Nana, mala opica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nana, mala opica
Josip Ribičič
Spisano: Jerneja Mazi
Viri: Ribičič, Josip (1937). Nana, mala opica. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Osebe[uredi]

Glavne osebe:

opica Nana, opičjak An (Nanin oče), papiga Koko, Kokica,

Stranske osebe:

Kanafin ali Kanfu (star opičnik), opičji mladiči, Anina (Nanina teta, Anova sestra), ljudje, zamorec, stare opice


VIHARNA NOČ[uredi]

Nad džunglo divja nevihta. Veter tuli in žvižga in se zaganja v drevje. Strele švigajo druga za drugo iz oblakov. S strašnim treskom udarjajo v stoletne vrhove dreves. Najhuje je v bližini morja. Visoke palme se pripogibajo kakor bilke, pokajo in padajo na tla. Med dež se je pomešal pesek. Nosi ga z obrežja mornik, hudi veter z morja. Morski valovi se dvigajo in se razlivajo tja do prvih dreves pragozda.

Vse zveri in živali pragozda se prestrašeno stiskajo v svojih domovih. Groza jih je. Boje se groma in bliska in strele.

Najbolj prestrašena je družina opic, ki žive ob robu džungle blizu morskega obrežja. Svoj dom imajo v duplini sredi skalnatega griča. Tesno se tišče druga druge in gledajo proti vhodu, mimo katerega švigajo bliski. Ob vsakem gromu zavrešče in si zakrijejo oči, da ne bi videle, kaj se zunaj godi. Mladiči se oklepajo mater in poihtevajo od strahu kakor otroci. Matere pa jih stiskajo k sebi in jih tolažijo. Pa so same tolažbe potrebne.

»Tiho,« pravijo matere, »tiho, če ne, pride An. An je hud, če vpijete. Nabije vas!«

An je star opičnik. Starešina in vodja je vse opičje družine. Je največji in najmočnejši samec. Vsi se ga boje. Pa saj tudi ne pozna šale. Z eno samo klofuto prekucne mladiča trikrat po tleh. Ne govori mnogo, samo godrnja. In ne sprašuje dolgo, kdo je kriv. Kar udari po najbližjem. Vseeno mu je, ali po odraslem samcu ali po mladiču. A kljub temu ga vsi spoštujejo. Kajti je dober varuh vse družine. Vsako nevarnost pravočasno zagleda. Neštetokrat je že rešil družino pred sovražnikom.

»Saj ga ni tu, Ana!« reče mladič, ki bi rad še glasno jokal. »An sliši vse, tiho bodi!« pošepetava mladičeva mati sitnežu na uho. »Pa kje je?« hoče vedeti mladič.

»Tam zunaj na najvišji palmi,« odgovori sedaj iz kota Kantu. Kantu je Anov ljubljenec. Močan, mlad samec je. Za Anom najmočnejši. Stare opice menijo, da bo on postal vodja družine, ko bo An umrl, ali če bi Ana požrla kaka zver.

»Kaj pa dela tam?« vprašuje radovedni mladič. A Kanfuju se ne ljubi več odgovarjati mlečnozobcu. Pa se mladiča usmili Kanafin in pove:

»Na straži stoji in nas čuva. Tebe in mene in vso družino!« Kanafin je star opičnik. Ni močan, suh je in slabo vidi. Najrajši se druži z mladino. Pripoveduje ji povesti in jo uči vsega, kar mora opičja mladina znati in vedeti. »Pa zakaj ne pride rajši k nam na suho? Na palmi je dež. In glej, kako se palma pripogiba! Saj se bo prelomila čez pol, ali pa bo strela udarila vanjo!« odgovori drug mladič in pokaže z roko proti izhodu.

Zunaj se je močno zabliskalo. Za hip je vse zažarelo kakor v ognju. Tedaj seje Anova temna postava dobro videla na vrhu palme. Krčevito se je oklepal debla z rokami in nogami. Še rep je imel ovit okrog zadnje veje. Ko so ga mladiči zagledali, se je vihar ravno z vso silo zagnal v palmo. Upognil jo je, da se je nagnila daleč navzdol proti strmini.

»Saj bo padel! Odneslo ga bo. Palma se bo podrla nanj!« se prestraši nekdo. »Ne bo ga! Vajen je takih reči!« odgovori Kanfu. »Tako trdno se drži. da bo vihar prej prelomil palmo, ko njega odnesel. Če bi vihar prelomil palmo, bi An še pravočasno odskočil na varno. An je junak!«

Znova se je zabliskalo, znova zagrmelo. In tedaj so mladiči spet zagledali Ana, kako se s palmo vred dviga navzgor. Ni ga premagal vihar in tudi palme ni prelomil. »Pa zakaj noče biti nikoli pri nas? Zakaj je An rajši sam?« vpraša spet mladič. »Eh, zakaj, zakaj! Zato pač!« godrnja mladičeva mati. Kanafin pa reče:

»Saj si slišal prej: zato da nas straži in varuje. Pa tudi zato, ker je žalosten!« »Pa zakaj je žalosten?« hoče vedeti mladič. »Zato, ker je izgubil hčerko, opičico Nanol« odvrne potrpežljivi Kanafin. »Zakaj jo je izgubil ?« »Zato, ker so mu jo ukradli!« »Kdo jo je ukradel?« »Človek!« »Kaj pa je človek? Zver?« »Hujši od zveri! Zveri se obraniš, zveri zbežiš, človeku pa ne!« »Kakšen pa je?« »Tak je kakor mi, le da hodi po dveh. Pa tudi ni pokrit z dlako kakor mi!« »S čim pa je pokrit?«

»Tega pa ne vem natanko. Z nečim je pokrit, kar lahko sleče. To je taka koža ali kaj. Kadar hoče, smukne vanjo ali pa iz nje. Če ga zebe, jo nosi, če mu je vroče, pa hodi okrog samo na pol skrit v njej.« »Pa zakaj je tako hud?«

»Ne vem zakaj! A vse živali se ga boje! Nihče mu ni kos. Še leva in slona premaga. Ima palico, ki meče take krogle, da ti gredo skozi telo. Če te taka krogla zadene, kar padeš in si mrtev ali pa pohabljen.« »Kaj je tudi v Anovo hčerko vrgel kroglo?« »Ne, Nano je vzel in jo odnesel!« »Pa zakaj jo je vzel ?« »Ah, nehajte že vendar s tem večnim zakaj, zakaj!« zagodrnja neka sitna opica. »Povej jim, Kanatin, rajši vseod kraja, kako je bilo z Nano. Saj vidiš, da drugače ne prenehajo trobiti: zakaj, zakaj, zakaj!« »Da, vse od kraja povej!« zaprosijo mladiči.

»No, pa bom, ko ste tako sitni!« prikima Kanafin in se zlekne po tleh. Mladiči skočijo materam iz naročij. Hočejo biti prav blizu Kanafina, da bi jim ne ušla nobena beseda. Kmalu se tišče vsi okrog njega in napeto poslušajo. Pozabijo na nevihto, tako so radovedni.

Kanafin se odkašlja, si otrebi dlako na podbradku in pripoveduje: »To je bilo pred davnim časom. Medtem so dateljni že trikrat dozoreli. Sedimo nekega dne na ploščadi tu pred duplino in se grejemo na soncu, To veste, da se z naše ploščadi vidi veliko morje?«

»Vemo, vemo. Tako je veliko, da nima konca!« odgovore mladiči. »No, da,« nadaljuje Kanafin. »Se grejemo na ploščadi pa nam zakliče An z vrha palme: ,Kaj pa je to?' — Skočimo pokoncu in se dvignemo na prste. Pa zagledamo: po morju plava nekaj. Vedno bliže prihaja, vedno večje je. Plava naravnost proti nam! Vsi smo nemirni, vsi radovedni. Naenkrat pa obstane. Tam obstane, kjer buta morje ob skale. Od tu se ne vidijo tiste skale. Drevesa jih zakrivajo. A z vrha Anove palme se dobro vidijo. Hitro splezamo na drevesa, kar nas je samcev. Plezamo z drevesa na drevo vedno bliže obali. Tiho smo, nič ne govorimo. Že smo prav blizu tistega.«

»Kaj pa je bilo tisto?« vpraša nestrpno radoveden mladič. »Natančno ne vem,« odgovori Kanafin. »Tako je bilo kakor prav velikanska riba. Sredi telesa je imelo dvoje dreves. Na teh drevesih je nekaj plapolalo. Najbrž je bila to človekova hiša. Veste, človek je kakor polž. Svojo hišo nosi s seboj. Le da lahko gre iz hiše, kadar hoče. No, pridemo do zadnjega drevesa v džungli. Sklonimo se čez veje in gledamo. Na človekovi hiši je vse živo. Ljudje tekajo sem, tekajo tja. Gledamo, gledamo, pa vidimo: dva človeka spustita s hiše čoln, kakršnega imajo zamorci tam na oni strani doline. Potem stopita v čoln in se pripeljeta na obalo. Tam zagrabita vrv in privežeta hišo na prvo palmo ob skali. Nato se oba človeka bližata džungli. Eden nosi v rokah nekako mrežo. Tako, kakršno sprede pajek. Drugi pa drži v rokah palico, ki pravi: bum, in meče krogle v uboge živali. Gledamo in molčimo. Radovedni smo, kaj bo. Človeka se približata in se ustavita pod našim drevesom. Pogledata proti nam in kažeta zobe. Nekaj časa se potem pogovarjata in tisti z mrežo kaže na nas. No, potem pa vzame nekaj iz mreže in položi pod palmo na tla. Nato se človeka vrneta proti čolnu.

Ko sta že dovolj daleč, spleza An hitro po vejah navzdol in pobere s tal, kar je človek pustil. Za dve pesti je bilo neke čudne reči. Ni lešnik, a je lešniku podobno. Ni datelj, a je slajše ko datelj. Je lepo belo kakor kokosovo mleko. An gleda tisto reč, jo vrti med prsti in pokusi. Kar oči vrti, tako mu je všeč. Pa da še meni en tak lešnik. Tako dobre reči še nisem jedel I Slajše je od medu divjih čebel! In v ustih se kar samo topi! Najrajši bi vse pojedli na mestu. A An pravi: Nesimo otrokom. In smo nesli. An razdeli slaščice med otroke. Največ je seveda dobila Nana, njegova hčerka. Še jo imam pred očmi, kako se oblizuje in kako izprašuje, kje smo dobili to dobroto.

