači kakovost (art und weise), mora stati pred glagolom, ako je imenovavnik (subjekt) postavljen pred glagol ali pa v glagolu skrit; sicer je lahko tudi za njim; n. pr. „Pred pojedino na glas molijo za mertvega;“ pa ne: „pred pojedino molijo na glas za mertvega.“ „Saní hitro tekó;“ ne: „tekó hitro saní;“ vender je tudi prav: „sani tekó hitro“, ker tù stojí glagol za imenovavnikom.

Imenovavnik stojí sploh pred kazavnikom in pred druzimi skloni, časi pa tudi pozneje; saj nas jezik je ugibčen; oberneš lahko govor, kakor ti bolj prav sodi; le dopovedovavnika ne loči tako deleč od pomoznika; nikar ga ne hrani vselej za na zadnje.

Navada je, da začenjamo govor z velicim stavkom (hauptsatz), za njim pa stojí mali (nebensatz), ali ga pa gojzdimo va-nj; časi je tudi pred njim, ako znači razmére (umstände), ali pa če stojí namesti imenovavnika (subjektivsatz), ali namesti druzega sklona (ergänzungssatz), ter se začenja z besedami: „kdor, kar, kteri, čigar i. t. d. “ Samo pomniti se mora, če je mali stavek vgojžen ali pa za velicim stoječ, da ga je sploh pritisniti precej k tisti besedi, kterej je dan v pojasnilo. — Nemec druži mnogo velicih in malih v en stavek; Slovenec dela raji bolj kratke odmere v govoru.

Izgled, v kterem je mali stavek za velicim: „Olga je tako milo jokala, po zgubljenem bratu povpraševala tako zvesto, da je skoraj omečila serce Ivanovu.“ Tukaj se mali tišči besede: „zvesto,“ ker jo pojasnuje; vender je tudi prav: „Olga je tako milo jokala, po zgubljenem bratu tako zvesto povpraševala, daje i. t. d.,“ ker mali stavek ne pojasnuje samo besede: „zvesto,“ ampak ž njo tudi glagol.

Izgled, v kterem je mali vgojžen: „Pobožen menih prosi prečiste device Marije, ki je zdravje bolnikom, posebnega pripomočka bolnim revežem.“ Tù se mora mali tiščati besede: „Marije“, ker jo tudi pojasnuje.

Izgledje, v kterih so mali pred velicim: „Kar sem kupil, to bom lupil.“ „Kdor bo kravo vračal, ta bo oves plačal.“ „Čigar so konji, tega je voz.“ „Da (kadar, ako, če) te vidim, pa te bom poklical.“

O tem bi se lahko govorilo še več, ali tukaj branita čas in kraj, da ne rečem tudi pomanjkanje terminologijskih oblik. Še zdaj so Vodnikove besede te verste bolje od vsega, kar napiše uni ali ta; vsa novina je taka, da nas Bog vari! V neki slovnici, ki nima pisateljevega imena, beremo: „podsebek“ (subjekt), „orečenje“ (prädikat), „nobojni“ spol (sächl. geschlecht) po latinski besedi: neutrum, narejeno iz: „nobeden.“ Ali kako more živa duša iz: „nobeden“ skovati „nobjni?“ Ta beseda bi mogla izhajati po analogíi samo iz glagola: nobiti, ki ga pa nikjer ni. Gotovo je bil stokrat bolji stari srednji spol. Tudi se bere: „narava = sitte“; ali uže pri starih Slovencih je: „sitte“; = vrav, a, m. sp. “; „narava“ je nova beseda za ptujo: natura. Dalje stojí: „lepo dišati“ = wolriechen, „dobro dišati“ = wolschmecken. Rad bi vedil, kje se tako govorí? Kmet časi res velí: „ta jed mi diši; ali s tim le dopoveduje, da ima želje do kake jedi, ne pa, da je: „wolschmekend.“ Dolenec bi djal: ta jed je slastna, neslastna, ima slast, nima slasti. Ko bi ta knjiga ne imela spredaj letnic, gotovo bi mislil, da je pater Marko njeni oče; le on je znal barbariti, kakor je na pr. naslednje: „podbudujejoč, odstrašujejoč (abschreckend), [4]) (nase) vlečejoč)[5] (kraj) = anziehend, okrepčujejoč, zadostujejoč.“ In tacih napák ni kraja ne konca, kakor bi ne imeli razun slovnic užé dovelj druzin pisarjev, ki nam jezik pridijo.

2. Stavkov ne smemo začenjati spomozniki, ne z okrajšanimi oblikami osebnih zaimen, tudi ne z okrajšano obliko glagolovo: hoteti: „čem, češ, če i. t. d.“ Napek je: „Ga utolažit poiščejo kake sladkarije“; ravno tako tudi: „Čem te oglasiti (sic ?) pravi streže“ (jch will dich melden). Druga narečja vselej stavijo te besedice še le za glagol, ako ni pred njim kacega imena, zaimena i. t. d., ki imajo moč, da potegnejo te besedice bliže sebe pred glagol, na pr. „Da se priča i pripovijeda.“ (Vezica: „i“ (und) nima te moči; „in, ino“ jo imata). — Najneukretniše pa je, ako stoji pred velivnikom (imperativom) okrajšana oblika osebnih zaimen: „Ga ujemite in k meni pripeljite!“ Kaj tacega se le v knjigah bere; ali govoril gotovo še nihče ni tako, daravno Slovenec ni prevesten pri stavi tih besedic, ker je naš jezik več ali menj ponemčen celó v najbolj skrivni tokávi, in tudi ni vse zlató, kar pada kmetu iz ust. Naslednji stavek gotovo ni za nič, akoravno ga je govorila baba, domá iz kraja, kjer je slovenščina dobro čista: „Oženil se je brezi vsega mojega vedósti.“ Kopitar je djal, da si upa dobiti za vsak naš germanizem dva česka in dva poljska ter dva turcizma v serbskem. Nemogoče ni; ali tajiti pa vender ne moremo, da je naše narečje ravno v stavi svojih besed popačeno in poptujčeno skoraj bolj od vsih druzih.)[6]

Tudi ne bodi pozabljeno, da besedica: „ne“ mora stati vselej pred velivnikom, nikdar za njim. Kosmat germanizem je: „Izverzi me „ne“, namesti: „ne izverzi me!“

Ali Slovenec vender časi govor začenja s pomozniki, z okrajšano obliko osebnih zaimen in glagolov: „hoteti“? in sicer:

a) v skrajšanih stavkih, na pr. „sevé, se zná“, namesti: „to se vé.“ Vzlasti prigovorov je veliko tacih: „Kdor ne misli plačati, s e ne puli za ceno“ (ta se ne puli). Take izkrajške imajo tudi druga narečja, dasiravno toliko ne, ko mi, na pr. „Čini mi se, bi mi bolje bilo“; namesti: „da bi mi i. t. d.“ „Kakby zralo žitko v poli, by vezdy jaro bilo?“ namesti: „kdyby vezdy i. t. d.
b) Kadar je glagol: „biti“ samostojen in ne pomozen, in vzlasti, če ima náglas (nachdruck) na pr. „Ali si moj prijatel?“ „Sem tvoj prijatel!“ „Bil je oče, ki je imel tri sine.“
c) Kadar imajo: „sem, bom, čem“ polno obliko: „jesem, bodem, hočem“. Mi smo izgubili: jesem; v druzih narečjih še živí. Serbske pesmi: „Jedni vele: jeste preturio; namesti: „preturio je.“
d) Časi, kadar stojí mali stavek pred velicim, na pr. „Ko ga vidi, kako tava, mu pomolí verv.“ Serb bi velel: „onda mu pomoli“ ali tudi: „pomolí mu verv“; tudi v našem jeziku bi ne bilo neprijetno: „tedaj mu pomoli.“ Djal bi, da pri nas v tacih namerah celi stavki vlečejo te besedice bliže sebe pred glagol ravno tako, kakor smo popred rekli od posameznih bolj važnih členov.

Kadar mali stavek gojzdimo v velicega, moramo staviti okrajšano obliko pomoznega glagola precej za vejico (,), ker ni več v navadi: „jesem, jesi i. t. d.“ na pr. „Tvoj brat Fedor, že od nekdaj malopridnež, jeubit.“„Otahičanje, ki živé na otoku Otahiti, so lepi ljudje.“ Gotovo bi se terdo glasilo: „Tvoj brat Fedor, že od nekdaj malopridnež, ubit je. “Premalo svobode v govoru pa nam bi privoščil, kdor bi hotel, da naj vsaki stavek te verste zasuknemo tako-le: „Ubit je tvoj brat Fedor, že od nekdaj malopridnež.“

e) Kadar vprašamo: „Si vidil mene?“ „Si - li odgovoril?“ Tako je tudi pri drugih Slovanih.

Nemci devajo časi pogojívni govor (bedingungssatz) v obliko vprašavnega, na pr. „Hat er kein’ s, macht er ein’s“; namesti: „wenn er kein’s hat. Tudi naš Prešerin pravi: „češ biti v krajnskih klasikov števili, debelo jo zarobi“; namesti: „ako češ biti i. t. d.“ Mislil sem, daje to le nemškemu jeziku lastno; ali tudi Slovan je vsaj nekdaj tako govoril, če zdaj več ne. Bere se v dveh najstarjih odlomcih kraljedvorskega rokopisa, v „snemu“ in „Ljubušinem sadu“:

Staročeski:
„Rozrešite moje vypovedi,
Budete-li u vas po rožama,
Nebudete-l u a vas po rozumu,
Ustavite ima novy nalez.“

Snem
I umre-li glava celedina,
Dieti vse tu zbožiem vjedno vladu.“

Slovenski:
„Presodite moje si izreke,
Ako bodo po razama vašem;
Če ne bodo po razumu vašem,
Vstanovite jima novo sodbo.“
— —
In umre-li glava rodovini,
Vladajo naj vkup blagó otroci.“

3. Tretja navada gerdega nemškovanja pak je, da kerčimo male stavke, devaje dopovedovavni glagol „nedoločivnik“ (infinitiv). Tako pišemo vsi: bodi-si Peter, bodi-si Pavel. Vzlasti le-ta germanizem nam je v obili časti; rekel bi, da najbolji naših pisateljev še skoraj ne vedó, da to je neslovenski.

Ne mislim, da naj se nedoločivnika tako ogibljemo. kakor Serbje, ali celó Bulgarji, ki ga dan danes uže več nimajo; gotovo je pa vender, da pri nas nikoli ne sme in ne more stati namesti celega stavka po nemški navadi. Kmeta sem dobro poslušal, in vidil sem, da nimamo veliko nesamostojnih glagolov, ki ga hočejo imeti za sabo. Ti so: „hoteti, moči, morati, smeti, dati (lassen), želeti veleti, ukazati, zapovedati, začeti, nehati, braniti, upirati, vreden biti, željen biti. spodobno biti, nimam kaj, nimam kam, nimam za kaj (za čim), in morda še kaj — pa malo — druzin. Toda pri mnozih med temi rabi kmet poleg nedoločivnika skoraj še raje vezico: „da“. Iz tisuč izgledov, kako naj se ne piše, berimo samo kake tri: „Skoraj bi se bil tako deleč spozabil, mu kroglo v serce poslati.“ Tú je vsa misel malega stavka cisto nemška. Dobro vem, da bi te kmet tako govorečega debelo pogledal, ker bi ne vedil. kaj praviš. Imelo bi se reči: „Skoraj bi se bil toliko spozabil, da bi ga bil kmalo v serce vstrelil.“ Dalje: „Olgo vedno veselo viditi, tudi Vazil serčnejši postane“; namesti: „tudi Vazil je bil serčneji, ker je Olgo vidil vedno veselo.“ Tukaj bi še Nemec ne djal: „Die Olga immer froh zu sehen, wurde auch Wasil herzhafter.“ Še več tacega se je prikralo v naše pisanje, kar pa vse vkup nič ne veljá, na pr. „sestro viditi, skočim z voza“; ali: „to novico slišati, ostermim.“To so skerčeni stavki nedoločivni (infinitivsätze), ki jih prosti človek ne govori, in razun nas tudi ne piše nobeno drugo narečje. Še en izgled: „Ga utolažit poiščejo kake sladkarije“ Imelo bi se reči: „da bi ga utolažili, poiščejo kakih sladkarij“; ali pa : „da ga utolažijo i. t. d.

Beli Krajnci stavijo po serbski navadi namesti pogojivnega naklona v preteklem času, pogojivnik sedanjega, na pr. „Da grem jaz v mesto, gotovo bi me ne bilo več nazaj“; namesti: „ako bi bil šel jaz i. t. d.“ To je posneme vredno, ker je kratko, lepo in domače; s tim se mnogokrat ognemo brezištevilnih oblik: bi bil i. t. d.; ali kaj, ker naši pisatelji svojeglavno zamečejo vse, kar niso slišali v svoji vasi, ali pa še celó v svoji koči. Le nemškovanja se v slast poprijemljejo, naj ga slišijo ali beró!

