Nantas
| Nantas Zofka Kveder |
Roman. Francoski spisal Z.[1] Prevel Hinko.
| |||||||||||||
I.[uredi]
Soba, v kateri je stanoval Nantas po svojem prihodu iz Marseilla, bila je v zadnjem nadstropji neke v Rue de Ville stoječe hiše poleg hôtela barona Danvilliersa, mestnega svetnika. Ako se je Nantas daleč vzpel, videl je lahko del hotelovega vrta, kjer so krasna drevesa razprostirala senco. Preko njihovih zelenih vršičkov se je odpiral obširen razgled na Paris; videla se je Seina, Tuilerije, Louvre, dolga vrsta nasipov in celo morje streh tja do najbolj oddaljenih dreves Pere-Lachaisa.
Bila je tesna podstrešna sobica z jednim oknom med opeko. Nantas si jo je uredil čisto priprosto: postelj, miza in jeden stol. Prizadevaje si, da bi dobil vse kar najceneje, se je naselil tu, da bi počakal, dokler se vsaj nekoliko ne obrne na bolje njegova situvacija. Umazana pregrinjala, od dima počrnjena odeja, revščina in praznota tega prostora, kateremu ni bilo niti kamina, vse to ga ni žalilo. Odkar je zaspal vpričo Louvra in Tuilerij, primerjal se je generalu, ki prenočuje v ubožni koči ob cesti, — pred njim bogato, mogočno mesto, ki je vzame drugi dan z naskokom.
Zgodovina Nantasovega živjenja je kmalu pri kraju. Sin navadnega zidarja v Marseillu je pričel svoje študije, hvala častiželjni nežnosti njegove matere, ki je hotela napraviti iz njega »gospoda«, na liceju tega mesta. Roditelji so trpeli pomanjkanje in hranili, da bi zamogel sin napraviti zrelostni izpit ter doseči vaccalaureat. Potem mu je umrla mati, in Nantas je moral prevzeti slabo plačano službo pri nekem trgovcu, kjer je dvanajst let živel tako jednakomerno, da ga je ta jednakomernost drvila v obup. Dvajsetkrat bi bil že pobegnil, da ga ni zadrževala otroška dolžnost pri svojem očetu, ki se ni mogel več živiti vsled padca z nekega odra. Sedaj je moral skrbeti za vse. Ko jo nekega večera prišel domov, našel je zidarja mrtvega, poleg njega še gorko pipo. Tri dni pozneje je prodal vse pohištvo ter se z dvesto franki v žepu napotil v Pariz.
V Nantasu je gorelo neko trdovratno hrepenenje po bogatstvu in ugledu, katero je podedoval po svoji materi, ki je bila videla nekdaj boljše dni. Bil je mož naglih sklepov, hladne volje. Često so ga še v njegovi mladosti slišali trdečega: jaz sem oblast! Mnogokrat so se mu smejali, ako se je spozabil tako daleč, da se je, hoteči komu pokazati izredno zaupanje, izrazil, kar mu je bilo najljubše: uprav komičen učinek, ako je kdo pogledal njegovo ubožno, na plečih že oguljeno suknjo, katera rokava sta mu segala komaj do členkov. Kmalu je izraz »oblast« postal njegovo veroizpovedanje, ker je videl, da samo ona ima kaj veljave mej svetom in je bil uverjen, da so le mogočni in močni zmagalci ob vsaki okolnosti. Vse drugo nima nobenega pomena.
Ako se je šel ob nedeljah sprehajat po Marseillu, čutil je v sebi genija. V globočini njegove notranjosti je delovala neka vrsta instinktivne sile, ki ga je drvila naprej in potem se je moral vrniti domov, da povžije s poškodovanim očetom nekaj pečenih krompirjev. Pri tem si je govoril, da nekega dné prejme svoj delež od družbe, v kakoršno še ni imel pristopa s svojim tridesetim letom. To pa niso bile nikakršne podle skomine, želja po navadnem uživanju, ampak čista samozavest razumnosti in volje, ki do zdaj še neobdelana mirno čakata dné, ko ja naravna potreba privede do tega, da si osvojita mesto, katero zaslužita.
Ko je Nantas čutil pariška tla pod nogami, domneval si je, da mu je treba samo stegniti roko po njega dostojni službi. Še isti dan je stopil na bojno pot. Imel je priporočilnih pisem, katera je oddal dotičnim osebam; razven tega se je oglasil pri nekaterih rojakih, od katerih se je nadejal kaj podpore. Minul pa je mesec, ne da bi bil kaj dosegel: čas je slabo izbran, dejalo se mu je na mnogih krajih; zopet drugje so mu delali obljube, katerih niso izpolnili. V tem se je njegova denarnica praznila zeló hitro, ostalo mu je še komaj dvajset frankov. S temi je moral živeti še ves mesec. Užival je samo suh kruh, lazil od jutra do večera po pariških ulicah ter prišel zopet utrujen, potrt, praznih rok domov, kjer se je v temi vrgel na posteljo. Pri vsem tem ni zgubil poguma, samo neki notranji srd se je kuhal v njem. Usoda se mu je dozdevala nelogična, krivična.
Nekega večera je prišel Nantas domov, ne da bi bil kaj užil. Prejšnji dan je zginil zadnji košček kruha. Imel ni niti denarja niti prijatelja, da bi mu posodil vsaj dvajset sousov. Deževalo je ves dan, tiho in hladno, kakor dežuje navadno samo v Parizu. Velike luže so stale po ulicah. Do kosti premočen je šel Nantas v Bereg in potem v Montmartre, kjer se mu je bilo nekaj obljubilo. Ali v Beregu je bila služba že oddana, v Montmartru pa njegova pisava ni posebno ugajala. To je bilo njegovo zadnje upanje. Sprejel bi bil vse, ker je bil trdno prepričan, da si o vsakem položaju ustanovi svojo srečo. Saj v začetku ni želel drugega, nego kruha in možnosti živeti v Parizu, da bi, bodisi kjerkoli, polagal kamen na kamen. Počasnega koraka, užaljen v dnu duše, je stopal od Montmartre proti Rue de Ville. Dež je prenehal in množica se je drvila in pehala po hodiščih po opravkih. Nekaj minut je postal pred oknom menjalca; pet frankov bi bilo morda dovolj, da postane gospod vseh teh ljudij; s petimi franki se da živeti teden dnij in v teku jednega tedna se zamore spremeniti mnogo. V take misli zatopljenega oškropil ga je mimodrdrajoči voz in moral si je obrisati čelo, kamor je padlo nekaj kapljic blata. Sedaj je stisnjenih zob stopal hitreje, ter se komaj premagal, da si s pestmi ni napravil pot med množico, ki mu je delala napoto; to bi ga osvetilo za neumnost usode. V Rue Richelieu bi ga bil skoro povozil omnibus. Na Carrousslovem trgu je zavidaje opazoval Tuilerije. Na sv. Petra mostu se je moral umakniti pred elegantno oblečeno malo deklico z ravne poti, po kateri je trdovratno drvil kakor preganjan jelen; to se mu je zdelo vrhunec ponižanja: celó otroci so se drznili postavljati se mu na pot. Ko je konečno pribežal v svojo sobico, kakor pribeži preganjana žival v svoj brlog, da tam pogine, ter se utrujen, onemogel spustil na stol, opazoval od blata trde hlače in umazane čevlje, od katerih so curljali na tla mali, kalni potoki.
Torej je bilo res vse pri kraju? Nantas si je stavil vprašanje, kakšno smrt mu je voliti. Njegov ponos je ostal neupognjen; dejal je, njegov samomor naj bode kazen za Pariz. Biti oblast, čutiti v sebi polno možnost in ne najti osebe, da bi človeka spoznala ter mu ponudila prvih pet frankov, katerih mu je treba! To se mu je zdela grozna bedastoča, blaznost in vse njegovo bitje se je v nekem srdu vzpelo po koncu. Srd se je umaknil brezmejnemu obžalovanju, ko je gledal svojo brezposelno roko. Bal se ni nobenega opravila. Z jednim prstom je hotel gnati svet v gibanje, in sedaj tiči nepoznan v svojem kotičku, obsojen v brezposelnost, uničujoči sam sebe kakor priklenjen lev. Potem pa je postal mirneji; zdelo se mu je, da je tudi smrt nekaj velikega. Ko je bil še mlad deček, pripovedovali so mu zgodbo o nekem iznajdniku, ki je sestavil čudovit stroj, katerega je nekega dne, razjarjen vsled malomarnosti ljudij, s kladivom razbil na drobne kosce. On je bil podoben temu možu; on je skrival v sebi nove sile, nove močij bil je mehanizem volje in razumnosti, kakoršen se težko najde, in on hoče ta mehanizem razbiti, ako se njegova glava razleti na cestnem tlaku!