No, pa pritečejo mladiči povedat, da se človeka vračata. Hu, smo vsi skoči¬li na noge, mladi in stari. Divjali smo ko nori proti obali in splezali tam na drevesa, Resse bližata človeka. Oba, tisti z mrežo in tisti s palico. Tisti z mrežo počene in privleče iz mreže votel kokosov oreh. Oreha se drži dolga vrv. To vrv priveže človek za drevo.«

»Pa zakaj?« vpraša eden od mladičev. »Saj kokosov oreh ne more zbežati I« »Eh, boš že slišal, zakaj! Nobena zver v džungli ni tako prebrisana ko človek, le poslušaj! Ti vzame sedaj človek celo pest tistih sladkih lešnikov in nam jih pokaže: Ali jih vidite? Vidimo že, a ponje si nobeden ne upa. Tedaj strese človek tiste lešnike v kokosov oreh in oba človeka gresta spet proti svoji hiši. Pa ne daleč. Sredi poti se ustavita in se ozreta. Čakamo, da bi šla še dalje. Potem bi vsi zdrveli z drevja in pobrali slaščice iz oreha. A tedaj švigne mimo nas mladička. Štrrr, pleza bliskovito po vejah navzdol. Že je ob orehu. Nana je bila! Sladkosnedna Nana! Hitro seže z roko v oreh in zgrabi celo pest slaščic. A strah in groza — roke ne more več izvleči iz oreha. Skače okrog z roko v orehu in hoče zbežati. A oreh je privezan na drevo. Strašno vpije uboga Nana. Mi pa, kakor da smo okamneli. Ne vemo, kaj bi. Še An gleda in se dolgo ne gane. Ko pa spozna nevarnost, je že prepozno! Človeka sta že spet pod nami. Tisti z mrežo zgrabi Nano in jo stlači vanjo. Hitro preseka vrv in zbeži z Nano proti morju. Oni drugi pa kaže s palico proti nam in se počasi umika. Tisti hip zakriči An kakor leopard in skoči. Z enim samim skokom je na tleh. Tam zgrabi poleno in teče za človekom, da bi rešil hčerko. Tedaj se človek s palico ustavi in — bum — zagrmi iz njegove palice. An zastoka in pade. Iz prsi mu curlja kri. Groza nas obide. Potem pa skočimo na tla in odnesemo Ana domov na ploščad. Človekova hiša je tedaj že plavala po velikem morju in odpeljala našo lepo Nano.«

»Kaj pa An? Ali ni umrl?« poizveduje mladič. »Seveda ni! Saj ga vidiš tam na palmi!« zagodrnja Kanafin. »Bolan pa je bil, bolan. Kakor dojenčka smo ga morali pitati. A končno si je le iz lizal rano in ozdravel. Vendar pa je postal ves drugačen. Kakor da ni več on. Kaj bi ne, ko pa je bila Nana njegova edinka! Mrk je postal in redkobeseden. Od tedaj vedno pleza na vrhove dreves in gleda proti morju. Najbrž misli, da se bo njegova mala Nana nekega dne vrnila.«

»Pa kam jo je človek odpeljal?« vpraša mali opičnik. »Eh, kam!« zabrunda Kanafin. »Proč! Morda jo je pojedel!« »Kaj človek je opice? Tako kakor leopard ali tiger?« se prestraši drug mladič, »Kaj jaz vem! Najbrž jih res poje, če je lačen! Čemu bi jih sicer lovil?« modruje Kanafin. »Ampak meni nekaj ne gre v glavo!« se oglasi iz kota srednje velik mladič. »No, kaj pa ne gre v tvojo trdo butico?« se nasmehne Kanafin. »Tega ne razumem: Kako to, daje Nana lahko segla z roko v oreh, ven je pa ni mogla več izpuliti?«

»Glej ga,« kima Kanafin. »Ti si pa res pameten! Saj tega res še nisem povedal! No, bom pa zdaj. Tisti oreh smo kmalu nato našli blizu obale. Pasmo si ga ogledali. V njem so še vedno bile slaščice. Pa smo šli z roko ponje. Ko smo jih zgrabili, nismo mogli več roke izvleči. Veste, zakaj ne? Zato, ker je bila luknja preozka, da bi mogla pest skozi. Če bi bila Nana izpustila slaščice, bi se bila lahko rešila. A tega ni vedela. Pa tudi preveč sladkosnedna je bila! Ni hotela izpustiti, kar je zagrabila!«

Zunaj ponehava vihar. Pesek se ne usiplje več s tako silo na palmove liste. Drevje se ne lomi več in se več ne sklanja tako globoko. Ploha je tudi že ponehala. Le od nekod tam zadaj prihaja šumenje reke, ki divja sredi džungle kakor hudournik. Najbrž je prestopila breg in dere proti morju. Ob obrežje morja pa še vedno butajo valovi. Veter prinaša znane glasove morskih ptic in v džungli se že oglašajo lačne zveri. Opice so vajene teh glasov in se prav nič ne vznemirjajo. Saj jih poslušajo noč za nočjo. Brezbrižno ležijo po kotih in so zadovoljne, da je vihar ponehal. A komaj zatisnejo oči, da bi do jutra zaspale, kar planejo prestrašene pokoncu. Kaj pa je to? Kakšen glas je to? Od morske strani prihaja. Vpije in kliče, kakor ne vpije nobena žival v džungli.

Kanafin teče prvi proti izhodu. Tam zagleda Kanfuja pod palmo. »Kaj pa je? Kaj se je zgodilo? Kdo tako vpije?« vpraša Kanafin. »Ne vem! Še nikdar nisem slišal takega glasu,« zašepeta Kanfu. »Podoben je glasu velike papige. A je vendar drugačen!«

Kanafin pogleda po palmi navzgor in opazi Anovo postavo med vejami. »An,« zakliče navzgor. »An, poglavar naš, kaj se je zgodilo?« »Ne vem!« odgovori An. »Od morja prihaja. Čakam na blisk, da mi razsvetli obalo.« A bliska ni! Tema obdaja obalo in vso džunglo. Skozi temo prihaja neprestano skrivnostno vpitje.

NANA[uredi]

Kakor se noči hitro zgrnejo nad džunglo, enako hitro prežene jutro temo. Kar naenkrat se noč umakne in daleč naokrog je vse v žarki, beli svetlobi. Tudi hlad se umakne v globoke doline. Vročina že navsezgodaj pritisne z vso silo. Obala je vsa razžarjena. An se steguje na vrhu palme, si senči oči in vpije: »Haoo, haoo, kaj pa je to?«

Komaj izgovori, že plezajo po palmi nekateri samci, pred vsemi pa Kantu in Kanafin. Kmalu je vse črno opic na drevesu. Prignala jih je radovednost. Če vpije An, se je moralo kaj posebnega zgoditi. Vsi strme proti obali.

Tam leži na pesku vse polno zabojev in desk in brun. Sredi teh razvalin pa sedi na največjem zaboju prečudno bitje. Vse opice napenjajo oči, da bi uganile, kaj je. A nobena ni še videla podobnega bitja. Še Kantu je v zadregi, četudi ima najboljše oči v vsej opičji družini.

»Človek ni!« pravi. »Premajhno je! Opica tudi ni, ker je tako napravljena kakor človek!« »Poslušaj!« ga prekine An. Opice utihnejo in napeto poslušajo. »Lumpi, faloti, barabe! Marš domov!« vpije nekdo na obrežju s človeškim glasom. In okrog bitja na zaboju zafrfota velik ptič.

»Kakor papiga je!« pravi Kantu in pokaže s prstom. »Poglejte: leta okrog kakor papiga. A vpije kakor človek. Kaj vpije, ne vem. Človeške govorice ne razumem. Najbrž je človek, ki se je začaral v papigo. Joj, glejte, tista papiga, ki pa ni papiga, se je usedla na rame tistemu, ki ni ne človek ne opica! Joj, sem prihajata.«

Res je čudno bitje stopilo z zaboja na tla in že stopa proti džungli. Papiga pa se požene v zrak in kroži okrog prečudnega bitja. Pa vpije in razgraja ves čas, kakor da hoče prepoditi vse sovražnike.

»Pripravite se na boj!« zavpije An. Samice na ploščadi zavrešče in poiščejo svoje mladiče. Ko jih polove, jih odnesejo v duplino ter se tam z njimi skrijejo. Samci pa splezajo po palmi na tla in se porazgube po pragozdu. Kmalu se vrnejo. Nekateri s krepelci, drugi s kamni, tretji z dolgimi palicami. Tako oboroženi se poženejo na drevje okrog ploščadi in umolknejo. Sedaj naj pride sovražnik. Bo že videl, kaj bo!

Prečudno bitje se vedno bolj bliža džungli, Že stopa mimo prvih dreves. Obraz ima podoben opičjemu. Ravno tako kosmat je! Le na glavi nosi slamnik z dolgim peresom ob strani. Telo pa je zavito v pisano oblekico. Tako oblekico nosijo človeške deklice. V rokah ima sončnik in si z njim senči obraz. Okrog te čudne prikazni pa frfota lepa, velika papiga in vpije na vse grlo.

Opičniki so pripravljeni na boj. Trdno drže krepelca in kamenje v rokah. Še nekaj korakov in prikazen bo zasula toča kamenja in polen!

A tedaj — čudo vseh čudes! — na pol človeška prikazen se ustavi, položi sončnik na tla in nastavi rokice k ustom, da bi se dlje slišalo:

»Aaan, An, očka moj zlati! Aaaan!« zavpije na vse grlo v opičjem jeziku. »An, Aaaan,« oponaša še papiga. »Falot, marš domov!« In sede dekletcu na rame. Nekaj hipov je vse tiho. Le drobni glasek dekletca odmeva po pragozdu.