4. Ne smemo tacih stavkov devati v terpivni naklon (leideform), v kterih stoji potem imenovavnik v ro-divniku s predlogom „od.“ Nihče ne pravi: „Bežím, ker sem bil od očeta tepen; ampak: „bežim, ker so me oče tepli.“ Ako bi te kdo vprašal: zakaj bežiš? in ti bi mu odgovoril: „ker sem bil tepen“; vender ne bo uni dalje vprašal te: od koga si bil tepen? ampak djal bo: „kdo te je te pel?“ Stari Slovenci so devali take stavke lahko v terpivni naklon, ker so imeli storivnik brezi predloga, na pr. „Travička, stupana cuzim kopytem.“ „V’zveden byst’ Jisus duh’m v’ pustiniju.“ „V’sja mnie predana sut’ ot’cem moim.“ Ako je v delavnem stavku imenovavnik živa oseba, Slovenec ne jemlje nikoli terpivnega naklona; kader je pa imenovavnik reč, potem ga lahko denemo v storivnik s predlogom „s“, in tako naredimo terpivni naklon. Prešerin pravi: „poroseno o d ljubezni čiste.“. To je gotovo neslovenski; ali dobro bi bilo: „porošeno s čisto ljubeznijo.“

Vem, da se bere tudi v starem: „Iskusit se ot dijavola“ (um vom teufel vetsucht zu werden), in več tacega; ali to je zasejano iz gerškega. Rusi pri takej priložnosti rabijo sami storivnik, tako sploh tudi Čehi; Poljci, bolj poptujčeni, devajo časi, posebno pri živih osebah, rodivnik s predlogom: „przez.“ Pa ne spominjam se, da bi bil kaj tacega bral v serbskih narodnih pismih, razun dveh namer: „To ni magla od Boga poslana;“ in pa: „Nije rodjena od oca i majke.“Ali ta dva oba izgleda sladita po cerkveni slovenščini, ako ne rečem, da v zadnjem predlog : „od“ bolj znači mér),[7] od k od je rojena. Prosti Serb govorí po duhu našega jezika le vedno raje v delavnem naklonu; se vé da se učeni poprijemljejo terpivnega, obračajo se po ptujcih. Vedno bi se moralo našim južnim bratom na uho trobiti: Pustite ptuje blago; učite se jezika iz svojih neprecenljivih pesmi; iz njih zajemajte; berite jih noč in dan. da jih boste umeli! Naj imajo vaši poetje krasne pesmi, zložene po duhu izobražene Evrope, ktera njih je vredna jermenje odvezati Kraljevičevim ? Žalost in nevolja obhaja človeka, ako bere serbskih in ilirskih pisateljev poezije, ki so jih skušali peti po národovem duhu. Kako omledno je večidel vse! Zakaj? Zato ker so ptujih misli tako polni, da ni več prostora za domače.

5. Napek rabimo same rodivnike, ako ž njimi hočemo zaznamovati čigavost. Nikdar kmeta ne slišiš: „Ko prideš do vrat mesta;“ „to je sina sin, hčeri brat.“ Ako vprašam: do čigavih vrat? čigav sin ali brat? ne moreš odgovoriti: „ mesta; sina; hčeri.“ Sam rodivnik je ušesu premalo; zdí se, kakor bi nekaj manjkalo; in če je krajši rodivnik, bolj se nekaj pogreša v odgovoru.

V tacih primerah se govorí na dva načina: deva se namreč namesti rodivnik a prilog, na pr. „Ko prideš do mestnih vrat; to je sinovlji sin, hčerínji brat; grofénjo sestro sem vidil (der gräfin schwester.)“ Serbski: „Volim brata od očinjega vida.“

Tudi se jemlje dajavnik (dativ), ki mora stati vselej pred besedo, ktero pojasnuje: „Ko prideš mestu do vrat; velik je očetu do brade; bratu je konj ukráden; pojdi vragu v —.“ Posebno Serbom je to navadno: „Prnu vila nebu pod oblake; nahodi se šatoru na vratih; ona izjede ribi desno krilo.“

V prozi bi se imeli tacih samih rodivnikov ogibati, kolikor se dá; v pesmih pa, ki imajo mnogo prosteji govor, ni vselej mogoče. Bere se užé v kraljedvorskem rokopisu: „lom oščepov, blisket mečev, ohenj bure i. t. d..“ Tudi v serbskem se nahaja semtertje kak rodivnik te verste, pa v junaških pesmih redko; več se jih bere v ženskih — ali opomniti je, da mnogi med njimi diše po cerkveni slovenščini, na pr. „Vodi je (jo) u ime Boga; rožanstva lug“, namesti sicer navadnega: rodjenja lug; to je log, kjer se je rodil Kristus.

Drugače je to, ako ima rodivnik pred sabo: prilog, zaime ali ime, da ga pojasnuje. Prav je: „hiša mojega očeta; žena starjega brata.“ Serbski: „Noja ptića krilo; dvori Petra Mrkonjića.“ Ako vprašamo: čigava hiša, žena; čigavo krilo; čigav dvor? lahko odgovoriš: „mojega očeta, noja ptića, Petra Mrkonjića.“ Tukaj v uho ničesa ne pogreša v odgovoru.

Časi ima tak rodivnik še le za sabo eno ali več besed zavoljo večega pojasnila, na pr. „Goveda su Milice moje sinovice; kći govedara iz toga i toga sela; sin cara od one zemlje.“

Da bi kdo napek ne razumel, opominjam, da je ta rodivnik vselej navaden in dober, ako znači kolikost (genitivus partitivus), na pr. „kos kruha, sod vina, kaplja kerví, kita vijolic.“; Iméti ga hočejo tudi nektera imena, ki so na-se vzela predlogov pomen: „konec vasí, sredo mize (postavite), vkraj hiše, uno stran Save, križ potov i. t. d.“ Hoteli so z rodivnikom nadomestiti naši pisatelji stari sami storivnik, pa tudi proti jezikovemu duhu, na pr. „Mogočnih rok ga zavihti,)[8] namesti: „z mogočnimi rokami.“ Res jako pogrešamo zgubljenega storivnika, ali kdo si ga pisati upa? Nikakor ne velja staviti namesti njega rodivnik. — Ta sklon pa je vselej na pravem mestu, ako popisujemo lastnosti. Dobro je: „človek bistrega očesa“; napek je: pogledal me je „bistrega očesa.“

6. Nemškujemo, ko devamo: „bom, boš, bo i. t. d.“ za nemški: „werden“, ki je pomoznik terpivnega naklona zdanjega časa, na pr. „Do verha pridšemu bo ves trud obilno poplačan, to je: „Der bis zum gipfel angekommene wird für seine mühe reichlich entschädigt.“ Prešerin ima obilo tacih napak.

7. Grešimo v posameznih besedah.

Kolikokrat smo užé slišali in brali, da: „znam“ se pravi „sciou, pa ne: „possum“; vender si tega ne moremo vtepsti v glavo; enaki smo otrokom, ki se učé slovnice. Vem, da slišiš tudi kmeta časi: „To ti zna škodovati.“ Ali vprašam: kaj moramo pobrati vso sodergo po vsih kotih? Saj menda ni neznano nikomur, da kmet pravi ravno tolikrat: „utegne ti, utegnilo bi ti škodovati. Enake veljave je: „zna biti.“

Zamorem“ rabimo v pomenu: „possum.“ Ali „morem“ je „possum.“ Kmeta sem le slišal, da je govoril to besedo takrat, kader je hotel ž njo to dopovedati, kar je Nemcem: einfluss haben: „ta veliko zamore pri cesarji.“ Pa tudi to menda ni prav domače? Govorí se dalje: „hitro si je zamogel“ (obogatel). „Ta mož premore tri sto.“ „Hitro si je opomogel“ (hat sich von seiner armut erholt). Nikoli pa še nisem slišal: „tega ne zamore m dvigniti“; vender smo vsi zaljubljeni v svoj preljubeznjivi: „zamorem.“ Slovenec ne sme prestaviti vsacega nemškega: können (posse). Okorno bi se glasilo: „To moreš lahko storiti“; namesti: to ti je lahko; to lahko storiš.

lmeti“ v pomenu: „sollen“. Kopitar uči, da glagol: „imeti nima tega pomena; ali pri nas ga ima gotovo. Dostikrat sem čul: „Dans ima (namreč: čas) priti; ne bil bi te imel (namreč: oblasti) zapreti.“ Gotovo pa je napek: „ti nimaš krasti!“ namesti: ne kradi!

Terjati“ ni to, kar je Nemcem: „fordern.“ Mi terjamo „za“ dolg samo tistega, ki nam je dolžan. Kmet se nikoli ne zmoti; vselej pravi: „kaj hočeš? kaj želiš? kaj bi rad?“ nikoli ne: „kaj terjaš?“ Sliši se tudi: „kaj iščeš?“

Vsáj in sáj.“ Te dve besedi vedno menjavamo. Veči del naših pisateljev ne ve, kaj je „vsáj“ in kaj je „sàj.“ „Vsáj je nemški: „wenigstens“, na pr. „Vsaj jutri pridi; vsáj kruha mi dajte.“ „Sàj“ pak se pravi: „doch, j a doch.“ „Sáj si bil tukaj; saj si človek, ne skala!“

Kako da, kdo da, kje da.“ Bere se: „ko sem vidil, kdo da je tam; povedi mi, kje da so oče?“ To je laški, tudi starim Nemcem navadno, Dolencu pa čisto neznano.

„Za“ = „zum“ z nedoločivnikom, na pr. „peró za pisati.“ To menda vsak ve, da je ptuje, ali vender se bere časi tudi po knjigah morda za to, ker je prišlo jako v navado celó po tistih krajih, koder se naj čisteje govorí Slišal sem pa Dolenca: „ta riba ni za jéd;“ serbski: nema ništo zajelo.“ Tukaj moramo tedaj namesti nedoločivnika vselej narediti glagolsko ime.

Brez da bi“ je kosmat germanizem, dolenskemu kmetu čisto neznan. On pravi: nisem ga vidil, pa vem kdo je;“ ali: „vidi ga ali ne vidi, vem — — ;“ tudi: da si ga nisem vidil, ako ravno ga nisem vidil, vender vem i. t. d..“

Ravno take veljave je: „namesti da bi.’4 Kmeta sem slišal: „ne da bi mu bil pomagal, (ampak) še bežal je, — še le bežal je.“

Nicht einmal — um so weniger.“ To pravijo tako: „tega kamna še ne vzdigneš, nikar (užé) da bi ga nesel.“

Djati, deti.“ Gorencu je vse djati, bodi si: „ponere“, bodi si „dicere“, in tako tudi pišemo. Dolenec pa dela razloček : „deti, (d enem), dèl, devêno (v zloženih glagolih: „deto“) mu je: „ponere“, na pr. nimam kam deti; kam si del? to je bilo sem devêno; odet, razodet sem; on je do dobrega razdet (zu grunde gerichtet); sin ga je razdel.“ Sliši se tudi: „Jeruzalem so razdjali; Jeruzalem je razdjan“, pa le samo v tem stavku; zato se precej pozná, da je prinešen iz cerkve. „(Djati), — djal, — je: „dicere.“ Notranjci tudi pregibljejo: „deti“, ali v pomenu: „dicere“ v zdanjem časa tako-le: „ dém, déš, dé, deva, désta, démo, déste, déjo.“ Še nekaj ostankov tega zdanjega časa je v pomenu: „thun“, kakor: „to nič ne dé; to mi težko dé; to mi je težko délo.“ Govorí se pa tudi užé: „to nič ne déne; to mi težko déne; to mi je težko djalo“, ali gotovo je pervo starje in bolje.

Pervi pisatelj našega jezika, Primož Trubar, je bil Dolenec iz Rašice,[9] blizo Turjaka. Njegovo ime,[10] kolikor jaz vem, tamkaj ne živi v nobeni rodovini več; le pripoveduje se, da je bil Luter Martin na Rašici rojen, in sicer v sedmi številki; to je gotovo Trubar.

Dolencem gré tedaj hvala, da so začeli; potlej pa so Gorenci stopili na perste, in zadušili vse druge svoje rojake zato, ker je bilo med njimi učenih glav, posebuo duhovnih, dosti več kakor med Dolenci, kar je skoraj še zmirom tako. Vračali so iz knjig vse, kar se ni slišalo nad Ljubljano, bodi si prav ali napek. Umaknilo se je obilo dobrega in lepega, kar ne rabi samo Dolenec, ampak vsi ljudje po tistih krajih, koder naš jezik še ni tako oskrunjen. Še le v poznejih dobah so začeli nekteri dolenski pisavci čutiti se, da imajo domá jezik dosti čisteji in bogateji od književne gorenščine; zatoraj so se poprijel! mnogoterih oblik, poprej do dobrega zaverženih. Dolenski govor je zaklad našega jezika v oblikah, besedah in prigovorih; posebno je proti hervaški meji čezdalje čisteji. Kako lepa je tudi notranjščina po nekterih krajih! Tam naj bi se učili pisarji, kjer se imajo kaj, in kar se tam bolj prav rabi, to je gotovo tudi vredno, da se tako piše, ko bi vesoljni svet zavpil, da ne. Kader se našemu književnemu jeziku dajó pravila, nam je Dolenca in Notranjca na pričo poklicati, in kar ona dva poterdita, mora veljati več ko gorenska svojeglavnost.[11] Vuk uči — in res je tako — da v jeziku, dokler nima še književnosti, dokler nima še za terdno ugotovljene slovnice, ni nobena beseda provincializem, da je le prav narejena iz domače ko-renike. Slovenec nima še književnosti; naša slovnica tudi ni še prav za terdno ugotovljena; od skladovanja se nam skoraj še le komaj sanja: toraj ne moremo reči: to in to je provincializem; pa ako je kaj med nami vredno tega imena, gotovo ga je gorenski „š“ namesti „šč“, ker to je nasprotno vsemu slovanstvu!

8. Gerdo grešimo v sestavah, zlagajo po nemški navadi ime (hauptwort) z imenom v ime tako, da ostajete razun vezne čerke „o“ obé besedi pri starem, na priliko „parobrod, paro voz, parosklada, slavohram, psalmopevec, drevored, verozakon, polnomesec, polomesec, kolodvor i. t. d.“ Bodi gotov, da vselej dereš jezik, kader koli sostavljaš ime z neglagolskim imenom v ime (drevored, verozakon); ali tudi ime s tacim glagolskim imenom, ki je v ravno tem pomenu navadno samo zase, v ime, (slavohram, psalmopevec).