Polagoma se je skrivalo solnce za visokim drevjem Danvilliersovega hôtela, jesensko solnce, čigar zlati žarki so zavijali rudečo in rumeno listje v nekak ognjen žar. Nantas se je dvignil, kakor bi ga vabilo slovo svitlega solnca. Kmalu umre, potrebuje luči. Za hip se je nagnil čez okno. Često že je videl med gostim listjem tam, kjer se drevored zavija visoko, mlado deklico, plavolaso in vitko, ki je stopala ponosno kakor kneginja. Romantičen ni bil popolnoma nič, bil je že daleč iz let, ko sanjarijo mladi možje v svojih podstrešnih sobicah, da stopijo pred nje odlične, mlade dame, da polože pred njih noge ljubezen in bogastvo. Ukljub temu se je na pragu samomora hipoma zmislil na to lepo, plavolaso, ponosno deklico. Kako jej je neki ime? Toda v prvem trenotku je stisnil zopet pesti, ker ni čutil drugega nego sovražtvo do prebivalcev tega hôtela, čigar na pol odprta okna so mu kazala krasoto in bogastvo. In v napadu divje besnosti je mrmral:
»O, jaz bi se celó prodal, ako bi mi kdo ponudil prvih sto sousov mojega bodočega bogastva«.
S to mislijo o samoprodaji se je bavil nekaj časa. Ako bi bila kje posojilnica, kjer se dajejo posojila na voljo in energijo, zastavil bi se bil brez pomisleka. Predočal si je tak posel; upliven politik ga skuša, da napravi iz njega orodje, bankir si ga prisvaja, da si vsak hip izkorišča njegovo razumnost in on privoljuje v vse to, ker zaničuje čast ter si zagotavlja, da bi bilo dovolj, ako postane nekega dne močneji in slavi triumf. Na to se je moral smehljati. Se-li dobi prilika, da se proda. Vsi ničvredneži, ki preže na ugodno priliko, poginejo lakote, predno so našli kupca. Bal se je, da se zboji in trdil si je, da išče samo razvedrila. Zopet je šel k oknu ter si obljubil, da skoči na cesto, ko se popolnoma stemni.
Onemogel je tako, da je zaspal sedé na stolu. Najedenkrat ga je vzbudil šum glasov. Bila je gospodinja, ki je spremljala neko damo v njegovo sobo.
»Gospod Nantas«, je pričela, »dovolila sem si, to damo ...« Ko pa je opazila, da je v sobi temno, je hitela po svečo. Zdelo se je, da pozna damo, katero je bila privela, kajti vedla se je jako spoštljivo in postrežljivo proti njej.
»Sedaj gospoda lahko kramlja med seboj; motil vaju ne bode nikdo«, je rekla ona in postavivši svečo na mizo zapustila sobo.
Nantas, ki se je vzbudil prestrašen, opazoval je damo ves začuden. Ta je vzdignila kopreno. Bila je to oseba petinštiridesetih let, majhna, debela, hinavskega obraza. On je ni bil videl še nikdar. Ko jej je ponudil jedini stol ter jo pogledal vprašujočih očij, povedala je ona svoje ime:
»Gospodičina Chuin ... Moj gospod, prišla sem k Vam zaradi jako važne stvari«.
On je sel na posteljo. Ime gospodičine Chuin mu ni povedalo ničesar. Odločil se je torej, mirno poslušati, dokler ne pove natančneje. Ona pa ni hitela kar nič. Z jednim pogledom je precenila vso siromašnost revne sobe in zdelo se jej je, da sedaj še le ne ve, kako naj prične razgovor. Konečno je pričela govoriti prav blago, ulažujoča s smehljajem delikatneja mesta.
»Kakor prijateljica prihajam k vam, moj gospod... Pripovedovali so mi o vas najganljiveje stvari. Ali zaradi tega ni treba misliti niti na izpraševanje niti na opazovanje. Jaz vem, kako je bilo kruto vaše življenje, s kakšnim pogumom ste se borili, da si pribojujete neko stališče, in kakšen vspeh morate danes zabeležiti po tolikem prizadevanju. – – Oprostite, gospod, da se na tak način usiljujem v vašo eksistenco; ali prisegam vam, da me je samo globoka simpatija..«
Radovednosti prevzet Nantas ni motil govoreče; govoril si je, da je bila nedvoumno postrežnica, ki jo je poučila o vsem tem. Gospodičina Chuin je zamogla nemotena govoriti dalje in ukljub temu je iskala poklonov in laskanja, katerim je odevala svoje besede.
»Pred vami leži še velika bodočnost, moj gospod. Dovolila sem si, spremljati vaša prizadevanja s svojo pozornostjo ter sem se prav zeló veselila na vaši neomahljivosti, ki ste jo pokazali v vsej nesreči svoji. Dozdevalo se mi je, da se morate visoko popeti, ako bi vam hotel kdo podati roko«.
Zopet je prenehala, kakor bi čakala na odgovor. Mladi mož je mislil, da mu hoče ponuditi kako službo in zato je rekel, da bi vsprejel kar si bodi. Ko je tako odprl pot, vprašala ga je brez ovinkov:
»Ali bi se hoteli oženiti?«
»Oženiti?« je vskliknil Nantas. »Ti ljubi Bog, kdo bi, milostljiva, hotel kaj vedeti o meni? Morda katera siromašna deklica, katere niti preživeti ne bi mogel?«
»Nikakor ne, ampak jako lepo, jako bogato in nenavadno nadarjeno mlado dekle, ki vam bi na jeden udarec podalo sredstev, da dosežete najviše časti.«
Sedaj se Nantas ni več smejal.
»Kakšen je torej ta posel?« je vprašal in instinktivno zadušil glas.
»To mlado dekle je blagoslovljeno in vi morate otroka pripoznati svojim«, je izpovedala gospodičina Chuin naravnost. Pogajanja je hotela prikrajšati, zato ni govorila več tako lepo odičeno. Da se je Nantas dal uprvemu utisu, postavil bi bil posredovalko pred vrata.
»Kar mi tu pravite je ničvrednost«, je odgovoril on tiho.
»O, kakšna ničvrednost!« je vskliknila gospodičina Chuin, ter začela zopet govoriti medeno kakor prej. »Te grde besede ne morem slišati ... Resnica, gospod moj, je ta, da rešite neko rodbino obupa. Oče še ne ve nič o tem, in jaz sem zato napravila načrt, da se dekle omoži kar najhitreje in da soprog velja za očeta njenega otroka. Poznam očeta; ako bi zvedel resnico, bi ga to umorilo. Moja kombinacija ublaži udarec in očetu ucepi vero, da se je njegovi hčeri dalo zadoščenje. To je baš nesreča, da je zapeljivec oženjen ... Oh, gospod, so možje, ki v resnici nimajo nobenega moraličnega duha ...«
Še dolgo bi bila lahko govorila v tem smislu, ne da bi bil Nantas pazil na to. Zakaj bi zavrnil predlog? Ali si ni sam dejal poprej, da bi prodal samega sebe? No, tu ga je nekdo prišel kupit. Roka roko umiva. On bi dal svoje ime in zato dobi neko stališče. Gledal je svoje umazane hlače; čutil je, da že štirindvajset ur ni jedel ničesar, in vse njegovo dvamesečno prizadevanje in poniževanje se je vzbudilo s pokočim srdom v njegovem srcu. Konečno bi torej zamogel stopiti na vrat svetu, ki ga je pehal od sebe in ga drvil v samomor?
»Predlog vsprejmem«, je odgovoril brutalno.
Potem pa je zahteval od gospodičine Chuin bližnjih pojasnil. Koliko zahteva za svoje posredovanje? Hlinila se je, češ, da je razžaljena in rekla, da ne želi ničesar. Konečno je zahtevala dvajset tisoč frankov od svote, katero bi vsprejel mladi mož. Ker se on ni pogajal, postala je zaupneja.
»Vedeti morate, da sem najprej mislila na vas. Mlada dama ni rekla ne, ko sem predlagala vas ... O, prilika je za vas zeló ugodna in jedenkrat mi bodete še hvaležni za to. Našla bi bila lahko moža z lepim imenom; poznam nekoga, ki bi mi roke poljubil za to. Jaz pa sem dala prednost možu, ki ne spada v družinski krog tega dekleta. Na ta način bode stvar bolj romantična ... Razun tega ste mi všeč, vi ste prijetne zunanjosti in znate trezno misliti. O, vi pridete še daleč. In ne pozabite, da sem vam udana popolnoma.«
Do sedaj se ni govorilo nobeno ime. Ko je Nantas radi tega storil vprašanje, ustala je stara dama in rekla znova predstavljajo se:
»Jaz sem gospodičina Chuin, pri baronu Dauvilliersu odgojiteljica po smrti njegove soproge. Jaz sem vzgojila Flavijo, hčer gospoda barona ... Gospodičina Flavija je ona mlada dama, o kateri je bil govor«.
Na to je odšla, položivši pomenljivo na mizo kuvert s petsto franki. To predplačo mu je dala iz svojega žepa, da pokrije prve stroške. Ko je ostal sam, stopil je mladi mož zopet k oknu. Noč je bila temna; samo temneja senca je dala domnevati, kje stoje drevesa. Izmed oken hotela je bilo razsvitljeno samo jedno. Ona visoka, lepa plavolaska, ki je stopala s takim kraljevskih ponosom, ki njega niti pogledala ni, ona je torej! Pa kaj to dé, naj bode ona ali katera druga. Žena sama nima ničesa opraviti pri stvari. In sedaj je pogledal Nantas više nad Pariz pod svojimi nogami, na ceste, nasipe in javne kraje, ki so se razprostirali v trepetajoči plinovi luči in sedaj najedenkrat je pričel tikati mesto, ki se mu je hipoma zazdelo slabeje in preté mu zaklical besede:
»Sedaj si moje!«
II.[uredi]
Baron Dauvilliers je bil v salonu, ki mu je služil za delavno sobo. To je bil visok prostor stroge zunanjosti, popolnoma zavit v usnje in urejen s starinskim pohištvom. Od prejšnjega dne je bil kakor uničen vsled izpovedi gospodičine Chuin o sramoti Flavije. Dasi je stvar uravnala prav previdno, daleč sezala nazaj, dejanja kolikor se je dalo prikazovala v prijetni luči, je starčka vendar skoro premoglo; tolažila ga je jedina misel, da je zapeljivec pripravljen dati poslednje, neizogibno zadoščenje. Danes zjutraj čaka na obisk tega moža, katerega niti ne pozna, ki mu je ukljub temu iztrgal njegovo hčer. Pozvonil je.