A nenadoma zašumi in zaprasketa na najvišji palmi. Kakor črna krogla švigne navzdol temna Anova postava. Visoko dvigne roke in steče proti dekletcu. »Nana, zlata moja Nana!« zavpije. In že objema očka izgubljeno hčer.

Ostale opice so kakor odrevenele. Kmalu pa zaženo strašen krik in vik. Vse hkrati se poženo po drevju navzdol in obkolijo Nano in Ana. »Razbojniki, faloti!« se prestraši papiga in sfrči na najbližjo vejo. Od tam gleda navzdol in se priklanja na desno in levo.

A opice se ne menijo za papigo. Vse silijo naprej, da si ogledajo Anovo hčerko. Otipavajo njeno oblekico, odpirajo in zapirajo sončnik, se s prsti dotaknejo klobuka in pisanega peresa na njem in nazadnje spoznajo, da je Nana še ved no opica, samo da našemljena. Tudi zrasla je in postala še lepša. Tako lepo je zalita. Najbrž se ji ni slabo godilo med ljudmi. Vsak bi jo rad kaj vprašal. A ne more, kajti An jo še vedno objema in boža. Nazadnje jo dvigne v zrak, ji zre v oči in se ji smehlja. Tudi Nana objema očeta, se mu dobrika in mu končno skoči v naročje, kakor je bila vajena v otroštvu.

Presrečni An jo dvigne in jo odnese proti domači ploščadi. Za njim gredo samci kakor v procesiji. Vpijejo, vrešče in skačejo od veselja. Le papiga se ne gane. Na veji si trebi perje in se dela, ko da jo vse to nič ne briga. Najbrž je užaljena, ker se nihče ne meni zanjo.

Nazadnje se je vendar Nana spomni. Ozre se in zakliče: »Koko, Kokica, ali ne greš z nami?« »Koko, Kokica, domov!« odgovori papiga in zleti Nani na rame.

Tako se veseli sprevod bliža domu. Spredaj nese An nališpano Nano. Smeje se in z repom opleta na vse strani. Nana maha s sončnikom in se razposajeno smeje. Na njeni rami čepi Koko in ves čas nekaj momlja. Zadaj pa skačejo, se objemajo in vriskajo opičniki. Ko se družba približa ploščadi, je na njej že vse črno opic z mladiči. »Anina, Anina!« zakliče An. »Poglej, kdo se je vrnil! Poglej, koga sem ti prinesel!« Iz vrste stopi stara opica. Pogleda in koj spozna nečakinjo. Razprostre roke in zakriči:

»Nana, moja zlata Nana! Tak si se vrnila k svojemu očku in k svoji stari teti? Ali me še poznaš? Kakšna pa si ? Kdo te je tako našemil? In kdo je ta stara papiga?« »Marš domov, stara koklja!« odgovori Koko in se hoče pognati na Anino. A Nana ga pomiri in odgovori teti: »Seveda te še poznam, teta Anina! Kaj bi te ne!« in skoči teti v naročje. Papiga bi se kmalu prekucnila. Prestraši se in odleti na drevo. »Sem pa taka,« govori Nana, »kakršno so me napravili ljudje. Ali nisem lepa? Veš, sem postala kar napol človek! Ta papiga pa je moj prijatelj. Koko se imenuje. Vedno je bil z menoj, v dobrem in hudem! In...«

»Počakaj, Nana,« jo prekine An. »Ti pa, sestra Anina, nikar je toliko ne sprašuj. Bo že povedala! Vprašajmo jo rajši, če je kaj lačna!« »Oh, pa še kako!« odgovori Nana.

»No, vidite!« pravi An in se obrne k mladičem. Samo z očmi pomiga in že zdirjajo v džunglo. Kmalu se vrnejo in ponujajo Nani vse mogoče dobrote: polžke, banane, dateljne, orehe...

Nana sede med svoje, si privošči dobro jed in prične pripovedovati: »Saj vem, da ste radovedni, kako in kaj je bilo z mano pa kod sem hodila. Veste, ko so me ljudje odnesli v svojo hišo na morju, ki ji pravijo ladja, takrat mi je bilo tako hudo, da sem ves čas jokala. Če bi ne bilo Koka na ladji, ki me je ves čas tolažil, ne vem, kako bi prenesla nesrečo. Kajne, Koko?«

»Priden Koko, Kokica!« odgovori zeleni ptič z veje. Prifrči in sede svoji prijateljici na koleno. Nekaj trenutkov se priklanja na levo in desno, potem pa bliskovito hitro zaseka krempeljčke v datelj in ga začne s kljunom obirati.

»Pa sem se kmalu privadila,« nadaljuje Nana. »Tudi ljudje so se privadili name in radi so me imeli, ker sem vse storila, kar so hoteli. Oblekli so me kakor človeka. Kjerkoli smo se ustavili, povsod so kupovali oblekice zame. Učili so me hoditi po dveh. Jesti sem morala s krožnika, spati sem morala v posteljici. Nazadnje sem se morala naučiti, kako se priklanja in hodi po dveh po napeti vrvi. To je bilo najteže, ker nisem smela rabiti ne rok ne repa. Na noge so mi privezali majhne šolenčke, v rokah pa sem morala držati tale sončnik. A sem se le naučila. Prišli smo z ladjo v veliko mesto. Tam je toliko ljudi kot drevja v džungli. Tedaj sem že vse znala. Peljali so me v velik, okrogel prostor, ki je bil ves pokrit. Tam sem se seznanila z drugimi živalmi in zvermi. Vse so bile zelo prijazne z menoj. Niso tako hude kot v džungli. Zvečer so prižgali luči, da je bilo svetlo kakor čez dan. Potem smo živali pokazale ljudem, kaj znamo. Bilo je zelo lepo. Slon Rum bo jez rilcem vrtel lajno in hodil po steklenicah. Medved Marko je zbijal po bobnu in plesal po tleh. Potem seje napil vina iz steklenice, da je kar padel na tla in zaspal. Pa ne zares, le tako se je delal. Kužek Foks je bil za pajaca in je prevračal kozolce. Lev Cezar je držal gospodarjevo glavo v gobcu in ga ni smel ugrizniti. Le renčati je smel in se delati jeznega. Črni panter Nero je skakal skozi goreč obroč. Velikanska kača Kleopatra se je ovijala okrog mlade človeške deklice in je ni smela preveč stisniti. Jaz pa sem hodila po vrvi in se priklanjala na vse strani. Vsak dan sem imela drugačno oble¬ko in na glavi drugačen klobuk. V desnici sem držala sončnik kakor človeške deklice. Če se ljudje niso smejali, tedaj je prifrčal Koko na moje rame in jih strašno ozmerjal. Kaj ne, Koko, da si jih?« »Lumpi, barabe, faloti, marš domov!« zavpije Koko, da gre skozi ušesa.

»Hodili smo iz kraja v kraj,« nadaljuje Nana. »Vozili smo se v vozovih, ki sami tečejo. Na morju pa smo imeli ladjo, da nas je vozila okrog. No, pa smo se tudi včeraj vozili z ladjo po morju. A je naenkrat reklo— pok in resk — in vrglo nas je v morje. Oklenila sem se v vodi plavajočega zaboja in veter me je pognal na obalo. Tam je Koko že čakal name. Rumbo in Marko in drugi pa so najbrž utonili.«

»Joj, kaj takega!« so se čudile opice. »Kje pa so ostali ljudje?« je zaskrbelo očeta Ana. »Ne vem. Ko je ladjo razneslo, nisem videla nobenega, Samo slišala sem, kako so klicali vedno bolj od daleč na pomoč: Pomagajte, pomagajte!— Potem so utihnili. Morda jih je morje vrglo na suho daleč od tu.« An zadovoljno pokima.

»Četudi te niso pojedli in čeprav niso ravnali grdo s teboj, vendar je prav, da jih morje ni vrglo na našo obalo, kakor je tebe. Zakaj pa so te ujeli in odpeljali! No, da si le spet med nami! Zdaj pa sleci te človeške cape in bodi spet naša ljuba, mala Nanica!« »Da bi slekla svojo lepo obleko?« se čudi Nana. »Zakaj pa? Tako sem se je navadila, da bi težko hodila okrog brez nje.« »Ne spodobi se, da bi bila v džungli drugačna kot smo mi!« uči teta Anina. »Saj ne bom drugačna,« se brani Nana. »Na obrežju je še vse polno zabojev. Vihar jih je z morja vrgel na pesek. V zabojih so lepe obleke. Za vse nas jih bo dovolj! Pojdimo jih iskat, dokler jih kdo drug ne odnese!«

»Kaj ti pade v glavo!« zmiguje An z glavo. »Da bi se tudi mi našemili ? Kako naj plezam po drevju, kako naj si iščem hrane v taki obleki ? Na vsakem koraku bi me ovirala, povsod bi mi bila v napoto! Pa se za opice tudi ne spodobi!«

»Jaz pa pravim, da bi le šli pogledat k bregu,« ugovarja Kanafin. »Bomo vsaj vedeli, kako in kaj je s človekom.« »No, pogledat že lahko gremo, če vas veseli,« se vda An. Danes je dobre volje in zelo zgovoren. Vsem bi rad ustregel. In cela vrsta opic se odpravi k morskemu bregu. Posebno mladim opičkam se mudi.

Tam leži na pesku polno zabojev, desk in brun. Urno potrgajo opice deščice z zabojev in privlečejo na dan vse polno pisane šare. Razprostro obleke in jih polože na pesek, da se posuše. Nana stopa od obleke do obleke in raz¬laga:

»Tole sem nosila čez dan, tole zvečer, tole, ko sem hodila po vrvi. Te oblekice pa je nosil kužek Foks. Vsak večer se je večkrat preoblekel. Le poglejte, koliko oblekic je imel ubogi Foks. Ko je treščilo v ladjo in je tudi gospodarja ladje vrglo v vodo, je skočil za njim, da bi ga rešil. Videla sem, kako segaje naš gospodar oklenil okrog vratu in so ju valovi nesli na odprto morje.«

Medtem si je Kanafin pomeril lep, rdeč cilinder. Poveznil si ga je na glavo in sam sebi se je zdel imeniten. Ko so ga mladiči zagledali, so se glasno smejali. Potem pa so se začeli še oni oblačiti v najdene obleke. Kmalu so skakali okrog našemljeni in šarasti.