Vse to verhovatimo proti svojstvu preubozega jezika večidel tako slabo, da največi jezikov modrostnik brez pojasnila dostikrat še ne ve, kaj bi se rado povedalo. „Kolodvor“ je res okrogla, sama na sebi lepa beseda, pa vender napek zložena. Slišal sem kmeta, ki bere „Novice“, kako se je neukretno pripravljal, preden mu je prišla iz ust, pa še zmirom na robe izgovorjena. Morda bi se bolje reklo: „voznica?“ Saj tudi pravimo: „senica, kolarnica, drevarnica i. t. d.“ Posebno takrat človeka spreleti jeza, kader bere take besede, ki se slišijo vsak dan vsaka posebej, pokvarjene po novapisateljski rabi, na pr. „v malo travnu, velikoserpanu i. t. d.“ Pre-čudo je, da še nihče ni pisal: „sirovomaslenoposodoobroč!“ Vsaj brez potrebe naj bi ne sestavljal, kdor še za potrebo ne zná! Ravno tako nepotrebno je zveriženo tudi: „polnomesec, polomesec.“ Vprašanje: kako bomo pa djali: „der halbmond kämpfte mit dem kreuze?“ Odgovor: „Turci so se bojevali s kristjani.“ Vedno prepevajo Serbje turške boje, pa še noben slepec se ni oglasil o polomescu, in nikdar se ne bo, dokler bo prosti Serb prosto serbski mislil in govoril. Moramo li vedno prenašati ptuje misli od čerke do čerke iz ptujih besed?! Kdaj se bomo prepričali mi Slovenci, da pisatelj, preden vzame peró med palec in kazavec, mora znati misliti v jeziku, ako ga hoče pisati?

Kako dela pa kmet, ki nemškega ne govori, kader mu je treba imena takej reči, kterej daje Nemec sestavljeno besedo? Poslušajmo ga! Nemec velí: „wagenrad, mühlstein“, — a Slovenec: „kolo pri vozu, mlinski kamen“; pa ne: „vozokolo, mlinokamen“ po novi skazonavadi! Nemec govori dalje: „windmühle“, naš kmet pa: „veternik[12], veterni malen, malen na sapo, na veter“; Serbje po nekterih krajih pravijo tudi: „vetrogonja.“

Iz tega se učimo, da se v tacih namerah govori na štirí načine:

1. Jemljemo več besed, in ž njimi dopovedujemo to, kar Nemec samo z eno, kakor: „kolo pri vozu; pero za pisanje.“ Saj vem, kaj bodo rekli nekteri: blagor Nemcu, ki lahko sostavlja, kar če, in kakor če! Odgovarja se: izviren jezik mora imeti tudi kaj izvirnega v sebi, zato se loči jezik od jezika; sicer bi ne bil nobeden več izviren. Tudi pa je gotovo, da slovenščini, ki je prebogata s končnicami, nihče ne more očitati uboštva zavoljo sostav, in nikoli nihče bi ga ne čutil, ne očital, ako bi mi ne znali nemškega, ali vsaj tudi svoje bolj umeli. Pa kaj, ko dosti pisarjev slovečega imena še ne zna sklanjati, ne sprezati glagolov! Kolikrat se bere: „prinešen, uleži se“, namesti: „prinesen, ulezi se!“[13] — Prav za prav tudi nismo tako uredni v sostavljanji, kakor se misli sploh, pa to le iz same nevednosti.

2. Jemljemo prilog z imenom, kakor: „mlinski kamen, kuhinjska dekla, kravja dekla i. t. d.“ Časi izpuščamo ime, ter govorimo sam prilog, vzlasti pri osebah ženskega spola, na pr. „kuhinjska, kravja, hišna i. t. d.

3. Iz korenike ali stebla narejamo s končnicami ime, na pr. „veternik, volár, konjár.“

4. Delamo tudi Slovani sostave. Ali nimamo besed: „kolovoz, kolovrat i. t. d.?“ Kdo pravi, da niso dobre? Serb ima poleg stotine druzih: „bogomolja“ (bethaus).

Ako bi dans ta dan kdo prišel k našemu pisatelju, in rekel mu: brate! „bethaus, windmühle, spinnrad“, lej tega nimamo Slovenci; kako se bo to djalo v sostavljenih besedah? za terdno sem prepričan, da bi mu odgovoril: „molitvodom, vetromlin, predokolo.“ Zdaj pa poglejmo, kako si jih je naredil sam jezik, in primerimo jih z nemškimi!

Bethaus“ ima v sebi dve misli (begriffe): moliti in hiša (djanje in mesto); vsa beseda znači tedaj hišo, kjer se moli (namreč: Bog). Tudi „bogomolja“ ima dve misli: Bog in moliti; vsa beseda znači naredbo nalašč zato, da se Bog moli. Nemec si Boga le misli, pa ga ne imenuje; a Slovan si ga misli in tudi imenuje; zato pa mesta ne imenuje, ampak le misli si ga. „Spinnrad“ ima tudi v sebi dve misli: presti in kolo; tedaj: kolo za predenje. „Kolovrat“ ima ravno tako dve misli: kolo in vertiti se, to je: orodje, ki dela s kolesnim vertenjem. Res je tacega orodja mnogo, zato je „spinnrad“ bolje od naše besede; vender pa kolo ne more presti, preden se vertí. Misel, ktero Nemec veže h kolesu, vidimo, da je še le nasledek tiste, ki jo veže Slovenec. Ravno tako je „windmühle in vetrogonja.“

Iz tega se učimo: ako nočemo, da bi se našemu jeziku godila krivica, ne smemo vselej sloveniti nemških sostavljenk od čerke do čerke; ampak vzame naj se misel (begriff), ki je gotovo in nerazvezljivo zedinjena z nemško besedo, akoravno je Nemec ni zaznamoval v sostavi, ker si jo mora človek misliti pred tim, kar dopoveduje nemška beseda, ali pa morda še le pozneje. Namesti: „parobrod“ bi se lahko naredilo: „parogon“, ali tudi: „parogonja“ po serbski besedi: „vetrogonja.“ — Dalje se učimo, da naj se ogiblje sostavljanja, kdor nima jezika pod košem.

Slovan se derži pravil, kader sostavlja, in sicer:

I. veže, to je med besedi, iz kterih nareja sostavo, deva po terdih soglasnicah vezno čerko „o“, po ozkih „e. “[14] V tem grešé skoraj vsi naši književni možje; celó slovárji pišejo: „svojoglaven, življenjopis, možomorivka i. t. d.“ Pa uže stari Slovenec je djal: „licemer“ (heuchler), ker nekdaj je bila tudi soglasnica „c“ skozi in skozi ozka; [15] in še dan današnji vsa dolenska stran razločno govorí: „svojeglav, močerad, konjedirec, Mišedolci (ljudje iz Mišjega dola), Kerčepoljci (ljudje iz Kerškega polja), Kožemal (osebino ime) i. t. d. Tega se lahko preveri, kdor hoče poslušati.

Sostave z veznico razpadajo v štiri verste, in sicer pod:

A.

a) Ime z imenom; zadnje ime ohrani samo steblo, sklon pak in pomen ima prilogov, na pr. „kozoglav, a, o, zlatoust, zlatorok, zlatolas, zlatorun (srb.) svilorun (srb.), zlatokril (srb.) zlatorep (Lašč.), kosorep = gesttzt (Lašč.), srebropen = silberschäumig (staročeski), zlatopesk = goldsand führend (staročeski), vekožyzen, = ewig lebend (staročeski), volkodlak,[16] kozonog, psoglav.“[17]

Vidi se, da jemljemo v take sostave najraje živalska imena, imena telesnih udov, poleg tega pa tudi: „zlato in srebro.“

Ako se pridene za moški spol končnica „ec“, za ženskega „ka“, dobimo iz priloga ime, kakor: „psoglavec, psoglavka“. Sploh je pomniti, da Slovan, ako je naredil sostavo jeziku po godi, potem iž nje, kakor bi imel koreniko ali steblo pred sabo, dela: imena, priloge, glagole i. t. d.. Enkrat za vselej bodi rečeno, da se iz dobrih sostav praviloma sme izpeljati, kar hoče; tega še Nemec ne more. Vidili bomo, da v nekterih besedah še celo nimamo pervotne sostave, ampak samo to, kar je narejeno iž nje.

b) Prilog z imenom. Zopet ohrani ime samo steblo, sklon pa in pomen je prilogov, na pr.: „bosonog = z einen einzigen stiefel anhabend (srb.), bosopet (Lašč.), suhopet, širokopleč (Lašč.), mlečnogob[18] = gelbschnäbelig (Lašč.), stermoglav = praeceps (Lašč. in srb.), bolnoglav = an kopfschmerzen leidend (Lašč.), praznoglav, gologlav, golorok, golobrad (srb.), goloverh = kahlköpfig (Lašč.), golotrb = einen blossen bauch habend (srb.), prostolas = mit fliegendem haar (Lašč.), golomraz[19] (golomraza zima, t. j. merzla zima brezi snega, Lašč.)

Zopet nahajamo tukaj narveč imen telesnih udov, pa tudi prilog „gol.“

Nektere tacih sostav dobivajo prilepek: „n“ ali „ast“, vzlasti kader niso iz imen telesnih udov, časi pa tudi, če so, na pr.: „grenkokožen, debelokožen, mladokožen (Lašč.) širokoperen (Lašč.), mehkonožen, golobradast (srb.), mladoličen, okrogloličen, kratkočasen, gostobeseden = plauderhaft (Lašč.), sladkousten, hudomušen = schalkhaft (Lašč.), zlovoljen = übel gelaunt (srb.), zlosrečen (srb.) “

Namesti priloga se jemlje časi tudi kaka druga beseda, njemu sorodna, kakor: α) Glagolova korenika z imenom v prilog, redko v ime, na pr. „vertoglav, klapouh = von herabhängenden ohren (Lašč.), stermoglav,[20] serborit, mencorit (Lašč.), motoroga“ (nekako motovilo, pa tudi les, ki je zanj pri zvonu privezana verv).

β) Deležje (mittelform) preteklega časa terpivnega naklona z imenom v prilog, na pr. „vitorog = von gewundenen hörnern (srb.), zvitorep = schlau, durchtrieben (Lašč.)

γ) Deležje zdanjega časa z imenom v prilog, na pr. „cvetečeličen

δ) Zaime: „sam[21] z imenom v prilog, na pr. „samovoljen, samokolen“ =reinräderig; te pervotne sostave pri nas ni slišati, ampak navadna je le beseda iž nje narejena: „samokolnica“ = schubkarren.

ε) Zaime: „svojz imenom v prilog; večidel ima pritiklino: „n“ pa ne vselej, na pr.: „svojeglav in svojeglaven; svojevoljen.“

ζ) Čislo (zahlwort) z imenom v prilog, pa tudi v ime. Za prilog se jemlje večidel, pa tudi ne vselej, prilepek: „n“, še celó: „ast“, za ime časi: „a“, tudi: „ec“, na pr. „enólik = gleich gross (Lašč.), dvadneven, trileten, samook = einäugig, samorog, samorogast = einäugig (samorogasta in samoroga krava, Lašč.), Triglav, trinog, stanoga = tausendfüssel), Staglav = centiceps (staročesko osebino ime), stoklas, po Dolenskem tudi: stéklas, šestogubec, šestoper = von sechs blättern (srb.), šestokril = von sechs flügeln (srb.), pa tudi: šestokrilen, samorog (ime), pa tudi: samoroga in samorogec“ = einhorn (Lašč.)

Nobene sostave niso tako negotove, kakor te: v slovenskem nimajo nektere nič veznice; nektere jemljo: „o“; beseda: „stanoga“ pa ima srednji spol množnega števila, kar je bilo menda starim Slovencem vselej navada, kader so delali sostave s čislom „sto.“ Serbje de vajo: „o“, pa tudi „e“ na pr. „trostruk = dreifach, troleten, tregodišnje“ (vino); primeri naše: „stéklas!“

B.[22]

V to versto spadajo:

a) Prilog s prilogom v prilog, na pr. „svetočuden (strčesk.), starmali = zwerg (srb.) starodaven, sivozelen (srbsk.), „Dobrodrug“ (priímek na Dolenskem; v češkem je „dobrodruštvo“ = abenteuer). Morda je sostava tudi belokrajnska beseda: „černomaljast“ = brunet, kar pa ne spada prav za prav sèm; iž nje menda izhaja: „Černomelj?“

Namesti priloga se jemljó časi tudi tukaj druge besede, prilogu sorodne, kakor:

α) Čislo z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v prilog, na pr. „edinorojen, pervorojen.“

β) Čislo z čislom v prilog, na pr. „samodeseta = zehnfach [23] (Lašč.), samostotero = hundertfach (Lašč.), samodrug = selbander (pri belih Krajncih je „samodruga“ = noseča), samoedin“ = ganz allein (Lašč.), kar bi Metličan djal: „sam samcat.

b) Prilog z imenom v ime, ktero dobiva potem prilepek, na pr.: „hudolesovina, staroputina = spuren eines alten weges (srb.), hudournik.“ Nekam derzno je narejena beseda v serbskih pesmih: „bojnokopljanik“ = schlachtenspeerschwinger.

C.