Josip je naročil ustopivšemu slugi, »pride mlad mož, tega pripeljite k meni ... Za nikogar drugega nisem doma!«
Sel je ob voglu kamina, mislil z bolestjo na usodo, ki ga je zadela - Zidarjev sin, stradalec, ki niti službe nima. Gospodičina Chuin ga je opisovala sicer kakor moža, ki ima veliko bodočnost pred seboj; ali vendar kakšna sramota za rodovino, katere čast je neomadeževana do sedaj. Flavija sama se je res pogumno obtožila, da zabrani najrahlejše predbacivanje svoji odgojiteljici. Po tem mukopolnem odkritju je ostala v svoji sobi, ker se je baron branil, jo videti zopet. Predno jej odpusti, mora sam spraviti sramotno zadevo v red in je za to že storil potrebne korake. Ali njegovi lasje so popolnoma osiveli in glava se mu je tresla uprav kakor starčku.
»Gospod Nantas« je naznanil Josip,
Baron se ni dvignil. Samo glavo je obrnil in ostro pogledal bliže stopivšega Nantasa. Ta je bil pameten dovolj, da se ni udal svoji želji ter si kupil novo obleko. Kupil si je dolgo suknjo in hlače, oboje še precej črno ali že znatno ponošeno, in to je storilo, da je zuuanjost njegova kazala ubogega, vendar na čistost pazljivega dijaka, ki ni prav nič spominjal na pustolovščine. Obstal je sredi sobe, raven, vendar kar nič ponižen.
»Vi ste torej, moj gospod«, jecljal je starec. Dalje ni mogel govoriti, prevzela ga je razburjenost in bal se je, da bi ga ta predaleč tirala. Čez nekoliko časa je dejal jednostavno:
»Vi ste zlobno ravnali, moj gospod!«
In ker se je hotel Nantas opravičevati, ponovil je s povdarkom:
»Zlobno ste ravnali, da, tako je ... Nočem vedeti prav ničesar in vas prosim, da opustite vsaki puskus, ki naj bi razjasnil stvar. Celó, ako bi se bila moja hči obesila vam za vrat, bi bil vaš zločin isti ... Samo tatovi in roparji se na tak silovit način urivajo v družino«.
Nantas je povesil glavo, baron pa je nadaljeval:
»Zagotovili ste si na najložji način doto, nastavili ste past, v katero ste se morala ob jednem ujeti oče in hči ...«
»Dovolite, gospod baron«, ga je ustavil mladi mož, v katerem se je začel oglašati ponos.
Baron pa mu je odmigal pretečim obrazom.
»Kako? kaj naj vam dovolim? ... Vi nimate pravice, da tu govorite. Povem vam samo, kar vam povedati moram in kar ste prisiljeni poslušati, ki stojite kakor krivec pred menoj ... Naprtili ste mi brezmejno sramoto. Poglejte to hišo; več nego tristo let je naš rod živel v njej brez madeža na svoji časti. Ali ne občutite prav nič stoletne dostojanstvenosti in poštovanja, ki počiva v njej. Vse to ste torej poteptali v prah. Toliko da nisem umrl strahu in bolesti in danes se mi trese roka, kakor bi bil na jedenkrat postal deset let stareji. Molčite in poslušajte me."
Nantas je obledel zeló. Naložil si je uprav težko nalogo. Ukljub temu je hotel zaščititi strast z zaslepljenostjo.
»Zgubil sem glavo«, je mrmral, izmišljujč si roman, kateri bi mogel pripovedati. »Nisem mogel videti gospodičine Flavije ...«
Pri imenu svoje hčere je baron vstal in zavpil grmečim glasom: »Molčite! Povedal sem vam, da ne maram vedeti ničesar. Da-li je moja hči bila pri vas ali ste bili vi pri njej, to zame nima nikakega pomena. Nisem vas vprašal o ničemur in tudi ne maram izvedeti od vas ničesar. Ohranite za-se obe poročili; s tako nesnago nočem imeti opraviti ničesar.«
Tresoči se in utrujen se je spustil zopet na stol. Globoko ganjen, poklonil se je Nantas ukljub moči, katero je imel nad seboj. Za nekaj časa je spregovoril starec zopet suhoparno, kakor kdo, ki razpravlja trgovske stvari.
»Prosim vas, oprostite mi, gospod; obljubil sem, da ostanem hladnokrven. Ne vi ste moj, ampak jaz sem vaš, ker se moram udati vaši diskretnosti. Vi ste tu, da mi nasvetujete potrebno pogodbeno postopanje. Mirno hočeva torej razpravljati stvar«.
Na to je govoril s prisiljeno mirnostjo kakor oskrbnik, ki hoče v dobroti poravnati posel tičoči se časti, s katerim se ukvarja le nerad. Mirnega glasu je nadaljeval:
»Gospodičina Flavija je po smrti svoje matere podedovala dvesto tisoč frankov, katere sme vzdigniti na dan poroke. Svota se je že obrestovala. Tu so moji računi kakor varuha, blagovolite jih pregledati«.
Pri tem je odprl s papirji napolnjen zvezek ter glasno čital dolge vrste številk. Zaman se je prizadeval Nantas, da bi ga ustavil. Gonil ga je ta priprost, pošteni starček, ki se mu je zdel zeló plemenit, odkar se je umiril.
»Poleg tega«, je pristavil konečno, »zapišem vam jaz v pogodbi, ki mi jo je sestavil danes moj notar, dvesto tisoč frankov; vem, da nimate ničesar. Dan po poroki dvignete svoto pri mojemu bankirju.«
»Jaz ne zahtevam vašega denarja, gospod baron«, vskliknil je Nantas, »jaz hočem samo vašo hčer ...«
Stari pa mu je prestrigel govor.
»Vi nimate pravice, da bi kaj odklonili in moja hči se ne more oženiti z možem, ki je ubožneji nego ona ... Jaz vam dam samo doto, katero sem za vas odločil, drugega nič. Morda ste računali, da bode žetev bogatejša; splošno se misli, da sem premožnejši, nego je resnica«.
In ko je mladi mož molčé pogoltnil tudi to grozno opombo, končal je baron razgovor pozvonivši slugi.
»Josip, recite gospodičini, naj pride takoj v mojo delalno sobo«.
Ustal je in ne spregovorivši besedice več stopal počasi po sobi. Nantas je stal ravno in nepremično. Varal je tega starčka, čutil se majhnega in onemoglega pred njim. Konečno je ustopila Flavija.
»Tu, dete«, je spregovoril baron, »je ta mož. Poroka se bode vršila bakor hitro bodo to prepuščale zakonito potrebne formalnosti«.
S tem je odšel iz sobe pustivši oba sama.
Ko so se zaprla vrata za njim, nastala je tišina v sobi. Nantas in Flavija sta se pogledovala. Videla se nista še nikdar. Ona se mu je zdela jako lepa z bledim ponosnim obrazom, čigar sivih očij ni povešala k tlom. Morda so v teku treh dnij, katere je preživala v sobi, solze tekle iz njih; hladnost njenih lic jih je že posušila. Ona je spregovorila prva.
»Stvar je torej rešena, moj gospod?«
»Tako je, milostljiva«, je odgovoril Nantas priprosto.
Nehoté se ji je podaljšal obraz ter uprl pogled nanj, kakor bi pričakovala, da se jasneje pokaže njega ničvrednost.
»Toliko bolje«, je spregovorila ona zopet. »Bala sem se le, da ne bode nikogar dobiti za tako kupčijo«.
V načinu njenega glasa je čutil Nantas polno zaničevanje, ki je je zlila nanj. Kljub temu je dvignil glavo. Trepetal je pred očetom, ker je vedel, da je kriv prevare; hčeri nasproti pa je moral biti trden in odločen, ker je njegova sokrivka.
»Pardon, milostljiva«, je odgovoril mirno in s popolno uljudnostjo. »Zdi se mi, da se motite v situvaciji, katero nama je podalo to, kar Vi tako dobro nazivljete: kupčijo. Mislim, da je umestno, ako si že danes podova roki ..
»Ah, istina!« mu je prestrigla Flavija z zaničljivim smehljajem.
»Da postaviva se na stališče jednakosti .. Vam je treba imena, da zakrijete pregrešek, o katerega naravi si ne prisvajam nikake sodbe. Jaz za svoj del pa potrebujem neke zastave, tako rekoč nekega gotovega socijalnoga stališča, da zamorem izvršiti znamenita podjetja in to mi omogočijo sredstva, katera mi date Vi. Vsled tega sva midva od danes naprej dva trgovska sodruga, katerih deleža sta popolnoma jednaka in sva si hvalo dolžna samo za uslugo, katero storiva drug druzemu«.