An se je smejal, ko jih je zagledal. A sam se ni hotel obleči. Tudi druge starejše opice so raje gledale našemljene mladiče, ko da bi se same našemile. Vsi so bili dobre volje. Le Anina je ostala resna. Stopila je k Anu in rekla:

»Brat moj, to pa ne bo prav, če se opičji rod našemi kakor človek!« »Ah, kaj!« se smeje An, »pusti, naj se mladina veseli po svoje! Že jutri bodo vsi spet slekli te pisane cunje in bodo spet taki kot mi!« »Jaz pa pravim, da ne bo dobro! An, predober si danes!« meni Anina.

An hoče odgovoriti, a ravno tedaj je Nana iztaknila lajno. Obesila si jo je okrog vratu in jo zavrtela. Vesela pesem je privrela iz lajne in napolnila gozd.

Nana je zavriskala, vrtela in vrtela lajno in se odpravila proti domu. Vse opice pa v parih za njo. Vsem na čelu Kanafin z rdečim cilindrom na glavi. Zadaj so sledile starejše opice. »No, ali ni lepo?« se smehlja An. »Jaz pa pravim, da ni in ni dobro, če hočejo opice postati človek. V naših časih ni bilo tega!« godrnja Anina in odkrevsa s sklonjeno glavo za drugimi.


NOVO ŽIVLJENJE[uredi]

Drugega dne je zavladalo med opicami novo življenje. Opičji rod se je razdelil v dva dela. Starejše so plezale po drevju kakor pred Nan i no vrnitvijo, si iskale hrane, pazile na dojenčke in bile pokorne Anu, svojemu poglavarju. Mladina pase je zbirala okrog Nane in hotela biti človeku podobna. Že prejšnji dan je spravila vse zaboje z oblekami z obale domov. Vsaka opičica si je izbra¬la obleko, si jo oblekla in ni hotela biti več taka, kot so bili njeni starši. Tudi na drevju in v duplini ni hotela več spati. Mladiči so si sezidali iz kamenja hišo kakor ljudje. Najprej so postavili stene. V steni so pustili luknjo za vhod. Nato so na stene položili palmove veje in hiša je bila gotova. Stala je na tleh ob gostem grmovju. Tu se je našemljena mladina hladila in poslušala Nanino pripovedovanje o lepotah človeških mest. Ali pa je zavrtela lajno in zaplesala. Kadar so bili mladiči lačni, so šli k staršem prosit hrane. Stari so se nekaj časa branili in dejali: »Pa si sami poiščite hrane! Saj ste dovolj veliki!« A nazadnje so le segli v usta, kjer ima vsaka opica bisago za spravljanje hrane. Mladiči so dobili, kar so hoteli. Saj je pri opicah kakor pri ljudeh! Stari- nekaj časa godrnjajo, potem pa le dajo!

Največ vrišča je delal Koko. Imenitno se je zabaval. Za hrano mu ni bilo treba skrbeti, kakor tudi Nani ne! Vsega so jima nanosili mladiči. Ves dan je bilo veselo med mladiči. Plesali so, se smejali in se gledali v zrcalu. To zrcalo je iztaknila Nana v nekem zaboju. Brez skrbi so živele male opice. Samo za to so skrbele, kako bi si izmislile kako novo zabavo.

Starejše opice so gledale vse to in so dolgo molčale. A popoldne so se naveličale. Kričanje ob hišici se ni poleglo niti v najhujši vročini. Starejše opice bi rade zadremale na ploščadi. Kako naj zaspe ob takem vpitju? In tudi dojenčki niso mogli zatisniti oči. Sitni so postali in se začeli dreti. A če je hotela kakšna stara opica napraviti red, je slabo odrezala. Mladiči so jo najprej ozmerjali, nato pa napodili s krepelci, palicami in z blatom.

»Ne, tako pa ne gre!« so vpile stare opice. »Mladina je znorela! Seveda, ko pa ji nihče nič ne reče! Kdo bo prenašal tako vpitje? Dojenčki nam bodo zboleli!«

In je ena izmodrovala: »Veste kaj ? Naj gre Anina k Anu in naj se pritoži! Njegova sestra je, njo bo poslušal!« »Saj res, Anina naj gre!« so zavpile stare opice. »Pa grem!« se je oglasila stara Anina in vstala. Tudi njej je že presedalo vpitje mladine. In sploh se ji je zdela mladina preveč pokvarjena.

Stopila je s ploščadi med drevje in vprašala Kanfuja, ki je čepel pod veliko palmo: »Kje je An?« Kanfu je molče pokazal na palmov vrh. Anina se je oklenila palmovega debla in začela plezati počasi navzgor.

Res je sedel An v palmovi kroni in se hladil pod velikim listom. Prav pri¬jetno mu je bilo tam gori. Od tam je videl vse, kar seje spodaj godilo. Videl je, kaj so počenjali mladiči. Všeč mu je bilo, da je njegova hčerka tako v časteh pri mladih. Dobre volje je bil. Najrajši bi se pomešal med mlade in tudi sam zaplesal.

»Kaj bo dobrega?« je prijazno vprašal, ko je zagledal sestro Anino tik pod seboj. »Na pogovor sem prišla k tebi!« odgovori Anina in sede bratu naproti. »No, le govori!« ji prikima An. »Zaradi Nane sem prišla. Vso mladino nam je že pokvarila!« »Kako pokvarila?« se čudi An. »Le poglej, kaj počno, odkar je Nana med njimi! Nihče se več ne meni, da bi iskal polže med kamenjem ali dateljnov po drevju ali drugega živeža. Stari jih moramo pitati kakor dojenčke! Samo smeh in zabava in ples jim rojijo po glavi. In našemili so se tudi tako, da niso ničemur več podobni!«

An se nasmehne. »Ej, Anina, saj smo tudi mi bili mladi nekoč! Naj malo poskočijo! Se bodo že naveličali, boš videla! Tiste cape se jim bodo raztrgale, da sami ne bodo vedeli kdaj! Godba pase jim bo lepega dne pokvarila in ne bo dala več glasu od sebe! In videla boš. kako bodo zbežali iz hiše, ko bodo ponoči zarjovele zveri v džungli. Pustimo jim veselje še danes. Vem, da bo že jutri vse drugače! — Glej, saj so že zdaj utihnili! Vidiš, zaspali so! Naveličali so se norčij!«

Res je v hiši mladičev vse utihnilo. »Da bi le bilo po tvojem!« vzdih ne Anina. »A bojim se, da so si izmislili kako novo lumparijo. Prehitro so utihnili!«

»Eh,« zamahne An z roko. »Ti si vedno gledala vse s slabe strani!« »Že prav, že prav!« zagodrnja Anina in se počasi spušča po deblu navzdol.

Sredi palme se komaj ogne Kanfuju, ki naglo pleza navzgor in je ves razburjen. »Kaj pa je?« vpraša Anina. Ko pa ne dobi odgovora, se spusti na tla in se poda proti ploščadi, da pove opicam, kaj je opravila pri Anu.

Medtem je Kanfu že dospel do Ana. »An,« zakliče prestrašeno, »Vsi mladiči so izginili iz hišice. Dolgo sem pazil nanje. A ko sem za hip zadremal, so izginili! Vsi, tudi Nana!« »Joj, kaj se je zgodilo!« vzklikne An. »Anina je kriva! Ona me je zmotila s svojim neumnim klepetanjem. Hitro za mano!«

In oba sta se pognala navzdol z veje na vejo in stopila na tla. Stekla sta proti hišici. Tam je mirno spal Kanafin. Naslonjen je bil na steno. Smrčal je. Cilinder mu je zlezel na oči.

An ga močno strese za rame: »He, ti nečimrni stari cilindrač, kje je Nana?« Kanafin se zbudi in postane strašno slabe volje. »Komu pa je moj cilinder napoti ?« se jezi. »Sem ga mar ukradel ? Komu ? In star tudi še nisem. Sem še prav čvrst in močan!« Anu pa ni, da bi se pričkal. Z močno roko zgrabi Kanafina za lase in dlake na prsih in ga strese: »Če mi takoj ne poveš, kam so izginili mladiči, ti polomim kosti!« »Av,« se prestraši Kanafin in skremži obraz. »Saj bom povedal, kar vem, samo izpusti me!«

An ga spusti in čaka. Divje gleda in škriplje z zobmi. Kanafin se popraska za ušesi, si popravi cilinder in reče: »Mladiči so se nekaj pogovarjali, da gredo plesat po vrvi.« »Pa kam so šli?« hoče vedeti An. »Tega pa ne vem, ker sem v tistem hipu zaspal,« odgovori Kanafin. »Morda pa niti šli niso nikamor in spe v hišici. Ali pa so se potuhnili, da bi tebe jezili!« A v hiši ni nikogar. Vse je prazno. Še lajne ni nikjer več. In tudi na bližnjem drevju ni nobenega mladiča. »Samci, hooo, vsi samci k meni!« zavpije An, da kar odmeva po džungli. Na drevju in v grmovju zašumi in v trenutku je pred Anom vse polno odraslih samcev. Zehajo. Vsi so dremali v vročini.

An pove, da so se mladiči izgubili. »Preiščite džunglo, pa jih zapodite domov!« ukaže samcem. »Ti frkolini in frkolinke nam delajo vedno nove skrbi! Ušesa bi jim morali naviti!« godrnjajo samci. A vendar ubogajo. V hipu jih ni nikjer več. Porazgube se po džungli.

An pa sede na ploščad, nasloni glavo na roke in je silno žalosten. »Saj sem vedela, da ne bo nič dobrega iz tega,« zagodrnja teta Anina, ko ga vidi takega. A An je ne sliši. Ves potrt premišljuje: »Kaj če mi jo ljudje spet ukradejo?« Tako je žalosten, da bi se najrajši razjokal, pa se to ne spodobi za poglavarja velike družine.