Semkaj spadajo:

a) Ime z glagolsko (večidel čisto) koreniko v ime, na pr.: „kozopersk, listopad[24], vodomet, vetromet = windstrom (srb.), kolovoz, delopust, bogatáj = gottesläugner (zdaj še samo priimek), stenolom = mauerzertrümmerer (Koseski), rokopis, časopis, vodotop = taucher (Kos.), čudotvor, licemer = heuchler (strsl.), vinograd, rukosad = das von der hand gepflanzte (srb.) kolovrat, glavosèk“; (tako imenuje Laščan sv. Janeza obglavljenje: dansi je sv. Janez glavosek). Tacih sostav ni kraja ne konca, samo vediti je, kako se morajo delati. Tudi naj se opomni, da bi imele značiti prav za prav le delavno osebo ali reč. Glavna beseda (grundwort) pripoveduje, kaj oseba ali reč dela, in ločivna (bestimmungswort), nad čim to dela; pa izgledje učé, da se jezik tega ne derži vselej.

Časi imajo take sostave prilepek: „ec, nik, a, je, ina.“ Pred pritiklinama: „a, ina“ se topé soglasnice: „k, s“ v: „č, š“ i. t. d., na pr. „čudotvorec, loncovezec, slamorezec, konjedirec, lokostrelec = bogenschütze (Japelnovo sv. pismo), vodopivec[25], ranocelec[26] = wundarzt, kolovoznik, bogorodica = (φεοπόχος) voj(e)voda, knjigonoša = briefträger (srb.), glasonoša (srb.), ručkonoša (srb.), vodonoša (srb.), kravajnoša [27] (srb.), bogomolja (srb.), srdobolja =kuga (srb.), vetrogonja (srb.), bratoljubje (Preš.), červojedina, volkostečina“ = ein versammlungsort liederlicher personen (Lašč.)

Iz tega delamo, časi celó brez pervotnih sostav, priloge, sostavljene iz imena in glagolove korenike s prilepkom: „n“; tudi tukaj se topé soglasnice, na pr. „glavobolno (vreme, vino), gromonosen (Koseski), glasonosen (staročeski), zlatonosen = goldführend (strčsk.), blagodejen = hold (strčsk.), čudotvoren, pravdozvesten = das recht bestimmend (strčsk.), pravdodaten = das recht gebend (strčsk.), slavodaten (te sestave nisem bral nikjer, pa Koseski je praviloma naredil iž nje: slavodatka = hymne), kolovozen, carostaven [28] (srb.), vratolomen = halsbrecherisch (srb). bogomolen = gern betend (Lašč.), bogoslužen = fromm (Lašč.), bogougoden [29] = gottgefällig (srb,), gromopočen (Kos.) kervomočen.“[30]

Vidimo, da v te sostave se posebno rada jemljeta glagola: „nositi“ in „dati“; dalje, ako se končava korenika na samogiasnico, da se deva med-njo in med prilepek časi: „va“ (vodopivec), časi: „t“ (pravdodaten), časi: „j“ (blagodejen).

b) Ime z glagolovo koreniko v prilog, meni je samo znano: „ritopaš“, pa tudi: „ritopašen“ (človek) = ein schwelger (Lašč.)

c) Prilog z glagolovo koreniko v prilog, in sicer:

α) Brezi prilepka, na pr.: „stermogled“ (Lašč.), gerdogled, slabovid = schlecht sehend (Lašč.), zloguk“ = übles redend (srb.); pa le-ta beseda je zdaj uže ime, ter znači =r unglücksprofet.

Pri nekterih te verste tudi ni pervotnih sostav, na pr. „tihotapec = schleicher, gostosevci = die plejaden, živopisec“ = málar (rus.) β) S prilepkom: „n“, kakor: „malojeden = wenig essend (Lašč.), malopriden,[31] radodaven[32] = freigebig (Lašč.), sladkosnéden = naschhaft, blagoglasen.“

Namesti priloga se jemlje tudi zaime: „samz glagolovo koreniko v prilog, pa tudi v ime; časi ima prilepek, časi ga nima, na pr. „samohran = sich selbst nährend (srb.), samopaš, tudi: samopašen — zügellos (Lašč.), samorašč (na Dolenskem), pa tudi: samorastov = z urwüchsig (Lašč.), Samotež = allein ziehend (iz: sam in teg-nem), samogolten = gefrässig (Lašč.), samouk, samostan, Samorod (staročesko osebino ime), Samobor, samokres, samostrel, Samo kov, menda: eisenhammer ? (mestno ime v Bulgarii), Samojed“ (narodovo ime; kaj znači prav za prav?)

Pri nekterih te verste tudi ni pervotnih sostav, ampak še le iž njih narejene besede imamo, na pr.: „samosevec“ = kar se samo zaseje (posebno krompir), samoderžec = monarch, samostvoritelj“ = on, ki se je sam ustvaril (strsl.); toda le-ta gotovo ni jeziku po godi, ker je silo dolga.

D.

V to versto spada:

a) Ime, tudi prilog z glagolom v nedoločivniku v glagol, čigar pomen je potlej povikšan, bodi si v dobro ali v slabo, na pr. „blagosloviti, slavosloviti = hochpreisen (rus.), gostožiliti = zwitschern; plappern wie kinder (Lašč.), blagovoliti, bogosprijeti = komu roko podati pri slovesu; ali pa, kader se pride iz daljnih krajev domú (Lašč.)[33] dragoceniti.“ Slišal sem celó: „strahopezdeti[34] (Lašč. — sit venia verbo!)

Delamo tudi iz tih imena in priloge, kakor: „blag oslov, dragocen“ i. t. d. Kaže, da bi nekdaj bilo tudi v navadi: „blagodariti, (blagoroditi?), volkosnedati“, morda tudi: „rogoviti“, ker se govoré prilogi in imena: „blagodaren =z dankbar (srb.), volkosnedež = habgieriger (Lašč.), blagodar, rogovila“; ali morda so pa le-te besede narejene brezi pervotne sostave, kakor je tudi serbska: „dragokup“ = der theuer gekaufte.

Opomba. Bere se celo ime z deležjem preteklega časa terpivnega naklona v ime, na pr. „kuroglašenje, kuropenje“ (hahnensang), oboje staroslovenski; zadnja se nahaja tudi v posvetnih pismih, kamor je najberže prišla iz cerkve, in sodil bi, da to ni po domače zloženo, ker je nekam dolgo, in „glašenje“ in „penje“ navadno zunaj sostav. Res, da Rusi imajo in staroslovenske cerkvene knjige vse polno tacih in še mnogo mnogo daljih; toda pri njih in pri starih Slovencih mora človek varovati se, da ga ne prevari, ker te je mnogokrat gerščina zapeljala iz pravega pota, Ruse pa stara slovenščina in nemščina; primeri barbarsko besedo: „nočleg“ = nachtlager, herberge (rus.)! Lepše pak je in gotovo jeziku po volji, ako se ime sostavi z deležjem preteklega časa delavnega naklona v ime; kaj da tacih je le malo, na pr. „letorasl“ (namesti: „letorasti“, strsl.), to je: mladika na veji ali terti, kolikor je zraste v enem letu. Ravno tako je tudi zložen slovenski priimek: „Mesosnèl.“

Naša slaba pisanja ni samo zavoljo tega taka, kakoršna je, ker se ne učimo jezika tam, kjer izvira iz pravega studenca, namreč kmetu iz ust — nekteri se ga ne učé ne kmetu iz ust, ne iz knjig, pa vender pisarijo —; tudi ne zavoljo tega, da besede vse presamovoljno kujemo in pleteničimo — kakor tako, da je le — brez kake primere, brez dovoljnega znanja: temuč krivo je zmesi in šušmarije tudi to, da besede, ki so jih neukretni pisatelji druzih narečij za silo neukretno zverižili in vrinili v jezik, brezi preudarka jemljemo, in po njihovem izgledu zopet nove nepremišljeno klepljemo, vzlasti v pesmih in v tehniških rečeh. Tù se časi naletí prava babilonščina! Daravno je sedanji vek, posebno Slovanom, jezikoslovni, med nami vender še ni dosti mož, ki so jeziku segli do kórena; celó tako deleč smo jo zaórali, da pri nas nekteri klasiki (?) za terdno mislijo, češ pisava slovenskega jezika nikakor ne more biti ne lepa, ne „vzvišana“; pesem nikakor ne more imeti prave poezije v sebi, če vse polno besed v gerbastih sostavah ena druge cuco-ramo ne nosi; če ni vsaj četertine zaplat ukradenih družim narečjem.

Nektere sostave tudi kerčimo, in sicer na dva načina:

a) Od spredaj. Odbijamo namreč ločivni besedi pervi zlog, tudi še kako čerko več, ali pa celó vso (loč.) besedo; to delamo posebno mi Slovenci, na pr. „nograd (vinograd) [35], no rez, tudi: noraz (vinorez = rebenmesser, dolensk.), štogubec (šestogubec, Lašč.), inorog (jedinorog = einhörnig, strsl. Dobrowsky), pust“ (mesopust z = z fasching.)

b) Na sredi, in sicer na štiri načine:

α) Izpuščamo vezno čerko, na priliko: „medved, medjed (medojed), mocvirje, močvirje (močevirje), vojvoda (vojevoda), Ljudmila (Ljudomila), starmali (staromali, adj. = zwerg, srb.) stremglav (strmoglav = z preceps, strsl. Dobrsk.), kravajnoša (kravaljenoša, = person, welche bei einem festmahle die gerichte (kravalj) aufträgt, srb.) Tù je izpuščena veznica, in zavoljo blagoglasja tudi čerka „lj“ spremenjena v „j.“

β) Odbija (vzlasti Slovenec) ločivni besedi zadnji zlog, ali zadnje dve čerki zavoljo blagoglasja, ali pa zato, da ni beseda predolga, na pr. „debekožniki (debelokožniki = taka jabelka, Kopitar), grenkožen (grenkokožen, Lašč.), mertud, mertudnica (mertvoudnica), kurnos“ (po mislih Dobrowskyga namesti: „krnos“, in to namesti: „krnjenos“, adj. = naso mutilus.)

γ) Odbijate se prilogu zadnje dve čerki (pri ženskem in srednjem spolu, pri moškim samo ena); potem se pa dela sostava iz priloga in imena (v serbskem), na priliko: „hristogranje (hristovo granje = nekaka zel, srb.), dubodolina[36] (duboka dolina = tiefthal, srb.), Jutrobog“ (jutrov bog); ali so pa še berže popačili pisarji to besedo, kakor tudi: „černobog, belo bog“, namesti: „černi? beli bog“; — „bratučed“ (bratovo čedo = geschwisterkind, srb.) Serb rad jemlje steblo stare besede: „čedo, čad o“ (kind), ter ga meče konec imena, in potem s tako sostavo znači množje ljudí, pa tudi žival; a to steblo mu ni več „ime“, ampak le „prilepek“, na pr. „momčad, pastorčad, paščad“ = hunde i. t. d.[37] Ali nima tudi pri nas te rabe korenika: „zél“? V Metelčici stoji: „robzel“ (robida); v Mojstrani pravijo: „gramzel-še“ = preisselbeere. Vé še kdo kaj tacih?

δ) Glavni besedi, ako je njena perva čerka samoglasnica, odbijamo časi to samoglasnico zastran lepoglasja. To sem slišal govoriti v besedi: „samodin“ (samoedin, Lašč.) Bere se tudi v serbskem: „crnoka“ (crnooka) djevojka.

Kažejo nam te sostave, da naš govor ne čisla predolgorepih besed; vender pisarjem ni svetovati posnemanja, ker se je bati, da bi nemarno strigli, kakor bi jim skočilo iz peresa, bodi-si prav ali napek. Saj vemo, da nekteri naši književni možje rabijo z jezikom ravno kakor uni tesár, ki ni vedil, kaj bi naredil iz lesene klade, ki je ležala pred njim; ali bi naredil klop ali malika? Naj se ne misli, da sem preveč rekel; saj komur so naši pesniki znani, ta ve, da se bere: „nagnuje“ namesti: „nagiblje, nagiba“; „pljam“ namesti: „poljem“ (plati = ausschöpfen i. t. d.); „počilo“ namesti: „počitek, pokoj, počinek“ (dolensk.); vse to pa samo, da bi se ustreglo slabim stikom na koncu slabega verza, in pa tudi iz nevednosti v jeziku. Človek bi menil, da je „počílo“ kaka priprava, kako orodje za počitek, kakor: „motovilo, cedilo, kresilo, šiloi. t. d.. i. t. d.. Največim napakam se mora prištevati med nami tudi besedno skopljenje. Časi verhovatimo v sostavah gomilo verh gomile; časi pa kosorepimo, da je groza! Bere se: „porom“ namesti: „romanje“; „trenut“ namesti: „trenutje“; „objimo“ namesti: „objemimo“; „pit“ namesti: „pitje“; „sut“ namesti: „posip“ (kakor: zasip, Lašč.); dalje: „hran“ namesti: „hram, hramba, shramba, hrana“ (sam ne vem, namesti ktere le-tih?); „gan“ namesti: „gibanje“; „sjaj“ namesti: „sijanje“; „naras“ = anwuchs i. t. d.. Posebno zadnja je strélensko knjakasta; celó čerko: „t“ je revica od korenike zgubila. Ravno v to versto gré tudi: „znam“ namesti: „znamenje“; „plam“ namesti: „plamen. “ Rabil sem, dobro vém da, uže sam ktero tih; ali za to vender ne bom djal, da so za kaj. S tim pa zopet ne bodi rečeno, da bi se ne smelo nikdar nič narediti v jeziku, nikdar ne smela nobena korenika vzeti v ime; sme se, toda po analogii naj se ozira! Saj tudi kmetje pravijo: „mèt“ = der wurf, (prišel mi boš na mèt“ = du kommst mir in den wurf, Lašč.); „bér“ namesti: „branje“ (dans imajo bučele dobro bér, Čatež); „kop“ namesti: „kopanje“ (v no-gradu, dolensk.); „rez“ namesti: „rezanje“ (dolensk.); „sév“, tudi: „séva“ namesti: „setev“ (ajdova sév, ajdova seva, dolensk.), „kóv, i“ = das beschläge; „rasti. t. d. Zapomni pa naj se, da te korenike so večidel ženskega spola; „lov, a“ (die jagd) je mošk tudi v serbskem; a „lov, i“ (der fang) je zopet ženskega široko po dolenskem (dans je dobra tičja lóv). — Jezik ni kar bodi; ne smé ga vsakdo po svoje ugnetati in keršiti — jezik ima terdna pravila, ima gotove meje; uči se, išči, ali pa v kot verzi pero! — Vender pa slovenščina le vedno raje pripoveduje z glagoli in prilogi to, kar drugi jeziki z imeni; tega naj bi vzlasti g. g. prestavljavci ne pozabili! Kako morajo človeka boleti ušesa, ko bere: „dvoriše gospodiša c. kr. mavtnega položiša!“ t. j. amtsplatz der k. k. zoll-legstätte.