Ona se ni smehljala več, samo črta zadetega ponosa se je pojavila na čelu, kljub temu je vprašala še-le čez trenotek:
»Moji pogoji so Vam znani?« —
»Ne, moja milostljiva«, je odgovoril Nantas popolnoma mirno. »Prosim, povejte mi jih in jaz se jim podvržem že naprej«.
Sedaj je pojašnjevala ona točno, brez obotavljanja in brez rudečice:
»Vi ste samo po imenu moj soprog. Najino življeno ostane popolnoma ločeno. Vi se odrečete vsem pravicam do mene, istotako jaz do Vas«.
Pri vsakem stavku je pokirmal Nantas. Saj to je, kar je zahteval; on je potem pristavil:
»Ako bi mislil, da moram biti galanten, bi rekel, da me zelo žaloste taki trdi pogoji. Ali mi dva sva se povzdignila nad take prazne besede. Mene jako veseli, da s tako hladnokrvnostjo gledate najino stališče. Pri javnih vratih stopiva med svet, na pragu ne cveto rožice ... Prosim Vas samo to, milostljiva, da ne bi svobode, katero Vam pripoznam, toliko zlorabili, da bi bilo meni potrebno poseči vmes«.
»Gospod!« je odvrnila Flavija naglo katere ponos je začel vstajati.
On pa se je priklonil spoštljivo prosé jo, naj se ne da žaliti po njegovih besedah. Stališče obeh je zelo delikatno in obema se bode treba navaditi na gotova iskanja, ne da bi trpela lepa sporazumnost. Ogibal se je, še dalje dirati vanjo. Pri nekem drugem razgovoru mu je gospodičina Chuin natančneje povedala o prestopku Flavije. Njen zaupljivi je neki pl. Foudettes, soprog njene prijateljice iz samostana. Bila je mesec dni pri zakonskima na deželi. Tam jo je doletela sramota, ne da bi sama prav vedela, kako je to bilo in v koliko je ona privolila. Gospodičina Chuin je govorila skoro o nasilju.
Kar se jo oglasila v Nantasu prijateljska stran. Kakor vsi, svoje moči zavedni ljudje, je tudi on se rad kazal dobrosrčnega.
»Vidite, milostljiva«, je govoril navdušeno; »midva niti ne poznava drug drugega in storila bi si veliko krivico, ako bi takoj na prvi pogled se zaničevala. Morda sva ustvarjena za to, da se sporazumeva ... Vem pač, da me vi prezirate, to pa le vsled tega, ker ne poznate zgodovine mojega življenja.<insert>«</insert>
In sedaj je začel govoriti strastno in razvneto. Opisuje častiželjno življenje, kakoršno je imel v Marseillu, jezo in srd nad dvema mesecema napolnjenima brezvspešnem prizadevanjem, katera je preživel v Parizu. Potem je pokazal svoje zaničevanje nad tem, kar svet imenuje rodbinsko pokoljenje, katero uklepa večino ljudij. Kaj spremeni obsodbo sveta, ako mu stopiš na vrat? Gre se za to, da se popneš nad množico. Si bil vsega mogočen, bil si tudi vsega oproščen. In v velikih potezah je načrtal suvereno življenje, kakoršno uredi. On se ne vstraši več nobene zapreke, nič se ne more upreti njegovi moči, in on bode mogočen, bode srečen.
»Držite me za navadnega sebičneža« je pristavil konečno; prodajam se ne za vaše bogastvo, vaš denar vsprejmem le zato, da se morem pospeti kvišku ... O, ko bi vedli za vse, kar kipi v meni, ako bi znali, koliko noči sem prebdel, da sanjam vedno isti dan, katerega mi je vedno iztrgala resničnost prvega jutra, o, potem bi me morda umeli in vi bi bili ponosni, da se lahko uprete na mojo roko, ker bi si morali reči, da ste mi dali sredstva, da zamorem biti nekdo!«
Molčé ga je poslušala, ne da bi se spremenila jedna črta na njenem obrazu, on pa si je stavil vprašanje, katero je premišljeval še-le tri dni, ne da bi mogel najti odgovora: ali ga je zagledala na oknu njegove sobe, da je tako hitro privolila v načrt gospodičine Chuin, ko ga je ta predlagala? Prišel je celo na pustolovsko misel, da bi se bila zbudila morda v njej romantična ljubezen do njega, ako bi bil razžaljeno odklonil kupčijo, ki mu jo je ponudila vzgojiteljica.
On je molčal in Flavija je ostala hladna. Kakor bi jej ne bil razkril ničesar zaupljivega, ponovila je suhoparno:
»Torej moj soprcg samo po imenu, najina pota so popolnoma ločena in popolna svoboda!«
Tudi Nantas je pal zopet v prejšnji formalni glas in kazal zopet obraz človeka, ki razpravlja važno pogodbo.
»V tem sva torej jedina, milostljiva«.
Nazadovoljen sam s seboj je zapustil sobo. Kako se je mogel udati želji, da bi prepričal to žensko? Ona je lepa in bilo bi gotovo umestneje, da ni med njima nobene skupnosti, ker bi lahko njega ovirala v življenju.
III.[uredi]
Deset let je minolo.
Nekega jutra je sedel Nantas zopet v pisarni, kjer ga je bil baron Danvilliers tako ostro vsprejel o priliki prvega razgovora; baron, ki se je bil med tem spravil z zetom in s hčerjo, jima je prepustil vso hišo, za-se je obdržal samo pavillon na drngem koncu vrta proti ulici Beaum.
V desetih letih je Nantas splezal na najviše financijelno in industrijelno stališče. Udeležen pri vseh večjih železniških podjetjih, posredovalec in merodajen pri stavbinskih špekulacijah, ki označujejo prva leta druge cesarske dobe, pridobil si je bil ogromno imetje v neverojetno kratkem času.
Njegovi častihlepnosti pa to ni zadostovalo; on je hotel igrati politično ulogo in je dosegel, da so ga V nekem departementu, kjer je imel obširna posestva, volili poslancem. V zbornici se je takoj s prvim govorom označil za bodočega finančnega ministra. Hvala njegovi strokovni znanosti in prikupljivi govorniški nadarjenosti si je osvajal vedno znamenitejšo stopinjo med svojimi kolegi. Poleg tega je kazal slepo udanost do cesarske hiše ne gledé na to, da je pri vseh finančnih zadevah razvijal osebne teorije, katere so dale mnogo govoriti in je vedel, da se tudi cesar bavi žnjimi.
Ta dan je bil Nantas ves obložen s poslom. V prostornih pisarnah, ki jih je imel, je vladala nenavadna delavnost. Tukaj je delala mala armada uradnikov, ki so deloma nepretrgoma prihajali in odhajali, da vrata niso mirovala ni za trenotek.
Tu je vladal nepretrgan žvenket zlata, ropot odprtih in zaprtih vreč z denarjem, vedno prijetna godba blagajne, čigar zlati tok je pretil preplaviti ulice. V prednji sobi pa je bila množica najraznovrstnejših ljudij: prosilci, trgovski agenti, politiki — ves Pariz, ki je klečal pred to oblastjo. Mnogokrat so morale visoke osebe čakati cele ure, da jih je Nantas vsprejel. On sam je sedel pri svoji pisalni mizi ter od tu vladal ves promet s provincijo in inozemstvom, z razprostrtima rokama bi lahko zarobil svet. Konečno se je njegov stavi sen o moči in oblasti uresničil; čutil je, da je on največa gonilna sila velikanskega stroja, kateri je zamajal kraljestva in cesarstva.
Nantas pozvoni vratarju, ki je stal pred njegovimi vrati ter gledal pri tem skrbno pred se.
»Germain«, vpraša, »ne veste, ali je moja soproga doma?«
Ko vratar odgovori, da ne ve, ukaže mu, naj pošlje služkinjo gospe k njemu. Ukljub temu Germain še ni odstopil.
»Oprostite, milostljivi gospod«, spregovori tiho; a predsednik zbornice je tu in želi, da ustopi«.
Nantas neprijetno nategne obraz in odvrne:
»Privedite mi ga in potem storite, kar sem vam ukazal«.
Dan pred tem je Nantasov govor o važnem budgetnem vprašanju napravil tak utis, da je zadevni paragraf izročil se komisiji, da ga po naznačenem smislu predrugači. Po seji se je razširila govorica, da je finančni minister podal ostavko in že so posamezni krogi mladega odposlanca zaznamenovali njegovim naslednikom. On pa je med tem samo skomizgnil z rameni; odločeno baje ni še nič in on se je s cesarjem razgovarjal samo o nekaterih paragrafih. Vendar bi zamogel poset predsednika zbornici biti važen. S silo se otrese Nantas mraku, ki je počival na njem, ostane in stopi predsedniku nasproti, da mu stisne roko.
»A, oprostite gospod vojvoda«, spregovori; »nisem vedel, da vi čakate .. Bodite uverjeni, da bodem vedel ceniti čast vašega poseta«.
Nekaj časa govorila sta kordijalno o tem in onem; potem mu predsednik nedoločno pove, da ga je poslal cesar poizvedovat. Ali je pripravljen vsprejeti ministerski portfelj in s kakim programom? Potem stavi on svoje pogoje, ne da bi za trenotek zgubil hladnokrvnost. Za hladnostjo njegovega obraza pa se je smejal triumf. Konečno je dospel do poslednje stopnjice, prišel je do vrhunca. Še jeden korak dalje, in vse glave se bodo klanjale pred njim. Že se je hotel predsednik posloviti rekši, da pojde takoj predložit cesarju program, ko se odprejo mala vratica v sobo in ustopi sobarica.