Medtem pa je mladina počela čudne reči. Vse si je bila izmislila Nana že v hišici. Naveličala se je bila kričanja in godbe in plesa pa si je zaželela nekaj novega. »Joj,« je vzdihnila. »Ko bi imela kje napeto vrv, bi vam pokazala, kako se pleše po njej!«

»Jaz pa vem za tako vrv!« je zašepetal eden od mladičev. »A prenevarno je! Tam daleč v dolini je čez reko napetih vse polno plezalk od drevja na tej strani pa do drevja na drugem bregu. Le malokatera opica si upa po njih ple¬zati, ker so v reki krokodili.« »Jaz si pa upam!« de Nana. »Pa ne samo plezati, ampak tudi plesati. Videli boste, še krokodilom bom všeč. Kar gobce bodo odpirali od začudenja. Kar pojdimo!«

»Ne smemo!« odgovori mladič. »Brez odraslih samcev ne smemo nikamor! Boje se, da bi nas kake zveri ne napadle.« »Saj nismo dojenčki!« pravi Nana. »Kar pojdimo. Prav ti ho se izmuznimo iz hiše in zbežimo! Koko, ti greš tudi z nami! A tiho bodi, da nas ne izdaš!« Koko odpre zaspane oči, prikima in sede Nani na ramo. »Pa lajno vzemite s seboj. Potrebovali jo bomo!« reče še Nana in že smu¬kne skozi vrata. Vsi mladiči prav tiho za njo.

Zunaj smrči Kanafin s cilindrom na glavi. Še zgane se ne, ko smukne ves trop mladičev mimo. Ko so že daleč proč, zakliče Nana: »Zdaj pa le veselo!« Eden mladičev zavrti lajno in ves trop stopa kakor pustna procesija po dolini navzdol. Kmalu se ustavijo ob umazani reki. Še vedno butajo valovi ob breg in po vodi plavajo veje izruvanih dreves. Reka se še ni pomirila od sinočnje nevihte. Nad reko se na obeh bregovih sklanja visoko, stoletno drevje. Svoje veje moli daleč čez vodo. Od najmočnejšega na tej strani do drugega na drugi strani reke se ziblje plezalka. Močna je ko debela vrv. A ni močno napeta. V loku se boči čez reko. Sredi reke je lok komaj za meter nad vodo. »Joj,« se začudi mladič. »Še ni dolgo tega, ko je bilo tu več plezalk. Najbrž jih je nevihta potrgala.«

»Zame je ena dovolj!« pravi Nana in spleza na drevo. Oprime se veje in stopi z nogami na plezalko. Razpne sončnik in reče: »Sedaj pa malo godbe, prosim! Pokažem vam, kako se pleše po vrvi!« »Joj, nikar!« se prestraši eden od mladičev. »V vodi so krokodili! Zgrabili te bodo, če padeš v vodo!«

»Molči!« odgovori Nana. »Pa oči odpri, da se kaj naučiš!« In pokliče še papigo: »Koko!« Koko zavrešči in sfrči Nani na rame. Eden izmed mladičev zavrti s tresočo roko lajno in ples se začne.

Nana pleše po plezalki in mahaš sončni kom. Vedno bolj se bliža sredini. In vedno močneje se ziblje na desno in levo. Vsem zastane dih. Z izbuljenimi očmi gledajo junaško Nano, kako se neustrašno ziblje nad divjo, motno reko. Lajna pa cvili in grmi veselo pesem.

Že je Nana pri plesala do s redi ne. Pa zašumi sredi valov - iz vode se dvigne ostudni krokodilov gobec. Male, zelene oči so uprte v Nano. Krokodil plava pod Nano v isti smeri, kakor ona pleše. Plava mirno in natančno pod njo, ko da čaka, kdaj mu bo padla v žrelo.

»Ustrašila se bo! Izgubila bo ravnotežje!« si mislijo gledalci in strme čakajo, kaj bo. A Nana se prav nič ne ustraši. Priklanja se krokodilu, maha s sončnikom proti njemu, poklekne na plezalko in mu pošilja poljubčke. Tudi Koko se klanja navzdol. Mrši perje, dviga čop na glavi in vpije na vse grlo: »Falot, razbojnik, baraba, marš domov!«

A krokodil noče domov. Trdovratno sledi Nani in čaka. Šele ko dospe Nana srečno do drevesa na drugem bregu, se jezno potopi v valove in izgine v motni vodi. Nana je na varnem na drugi strani reke. Veselo spleza na visoko drevo in se radovedno ozira na vse strani. Potem stopi na konec veje in se zahvaljuje mladičem, ki ji navdušeno mahajo. Nastavi dlani k ustom in prevpije šumenje reke: »Halo, tukaj je lepo! Pridite še vi. Tu zadaj za drevesi vidim vinograd, Gremo sladko grozdje zobat!«

»Ne upamo si, krokodil bi nas požrl!« odgovarjajo tovariši. »Če bi bili dve plezalki, ena za roke, druga za noge, bi že šli. Tako si pa ne upamo. Če bi šli po tej po vseh štirih, bi viseli navzdol. Krokodil bi nas sredi reke potegnil za rep v reko. Pokonci pa še ne znamo hoditi po plezalki!« zavpije največji mladič. »Počakajte, pomagala vam bom!« odgovori Nana.

Nekaj išče, trga, vleče. Koko vpije in razgraja na veji nad njo. Kmalu se Nana spet približa plezalki. V rokah drži drugo plezalko. En konec drži v rokah, drugega je pritrdila na drevo nekoliko više. Počasi stopa po plezalki proti drugemu bregu in vleče novo plezalko za sabo. Do srede gre srečno. Tu pa voda zašumi in v zrak švigne velikanski krokodil. Strašno mu zija ogromno žrelo. Gledalci zakriče in si z rokami zakrijejo oči. Ko pa jih spet odpro, je Nana že na tem bregu. Krokodil jo je zgrešil, ker je bila urnejša od njega. Poskočila je in se pognala urno naprej. Le s plezalke bi kmalu padla, ker se je tako močno zazibala. Krokodil še vedno plava sredi reke in gleda Nano. Koko vpije nanj in ga zmerja, dokler se krokodil ne potopi v vodo in izgine.

Mladiči so navdušeni. Obstopijo drevo in zaplešejo od veselja, ker je Nana ušla požrešnemu krokodilu. Nana se priklanja na desno in levo in se zahvaljuje, kakor so jo ljudje na¬učili. Potem pa pritrdi konec plezalke nad prvo in pravi: »Zdaj bomo varni pred to zverino. Kdor si ne upa pokonci, naj pleza po vseh štirih. Pa še z repom naj si pomaga!«

Nana je stopila na novo plezalko in visoko nad reko priplesala spet na drugo stran. Oponašala je mestne gospodične, ki gredo na sprehod, Mahala je s sončnikom, se sklanjala navzdol in klicala: »Krokodilček, kje pa si? Ali te je sram. pa si se skril?«

Krokodila je morda res sram. Nič več se ne prikaže. Kmalu je Nana na drevesu na drugi strani reke. Od tam kliče tovariše, naj ji slede.

Nekaj časa si noben mladič ne upa. Potem se eden le ojunači. Spleza na drevo, zgrabi zgornjo plezalko z rokami in nogami in ovije še rep okrog nje. Tako navzdol viseč prepleza na drugo stran. Sedaj si upajo tudi drugi in kma¬lu je vsa družba na drugi strani, Najteže je plezal tisti, ki je nosil lajno. A končno le pripleza za njimi.

»Kje je grozdje?« vpraša ves zasopel. »Zaslužil sem ga! Težko sem nosil!« »Tam!« kaže Nana na pobočje hriba za drevjem. »Kar za mano!«

Prav tiho splezajo z drevesa in se podajo po bregu navzgor. Kmalu pridejo do vinograda. Vse polno trt je v njem. A vinograd obdaja visoka ograja. Sredi vinograda je koča. Pred kočo straži velik zamorec. V rokah drži dolgo palico. Z njo podi ptiče in živali.

Nana se približa ograji in pokuka skozi špranje. »Tega zamorca moramo prekaniti!« pravi. In razdeli svojo družbo na dve polovici. Eno polovico obdrži pri sebi, druge pa pošlje na drugo stran vinograda.

»Kukajte tam skozi špranjo,« jih uči. »Ko boste videli, da hiti zamorec proti nam, pa skočite čez plot po grozdje. Potem zaženite hrup in zbežite.« »Dobro!« so odgovorili mladiči in polovica jih je odšla. Tiho in previdno so obšli vinograd in se ustavili na drugem koncu. Tam so kukali skozi špranje in čakali.

Nana pa je ostala na tej strani s svojo polovico mladičev. Ko se ji je zdelo, da so že vsi na mestu, je zavrtela lajno. Vesela pesem se je razlegla prek vinograda. Zamorec je začudeno dvignil glavo In poslušal. Potem pa je pohitel proti ograji na tej strani. Kukal je skozi ograjo, da vidi, kdo tako lepo gode. A Nana in njeni so bili skriti v grmovju. Zamorec ni mogel ničesar videti. Že je hotel preplezati plot, ko zasliši strašen vik in krik na drugi strani vinograda. Zamorec se obrne in divje zavpije. A do tja je daleč. Preden dospe, so že vse opice zbežale čez plot.

»Zdaj pa mi!« vzklikne Nana in hitro prepleza plot. Vse opice za njo. Niti Koko ni zaostal. Prvi je preletel plot in zobal sladko grozdje.

»Bežimo!« je zavpila Nana, ko se je nazobala in še odnesla dva grozda s seboj. Zamorec je že spoznal prevaro in se je bližal. Divje je vrtel oči, mahal s palico in strašno vpil. Opice so hitro skočile proti plotu in začele plezati na drugo stran. Zamorec je spoznal, da mu bodo ušle. Pa je začel opice obmetavati s kamenjem. »Baraba, falot, razbojnik! Marš domov!« ga je ozmerjal Koko, ki je stal na plotu in mršil greben.

Zamorec se je začuden ustavil in strmel proti plotu. »Saj niso opice, ljudje so!« si misli in si ne upa naprej. Tako so opice lahko vse zbežale. Bežale so v gozd. Tam so se združile z drugo polovico in veselo dirjale proti reki. Med potjo so zobale ukradeno grozdje in vse so bile vesele. Le tisti opičnik, ki je nosil lajno, je bil žalosten. Z lajno si prej ni upal čez plot in tako je ostal brez grozdja.