Prélaz z vezanja na zlaganje (sostave brez veznice) delajo take sostave, ki jih narejamo iz besed, ktere se govoré pri kacem poslu, da se ž njimi potem znači djanje ali reč; tudi se daje osebi, ki ima rada te besede na jeziku, smešen priimek. Pri tih se vezna čerka časi deva, časi ne. Tako je v serbskem narejeno: „bogoraditi“ (šaljivo namesti: „beračiti“), ker berači pravijo: „podelite Boga radi“! (zavoljo Boga). Slišal sem ženo, da je rekla: „hudoletnik“ tacemu, ki je prosil za hudo léino. Prešerin, „bogmej“ veli Hervatu. ker često govorí: „Bog me!“ Tudi Serbje imajo besedo: „bogmati se, bogmanje.“ Slovenec pravi: „pridušiti se, priveriti se“, to je reči: „pri moji duši, pri moji veri.“ Slišal sem tudi uže, da so „pridušec“ rekli možu, ki se je rad pridušal. Tako je: „mirbožati se“ (srb.) to je, poljubiti se o božiči in govoriti: „mir božji!“ Dalje: „dobrodošna časa, dobrodošnica“ (srb.) = der bewillkommuungstrunk, ker se govori: „dobro došao!“ Po tem potu je gotovo tudi narejena beseda serbska: „danguba“ (zeitverlust), in češka: „neznabog“ (heide). — Tacih sostav še Nemci nimajo. Je-li še ktera v njih jeziku razun glagola: „bewillkommen?

II. Slovan zlaga brez veznice. Tako se dela v naslednjih namerah:

a) Serbje imajo časi v pesmih sostave „za nevolju“, na pr. „studen — kamenje, Stambol — car, jelen — rogovi, star — Juga Bogdana“ i. t. d. Taka je tudi naša: „žal— beseda.“ Tih sostav se jezik nič kaj ne brani, daravno so neslovanske. Serbe je zapeljala analogija turških in druzih ptujih besed, na pr. meneviš — čakšire, mor — dolama, samur — kalpak i. t. d.“; nas pa nemški prilogi pred slovenskimi imeni, kakor: „avfrihtik — ljudje, lustik — tovaršija, lindek — beseda[38] i. t. d.

b) Zlagamo velivnik (imperativ) z imenom v ime. Tako je zloženih mnogo staroslovenskih, ruskih in serbskih osebinih imen, kakor: „Jezdimir, Kazimir, Vladimir, Vladislav, Strezibor, Pletikosa (srb.). Serbsko narečje ima še dan danes na prebitek tacih besed, na pr. „kažiput (zeigefinger), visibaba (schneeglöckchen), nazovibrat (pseudobruder), nazovimrtvac[39] (scheintodter). Vzlasti smešnih priimkov je dovolj: „gaziblato (smešen priimek kacega nizkega vradnika, ki se šopiri); izderilijeska“ (kerngesunder kerl, dem der haslinger (des korporals) nichts anhaben kann, Vuk) i. t. d.. Slovák pravi: „kratiknot“ = lichtschere, prav za prav: „kürze den docht.“ Slišal sem tudi med nami: „podrezibaba (sitna baba, ki vsako reč dreza), lézibaba (stara baba, ki uže komaj leze); čakibirt, strezibirt (kerčmar, ki ljudí čaka in streže); nepridiprav“ (nerodna reč ali tudi človek, ki nikamor prav ne pride); gosp. Drobnič ima v besednjaku: „bežistéza“ = flucht über hals und kopf. Tudi Nemci so imeli nekdaj veliko tacih; zdaj so se pa opustile; malo se jih bere: „springinsfeld, saufaus“, in pa morda še ktera.

c) Zlagamo s predlogi tacimi, ki imajo le po en zlog. Samo predloga: „mimo“ in: „preko“, daravno imata dva zloga, časi nahajamo v sostavah, pa v našem narečji ne; v serbskem je: „Arap prekomorac“; „da ga živa želja mimoidje“ (mini). Govorili bomo le o nekterih predlogih.

Predlog: „k“ meni znan samo v dveh sostavah: kljubovati (menda iz: „k ljubu“ =z zu fleiss); kničemrati = verderben iz: „k nič“ (k ničemur), govori se namreč: „k nič sem; k nič me je del.“ Vidi se, da le-ta predlog v sostavi nima tolike važnosti, kolikoršno imajo drugi; za to se prav za prav ne more govoriti o njegovem zlaganji.

„Brez“ ima precèj veliko sostav; zlagamo ga le z imenom v prilog, redko v ime, na priliko: „bezposlen[40] = beschäftigungslos (srb.), brezdušen, brezzoba (baba), brezdno, bezzakonje“ = irreligion (srb.) i. t. d.. Več sostav ima: „raz“, ki je na Gorenskem še predlog. Zlaga se z glagoli, pa tudi z imeni v prilog ali ime, na pr. „razoglav[41] razusten (velicih ust, Lašč.), razvraten (velicih vrat, Lašč.), rázsola (einsalzung, Lašč.), razviditi se“ = tag werden; pa ne: sich wieder sehen! i. t. d.

Huda muka vsim učenim slovanskim pisarjem je predlog: „pred, ki se le malo zlaga. Res da mi imamo v jeziku: „predpust, Preddvor“; ali to prav za prav ni zlaganje, kakor se bo pozneje dokazalo. Slovenec bi ne smel le-te besede sostavljati nikoli z glagoli, ampak z imeni, večidel neglagolskimi, pa le redko, in tedaj mora: „pred“ vselej kazati mesto, ćasa ne. Serbski slepci beraške pesmi, ki se pojó pred hišo („kućo“) imenujejo: „predkućnice“; Gorenec pravi: „préderje“, to je: preddurje = platz vor dem hausthore. Po tej analogii anti je prav zloženo: „predmestje, predgorje“; še celó: „predgovor“ ni ušesu neprijetno (kar stojí pred pravim govorom); ali kosmato in čisto napek je: „prednašati, predstaviti, predložiti, in iz tega: „predlog; [42] predpis i. t. d.“ Tacim sostavam nimaš primere v jeziku; tako se tudi ne sme delati! Vem, da se mi bo zavernilo: časi nikakor ni mogoče ogniti se jih; sila kola lomi! — Prazen izgovor! Le mislimo slovenski, pa bo s to tožbo utihnila še nektera druga! Kaj pa da se bere uže v starem: „hleb predloženija“ (schaubrod); ali to je grecizem, in grecizem je tukaj tudi rodivnik; dalje se bere: „predtéča (vorläufer), predvariti (praecedere), predglagolatii. t. d.. i. t. d.. Jaz menim, ako bi se potrudil kdo, in prevéjal vse grecizme v stari slovenščini, da bi mu ravno sostave dale zadosti opravka.

Zaverniti bi me utegnil kdo, da se govorí široko po dolenskem — še celó v Ribnici: „predjužnik“ = gabelfrühstück, po gorenskem pa: „predpoldnica, predkosilnica.“ [43] Znano mi je, in tukaj, posebno v besedi: „predpoldnica“ predlog res ne kaže mesta, ampak čas; ali opomniti pa je, da nikdar ne bo djal Laščan: „predj užnik“, temuč vselej: „dojužnik“, kakor tudi pravimo: „dopoldne“ (vormittag). Pozabiti se pa vender ne smé, da ima tukaj tudi Serb dve besedi, ravno ko mi, namreč: „doručak“ in „predručak“; zadnja je v Vukovem rečniku edina zložénka s tim predlogom, ker „predkućnice“ nima; bral sem jo le v ženskih pesmih. — Vse to nam kaže, da se jako rada ogiblje slovenščina tacih sostáv; in pisar mora ugajati jeziku, pa ne nagajati mu, če noče biti žavžar!

Dalje se ta predlog časi tudi zlaga s prilogom v prilog, pa ne prav mnogokrat; in to spada uže med polóvno zlaganje, o kterem bomo tudi govorili; na pr. „predlanski, predvčeranjii. t. d.; še celó sostáv sò zaimenom v ime jezik ne otresa; „prednamec“ (vorfahre) ni slovenščini zoperno.

Predlog „med“ se zlaga z imenom v ime, časi s prilogom v prilog, z glagoli nikdar ne; pa tudi kaže le mesto. Slišal sem v jeziku samo tri take sostave: „medplečje, mednožje, medmášna“ žaba, to je, žaba ujeta med velicim in malim Šmarnom; pravijo, da se je dobro ž njo pokaditi, kader glava bolí. — Imamo tudi: „medgorje“; v serbskem je: „medjudnevnica“ = dnevi med veliko in malo gospojnico. Še celó sostava sò zaimenom ni neslovenska, na pr. „mednamec.“

d) Rekli smo uže, da imajo nektera imena časi predlogov pomen. Tudi s temi zlagamo večidel brez veznice, na pr. „križpotje, križempot, srédpost, (sréjpost) = mitte der fasten; sredpostna“ nedelja. Serb ima: „stramputica (stranputica)“ = seitenweg. Navadna je v Laščah tudi sostava te verste z veznico: „sredozimci“, to je: godovi sredi zime (sv. Pavel i. t. d..). Govori se: mraz je kakor o sredozimcih.

e) Zlagamo z nekdanjimi predlogi, in tudi z druzimi besedicami, kakor: „pra, pro, pre, pa, ne“ na pr. „praprot, (praded), prekupiti, prekupec, prebeg = profugus (srb.), parobeki. t. d..

Na pol zložene besede, to je, ktere so le samo v nekterih sklonih sostavljenke, v nekterih pa ne. Semkaj spadajo:

a) Zloženke s čislom: „pol.“ Stari Slovenci so djali: „polunoštije, p o lunošt[44] = mitternacht; tako sostavlja časi nekoliko druzih narečij še zdaj. Pri nas pa čislo: „pol“ k sebi jemlje ime v rodivniku; zatoraj take besede v našem narečji prav za prav tudi nimajo imenovavnika. Nemec pravi: „es ist mittag, mitternacht“; a mi: „poldne, polnoči je“, tudi: „poldan (gorenski), polnoč je“; v rodivniku: „do poldne, (poldneva), do polnoči“, tudi: „dopoldan“ (gorenski) v pomenu: vormittag; v dajavniku: „proti poldnu, poldnevu, polnoči“; v mestniku: „o poldne, polnoči“ (prav za prav: „o poli dne, o poli noči“), tudi: „o poldan“ (gor.); v storivniku: „pred poldnem, poldnevom, polnočjo.“ Ravno tako se rabi: „pol leta, polmesca“ (ne: „polomesec!“); še celó: „pol hleba, pol vedrai. t. d.; primeri izgled: „s pol hlebom ne prebom.“

Vidili smo, da v slovenskem beseda: „pol“ ne jemlje veznice, da se tudi ne sklanja;[45] ampak sklanja se le ime, posebno v dajavniku in storivniku, in samo takrat je vsa beseda gotova sostava. Tù pa ne bodi rečeno, da pisar naj vselej tenko gleda in tehta, kdaj bo pisal: „polnoči, poldne“ vsako besedo posebej, kdaj obe za eno; tù se ta reč le razlaga, kako je prav za prav. — Sliši se celó: „poldne, poldneta“, kar pa ni, da bi se posnemalo; vender se učimo tudi iz tega, da čislo: „polne jemlje veznice: „o“, ki so jo začeli, menda po nevednosti, v pisanji neslovanski rabiti, kakor kaže. najpervo Čehi, ki imajo mnogo tacih sostav, na pr. „poloobnažený = halbnackt, polooblý = halbrund i. t. d..: pa vender govoré tudi še staro besedo: „polu“ na pr.: poloubratr =. halbbruder (stiefbruder), poloubota = halbstiefel, poloukruh“ = halbkreis; nektere delajo celó brez veznice, kakor: „polhubek“ = halber mund. Čehe so posnemali Rusi, pa le redko redko, na pr. „poloumje.Stara in tudi nova slovenščina, dalje polsko narečje, ako je Liude[46] porok, in tudi serbsko narodno slovstvo nikoli nima neslovanske veznice: „o. “

Mi v nekterih namerah še drugače govorimo, na priliko „pol od pol hleba“ = ¼ laib (Lašč.); „po poli sestrai. t. d..

Čeravno: „poldne, polnoči, pol letai. t. d.. prav za prav niso skozi in skozi sostave, vender se jemljó v stalo sostavam, še le iz njih narejenim, na pr. „dopoldanji, polnočni“; zato je prav zložena beseda: „polletje“ = halbjahr.