Obledel Nantas ni končal stavka. Hitel je k služkinji mrmraje:
»Oprostite za trenotek, gospod vojvoda ...«
Tiho je stavil nekaj vprašanj. Njegova soproga je torej odšla še zjutraj? Ali ni povedala, kam? Služkinja pa ni dala nobenega določenega odgovora, ker je bila premeteno dekle in svoje službe ni hotela spraviti v nevarnost. Konečno se je on zavel smešnega izpraševanja in rekel samo:
»Kadar se vrne moja soproga, naznanite jej, da želim govoriti ž njo.«
Osupnjen je stopil vojvoda k oknu, od koder je zrl na dvorišče. Sedaj se je Nantas vrnil k njemu ter se opravičeval. Prišel pa je iz svoje hladnokrvnosti in je le jecljaje govoril, ter nekaterimi nerodnimi opombami spravil vojvodo v začudenje.
»Sedaj sem vse pokvaril«, ušlo mu je glasno, ko je bil odšel predsednik. »Moja raztresenost me bode stala ministerski portfelj«.
In ostal je nekam ozlovoljen, kar se je mejavalo s pravo raztresenostjo. Priveli so mu več oseb. Neki inženir mu je imel poročati o velikanski koristi, katera bi se dala doseči z gotovim postopanjem pri rudnikih. Neki diplomat je govoril ž njim o posojilu, katero želi dobiti neka sosednja velesila v Parizu. Cel roj plačanih oseb se je oglasil, katere so mu poročale najvažneje tekoče zadeve. Konečno je vsprejel nekaj kolegov iz poslanske zbornice, kateri so vsi hvalili njegov govor prejšnjega dne. Sloneči na naslonjalu si je dal tako kaditi, ne da bi spremenil obraza. V sosednji sobi je bilo še vedno čuti žvenket zlata; gibanje, kakor v kaki tovarni, je pretresalo zidovje, kakor bi se vse tu prešteto zlato izdelovalo tudi tu. Treba je bilo samo prijeti za pero in odposlati brzojavke, ki bi nesle evropskim bankam veselje ali strah; Nantas je zamogel podvizati vojno ali jo zabraniti, kakor je posojilo, o katerem se je razgovarjal, odobraval ali zanikal; da, on je imel vse državno gospodarstvo Francoske v roki in kmalu bode vedel, bode li delal za ali proti cesarju. To je triumf, njegova oseba je središče, okrog katerega se suče ves svet. In ta triumf, on se ne veseli njegovega uživanja, kakor se je bil nadejal. Čutil je v sebi neko onemoglost, duh njegov je bival vse kje drugje in pri najmanjšem šumu se je prestrašil. Ako je jeden plamen, jeden žarek zadovoljene častihlepnosti hotel stopiti mu v lice, čutil je na jedenkrat, da bledi, kakor bi ga od zadej nenadoma zgrabila za tilnik ledena roka.
Dve uri sti minoli in Flavija se še ni vrnila. Nantas je poklical z nova k sebi Germaina ter mu ukazal, naj prosi gospoda Danvilliersa, da pride k njemu, ako je doma. Ko je ostal sam, korakal je gori in doli po sobi, potem, ko je bil dal ukaz, nikogar več ne pustiti k njemu. Polagoma se je povekšala njegova razburjenost. Gotovo ima njegova soproga rendez-vous (snidenje). Morala je zopet ponoviti razmerje z gospodom pl. Fondettom, kateremu je pred šestimi meseci umrla soproga. Gotovo, Nantas si je prepovedal biti ljubosumen; celih deset let se je vestno držal sklenjenih pogojev, osmešiti pa se ni hotel dati. Dejal je, da ne bi nikdar dovolil svoji soprogi, da bi odkrila njiju razmerje, kar bi ga izročilo zasmehovanju sveta. In sedaj ga je zapustila njegova moč; čut soproga, ki želi biti samo spoštovan, ga je spravil v zadrego, kakoršne ni čutil niti tedaj, ko je v začetku svoje sreče delal najdrznejše korake.
Tu je ustopila Flavija v promenadni obleki; odložila je samo klobuk in rokovice. Nantas, čegar glas se je tresel, jej je pravil, da bi bil sam prišel k njej, ako bi mu bila sporočila, da se je vrnila domov. Ona pa se je delala kakor klijent, kateremu se mudi, in ne da bi sedla, ga je opozorila z obrazom, naj govori hitreje.
»Madame«, je začel on; »nekaj pojasnila je treba med nama ... kje ste bili danes zjutraj?«
Tresoč glas soproga je ni osupnil najmanje, pač pa brutalnost njeovega vprašanja.
»Kjer je bilo meni všeč«, je odgovorila ona hladno.
»Ravno to pa meni v bodoče ne bi bilo všeč«, je pričel on znova mrtvaško bled. »Spomijate se morda, kaj sem vam rekel, da namreč ne bi mogel nikdar dopustiti, da bi dano svobodo rabili za kaj takega, kar bi moglo onečastiti moje ime.
Fiavija se je smehljala polna ponosnega zaničevanja.
»Vase ime onečastiti, moj gospod? Mislim, da vam sodba o tem pristoji toliko manje, ker je to že dovršen čin«.
Nantas je stopil bliže kakor brez zavesti, s povzdignjeuima rokama, kakor bi jo hotel udariti in je dejal:
»Nesrečnica, vi ste baš zapustili naročje gospoda pl. Fondetta ... Vi imate ljubimca, vem to«.
»Motite se«, je odvrnila ona, ne da bi se umaknila njegovemu pretečemu obrazu; »gospoda pl. Fondetta nisem videla nikdar več ... In celó ako bi imela ljubimca, mi ne morete predbacivati ničesar. Kako se smete vi spuščati v to. Ste-li pozabili najino pogodbo?«
On jo je gledal zmočen nekaj trenotkov, potem je padel ihté pred njene noge, med tem ko je zaupil z glasom dolgo tlačene strasti.
»O, Flavija. jaz te ljubim!«
Ona pa je stala ravno pred klečečim in je stopila jeden korak nazaj, ker se je on dotaknil roba njene obleke. Nesrečnež pa jej je sledil z razprostrtima rokama.
»Jaz te ljubim, Flavija, ljubim kakor norec. Prišlo je, sam ne vem kako... Že pred leti. In s časom me je podjarmilo popolnoma. O, jaz sem se boril, ker strast ni bila mene vredna in sem se spominjal na najin prvi razgovor ... Ali danes trpim preveč, moral sem ti povedati ...«
Dolgo je še govoril tako, kakor bi bil strt ves ponos njegove duše. Ta mož, ki je jedino veroval v moč, ki je trdil, da le volja je jedina gonilna sila, da spravi svet v gibanje, uklonil se je onemogel, slab kakor otrok, razorožen pred žensko. Uresničen san o mogočnosti in bogatstvu, častno mesto, vse, vse bi dal, ako bi ga hotela ta ženska vzdigniti samo z jednim poljubom na čelo. Ona mu je pokvarila triumf. Nič več ni slišal žvenketa zlata v svojih pisarnah, mislil ni več na trop klečeplazcev, ki so ležali pred njim, pozabil je, da ga je cesar morda baš ta trenotek postavil na čelo oblasti, vsega tega ni več. Imel je vse in je vendar hotel imeti samo Flavijo. Ako se mu je odrekla Flavija, ni imel ničesar.
»Slušaj me«, je nadaljeval; »kar sem storil, sem storil zate. V začetku mi nisi bila nič, to je res ; delal sem samo, da zadostim svoji ošabnosti. Potem pa si bila ti jedini smoter vseh mojih misli, vseh mojih prizadevanj. Dejal sem ti, da se moram popeti kolikor mogoče visoko, da bodem tebe vreden. Upal sem, da te ganem, kadar ti položim pred noge svejo mogočnost. Glej, do kam sem prišel sedaj! Ali nisem zaslužil tvojega odpuščenja? Ne zaničuj me več, prosim te!«
Ni še odprla ust v odgovor. Sedaj je rekla mirno:
»Vzdignite se, gospod. Utegnil bi ustopiti kdo«. On se je obotavljal in prosil še vedno. Morda bi bil še čakal, da ni bil ljubosumen na gospoda pl. Fondetta. Ta muka ga je spravila skoro v blaznost. Vendar je nadaljeval s ponižnim glasom:
»Vidim, kako zeló me zaničuješ še veduo. No, čakaj, ne daruj nikomur svoje ljubezni. Obljubil sem zvršiti tako velike stvari, da te gane moja ljubezen. Odpusti mi, ako sem bil brutalen do sedaj. Saj ne vem, kje mi stoji glava ... O, ali smem vsaj upati, da me bodeš ljubila kedaj?«
»Nikdar!« je odgovorila ona trdno.
In ko je on uničen klečal na kolenih, hotela je ona zapustiti sobo. On pa je zgubil glavo, napadla ga je razjarjenost, ustal je in zgrabil njeni roki. Ženska kljubuje njemu na ta način, ko ves svet leži pred njegovimi nogami. On zamore vse: razburiti države, vladati Francijo po lastni voji, ljubezni svoje soproge pa ne more doseči! On, tako mogočen, tako močan, čegar najmanjša želja je ukaz, on je samo za nekem hrepenel in to hrepenenje se ne bi nikdar izpolnilo, ker se temu upira neko človeško bitje, slabotno kakor otrok! On je stisnil njeni roki in ponavljal s hripavim glasom:
»Jaz hočem ... jaz hočem ...«
»In jaz nočem!« je odgovorila Flavija smrtno bleda in neomajena v storjenem sklepu.