Šele ko je Nana ukazala, da mu mora vsak mladič dati po eno jagodo, se mu je obraz razjasnil. Zavrtel je lajno, da so laže hodili. Srečno so preplezali reko in o mraku so bili spet blizu doma. Prvi jih sreča Kanfu. »Nana, danes te bo oče našeškal!« reče. »Kaj, če bi vas napadle divje zveri ?« »Ah, kaj,« odgovori Nana. »Jaz se ne bojim zveri. Cezar je moj prijatelj, ravno tako tudi medved Marko in slon Rumbo in panter Nero! Še kača Kleopatra me pozna in me ima rada. Očka bom pa že potolažila!«

In Nana se je hitro odpravila domov. Samčki so ji plašno sledili. Bali so se klofut staršev. Ko so prišli do ploščadi, so se vsi poskrili med vejami na drevju, Od tam so opazovali, kako bo Nana opravila pri Anu. Nana pa je pogumno stopila na ploščad in se približala očetu. An je čepel na skali, naslanjal glavo na roko in grdo gledal. Ko se mu je Nana približala, je že dvignil roko. Nana pa ga je objela in zašepetala: »Ah, očka moj ljubi, kako te imam rada!« V hipu je bil An spet dobre volje. Še nekaj časa je sicer mrmral, potem pa je rekel: »Naj bo! A drugič ne smeš nikamor več brez mene! Enkrat sem te že izgubil, ker delaš po svoji glavi!« »Saj ne bom več!« obljublja Nana.

Ko so mladiči to videli, so hitro splezali z dreves in se približali svojim staršem. Hoteli so jih tudi tako objeti kakor Nana Ana. A njihovi starši niso čakali. Prijeli so jih za kosmate glave in jih nabili, kakor še nikoli. Mladiči so vpili, se praskali po bolečih mestih in se šli nazadnje hladit v duplino. Najbolj jih je jezilo to, da Nana ni bila tepena. Medtem se je Anu približal Kantu. Nekaj časa stopica z noge na nogo, potem pa reče: »An, nekaj bi rad!« »No, kar povej!« odgovori An dobre volje. Kanfu se z levico popraska po glavi, z desnico si obriše nos in zajeclja: »Saj bi povedal, a si ne upam. Nekaj bi rad, hm, nekaj bi zelo rad...«

»Eh, tak junak, pa si ne upa!« godrnja An. »Kar povej, le nič se ne boj. Saj nisem krokodil ali tiger ali lev, da bi te požrl. Kar povej, kaj bi tako zelo rad!« »Rad bi, rad bi... Hm, rad bi Nano!« zašepeta Kantu. »Kako Nano?« se čudi An. »No, za ženo bi jo rad! Dokler ne dobi moža, se ne bo poboljšala. Mož bi že pazil nanjo!« »A tako?« kima An. »Hm. No, da, seveda, oženiti se hočeš z njo?... Kaj praviš pa ti, Nana?«

Nana se zasmeje: »Hahaha, kako je to smešno! Jaz pa Kanfujeva žena! Jaz. ki sem skoro na pol človek! Ne, ne, ne, očka, jaz ostanem pri tebi in se ne bom nikoli omožila!« »No, ali si slišal, Kanfu?« zagode An. »Pri meni hoče ostati. Ne bo nič, Kanfu. Izberi si drugo ženo. Vsako ti dam, katero hočeš. Kar izberi si! Mlado, staro, suho, debelo, kar izberi!«

»Druge ne maram!« odkima Kanfu in žalosten izgine v džunglo. »Ne, kaj takega!« godrnja teta Anina. »Ko smo bile še mlade, smo morale vzeti moža, kakor je hotel oče. Če ne, nas je očka toliko časa tepel, da smo rekle: da. Zdaj pa si mladina lahko izbira moža. Joj, joj, kam je svet prišel!« »Mir!« zavpije An. »Mir in spat! Vsi!« »Marš, marš domov!« zavpije še Koko. Nemudoma so vse opice ubogale in poiskale svoja ležišča. Nad džunglo je legla noč...

STRAHOTE NOČI[uredi]

Nana in njeni prijatelji so polegli v svoji hišici po kotih. Objeli so se okrog vratu in zadremali. Starejše opice in opičniki pa so rajši splezali na drevje. Tam so si poiskali prenočišče med vejami. Tu je bilo varneje. Matere so odne¬sle svoje mladiče-dojenčke v duplino. Sedle so z dojenčki v naročju v hladne kote ter zibajoč zaspale. Tu je bilo še najbolj varno, ker so zunaj na drevju pa¬zili samci. Pred sovražniki bi jih branili.

An si je izbral drevo tik ob hišici mladičev. Le Kanafin ni mogel zapustiti mladičev. Zlezel je k njim v hišico in sedel k vratom. Pomaknil si je cilinder na čelo in kmalu zasmrčal. Tudi Koko seje pridružil mladičem. Izbral si je prostor na strehi med hlad¬nimi vejami. Skril je glavo pod perut. Nekajkrat je zagodrnjal, vzdihnil, pa mirno zaspal. Sredi noči se Kanafin nenadoma zbudi. Kaj ga ni nekaj zgrabilo za rame? Že hoče planiti na noge, da bi zbežal. A ustavi ga Nanin glas: »Jaz sem, jaz!« zašepeta Nana. »Kaj pa rogoviliš sredi noči?« se jezi Kanafin. »Ne morem spati,« pravi Nana. »Kanafin, kako se bojim. Tako tiho je vse! Povej mi kaj, da mi preženeš čas. Nisem več vajena spati v džungli!«

»Eh,« jo Kanafin poboža po glavi. »Revica ti, seveda, ko pa te toliko časa ni bilo doma! Ko se privadiš, boš že spala. Džungla je lepa! Le poglej, kako lepo svetijo velike kresnice. Vse je razsvetljeno. Glej, kako švigajo netopirji po zraku! In kako lep nočni metulj je splaval mimo! Pa tam daleč nekje... ali slišiš? Leopard se jezi.« »Slišim!« odgovori Nana in se še bolj stisne k dobremu Kanafinu. »Vse drugače se jezi, kot se jeze tisti, ki jih ima človek... Kaj pa, če pride leopard k nam?« »Seveda lahko pride! A le tedaj, če je zelo, zelo lačen. Nas se zveri nerade lotijo, veš! Nas se boje. Vedo, da nas je mnogo pa da branimo drug drugega. Če bi se nas lotil, bi ga napadli vsi samci s poleni in kamenjem.«

»Poglej,« se prestraši Nana in pokaže s prstom proti grmovju. »Tam se svetijo zelene lučke. Vse polno jih je. Sem pa tja se premikajo.« »To so pa hijene!« razloži Kanafin. »Iščejo mrhovino. Nas se boje. Če niso zelo lačne, se niti v bližino ne upajo. Danes vohajo tod, ker so opazile, da prenočujemo na tleh. Veš, ni bilo pametno, da nismo šli spat rajši med veje na drevju! Tam je bolj varno!«

»Nikoli več ne bomo tega storili!« obljubi Nana in se trese od strahu. »Že jutri poderemo hišico in si spletemo novo na drevju.« »Eh, le nikar ne obljubljaj ničesar,« se smehlja Kanafin. »Ko posije spet sonce, pozabiš na strah. Le nič se ne boj! Samci so gotovo že opazili hijene. Na straži stoje in če bi se preveč približale, bi padlo toliko polen nanje, da bi morale zbežati. Kar name se nasloni in zaspi!« Nana je naslonila trudno glavico na Kanafinovo ramo.

Tedaj pa, tedaj, joj, kaj je tako strašno zagrmelo preko džungle? Zagrmelo in zarjovelo, da so vsi planili na noge. »Lev!« se prestraši Kanafin in skoči kvišku. »Na drevje!« zavpije in že skoči na prvo vejo ter izgine med vejevjem.

Nana, Nana, k meni!« kriči An z drevesa in moli roko navzdol. »Že grem!« odgovori Nana in spleza po plezalki na drevo. V hišici je nastal strašen nemir. Mladiči skačejo drug čez drugega in se prerivajo. Vsak bi bil rad prvi zunaj. A godi se jim kakor ljudem, ko hočejo hitro priti skozi vrata. Zagozdijo se med vrati in nihče ne more na prosto. Pa se mladiči zaženo navzgor, razdrejo streho in zbeže na drevje iskat svoje starše in sorodnike. »Razbojniki, falotje, barabe,« se jezi Koko, ki se komaj izmota iz vej na strehi. »Koko, k meni!« kliče Nana. Koko pogleda navzgor in v mesečini zapazi svojo gospodarico. Sfrči na vejo in se stisne k Nani. Tudi on se trese.

Hrup se poleže. Nastane tišina. Vse posluša, vse čaka, kaj bo. Tedaj zarjove lev prav blizu. Džungla se trese od njegovega rjovenja. Potem pa zašumi in zapoka v grmovju. Mogočen lev skoči med drevje. Tik pred hišico se ustavi. Iz hišice mu najbrž še diši po mladih opicah. Strašno zarenči in udari s šapo po hišici. Rrrompompom — se hišica sesuje. Lev plane med kamenje in veje. Renči in išče. A v hiši ni nikogar. Opičice so še pravočasno zbežale. Na drevju se tišče svojih staršev in se tresejo. Starejše opice jih božajo in tolažijo. A so same tolažbe potrebne. Saj vedo, da ne more lev na drevo. A se le boje. Tako strašen je, tako grozen! Saj postane še slon nemiren, če ga zasliši. Prvi se ojunači Koko. PreVidno stopi na konec veje in pogleda navzdol.

Potem pa zavpije s človeškim glasom: »Lump, baraba, marš domov!« Lev se zdrzne. Presenečeno pogleda navzgor. Pozna človeški glas. Človeka se ne boji, a vendar se mu najrajši ogne. Človeka je težko premagati, ker je prekanjen. Najrajši čaka v zasedi. Z drevja ali za grmom skrit pomeri vate in kmalu je po tebi! Lev zarenči še enkrat in se počasi umika. »Razbojnik!« zavpije Koko še enkrat. Lev se bliskovito obrne, udari z repom po grmovju in že ga ni nikjer več. Tudi hijene so izginile.