Vprašanje pa je, kako naj bi narejali učenim rečem take besede, ktere so v druzih jezicih sostavljene s čislom „pol“, in ktere tudi pri nas morajo biti, na pr. „halbkreis?“ — Veznice: „o“ ne gré jemati, ker vidimo, da je čisto neslovanska; rodivnika: „polu“ pa tudi ne, ker je pri nas uže iz navade. Menil bi, da take sostave, ako se jih ni ogniti, naj bi se narejale brez veznice, ker ne samo naše, ampak tudi še druga narečja tako delajo, posebno tedaj, kader se „pol“ sostavlja s tako besedo, ktera kaže čas ali število; pa tudi celó, ako beseda, s ktero je zloženo čislo: „pol“, števila ne kaže.

Izgledje perve verste: „poldne, pred polletom, polnoči; poledne (čsk.); poltora = anderthalb (rus.), polsedma (rus.); połdnie (polsk.), połdziesiata“ (polsk.) i. t. d.

Izgledje druge verste: „polkonj“? [47]= halbpferd (slovenski). Pravil mi je nekdo, da Slovenci po enih krajih tudi pravijo: „polmesec, polképa = halber klumpen, polbrat, polsestra.“ Ali je res? Kdor vé, naj bi se oglasil. Dalje: „polhubek (čsk.); połbrat (polsk.), połchłop“ = ein verschnittener (polsk.). Celó stara slovenščina, pa menda le v pismih novejše dôbe, ima: „polkružije“ = halbkreis (Dobrowsky).[48] [49]

b) Na pol sostave so tudi imena tacih krajev in vasí, ki imajo dve besedi: predlog in ime, na priliko „Podgaber.“ V imenovavniku pravimo: „tù je pod Gabrom“, pa tudi: „tù je Podgaber“; v rodivniku „Podgabra“; v dajavniku: „Podgabru“; v kazavniku: Podgaber“; v mestniku: „zdaj smo pod Gabrom“, redko: „v Podgabru“; v storivniku: „(pred) Podgabrom.“ Po tem izgledu se rabijo: „Medvode, Preddvor, Podréberi. t. d..; še celo: „predpust.“

c) Nektera vaška imena, ki zopet imajo dve besedi: prilog in ime, rabimo na dva načina; sklanjate se namreč ali obe besedi vsaka posebej, ali pa obé za eno v sostavi, na pr. „Kamni verh.“ Govori se: „Kamniverh, Kamnierha“; ali pa: „Kamni verh. Kamnega verna i. t. d. Tako je tudi: „Slanč verh, Bežji gradi. t. d. Nektera taka imena so pa uže do dobrega sostave, na pr. „Martini verh, Vini verh, Višehrad (čsk.), Carigrad (srb.), Krušedol (srb.), Beograd“ (srb.) Slovenec pa vender pravi: „Beligrad, Belega grada.“ — Ravno po tem potu so se tudi skerčila nekterih oseb imena, kakor: „Pustoverh, Maloverh, Velikoverh“ i. t. d.

Ker smo uže pri tej reči, poglejmo še to, kako se delajo prilogi in imena prebivavcem tistih vasi, ki imajo prilog in ime v sebi, na priliko „Černa gora, Černogorec, černgorski; Pusti hrib, Pustohribec, pustohribič[50], pa tudi: pustohribški; Zlati rep, Zlatorepec, zlatorepič in tudi: zlatorepški; Hudi konec, Hudokončan, hudokonč; Mala slevica, Maloslevijan, maloslevskii. t. d..

Izberimo si druzih, ki imajo pred imenom besedo: „svet“, ali pa morda prilog trijeh zlogov, da so tedaj sostavam predolge, na pr. „Vélika slévica, Slevljan, slevski; Vélike lašče, Laščan, laški; Sveta trojica, trojiški, (imena še nisem slišal; pa menda bi se reklo: Trojičan?); Dvorska vas, Dvorján, dvorski; Kervave peči, Kervavec, kervavski; Ilova gora, Ilovec, Ilovar, ilovski, ilov; Sveti križ, Svetokrižan, svetokriški, še raje pa: Križan, Kriščan, kriški; sveti Ureh, Urhovec, urhov; sveti Gregor, Gregorec, gregorski.“ Vidimo, da pri le-tih se delajo imena ljudem ali iz priloga (Ilovec, Dvorjan), ali pa iz imena (Slevljan, Urhovec).

Kdor mora večkrat pisati imena vasém in prebivavcem, gotovo ima veliko sitnost, ker nihče, ako ni slišal, ne more vselej vediti, kako se dela iz vaškega imena ime prebivavcem. Pri Turjaku je vas: „Lípljene“, a človek iz nje se imenuje: „Lipníčan“, in v množnem številu: „Lipničanje“, pa tudi: „Lípnici.“ Druga vas je: „Srobotník“; iz tega se govorí: „Srobočan, sroboški“; dalje: „Retje“, in potem: „Rétničan, rétniski.“ Slišal sem praviti, da se eni vasi pravi: „Lemovce“, ljudem pa: „Movijánje.“ Gospodi slovarščeki naj bi tedaj vsacemu krajevemu ali vaškemu imenu prideli: kako se pravi ondašnjim ljudem, in pa kako se nareja prilog iz tega; dalje naj bi pri vsacem imenu povedali mestnik s predlogom, ker to ni vselej res, kar učé slovnice, da vasi, ki na visocem stojé, pred-se jemljo: „na“, ktere so pa nizko, hočejo: „v“; dostikrat se ravno na robe govori.

Splošna opomba k sostavam. Dobé se tudi take sostave, ki človek ne vé, kam bi jih uverstil, ali pa, ki so morda celó nepravilno zgrajene; toda tih je malo, in večidel so navadne le v smešnicah; časi morda so pa tudi iz ptujih besed zložene, kakor: „klinčorba (nagelsuppe v srb. smešnici), legbaba (riba = steinbeisser, srb.), moroklinac“ = nagel der schiene am rade (srb.). Slovensko narečje ima čudno besedo: „pil“, ki ne vém, ne od kod je, ne kaj znači; ali več sostav imamo ž njo, kakor: „piltačice (neke rože, Lašč.), pilpoh (hojeva smola za lubom), pilpogačica“ = topir (Lašč.) — Tù moram popraviti, da „vetrogonija“ ni „windmühle“, kakor sem v pomoti mislil in pisal; ampak ta serbska beseda je vsekaj druzega, namreč: „windbeutel“. Vender pa menda nihče, kdor je sostave prebral, ne bo tajil, da nasvetovana beseda: „parogonja“ (dampfschiff) lahko obveljá.

Tudi naši dozdanji slovarji so jako napek spisani. Naj se mi ne šteje v zlo, ako brez okoliša povem, kako bi menil, da naj se pišejo take knjige. Perva je: brez ostre kritike ni upati izverstnega dela nikjer, pa tudi tukaj ne! Vsakej besedi v njih bi se moral dati ravno tisti pomen, v kterem se govori med narodom; ne kakor se komu zdí, da bi bilo morda bolje. Vsaka bi morala biti dobra, zares navadna, ravno tako pisana, kakor se rabi, a ne samosvoje zasuknjena, ali pa morda še le takrat skovana po naši slabi sedanji navadi, — kovati je laže kakor iskati! Kako čudno je, na pr., znadložena slovarska beseda: „veliki nadlógar!! = oberforstmeister. Ako se to kje govorí, gotovo se rabi le v šali za smešen priimek! Poslušanja vredno je še zdaj, kar je uže leta 1814 Kopitar slovanskim slovničarjem in slovárščekom pretil: „Wann werden es doch die lexicographen und grammatikenschreiber begreifen, dass sie nur die statistiker, nicht die gesetzgeber der sprache sind: beide sollen nur treu inventiren und beschreiben, was und wie es ist; ihre oft sehr unreife meinung, wie es allenfalls besser wäre, dürfen sie höchstens in noten beibringen! “ — Gotovo bi se jeziku dostikrat jako ustreglo, posebno v slovarjih, ko bi puščali stare besede, daravno so morda neslovenske, če nismo do zdaj še zalotili nikjer med narodom čisto domače. Kaj nam pomaga, da lošamo jezik z lažnjivo lepotico? Zanamci bodo metali, če Bog dá, med pleve vse, kar je slabo zgrajenega. Tù je zopet Vuk mož, kakoršnega manjka Slovencem; izpoznal je, da „rečnik“ mora besede zbirati, ne delati! Saj ni ne tolika nesreča ne sramota, ako imamo tudi v bukvah kako ptujko, brezi ktere dan danes ni, pa tudi biti ne more noben jezik, kolikor jih ljudje govorijo po vsi široki zemlji; huje pak je, da ne znamo po domače misliti, da ne znamo slovenski zavijati stavkov! Ta skaza, če se vterdi v jeziku, nikakor se ne dá z lepo izriniti; vdomači se najpervo v knjigah, ker pisatelj pisatelja praznoglavo posnemlje; potem pak zajde tudi v narod. Vse kaj druzega pa je s ptujimi besedami, ker pervič jezika ne skrunijo v njegovem kórenu; drugič pa, kar je neznano v tem kraji, to se čisto govori v druzem; in kader izvemo, kako je tej ali tej reči pravo ime, gotovo se ga bo vsak z veseljem poprijel. Po tacem bi se jezik res nekoliko počasneje gladil in mikal; ali mikal bi se v resnici, gladil bi se na terdnem stalu. Prežerin, akoravno besed ni koval, pa vender bi rekel, da je pomogel jeziku več od marsikterega druzega pevca, ki po svoje prederzno ugnéta slovenščino. Germanizne, kolikor jih ima v pisanji, te je uže najdel med ljudstvom: a sam ni pridil in pačil, ampak lepšal je govor.

Vernimo se zopet k svoji reči! Za slovarje smo še jako premalo pobrali med narodom. Dobilo se je res uže lepo reč blagá; pa kdo si upa reči, da smo polovico zajeli? Moralo bi se marljivo preiskati še mnogo krajev, posebno tacih, koder je slovenščina lepša in čisteja. Vem, da ne bomo najdli vsega, če s tim pridneje iščemo, ker v živem jeziku ne more obseči noben slovar vsega bogastva; ali storiti nam je vsaj toliko, kolikor se dá. Bilo bi pa tudi od neizrečene koristi, da bi se zvesto pregledale vse mape, vse kerstne bukve po slovenskem. Dosti dosti blaga je zakopanega v imenih, ki jih imajo nektere osebe, travnici, njive, hribje, doline in gojzdje; dosti besed, kterih jako pogrešamo, leži tamkaj brez dela. Res da so nektere med njimi uže ostarele; pa vender, ako manjka druzih, menim, da je marsiktera splošne rabe vredneja od vsih novo spleteníčenih, od mnozih, ki jih jemljemo temu ali unemu narečju. Koliko bi zasledili starih korenik, a koliko lepega nauka in pravil, kako naj Slovenec sostavlja in nareja, česar nima! Našlo bi se morda, kakor je bil uže lani gospod Terstenjak v „Novicah“ opomnil, tudi kaj novega važnega za zgodovino, celó za mitologijo. Ali prebiraje stare liste bi človek zopet moral tehtati, kaj je prav, kaj so popačili pisarji; zato naj bi ljudi poslušal pri vsih tistih imenih, ki se dan danes še govore. V Laščah na pr. vém da stojí v cerkvenih bukvah: „Slívica, Úlaka“ (vaška imena); pa kmetje pravijo: „Slévica (SI (i) evica, Ólaka.“ Med naj lepše slovenske besede spada ime dolenske vasi: „Tehoboj“, kjer so nahajali letošnjo zimo červe na snegu. To ime se v cerkvenem zapisniku skoraj gotovo bere tako, kakor smo ga brali v „Novicah“, namreč: „Tihaboj“; ali sto in stokrat sem slišal na svoja ušesa, da ljudjé izrekajo: „Téhoboj (Te (j)hoboj).“ Kdo nam bo razjasnil pravi pomen? Pri nas ne gré drugače: od ljudstva se moramo učiti, kakor zopet iz druge strani moramo podučevati ljudstvo. Le na taki vzajemni podlagi smemo upati, da nam bo napredovalo slovstvo; le to je pravi pot, po kterem se bomo krepko uperli ptujčevanju, ki na-nas pritiska od vseh straní. Zaverniti bi se utegnilo, da je tako zvesto prebiranje prezamudno; da se ne more dokončati vsaj tako hitro ne. — Tega ne taji nihče; vse je truda polno, vse je zamudno, kar se s pridom dela, kar se bliža popolnomosti; le šušmarija sama je lahka in nagla! Slovenec ne more upati mecenatov; priložnosti, kakoršno so nam dali milostljivi ljubljanski knez in škof, ne bomo zopet tako hitro imeli, ali pa morda nikoli več ne; ravno zato pa nam je velika dolžnost, da se ta reč končá, kolikor je mogoče izverstno, pa ne po verhu. Naj se zgotovi pet ali deset let pozneje, zato ne bo nič hudega, da le ne bo samo obširno, ampak tudi veljavno, kar se bo pisalo; to je perva in poglavitna potreba! Tako delo bi bilo večen spomin, večna slava vsim, ki so imeli kaj opravka ž njim; bilo bi narodov zaklad in krepka bramba jezikovi skazi.