Boj še ni bil dovršen, ko je odprl vrata baron Danvilliers. Ko je Nantas zagledal njega, spustil je soprogo in viknil:
»Gospod, ravno se vrača vaša hči od svojega ljubimca. Recite jej, da se mora žena ozirati na soproga, ako ga tudi ne ljubi in jo ne more več ovirati misel na lastno čast«.
Baron, ki se je bil postaral zeló, obstal je na pragu, ko je zagledal tak razburjen prizor. To je bilo bolestno iznenadenje zanj. Mislil je, da soproga živita v lepi slogi med seboj in je odobraval formalne razmere, kakoršne so vladale med njima, mislé, da se gre tu samo za zunanjost. On in Nantas sta bila dveh različnih generacij; akoravno ga je žalila negova nepremišljena delavnost in ni mogel odobravati vseh drugih korakov, je vendar moral priznati naravnost, razumnost in železno voljo svojega zeta. In tu je zadel sedaj v sredino drame, na katere možnost ni mislil niti v sanjah.
Ko je Nantas obdolžil svojo soprogo, da ima ljubimca, je stopil baron, ki je s svojo omoženo hčerjo postopal ravno tako strogo, kakor pred desetimi leti, slovesno k njej.
»Prisegam vam, da je prišla od svojega ljubimca«, je ponovil Nantas; »in sedaj se drzne še kljubovati mi!«
Zaničljivo se je obrnila Flavija na stran ter popravljala rokava, katera je bila spravila v nered Nantasova brutalna roka. Niti najmanjša rudečica jej ni stopila v obraz. Sedaj pa jo je vprašal oče:
»Zakaj se ne opravičiš, dete moje? Govori tvoj soprog istino? Si to bolest prihranila za moje stare dni? ... Sramota bi zadela tudi mene, ker v družini zadostuje samo jeden ud, da onečasti vse druge«.
Sedaj pa ona ni mogla zakriti nejevoljnega obraza. Njen oče je slabo izbral uro, da jo obdolžuje. Še nekaj časa ga je poslušala, da mu prihrani sramotno pojasnilo; ko pa je vsled njenega izzivajočega molka tudi on postajal huji, je spregovorila konečno:
»Pusti vendar tega človeka, oče, da doigra svojo ulogo ... Ti ga še ne poznaš. Iz spoštovanja do samega sebe bi me ne smel siliti, da govorim«.
»On je tvoj soprog in oče tvojega otroka!« je odgovoril starec s povdarkom.
Sedaj pa se je Flavija zravnala, tresoča se po vsem telesu.
»O ne, ni oče mojega otroka ... Boljše je, ako vse veš. Ta človek niti zapeljivec ni, kajti, ako bi me bil ljubil, bi ga to vsaj nekoliko izgovarjalo. Ta mož se je jednostavno prodal, da s svojim imenom zakrije krivdo drugega«.
Baron se je obrnil do Nantasa, ki je obledel stopil nazaj.
»Razumeš oče sedaj?« je povzela s trdim glasom. »Prodal se je, prodal za ničvreden denar ... Jaz ga nisem ljubila nikdar, on se mene ni dotaknil niti s koncem prsta ... Hotela sem ti prihraniti grenko bolest in sem ga kupila, da prevarim tebe ... Poglej njega, ako ne veruješ meni!«
Nantas si je zakril obraz z obema rokama.
»In danes«, je nadaljevala mlada gospa, a danes zahteva, naj ga ljubim ... Vrgel se je pred me na kolena in točil solze. Gotovo tudi zaradi kake komedije. Oprosti mi oče, da sem te prevarila; sem pa v resnici njegova soproga? .. In sedaj, ko vse veš, vzemi me s seboj. Siloma me je napadel, jaz ne ostanem niti trenotek več pri njem.
Baronova sključena postava se je vzravnala, molčé je podal hčeri roko. Tako sta korakala po sobi, ne da bi Nantas dal najmanje znamenje, da ju hoče zadržati. Pri vratih je spregovoril baron samo besede:
»Da ste mi zdravi, gospod!«
Vrata so se zaprla za njima. Uničen je ostal Nantas sam, z motnimi očmi gledal praznoto okrog sebe. Garman je vstopil in tiho položil pismo na njegovo pisalno mizo; mehanično je je odprl in oko mu je nevedé bežalo po vrsticah. Pismo, katero je od začetka do konca pisala cesarjeva roka, pozvalo ga je s prav laskavimi besedami na čelo ministerstva. On je komaj razumel vse to. Izpolnitev njegove največe častihlepnosti ga kar nič ne gane. V sosednjih sobah je vedno glasneje zvenelo zlato; v Nantasovi hiši je vladala delavnost, to uro se je njen pomen jasno pokazal. In sredi tega velikanskega dela, katero si je vstvaril, vpričo najvišjega pripoinanja njegove mogočnosti, izvila se mu je oko nemo upirajočemu na cesarjevo pisavo, otročja tožba, ki je pomenila zanikanje njegovega življenja.
»Jaz nisem srečen .... nisem srečen ....«
Z glavo naslonjen na roke zaplakal je in njegovo vroče solze so brisale vrstice pisma, v katerem je imenovan za ministra.
IV.[uredi]
V osemnajstih mesecih, kar je bil Nantas minister, se je zdelo, da se hoče omamiti neodmornim in neprestanim delom. Dan po nastopu, ki se je bil vršil v njegovi pisarni, je imel z baronom Danvilliersom pogovor in uklonivša se svetu očetovemu se je Flavija vrnila pod zakonsko streho. Soproga nista nič govorila med seboj, ako ni tega zahtevalo družbinsko občevanje. Nantas je bil odločen, svojega hôtela ne zapustiti. Zvečer je poklical svoje tajnike k sebi in je tekoče zadeve reševal doma.
V tej dobi je Nantas dovršil največe stvari, kakor bi ga kak viši notranji glas navduševal za največa in najglavnejša dajanja. Šepet simpatije in občudovanja mu je zvenel na uho na vseh potih. On pa je ostal neobčutljiv nasproti vsem hvalospevom in prilizovanjem. Človek bi moral misliti, da se trudi brez upanja na plačilo, da ga navdušuje samo misel zvršiti slavna dejanja in vse nemogoče poskusiti. In vselej, ko se je pomaknil za jedno stopinjo višje, je vprašal obraz svoje soproge. Ali se je omečila slednjič? Ali mu jo že odpustila njegovo prejšnjo nepoštenost, da gleda samo ta velik dušni razvoj njegovega uma? In nikdar ni opazil niti najmanjše spremembe na njenem nemem obrazu in ko je znova odhajal na delo, govoril si je: »Še se nisem dosti visoko popel zanjo; dospeti moram še više, vedno više!« Srečo je hotel prisiliti, kakor si je prisilil bogatstvo. Vsa vera v svojo moč se je zopet oglasila v njem, poznal ni druge gonilne sile, kajti le volja do življenja je vstvarila ljudi. In ako se ga je kljub temu včasih polastila malodušnost, zaprl se je v svojo sobo, da ni nihče zvedel o slabosti telesa. Ti notranji boji so se mu poznali samo na udrtih, črno obrobljenih očeh, kjer je gorel paleč žar ...
Njega je sedaj mučila ljubosumnost. Da si ljubezni Flavije ni priboril, to je bila grozna muka; k tej se je pridružil grozen srd, ako je pomislil na to, da bi se lahko udala drugemu. Da bi še jasneje pokazala svojo svobodo, bila je zmožna pokazati se z gospodom pl. Fondettom. Kazal se je torej, da se ž njo nič več ne bavi, v resnici pa je udoma umiral strahu in bojazni, ako je ni bilo doma. Ako bi se ne bal, da se osmeši, sledil bi jej sam na cesto. In tu mu je prišla v glavo misel, dati jej na stran osebo, ki je njemu slepo udana.
Gospodičina Chuin je v teku let ostala pri hiši. Prvič se je bil baron že navadil na njo, drugič pa jej je bilo znano preveč tajnosti, da bi se je iznebili. Prvi trenotek je stara dama mislila na to, stopiti z dvajsattisoč franki, katere jej je bil izplačal Nantas dan po svoji poroki, v pokoj, potem pa si nedvomno dejala, da je pametneje ostati v hiši in loviti v kalni vodi. Zato je čakala ugodne prilike, ker je preračunila, da jej je treba še dvajsettisoč frankov, da zamore v rodnem mestu Reinville kupiti notarjevo hišo, katera je že v njeni mladosti vzbujala nje občudovanje.
Pred to staro grešnico se Nantasu ni bilo treba prikrivati, zlasti ker ni kar nič več dvomil o njeni svetohlinski naravi. Ko pa jo je nekega jutra pozval v svojo sobo ter jej ukazal naravnost, naj mu poroča vse početje njegove soproge, pokazala se je ona razjarjeno ter ga vprašala, za koga jo smatra.
»Ne delajte nobenih ovir, gospodičina«, je rekel on nestrpno; »mudi se mi, ker me čakajo. Završiva torej, prosim«.