»Koko nas je rešil!« zavpije Nana. »Živijo, Koko!« zavpijejo mladiči in plezajo po vejah proti Koku. Kmalu so zbrani okrog papige. Vsi hočejo pobožati ptiča. A Koko jih odganja s svojim hudim kljunom. Vsako roko uščipne, če se mu preveč približa. Pa ne zares. Le dela se jeznega. Sam sebi se zdi velik junak. Medtem se je noč že umaknila dnevu, kar naenkrat je sonce posijalo na vrhove dreves in razsvetlilo džunglo. Dan je, opice pa si še ne upajo z drevja. Še vedno jih je strah. Kdo ve, če se v grmovju še vedno ne skriva kaka nevarnost. Šele ko pregledajo veliki samci vse grmovje, si upajo tudi mladiči na tla. Na tleh so se začeli drug drugemu smejati. Kaj bi se ne! Vse oblekce so potrgali, ko so ponoči bežali pred levom. Nekaterim vise samo še cunje z ramen in bokov. Le Nana je še vsa lepa. Tudi Kanafinov cilinder je še vedno cel. Še vedno se lepo sveti. Tako si ga je Kanafin poveznil na glavo, da ga še sneti ni mogel več. Pa saj ga tudi ne mara sneti. Imeniten je v njem. Za nič na svetu bi ga ne dal. Tudi ko je stikal po džungli za hrano, ga ni odložil.


NEPRIČAKOVANI OBISK[uredi]

Sonce že močno pripeka. Vrhovi dreves se sklanjajo pred vročino. V gošči šume vlada polmrak. Tu si iščejo opice hrano. Stikajo po grmovjih za polži in hrošči, preobračajo kamenje, ker se tam skrivajo najslajše glistice. Te so slaščica. Ko se naveličajo te hrane, plezajo na palme po dateljne in po kokosove orehe. Po drevju leta Koko, si snaži perje in polglasno žvižga lepo pesem. Nenadoma prisluhne in dvigne glavo. Iztegne še vrat in pogleda navzdol. Od rečne strani se bliža tropa tujih opic. Spredaj vodnik. Velika opica je, večja od Ana. Kaže zobe in po prsih se bije, da kar bobni. To pomeni, da je jezen in da bi se rad pretepal. Opazil je Anovo družino in bi jo rad pregnal. A tudi Anovi stražniki so opazili vsiljivce. Hitro so splezali po drevju navzdol in povedali Anu, da se bližajo tuje opice. An se postavi na čelo svojih samcev. Ta dolina je njegova. Nobena druga opica ne sme v to dolino! Pogumno stopi sovražniku nasproti.

Ko se poglavarja zagledata, se začneta biti po prsih, da bi prestrašila drug drugega. Potem se spustita na tla in z roko tolčeta po zemlji. To pomeni: to je moje, tu bom jaz gospodar. Naenkrat pa pokažeta zobe, skočita pokonci in se zaženeta drug v drugega. Objameta se, se stiskata, se rujeta, si pulita dlako in se grizeta. Sovražnik je močnejši. An ne bo vzdržal. An je manjši in že star. A bori se kot lev. Pripravljen je dati življenje za svoj rod. A napadati ne more več. Samo brani se še. Moči mu pojemajo. Komaj še odbija udarce.

Tedaj Koko prevpije bojni hrup: »Barabe, falotje, razbojniki! Marš domov!« zakriči na vse grlo. Potem pa še oponaša streljanje: »Bum, bum.« Sovražniki se zdrznejo. Kaj pa je to? Saj to je človeški glas! Groza jih obide. Človeka se boje. Prvi hip obstanejo kakor odreveneli. Potem pa se obrnejo in zbeže, da se kar kadi za njimi. Nekateri po tleh, drugi po vejah od drevesa do drevesa. Tudi njihov vodja zbeži. Anovi samci zmagoslavno zarjovejo in jo uberejo za sovražnikom. Poženejo ga do reke in čez. Marsikateri izmed 'so¬vražnikovih opičnikov je padel zaradi gneče s plezalk v reko. Tam je utonil ali pa ga je požrl krokodil.

Ponosno se vrača An na čelu svojih vojakov. Na rami mu sedi Koko in kima z glavo, češ: ali me vidite? An položi ptiča Nani v naročje in ga poboža. »Koko priden, priden,« zapoje ptič in skrije glavo med peruti, da bi se odpočil. An pa spleza na svojo palmo, da bi tam malo zadremal. A komaj si uredi ležišče, že obstane kakor prikovan. Z izbuljenimi očmi strmi proti obali. Tam se je zasidrala velika ladja. Debela vrv jo veže na obalo. Z drugimi vrvmi pa je privezana na sidra. Na ladji je vse polno ljudi. Vsi so v belih oblekah.

»Ljudje so spet tu!« zavpije An. Vse opice skočijo pokonci. Ne meneč se za vročino, splezajo na drevje ter se poženejo na veje. Skačejo z veje na vejo, dokler ne dosežejo roba džungle. Od tu se dobro razločijo ljudje na ladji. »Mirni in tihi bodimo!« veli An, ki se je skril med veje prvega drevesa. V hipu je v vejevju vse tiho. Opice se nepremično drže vej in iztegujejo vratove proti morju. Ljudje so spustili čolne v morje, sedli vanje in zaveslali proti obali. »K nam gredo!« se zdrzne Kanfu. »Pripravite se na boj!« ukaže An in hoče odlomiti debelo vejo, da mu bo orožje. »Stojte!« zavpije tedaj Nana za Anovim hrbtom. »Človeka ne premagamo. Premočan je, Prijazno ga moramo sprejeti, pa nas bo pustil pri miru. Le meni prepustite! Jaz že vem, kako je treba ravnati z njim. Mladiči, tovariši moji, za menoj!« In že skače Nana po vejah proti domu. »Ujeli te bodo in odpeljali!« ugovarja An. »Ne bodo me, nič se ne boj!« odgovori Nana, ki je že na tretjem drevesu. »Le tu počakajte!«

Nana hiti proti domu. Vsi mladiči za njo. Napol se boje, napol pa jih žene radovednost, kaj bo. Doma si nekoliko popravijo obleke, se našemijo z vsem, kar jim je še ostalo od plena, se pogledajo v zrcalo, vzamejo lajno in se postavijo v vrsto.

Nana odpre sončnik in zakliče: »Koko, Koko! Kje je Koko?« A Koka ni. Ko sta nastala krik in vrišč zaradi ladje, je zapazil v džungli pre¬lepo papigo. Bila je istega rodu kakor on. Zletel je hitro k njej. Nekaj časa sta se pogovarjala, potem pa skupaj zletela v džunglo. Najbrž sta šla tja, kjer se zbira ves njihov rod. Koko ni bil že dolgo med svojimi. Zato mu ne smemo za¬meriti, če je pustil opice na cedilu. Ko je Nana spoznala, da Koka ne prikliče, se obrne proti obali in reče: »Za mano!«

Vsa procesija mladičev stopa za njo. Izmed starih je edini Kanafin med njimi. Koj za Nano stopa in vrti lajno. Za njim skačejo ostali mladiči in skušajo hoditi, kakor ukazuje godba iz lajne.

Medtem so se ljudje že izkrcali. Obstanejo ob ostankih zabojev na obali in se pogovarjajo. Pa zaslišijo godbo in zagledajo čudno procesijo opic. Nekaj časa strme v našemljene opice, potem pa se začno smejati na vse grlo. To je Nani všeč. Vedela je, da se človeka ni bati, kadar se smeje. V cirkusu so se ji vedno smejali. Nato pa so ji dali slaščice. Nana obrne glavo in de tovarišem, ki so se obotavljali: »Smo že zmagali! Kadar človek meketa kakor koza, je dobre volje in hoče biti z vsemi prijatelj! Le naprej!« In ves trop opic stopi naprej. Že so čisto blizu ljudi. Nana polaga roko na srce, se priklanja in meče poljubčke. Opice jo oponašajo. Kanafin vrti lajno, da mu pot curlja z obraza. Ljudje se tako smejejo, da se drže za trebuhe.

Potem pa stopi največji človek proti Nani, seže v žep in ji ponudi slaščico. Nana se prikloni, vzame in poje. Tudi drugi stopijo bliže in dele slaščice. Opičice se pomešajo med ljudi, se puste božati in nekatere tudi nositi v naročju. A kaj je to? Ljudje nočejo več položiti opic na tla. Stisnejo jih za roke in noge in beže z njimi proti morju. Mladiči vpijejo. Hočejo gristi, a človek jih drži pretrdo. Hočejo praskati, pa tudi ne morejo — človeške roke so kakor klešče. Jokajo — prosijo, nič ne pomaga! Ljudje tečejo s plenom proti čolnom, skočijo vanje in že odveslajo. Dvajset najlepših mladih opic so ljudje ukradli. Ostale opičice so prestrašene zbežale proti džungli. Med potjo so srečale stare samce, ki so tekli na pomoč s koli in kamenjem. A vse se je zgodilo prehitro. Preden so se stari samci zavedeli, kaj se godi, so ljudje že bili v čolnih.

Divje se An bije po prsih, zvija se potleh in si puli dlake. Potem skloni glavo in se vrne domov. »Saj sem vedela, da bo prišla nova nesreča nad nas!« ga sprejme teta Anina. A nihče ji ne odgovori. Vsem je hudo. Tiho in potrto so se vrnili Anovi vojščaki. Zadnji stopa Kanafin z lajno okrog vratu. Pa je ne vrti. Na ves svet je jezen. Ko pride na ploščad, si sname lajno in jo trešči med skale. Lajna za¬stoka, se zakotali med kamenje in vsa razbita umolkne za zmeraj.