Dalje pri besedah, ki so po raznih krajih jako razno zavite, naj bi umna kritika tenko presodila, kaj in kako je dobro, kaj popačeno. Vsacega pa uže pamet uči, da tukaj ni opravljeno samo s tim, da se dobra zná domača slovnica; treba je, da se vé vsaj tudi stara slovenščina. Vsaka malo znana, ali knjigam čisto neznana beseda v obširnejih besednjacih mora, ako je le mogoče, imeti oznanjen kraj, od koder je doma. Dalje, ko pišemo novoslovenske slovarje, zato naj bi ne vtikali brez potrebe staroslovenskih besed, ktere so uže med nami iz navade; kjer bi se pa to vender le storilo, vselej bi se moralo povedati: od kod? Tudi naj bi ravno iz tega vzroka pri miru puščali vse blagó druzih narečij, vzlasti pa to, kar je novega; saj napek narejati znamo, hvalo Bogu, sami. Take besede v tacih knjigah so le zapeljive in nevarne tistim, ki niso terdni v jeziku. Najpervo zberimo, kar je domačega, potem še le primerjajmo z druzim; pisanje tacih primerjajočih knjig ni težavno, ako ima dovolj gradiva pisatelj pred sabo. Tudi bi djal, da naj bi neusmiljeno rešetali vso novino zdanjih slovenskih knjig, vzlasti sostavljenkam naj bi zapirali vrata, ker so večidel vse narobe zvozlane. Posebno tù bi se moralo vejati, kakor sta župnik in brivec v Don Quixotovi knjižnici. Da bi se na dozdanje slovenske slovarje smelo čisto malo ali pa nič opirati, to se vé uže samo ob sebi. Po tacem ravnanji bi dobilo pisanje veljavo, kakoršne zdaj ne more imeti: bilo bi prava in čista jezikova podoba, in človek bi se lahko zanesel, da je res, kar bere; lahko bi se iz njega učil; bilo bi tudi velik pripomoček slovanskemu jezikoslovju sploh; in reči bi se moglo, da smo Slovenci vsaj enkrat eno delo tako zveršili, kakor ga hoče imeti visoka stopinja današnje omike in učenosti.

Le-ta ponižna opomba „anti“ ne bo še le „post festum“; saj se dela ravno zdaj besednjakov poglavitni, to je, slovensko-nemški del.

11. Zadnjič pa izhaja naše slabo pisanje tudi od tod — naj se pové še to; saj menda je uže enkrat čas, da se izblekne — ker se bojimo vsake sodbe in vsacega še tako pametnega pretresovanja. Kritika nam je veče upanje napredovanja! Nikar ne recimo: časniki se ne bodo pričkali in prepirali! Kdor se med ljudí pokaže s kacim očitnim delom svojega uma ali svojih rok, mora biti pripravljen, da se mu tudi očitno pové, zakaj in kako je njegovo delo všeč ali nevšeč. Kdor je zavoljo tega v strahu, pa naj raje molčí; potem ga nihče ne bo ne grajal ne hvalil. Vuk pravi: „Kdor se boji vrabcev, naj ne seje prosá; kdor izmed pisateljev se plaši recenzentov, naj nikar ne jemlje peresa v roke: literatura ne bo nič zgubila ž njim; zakaj on sam priča, ne samo, da ne zná, ampak da tudi noče znati!“

Menim, da ni uže s timvse opravljeno, da se piše; ampak da je perva in poglavitna reč, kaj in kako se piše. Ko bi se čevljar oglasil in rekel, „da je uže dobro, da se le škorne delajo; na tem pa ni malo in dosti ne, kako se delajo; naj bo stopalo merjeno okoli vogla, ali pa okoli človeške noge; naj bo golenica široka kakor stopa, ali ozka kakor nožnica“, — gotovo bi se tacemu kerpucniku smejalo malo in veliko, in vsi bi rekli, da je neumen. Čudo pa je, da se nam to čudno ne zdí, ker dosti pa imenitnih pisateljev med nami terdi, in ker z boječnostjo pred kritiko sami kažemo, da nam je vse enako, naj se piše kakor hoče, da se le piše; bodo uže zanamci popravljali! — Zanamci bodo imeli brez tega popravljanja dovolj, in menim, da slab oče svojemu sinu bi bil, kdor bi djal: tù bom dve, tri smreke posekal; obelil in oklestil jih pa ne bom; tudi bo treba tri voze kamna ulomiti, kader moj sin zraste, da jsi bo kočo zidal, ako bo hotel; lahko bi mu več pomagal, pa nočem; za-me je dobra od štirih strani podperta bajtica, če prav dež in sneg va-njo gré. — Ni treba vsega zanamcem na glavo obešati! Kaj pa bo, ako se bodo tudi zanamci vedno in vedno le na svoje prihodnjike zanašali? Kdaj bo kdo prijel za delo? Vsacemu človeku je dolžnost, da stori, kolikor mu je mogoče. Ali navada med ljudmi in tudi potreba je, kdor se poprime kacega pôsla, da se ga najpervo do dobrega izučí. Še loncovezec, ki res nima zvitega rokodelstva, se mora vender učiti, preden gré sam z dratom po svetu; pa bi se pisar ne učil, preden se loti peresa?

Ako ti je res kaj za narod, pa ne samo za-se, ne boš otresal, če se kdo zglasi in ti dobrovoljno reče: brate! lej to in to menim, da nisi prav naredil. — Ako si pravi pisatelj, kteremu je mar svojega dela, še vesel boš, da imaš človeka, ki ti kaj pokaže, da se veš prihodnjič ogniti, česar se pervič nisi vedil. Kdor pa samo zato piše, da bi prinesel mavho polno hvale domú, kakor lončar za svoje piskre polno vrečo žita, temu je le za-se; naroda, jezika mu je toliko mar, kolikor žabi oréha. Tak, če kaj ne zná, tají, da ne zná; zato se pa tudi noče učiti, in se tudi nikdar hotel ne bo, ker misli, posebno ako je uže prileten, da je gerdo učiti se; tak ni vreden prizanašanja! Kako je to, da imamo dovolj pisarjev, ki še ne znajo pervih slovniških pravil, pa vender hočejo biti gotovi nesmertne slave, pa vender hočejo dajati postave? Kdo nam je tega kriv? Samo to, ker se bojimo vsake sodbe, in ker jo zatiramo.

Slovenec naj bi se ne bal kritike, ampak še prosil naj bi je, kakor vsakdanjega kruha, da bi nam Bog poslal možá z bistro glavó, z ostrim peresom, kteri bi iz naše dozdanje revščine izplel ljuliko in druge smeti; kteri bi nam luč prižgal, in „pravo pot pokazal v deželo duhov.“ Al kolikokrat, ne da bi vsaj molčali in poterpljenje imeli z nadlogami svojega bližnjega, temuč na vsa usta hvalimo, kar je dostikrat morda še preslabo, da bi se grajalo. Sleherni pa, kdor je kolikaj napisal, in za svoje delo pohvaljen bil, posebno če je pisanje slabo, pisár pa mlad, berž misli, da se je vsaka besedica njegove hvale pretehtala na zlati vagi, in zato meni, da vse zna, toraj se več ne uči, ampak maže in čečka, da jeziku več škoduje kakor pa koristi. Odvadimo se praznega vpitja: „slava mu!“ in raje eden druzemu pot kazimo!

Ni treba očitati, da je naše slovstvo pretresovanju še premlado. Tudi Serbje so terdili, da je njihova literatura še dete v zibeli; pa bo uže prišel čas, v kterem bo znalo govoriti. — Kaj pa jim je Vuk na to odgovoril? Djal je: „Res je naša literatura malo dete v zibeli, ki naj se mu ne brani blebetati; ali malo dete med blebetavci ostane blebetavo do veka. Naša literatura ima uže 37 let, pa še zmirom svojo pot blebeče v zibeli! “ In mi odgovarjamo: uže 1550 se je tiskala perva slovenska knjiga, in od tačas do letos je minulo 307 let. Naše slovstvo ni tedaj po svoji dobi več ne otrok ne mladeneč, ampak sivolas možíček. Pa tudi otroku ne gré dovoliti vsake porednosti, kakor bi samo rado; ampak zasukniti se mora, kader hoče kaj nerodnega početi. Kaj vidimo pa nad Nemci? Kdaj se je njih slovstvo jelo vzdigovati? Še le potem, ko je Lesingov meč poklatil stare slamorezce z ukradenih prestolov.

Nihče ne tají, da naša književnost se ne dá soditi po tistem merilu, po kterem na pr. nemška; ali vsaj dovoljeno bodi resnico govoriti svojemu bližnjemu; dovoljeno bodi resnico slišati!

Ne poganjam se za hudobno zabavljanje, ki nikomur ne daje koristi, ampak za pametno presojevanje, ki vé, kaj govori. Še noben pravi knjižni pretresovavec, naj bo s tim ostreji, ni nikoli nobenega pravega pisarja iz kože del; temuč kritika še le budi in kaže, kod je cesta v Atene. Res je pa, da sodba plaši diletante, kakor mačka miši; in zato se je menda mi bojimo, ker vse preveč diletantujemo. Ko bi vse slovenske pisatelje v red postavil, in moža za možem vprašal: kaj je tvojega, pa tvojega in tvojega pisanja pravi namen? Koliko bi jih vedilo z gladkim potom odgovoriti? — Ni se treba tudi na to opirati, da nas je premalo števila; pa ko bi se začelo vejati, da skoraj nič zernja v kotu ne ostane; da bi se oplašila tudi ta peščica pisarjev, kolikor jih je. — Kaj pomaga še toliko delavcev v nogradu, če pa ne znajo in tudi nočejo znati, kako se okopava in reže? Terta poleg take postrežbe ne bo rodila; književnost pa pri slabih pisarjih, naj jih bo dosti ali malo, ne bo napredovala, ne bo izobraževala naroda. Le treba je, da se zares lotimo; treba je, da si iz glave izbijemo neumno misel: „našim rojakom je kmalo dobro, da se jim le kako kaj napravi; saj jim tako vsega manjka!“ Res je, da nam vsega manjka, in manjkalo nam bo večne čase, ako se naše slovstvo ne predrugači. Slovenec ima bistro glavo, to hvalo mu daje, kdorkoli ga pozna; toda človeku ne pomaga sama bistra glava, če je prav ne rabi.

Ko bi jaz kdaj kaj opomina vrednega spisal, na glas in očitno bodi rečeno, da bi se ne upiral nobeni sodbi, naj bi bila s tim huja in ostreja, ali pa s tim pohlevneja. Čemu se bojimo kritike, ki ji vender ne odidemo? Zadela nas bo gotovo, če danes ne, morda jutri; če letos ne, morda prihodnje leto. Ali ni Apél podobe popravil, ko je slišal, da čevljar jermenje graja? Vsak človek ima prost jezik, da pošteno pové, kar misli o poštenih rečeh; vsacemu bodi med nami prosto še peró, da tudi pošteno piše, kar in kakor hoče o poštenih rečeh! To je sodnikova skerb, da ne zatrobi kake neumne, ker bi se mu potem hrohotaje smejal, kdor bi ga slišal; tisti pa, kogar je napek sodil, vem da bi ga za vselej k pokoju posadil. Kdor Slovencem dobro hoče, naj z mano reče: „Bog živi kritiko!“

  1. ^ Opomnilo me je nemškega verza:

    „Sein vater hiess Melcher,
    Ein bauer war welcher.“

  2. ^ O tej napaki so govorile „Novice“ že večkrat. Naj bi častiti pisatelji naši zapomnili si to pravilo prav dobro, da bi treba ne bilo toliko popravljanja, pri kterem se še vendar prezre marsikrat kaj.
  3. ^ Ne pravim zastonj: „ljudstva.
  4. ^ Absehrecken se pravi: ostrašiti, ne: odstrašiti. Le tačas bi se reklo, da je kdo na pr. tatéva odstrašil, ako bi mu bilo vedeče, da bo prišel krast, pa bi se v kosmato kravjo ali volovsko kožo zavil, i tako odgnal ga. Odstrašiti je: „wegschrecken.
  5. ^ Horrendum
  6. ^ Tega ne moremo poterditi po vsem; prebiraje mnogotere časnike slovanske si večkrat mislimo, da si tudi našim bratom ravno taka godí in včasih še huja.
  7. ^ Mér i. žensk. sp. die richtang. V Laščah pravijo: v ktero mér je tekel? Méroma je beiläufig, ako je govorjenje od velikosti in prostor. na pr. „kolika meroma je palica? Kako meroma bučele sedé?“
  8. ^ Tudi to je germanizem. Posebno stari Nemci so radi govorili: „starken armes griff er ihn an; verhängten zügels sprengte er hinein“; še zdaj se bere: „gutes muthes betrat ich den weg.“
  9. ^ Jaz sem se rodil majhno uro hodá od „Rašice“, in dobro vem, kako se tamkaj govorí; pa nikdar živega kersta še nisem slišal, da bi dan danes djal: „Raščica“ (morda je enkrat bilo tako?) ampak „Rašica“; tako se pravi tadi vodi, ki teče pod vasjo. Vender se pa: „šč“ na Rašici tenko in čisto izreka po vsih besedah, kjer ga hoče imeti svojstvo našega jezika; tudi vsi drugi Dolenci govoré takó; samó „keršanska“ (namesti: kerščanska) cerkev“ je prišla sèm ter tjè v navado, gotovo po duhovnih. Res da je sam Trubar pisal: „Raščica“; pa saj je tudi sam sebi djal: „Rastčičar!“ Menda ga je premotila etimologija. Ne morem verjeti, da bi bil pozabil, kako govorí ljudstvo, ki pravi: „Raščan“ (prav za prav: Rašičan). To sem opomnil, ker ima gospod Metelko v slovnici: „Rašcica“, in tudi po drugod se tako bere.
  10. ^ Trubar je morda svoje ime sam poneslovenil; ali pa je bil rodú preseljenega od drugod v nase kraje, ker slovenski bi se bil moral imenovati Trobar, kakor pravimo: trobenta, trobiti, trôbel (kleines blasehorn; blumenkelch) trobast (von hervorstehenden lippen) i. t. d. ali pa morda: Trébar?
  11. ^ Šembrano hude litanije? nam Gorencom bere gospod pisatelj! Pa naj bo! Saj res nismo celó brez vse krivde.
  12. ^ Vetcrnik“ ni: „diebsschlüssel“, kakor ima gospod Drobnič v besednjaku; ampak diebsschlüssel je „vetrih“ iz nemškega: dietrich
  13. ^ Opomniti moram, da se je vrinil pri tiskanji v 6. listu na.44. strani v „napake slovenskega pisanja“ pogrešek: „prinešen“, namesti: „prinesen.“ Ta glagol spada v 1. obliko, in njegov nedoločivnik je: „prinesti.“ Ako se mu odbije zlog: „ti“, ostane: „prines“; temu se za delež je terpivnega naklona pridene: „en“, in potem je: „prinesen“. pa ne: „prinešen.“ Prinesen so djali stari Slovenci, in tako se čuje še dan danes povsod po slovenskem — le malokje med Gorenci, pa v Ljubljani morda ne; vender pa menda nikoli nikjer nihče ne pravi: krava je „napašena, pomolžena“, in glagola: „napasti, pomolsti (pomolzti) “ spadata tudi v 1. obliko, ravno ko: „prinesti.“ Sliši se pa tudi „prinešen“ menda zato. ker ima ta glagol v 4. obliki: „nositi.“ Če tukaj nedoločivniku odbiješ: „ti“, ostaja: „nosi“; temu se pristavi: „en“, in deležje bi imelo prav za prav biti: „nosien“; ali: „si“ se stopí v „š“, zato: „nošen.“ Temu enako je: „prošen, košen, hvaljen, hranjen i. t. d. “ Napek je tudi: „poželjenje, hrepenjenje“. namesti: „poželenje, hrepenenje“, ker „želeti, hrepeneti“ spadata v 3. obliko. Se-li tukaj nedoločivniku odbije „ti“, ostane: „žele, hrepene“; temu se pritakne: „n“, (ker: „e“ je uže pri glagolu), in potem je: „želen, hrepenen. “ Nepotrebni pogrešek je kriv nepotrebne opombe; zato naj se ne zameri, da premlevam reči, ktere bi pač moral vediti sleherni pisatelj, pa jih vendar ne vé.
  14. ^ Ozke soglasnice so: „č“, „š“, „šč“, „ž“, „j“, „lj“, „nj“.
  15. ^ Ne rekel bi dvakrat, da nisem v Laščah slišal poleg: „loncovezec“, tudi: „loncevezec.“ Tam je soglasnica „c“ v nekterih namerah še ozka. Sploh govoré: „mencév, koscév sem prosil; na sejmu je bilo malo kupcév.“
  16. ^ Ta beseda je bila nekdaj gotovo le prilog.
  17. ^ Nikomur se ne morejo priljubiti sostave, kakoršne so na pr. te: „srebronožičen (silberfüssig), limbaroramen (lilienarmig, prav za prav: λενxωλενος). Pustimo: „limbar“. pišimo raje, kakor govorimo: „lilija“, enako druzim Slovanom. Uže je bil opomnil g. Hicinger v „Novicah“. kar je tudi res, da „limbar“ ni druzega, kakor: „lilienberg.“ Pravimo namreč: „limbarska (Dolenec tudi: liberska) gora, namesti: „lilienbeška“, in berž so menili pisatelji, češ hvalo Bogu! limbar je slovenska beseda za: „lilijo.“ Gredoč naj tudi opomnim, da nimamo besede za: „arm“ (brachium). „Rama“ je le: achsel, tedaj ne: „para odideta ramo v rami!“ Stari Slovenci so djali: „mišica (der arm), in Serbje pravijo še zdaj. Bere se v staročeskem tudi: „paža“ (der arm), to je naša: pazha (pozuha). Ali mi govorimo samo: „deti kaj pod pazho; voditi koga (za) pod pazho. “ V serbskem je: „drže njega za oba pazuha“ Iz tih izgledov se kaže, kakor da bi „pazha“ ne bila samo „achselhöhle (uchse)“, ampak časi skoraj tudi „oberarm (lacertus).
  18. ^ Iz tega je tudi ime: „mlečnogobec.“ Govori se: mlečnogobec, ti tega še ne smeš vediti!
  19. ^ Iz tega je ime: „golomrazica“, na pr. dans je huda golomrazica, to je: velik mraz brezi snega.
  20. ^ „Sterm“ je prav za, prav korenika, vzeta glagolu: stermeti; pa zdaj je uže prilog.
  21. ^ Beseda „sam“ je časi čislo, časi pa zaime; v obeh pomenih se jako rada sostavlja.
  22. ^ V zadnjem sostavku naj se popravi: „vekožizen“, namesti: „vekvžyzen“ „pazuha“ namesti: „pozaha.“
  23. ^ Prav za prav: selbzehnt; serbske pesmi: „Somosedmi us planinu podje“; t. j. on pa šest druzih.
  24. ^ Tu naj tudi zavoljo čuda imenujem sostavi: „deskoprask (conlissenreisser), mehovlek (balgzieher bei der orgel), obé skovane med učenci.
  25. ^ Besedi: „lokostrelec, vodopivec“ imate v glavni besedi res glagolsko ime, ki je, posebno: „pivec“ — po naključji — navadno tudi samo zase ravno v tem pomenu; ali vender ste obe sostavi ravno tako dobre, kakor: „slamorezec, konjedirec, loncovezec.“ Morda bi se dobila še ktera taka? Vidimo pa. da enozložna (einsilbig — nota bene!) glagolska korenika s pristavkom „ec“ znači delavno osebo. Drugačnih izgledov te verste slovenski jezik nima!
  26. ^ Ne: „ranocelnik! “ Tako bi se imenovala kaka zél, ki céli, tudi kak drugačen lék. Slišal sem babo, da je rekla: grah je „bolnočrevnik“, zato, ker po njem boli črevo (terbuh); gotovo namesti: „črevobolnik“; saj tudi pravimo: „to vino je bolnoglavo in glavobolno.“ Tacih sprememb je dovolj celó v nesostavljenih besedah, na pr. „človek je pijan; pa tudi vino je pijano“ = berauschend. „Človek je lákom, pa tudi blago je lakomo“ = leicht absatz findend.
  27. ^ Knjigonoša, vodonošai. t. d. značijo osebe moškega in ženskega spola.
  28. ^ Bere se: „knjige starostavne in carostavne“ (gesetzbücher); gotovo je le zadnje izvirno. Prosti Serbje sami več ne vedo; kaj je ta beseda; poslušaj: „uzeše knjige carostavne, i čatiše (iž njih?) velike molitve.“
  29. ^ Bral sem temu na lik v naših starih pridigah: „bogoneroden, bogonerodnost“ (gottlos, gottlosigkeit).
  30. ^ Ti prilogi bi imeli stati precej za sestavljenimi imeni s čisto glagolovo koreniko; ali tudi sestavljena imena s prilepki spadajo tjekaj.
  31. ^ „Priden“ je korenika. vzeta glagolu: „priditi; pripriditi“ = erwerben (Lašč.)
  32. ^ Ne: „radodaten“, na lik besedi: „pravdodaten?“
  33. ^ Tudi v Koritkovi zbirki ima ena pesmica naslov: „bogosprijeinanje“ Starec iz Loškega potoka mi je pravil, da je to nekdanje Dolenkam navadno pozdravljanje, ktero popisuje Valvazor.
  34. ^ Ali pa morda: „straha“, to je: od straha?
  35. ^ Vinograd“ je sicer stara, splošno rabljena beseda; pa vender ne vém, je li prav zložena, kakor hoče imeti slovenščina? Berž ko ne so jo naredili pisarji. Enaka je: „vrtograd“ (vert, strsl.)
  36. ^ Da to ni sostavljeno iz imen: „dub“ (hrast) in: „dolina“; da tedaj ne znači: „eichenthal“. uči uže samo to, ker v serbskih pripovedkah šaljivo stojí: „dubodolina“, namesti: „golida“ = melkgelte.
  37. ^ Ali morda je „ad“ le prilepek?
  38. ^ Govori se tudi: „lindek —jezik“ (eine fertige zunge); „beseda mu lindek teče“; „lindek izgovarjati“; po enih krajih menda tudi: „lindek — miza“ (glatter, ebener tisch; celó Bulgarji neki da imajo to besedo. Začeli so jo v zadnjih časih pri nas rabiti nekteri za: „horizontal“; pa ne vem, je-li slovanska? Čudno je, zakaj se ne sklanja?
  39. ^ Pa vender sem vidil na prodaj serbsko knjigo po imenu: „Stepan lažni car“ (pseudo-zar)! Povsod enako se učimo pisarji svojega jezika!
  40. ^ V serbskem je najpervo sostava : „bezposlen“; iz tega: „bezposlica“ (musse, tudi: müssiggänger); iz tega zopet: „bezposličiti“ (müssig gehen), in zopet iz tega: „bezposličenje“ (müssiggang). Lahko bi se pokazalo se več tacih izgledov, kako se iz dobrih sostav dalje nareja.
  41. ^ Ta beseda ima čez analogijo veznico „o.“
  42. ^ Naj se mi ne očita, da rabim tudi jaz besedo: „predlog.“ Vem, da je napek narejena, čeravno je uže stara; ali nevšečno delo je kovati besede; tega me je ostrašil mnogi prežalosten izgled. Jako je treba in čas je, da bi se porazumeli možje, ki jezik znajo, in da bi dali naši slovnici terminologijske oblike narejene slovenščini po volji. Dokler ne bo tega, tako dolgo bo šušmaril vsak šušmar po svoje. Tukaj naj stoji tudi nekoliko imen starosl. slovnice iz Dobrowskyga: „slog (silbe), „ime (hauptwort), mestoime (?) (fürwort), glagol (zeitwort), pričastije (participium), predlog (?) (vorwort), narečije, tudi: nadglagolije (umstandswort), sbuz (bindewort), različije“ (artikel). Vse so po gerškem narejene.
  43. ^ Ne vémo: ali je predpoldnica ali predkosilnica znana Gorencom. Mi le vémo za kosílo (Frühessen), za južino (Mittagessen) in za malco (malo jed), ki je dopoldne pred južino in pa popoldne po južini.
  44. ^ Polu“ je stari rodivnik.
  45. ^ Pola“ je v naših sostavah dostikrat prav za prav stari mestnik: „poli“, ki ga sèm ter tjè še rabimo, kakor: „o poli enei. t. d..
  46. ^ Imel sem pred sabo natis is leta 1811.
  47. ^ Anastazi Grün, ki je prestavil nekoliko slovenskih narodnih pesim v nemški jezik, ima na 57. strani eno, ki se ji pravi: „ein friedfertiger herr“, in zadaj v opombi k tej pesmi stoji: „polkonj“ = halbpferd. Nemški verz, v kterega ta beseda služi, je tak-le:

    „Ich komme her vom neunten land,
    Ein volk, halb menseh, halb pferd ich fand.“

    Zdaj pa sam ne vem, ker te pesmi v slovenskem nikjer nisem mogel dobiti, ali je v originala res: „polkonj“; ali je gosp. prestavlj avec napek razumel? Tudi je mogoče, da tisti, ki je to pesem ljudstvu iz ust zapisal, morda je sam prenarejal in popravljal. Kdor jo ima, naj bi jo dal natisniti, ker je iz več ozirov zeló branja vredna.

  48. ^ 18. listu „Novic“ piše gosp. Levstik o zlaganji s predlogi, da se govori po Dolenskem: „predjužnik =: gabelfrühstück, po Gorenskem pa: „predpoldnica, predkosilnica.“ Zraven besede: „predkosilnica“ stojí opazka slav. vredništva, da ne vé, ali je znana ta beseda Gorencom. Za besedo: „predpoldnica“ nisem porok (morda je kakemu drugemu iz Gorenskega znana?); beseda: „predkosilnica“ je pa navadna po vsem Gorenskem, posebno od Kranja do Bleda. Poljancom, to je, prebivavcom okoli Št. Jurja in okoli Kamnika je menda ptuja. V Lučnah, blizo Polhovega gradca pravijo: „predkosilec.“ — „Predkosilnica“ in „predkosilec“ pa nima ne na Gorenskem ne v Lučnah tega pomena, kakor bi se utegnilo povzeti iz spisa g. Levstik-ovega — pa saj on ni besede zavolj pomena navodil, ampak v izgled zlaganja s predlogom „pred.“ „Predkosilnica“ na Gorenskem in „predkosilec“ v Lučnah (in morda še kje drugod?) znami jed, ki se daje tericam pred kosilom uže ob štirih ali petih zjutraj. Terice navadno kosijo še le o poldne, popoldne pa južnajo, pa zato že ob osmih al pol devetih zjutraj malcajo. Josip Novak.
  49. ^ Dostavek vredništva. Predkosilnica je res tudi znana v Vodicah in njih okolici, kjer se najbolj z lanom in predivom pečajo, za predpoldnico ne vejo. Neki Vodičan nam je pravil, da kosilo ni jed o poldne, ampak pri tericah sledijo jedí takole: predkosilnica je perva jed zjutraj zgodaj, po kterí sledi kosilo, potem do poldne še malca, o poldne južina, po poldne spet malca in na večer večerja.
  50. ^ Laščanje iz nekterih osebnih in hišnih imen še delajo priloge, kakor so imeli stari Slovenci navado, na pr. „Zajec. zajč; Živec, živč; Kropec, kropic; Grében, grebêne; Virant, viranč“ i. t. d.