Ona pa ni marala ničesar vedeti o takem pogajanju in je zahtevala, da se stvar obravnava ceremonijelno. Njeno prepričanje je bilo, da stvari same na sebi niso grde; te samo postanejo ali prestanejo, kakor se ž njimi ravna.
»No, torej«, je začel on zopet, »tu se gre za dobro delo, gospodičina ... Bojim se, da mojo gospo tare tajna tuga, katero skriva pred menoj. Nekaj dni se kaže pobito in žalostno in zato sem mislil na vas, da mi date potrebnih pojasnil«. —
»Name se smete zanesti«, je spregovorila ona z materinsko ljubeznijo. »Jaz sem vaši gospej iskreno udana in v interesu njene in vaše časti storim vse mogoče ... Od danes naprej bodemo čuvali nad njo«.
Obljubil jej je poplačati za njen trud, kar jo je sprva vznemirilo; potem pa je znala tako premeteno uravnati, da jej je on sam imenoval neko svoto; obljubil jej je deset tisoč frankov, ako mu prinese neovrgljiv dokaz njenega dobrega ali slabega vedenja. Polagoma sta prišla tako daleč, da sta imenovala stvari s pravim imenom.
Od sedaj se Nantas ni več tako mučil. Trije meseci so minoli in on je imel opraviti z neprijetno stvarjo, z napravljanjem proračuna. V sporazumnosti z cesarjem je precej spremenil finančne stvari. Vedel je, da ga trdo primejo v zbornici, zato je bil primoran obložiti se z dokazi. Mnogokrat je delal cele noči. To ga je omamilo in ukrotilo. Ako je prišel skupaj z gospodičino Chuin, vprašal jo je razkavega glasu: Ali ve kaj? Hodi njegova žena večkrat v pohode? Gospodičina Chuin je vse natanko zapisovala, ali do sedaj je izvedela same neznatnosti. Nantas se je zupet umiril, a starka pa je med tem namežiknila ter mu dejala, da mu bode morda čez malo časa imela kaj poročati.
Istina je bila, da je Chuin mnogo premišljevala. Desettisoč frankov jej ni bilo dovolj; morala jih je imeti dvajsettisoč, ako hoče kupiti notarjevo hišo. Najprej je mislila prodati se soprogi kakor soprogu. Ali njo je poznala natanko in zato se je bala, da bi o prvi besedi morala iz hiše. Že dolgo poprej, še predno jej je bilo naročeno naravnost, je Flavijo opazovala na lastno pest, ker je sodila po prepričanju, da pregreha gospode slugam srečo kuje.
Pri tem je zadela na neko čednost, ki je bila še močnejša, ker jo je podpiral ponos. Po prvi pregrehi se je Flavija srdila na vse možke. Gospodičina Chuin je že skoro obupala, ko je srečala nekega dne gospoda pl. Fondetta. Poizvedoval je s takim zanimanjem po njeni gospej, da se jej je takoj zjasnilo, da vroče hrepeni po njej; razjedal ga je spomin na trenotek, ko mu je polbrezsvestna ležala v naročju. Takoj je napravila načrt: ob jednem služiti soprogu in ljubimcu, to je duha polna kombinacija!
Vse je šlo po želji. Gospod pl. Fondettes, kateremu noben up ni več migal, bi dal svoje imetje, da si prisvoji to ženo, ki je bila jedenkrat njegova. Izprašujé gospodično Chuin, ko se je sestal žnjo drugič, igral je sentimentalca in je prisegal, da se ugonobi, ako mu ona ne pomaga. Osem dni pozneje, ko sta zmenjala še nekatere pomislike in do neba kipečo sentimentalnost, sta sklenila kupčijo: on jej izplača desettisoč frankov in ona ga zato neki večer skrije v Flavijino sobo.
Drugi dan je poiskala gospodičia Chuin Nantasa.
»Kaj ste izvedeli?« je vprašal obledel.
S prva ni hotela nič kaj povedati, da ima gospa neko razmerje, to je nedvoumno, dovoljuje celó sestanke.
»K stvari, k stvari!« je prigovarjal on razjarjen vsled nestrpnosti.
Konečno je izgovorila ime gospoda pl. Fondettsa.
»Danes večer bode on v spalnici milostljive«.
»Dobro, hvala vam«, je jecljal Nantas.
Odslovil jo je s kretom roke, ker se je bal pokazati se slabotnega v njeni prisotnosti. Ta nepričakovan odpust jo je iznenadil, ker je pričakovala dolg razgovor in se je bila pripravila že z odgovori, da se ne bi zagovorila. Priklonila se je in odšla sožaljnega obraza.
Nantas je ustal. Izpregovoril je glasno samemu sebi:
»Danes zvečer v njeni sobi ...«
Pritisnil je obe roki na glavo, kakor bi hotel zabraniti, da se razpoči. Ta sestanek pod zakonsko streho se mu je zdela velikanska predrznost in nesramnost. Take sramote ne more trpeti. Stiskal je pesti, navajene na boj, in v razsrjenih možganih se je snovala misel o uboju in umoru. Pri tem pa je imeel še završiti neko delo. Trikrat je šel k pisalni mizi in trikrat planil zopet kvišku, med tem ga je zadej nekaj gnalo, neko hrepenenje, iti takoj soprogi ter ravnati žnjo kakor z vlačugo. Konečno se je premagal in nadaljeval delo, pri tem pa obljubil, da danes zvečer zadavi oba. To je bila največa, največa zmaga, katero je kedaj dobil nad seboj.
Popoludne je šel Nantas k cesarju, da mu predloži konečno veljavni načrt budgeta. Monarh je še nekaj prigovarjal, kar je Nantas ovrgel, bistroumno. Ukljub temu je bilo treba elaborat deloma popolnoma predelati, in vendar že drugi dan predložiti zbornici.
»Sire, delal bodem ponoči«, je dejal Nantas. Prišedši domov je govoril: »O polnuoči umorim oba in do jutra imam časa dovolj, da dovršim to delo«.
Pri dineju je govoril baron Danvilliers tudi o tem budgetnem načrtu, ki je vzbujal toliko pozornost. On ni odobraval vseh nazorov, katere je imel njegov zet v finančnih stvareh; priznal pa je, da so vredni premišljevanja. Med tem, ko je Nantas govoril z baronom, se mu je zdelo, da so opetovano obrnene nanj oči njegove soproge. V zadnjem času ga je večkrat tako gledala. Pogled njen pa ni izdajal nobene spremembe; ona je jednostavno poslušala, kakor bi hotela čitati v njegovi duši. Nantas je mislil, da se boji, da je izdana.
Prizadeval si je torej biti prav vesel in neboječ; govoril je mnogo in konečno prepričal tasta, ki se je moral udati globoki razumnosti njegovi. Flavija ga je še vedno gledala in neki mehek izraz se je pokazal za tenotek na njenem obrazu.
Do polunoči je delal Nantas v svoji sobi. Polagoma se je bil razvnel; za njega razven tega dela ni bilo ničesar, tega financijelnega mehanizma, ki ga je sestavil on sam, kolesce za kolescem, ukljub neštevilnim oviram, ki so se mu stavile nasproti. Ko je udarila ura dvanajst, dvignil je glavo iz navade. Globoka tišina je vladala v hotelu. Najedenkrat se mu vzbudi spomin; v naročju te sence in molka se prešestuje. Ali težko se mu je zdelo zapustiti naslonjač in obžalovanjem je odložil pero. Storil je nekaj korakov, da se pokorava neki prejšni volji, ki se noče oglasiti. Najedenkrat mu je šinila kri v glavo, oko mu je zažarelo in trdnih korakov je hitel v prostore svoje soproge.
Flavija je ta večer odpustila služkinjo prej, nego navadno. Hotela je biti sama. Do polunoči je bila v malem salonu poleg spalnice. Počivaje na divanu je začela listati v neki knjigi. Ta pa jej je odpadla vsaki hip in premišljevaje je zrla pred se. Obraz je bil nenavadno mehkega izraza in včasih je zbežal bled smehljaj po njem. Najedenkrat je planila kvišku. Nekdo je trkal na njena vrata.
»Kdo je?«
»Odprite!« je odgovoril Nantas.
Bila je iznenadena in odprla je mehanično. Nikdar ni prišel soprog k njej ob taki uri. Razburjenega obraza je vstopil; med potom ga je zopet zgrabila jeza. Gospodičina Chuin, ki ga je čakala na hodniku, mu je zašepetala, da je gospod pl. Fondettes že dve uri tu. Zato ni kar nič gledal na prizanašanje.
»Madame«, je začel on s surovim glasom; »v vaši spalnici je skrit neki mož.«
Flavija ni odgovorila takoj, ker so bile njene misli kje drugje. Konečno je razumela.
»Vi ste ob pamet, gospod«, je odgovorila.
Ne da bi kaj odgovoril, je korakal proti njeni sobi. Sedaj pa mu je z jednim korakom stopila nasproti in vskliknila:
»Ne vstrajajte ... Jaz sem tu v svojih sobah in vam prepovedujem natopiti!«
Tresoča se, ravna, je stala tu pred vrati. Trenotek sta obstala nepremično, nista spregovorila besedice, oko uprto v oko. On je stal stegnenega vratu in razprostrtih rok, kakor bi se hotel vreči nanjo ter jo pahniti od vrat.
»Umaknite se«, je godrnjal surovim glasom. »Jaz sem močnejši od vas in ustopim tudi proti vaši volji«.
»Ne, ne ustopite; jaz ne dovolim«.
Kakor ob pamet je ponovil on:
»Neki mož je v vaši sobi, neki mož ...«
Niti prigovarjanja se jej ni zdelo vredno, zmajala je samo z ramami. Ker je pa storil še jeden korak, mu je rekla:
»No, dobro, naj bode tu neki mož, — kaj pa to briga vas? Ali nisem svobodna?«
V pričo te besede je stopil nazaj, ker ga je zadela kakor zaušnica. Da, v resnici, ona je svobodna. Jeden občutek se ga je polastil, dobro je vedel, da je jačja uloga na njeni strani in da se on vede kakor bolno, nespametno dete. On se ni držal pogodbe, njegova strast ga je morala pokazati vrednim sovraštva. Zakaj ni ostal v svoji sobi pri delu? Vsa kri mu je zginila z lic in senca nepopisne muke se je razprostrla po obrazu. Ko je opazila Flavija zmedenost, ki se ga je polastila, stopila je od vrat nazaj, oko pa se jej je zasvetilo prijazneje.
»Poglejte sami«, je rekla jednostavno.
In ona sama je stopila z gorečo svetilko v sobo, Nantas pa je ostal na pragu. Z roko je namignil, ni treba, da ne mara videti ničesar.
Sedaj pa je hitela ona. Prišedša do postelje odgrnila je zagrinjala in pred njo je stal gospod pl. Fondettes, ki je bil tu skrit. Bila je jako osupnjena in začudena ob jednem, da je zavpila se strahom.
»Res je«, je jecljala izven sebe; »res je, ta mož je bil tu ... Ali jaz nisem vedela, prisegam vam pri življenju svojim!«
Z nadčloveško silo se je zavela zopet, postala mirnejša in je dozdevno celó obžalovala prvo nagnjenje, ki jo je sililo, da se opravičuje.
»Vi ste imeli prav, gospod, in prosim vas, oprostite«, je rekla Nantasu, prizadevajoča si, da bi dobila zopet svoj navadni, hladni glas.
Gospod pl. Fondettes pa je čutil med tem smešnost situvacije. Naredil je prav neumen obraz in bi bil mnogo dal, da bi se razsrdil soprog. Nantas pa je molčal. Le bled je bil zeló. Obrnivši pogled od gospoda pl. Fondettesa na Flavijo, se je priklonil in rekel samo besede:
»Oprostite mi, milostljiva, vi ste svobodni!«
Obrnil se je in odšel. Nekaj je počilo v njem; le mehanizem živcev in kosti je še deloval. Prišedši v svojo sobo, korakal je naravnost do miznice, kjer je hranil samokres. Skrbno je ogledal orožje in spregovoril glasno, kakor bi si hotel sam naložiti kako dolžnost:
»Sedaj je dovolj; smrt zadam samemu sebi!«
Privil je svetilko, ki je bila dogorela, šel k pisalni mizi in nadeljeval mirno pričeto delo. Sredi globoke tišine je nadaljeval brez obotavljanja z začeto perijodo. V metodični vrsti so se kupičili listi. Ko je Flavija dve uri potem, ko je razjarjena pokazala pl. Fondettesu vrata, prišla poslušat na vrata njegove pisarne, čula je samo tiho praskanje po papirju tekočega peresa. Sedaj se je pripognila in pogledala pri ključavnični luknji. Nantas je še vedno pisal z isto mirnostjo, na obrazu se mu je čital mir in zadovoljnost na vspelem delu, med tem ko je del luči razsvitljeval jekleni konec samokresa, ležečega poleg njega.
V.[uredi]
Ob hôtelovem vrtu stoječa hiša je postala lastnina Nantasa, odkupivši jo svojemu tastu. Uklonivši se neki neznani bojazni ni dal v najem tesne podstrešne sobe, kjer se je po svojem prihodu v Pariz dva meseca boril z lakoto in siromaštvom. Odkar si je pridobil moči in ugleda, je večkrat čutil potrebo, zapreti se za nekaj ur v siromašno sobo. Tu je trpel, tu je hotel slaviti tudi zmago. Ako se mu je postavila kaka ovira na pot, zatekel se je tu sem, kjer je zasnoval vse važnejše sklepe svojega življenja. Tu je z nova postal to, kar je bil prej. Ko je čutil potrebo usmrtiti se, je sklenil, umreti v tej sobi.
Še-le proti osmi uri zjutraj je dovršil Nantas svoje delo. Da bi odgnal posledke utrujenosti, se je kopal v mrzli vodi. Potem je poklical po vrsti več uradnikov, da jim da potrebna navodila. Ko je prišel njegov tajnik, se je razgovarjal žnjim precej časa: ta naj bi budgetni načrt takoj izročil v Tuilerijah ter ga opremil s potrebnimi komentari, ako bi cesar še kaj prigovarjal. S tem je Nantas mislil, da je storil svojo dolžnost. Zapustiti je hotel vse v najlepšem redu in oditi ne kakor uničen trgovec, ki si ne ve pomagati več. Sedaj je bil sam svoj, sedaj je lahko ukazoval samemu sebi, brez strahu, da bi ga dolžili bojazni ali samopašnosti.
Ura je odbila devet; čas je bil; ko je s samokresom v žepu ostavil pisarno, se je moral ponižati poslednjič. Gospodičina Chuin mu je stopila naproti, da sprejme zasluženih desettisoč frankov. On jej je plačal in trpel njeno zaupno vedenje. Pokazala je svojo materinsko skrb za njega in ravnala žnjim kakor z učencem, ki je vreden svojega učitelja. Da se je še obotavljal, la sramotna sokrivda bi ga bila gotovo gnala v samomor. Hitro je odšel po stopnjicah in v naglosti pustil ključ od zunaj v vratih.
V tesnem prostoru je bilo vse ostalo nespremenjeno. Pogrinjala so nosila še iste luknje, miza in stol sta bila še na istem mestu, razprostiral se je še vedno isti duh prejšnje ubožnosti. Trenotek je srkal ta duh, ki mu je poklical v spomin boje prejšnjih časov. Potem je stopil k oknu in isti razgled se mu je odprl na Paris: drevje hôtela, Seine, nasipi, ves desni breg, neštevilno hiš, ki so se zdele nakopičene druga na drugo in daleč tam zeleni vrhovi Père-Lachaisa.
Na gugajoči se mizi je ležal samokres v njegovi roki. Sedaj se mu ni več mudilo; vedel je, da ga tu ne bode nihče motil, da se zamore usmrtiti po lastni volji. Govoril je, da je sedaj tam, kjer je bil: ista samomorilna misel ga je privela tu sem nazaj. Nekega večera si je že hotel tu razdrobiti glavo; ker pa je bil presiromašen, da bi si mogel kupiti samokres, ostal mu je samo cestni tlak, smrt pa bi bila ista. V vsem človeškem življenju torej samo smrt ne vara; le smrt je vedno gotova in pripravljena. Le na smrt se sme zanesti; kakor daleč je mogel misliti nazaj, se je še vse uprlo proti njemu, le smrt prihaja poslušna, kadar je potrebuje. In neko obžalovanje se ga je polastilo, da je deset let živel predolgo. Eksperiment, kateremu je podvrgel življenje, pridobivši si časti in bogastva, zdel se mu je prazen, otročji. Čemu volja, čemu razvijanje moči in sile, ko moč in volja še ni vse. Jedna strast zadostuje, da uniči vse. Začel je blazno ljubiti Flavijo in monument, na katerem je delal, poka in se podira kakor papirnata hišica, katero more uničiti dih iz otročjih ust. To je sramotno in spominja ga tako živo na kazen učenca, pod katerin se je ulomila vejica in ki utonil v vodici, kjer je ribe lovil. Življenje je prebedasto; prebrisane glave dovrše istetako vsakdanje kakor butci.
Nantas je vzel samokres z mize in ga začel nabijati. Zadnje obžalovanje pred smrtjo ga je ganilo nekako, kako velike čine bi bil zvršil, da ga je umela Fiavija! Tisti dan, ko bi se mu bila ona zgrudila na prsi z besedo: »jaz te ljubim«, bi bil imel moč, spraviti v gibanje ves svet. In poslednja njegova misel je bilo brezmejno zaničevanje vsega, kar je imenoval moč, ker moč, ki mu je dala vse, mu ni mogla dati Flavije.
Dvignil je orožje. Krasno jutro je bilo. Solnce je sijalo skozi odprto okno in razširjalo žar veselja in mladosti v ozki sobi. V daljavi se je začenjalo življenje velikana, imenovanega »Pariz«. Nantas je pritisnil cev orožja na sence.
Ta trenotek so se naglo odprla vrata in vstopila je. Z jednim kretom roke je dal samokresu drugo smer, tako, da se je krogla zarila v strop. Oba sta se spogledala. Ona je bila tako razburjena in brez sape, da ni zamogla spregovoriti. Konečno je našla ono bssedo, na katero je čakal on, jedino besedo, ki mu je zamogla ohraniti življenje in prvikrat tikajoča ga je vskliknila:
»Ljubim te!«
Ihteča in viseča mu na vratu, je iztrgala svojemu ponosu, svojemu popolnoma podjarmljenemu bitju priznanje:
»Ljubim te, ker si močan!«
- ↑ Avtor je Émile Zola.