Še nikoli ni bil Anov rod tako žalosten. Opice matere so si pulile dlako, se prijemale za glavo in glasno jokale za svojimi otroki. Samci so škripali z zobmi, tekali po drevju proti obrežju in grozili s pestjo. Najrajši bi se pognali na ladjo in napadli zlobneže.

Proti večeru se je vrnil tudi Koko. Iskal je vsepovsod svojo gospodarico. Ni je našel nikjer. Kmalu je spoznal, kaj seje zgodilo. Jezno vpijoč in zmerjajoč je zletel proti ladji. Letal je okrog nje in vpil: »Razbojniki, falotje, barabe!« Tako je vpil, da so vsi ljudje pritekli na krov pogledat, kaj se godi. Ko so spoznali, da tako vpije papiga, so skušali zvabiti Koka na krov. A Koko se je dvignil še više in vpil in zmerjal na vse pretege. Na ladji so se oglasili psi. Zavreščale so še ujete opice. Nastal je vik in krik, da je kar bobnelo v ušesih ljudi. Zato je največji človek dvignil puško in ustrelil. Zzzz, je švignila krogla prav mimo Kokove glave.

»Baraba, lump!« je zakričal Koko in odletel v gozd. Tam je poiskal Ana in mu sedel na rame. An gaje božal in mu govoril: »Nano so mi vzeli, Nane ne bo več nazaj. Joj, prejojl« Debele solze so mu tekle iz oči in močile lepo Kokovo perje. Nana in njeni tovariši so medtem čepeli na ladji v veliki kletki. Vse telo jih je bolelo. Koso se branili, sojih ljudje tepli. Najbolj je bila tepena Nana, ker se je najbolj branila. Opraskala je največjega moža po nosu. V hipu je bil ves krvav po obrazu. Veliki mož se je razjezil in jo neusmiljeno našeškal s šibo, ko so prišli na ladjo. Potem jo je vrgel v kletko in ji še dolgo grozil s pestjo. Nana je skočila na mrežo kletke in se mu ves čas pačila. Kmalu so ljudje zaprli še druge mladiče v kletko in zapahnili mrežasta vratca. Nato so poslali pred kletko še pse, da čuvajo opice. Ti psi so bili zelo hudi. Kazali so zobe, strmeli v opice in venomer so lajali. Če je katera stegnila roko skozi mrežo, so jo takoj zgrabili z zobmi. Marsikatero so ranili. Eni so celo odgriznili pol repa.

Ko se je stemnilo, so ljudje odpeljali pse. »Saj ne moremo spati ob takem hrupu!« so dejali. Sedaj so male opice zaprle oči, da bi zaspale. Le Nana ni mogla zaspati. Ko so psi odšli, je počasi potisnila roko skozi mrežo. Tipala je z roko okrog in dotipala zapah na vratih. Morda se ji posreči odpreti kletko. A zapah se ni premaknil. Vlekla je in vlekla, a vse zaman. Ža¬lostna je naslonila glavico na mrežo in tiho jokala še dolgo, dolgo...

Nenadoma, sredi najtemnejše noči se je zdrznila. Kaj se plazi po vrvi, s katero je bila ladja privezana na obalo? Ali ni to črna postava opice? Nana se dvigne na prste, da bi bolje videla. Temna postava pleza neslišno po vrvi navzgor proti ladji. Se že drži za ograjo. Kako se svetijo njene očke, ko švigajo po krovu! »Št, št!« zašepeta Nana.

Temna postava prisluhne. Potem pa stopi prav previdno na krov. Plazi se ob ograji vedno bliže. Ko pride do kletke, spozna Kanfuja, »Kanfu? Ali si ti?« zašepeta Nana. »Jaz sem! Le tiho!« odgovori Kanfu. »Ves večer in pol noči sem premišljeval, kako bi ti pomagal. No, pa sem prišel. A kako naj vas rešim skozi mrežo? Ne da se ne zgristi, ne raztrgati!« »Da se pa odpreti!« zašepeta Nana in iztegne roko skozi mrežo. »Glej, tu je taka priprava, ki drži vrata zaprta. Sem že sama hotela odpreti, a so moje moči prešibke. Poizkusi ti, ki si močan!« Kanfu je otipal zapah. Potem ga je prijel z obema rokama in se še z nogami uprl ob kletko. Zapah je zacvilil in se premaknil.

»Še malo, še malo!« je bodrila Nana. Kanfu se upre z vsemi močmi. Zapah je popustil in vratca so se odprla. »Ah, svobodni smo!« je vzkliknila Nana. »Pst, tiho!« Spodaj so zalajali psi in neke duri so se odprle.

»Joj, izdani smo!« je kriknila Nana, ki je zaslišala korake človeka. Hitro je potegnila Kanfuja k sebi v kletko in priprla vratca. Po krovu so zadoneli koraki ladjinega čuvaja. Zazdelo se mu je, da nekaj ni v redu, pa je prišel pogledat. Tudi mimo kletke je prišel in videl, da opice spe.

»Morda je bila podgana!« si misli čuvaj. Pomirjen se poda spet pod krov mirit pse. »Sedaj!« zašepeta Nana in budi tovariše. Mladiči začudeno odpirajo oči in dolgo ne morejo razumeti. Ko pa spoznajo, da se jim bliža rešitev, se vsi hkrati prerinejo iz kletke.

»Kam pa zdaj?« so vprašali. »Po vrvi!« kaže Kanfu. »To je edina pot!« Vse opičice so se zgnetle tja, kjer je bila privezana vrv za ladjo. »Najprej naj gre Nana!« ukazuje Kanfu. »Ne, jaz grem zadnja!« odgovori Nana. »Jaz sem vsega kriva, zato grem zadnja!« »Zadnji grem jaz, ker sem najmočnejši!« odgovori Kanfu.

Skoraj bi se bili skregali. K sreči se je mladičem mudilo. Niso hoteli čakati. Drug za drugim so se prijeli za vrv in se pognali čez krov. Zaprli so oči, da ne bi videli valov, in hitro plezali proti obali.

Pod krovom so zopet zalajali psi. Zadnji mladič se je spravljal na vrv, ko so zaškripala vrata in se je tropa psov pognala na krov. »Nana, hitro na vrv!« zavpije Kanfu in se obrne proti psom, da bi jo branil. Nano obide grozen strah. Z enim skokom se požene čez ograjo in zgrabi za vrv, Kar po dveh steče po njej proti bregu. Tudi Kanfu je hotel skočiti za njo. A eden izmed psov mu je bil preblizu. Kanfu pokaže zobe, zakriči in bliskovito iztegne roko. Psa zgrabi za rep. Potem dvigne cvileče ščene in ga zažene čez krov v morje. To ga je rešilo. Psi obstanejo in si ne upajo naprej. Kanfu skoči sedaj čez krov in se oklene vrvi. Spretno pleza in skoraj dohiti Nano. Pod njima plava pes in cvili na vse pretege. Na krovu se prikaže čuvaj. V rokah ima puško. Kmalu spozna, kaj je. Dvigne puško in ustreli. »Ojojl« zavpije Kanfu. »Zadet sem. Ene noge ne morem več rabiti. Nana, kar sama se reši s tovariši. Jaz bom kar v morje padel in umrl.«

A že je Nana pri njem in se ga oklene: »Ne, Kanfu, predragi, ne! Ne smeš umreti! Sedaj ne smeš! Le name se nasloni, saj breg ni več daleč!«

Kanfu uboga. Stiska zobe, da bi ne stokal od bolečin, in se naslanja na Nano. Počasi se bližata obali. A je tudi že skrajni čas, kajti nebo že žari in na ladji je že vse živo. Kanfu in Nana sta se na obali objela in tako počasi stopata proti domu. Nič se ne zmenita ne za vpitje, ne za streljanje na ladji. Pri prvih drevesih pragozda srečata Ana in vse samce bojevnike.

An objame Nano in ji govori lepe besede. Ko pa pridejo na ploščad, se Nana iztrga iz objema: »Kanfu je ranjen, obvezati ga moram!«

In je raztrgala obleko ter obvezala prijatelja, kakor je videla, da delajo ljudje z ranjenci. Iz rane na Kanfujevi nogi ni več curljala kri. Sedaj so še drugi mladiči potrgali svoje obleke in jih položili pred Kanfuja. Saj tudi niso marali več človeških cunj. Kmalu so bili spet prave opice. Le Kanafin ni hotel žrtvovati svojega cilindra.

Nana se ni več ganila od Kanfuja. Njegovo glavo si je položila v naročje, ga božala in ga tolažila. Ko je sonce vzšlo, je prifrčal k njej še Koko. Sedel je Nani na rame in se dobrikal: »Pridna Nana, pridna!«


V NOVO ŽIVLJENJE[uredi]

Sončni žarki so posijali na vrhove dreves in jih pozlatili. Iz doline se dvigajo megle. Z morske strani zapiha rahel veter. Prinaša klokotajoče glasove valov. Tropa belih galebov se kopa v prvih žarkih zlatega sonca. Nemirno vpijejo, najbrž jim ni všeč, da se je prikradla tuja ladja v njihovo domovino.

Nana še vedno čepi na ploščadi. V naročju drži Kanfujevo glavo in jo boža. Kanfu je zaspal. Globoko diha in na smeh se drži. Sanja lepe sanje. »Ali spi?« vpraša teta Anina in se približa. »Spi,« se nasmehne Nana. »Rana mu ne krvavi več. Ozdravil bo, kajne, teta Anina?« »Seveda bo, če boš ti skrbela zanj!« prikima Anina in poboža Nano. »Kaj če bi še ti zadremala? Vso noč nisi nič spala. Bom jaz skrbela zanj.« »Ne, ne,« se brani Nana. »Če se le premaknem, se takoj zbudi. Pusti, teta, saj nisem zaspana.« »Ti moja dobra Nana!« zašepeta Anina in pomigne Anu, ki gleda s palme navzdol na hčerko. Pomigne mu, kakor bi hotela reči: Ali vidiš? An se nasmehne. Ne reče pa nič. »Spet gredo!« se tedaj nekdo oglasi. V vejevju zašumi, veje zapokajo in Kanafin prifrči na tla. »Spet gredo!« zasopiha. »Hudobni ljudje so spet prišli na obrežje. Mreže imajo s seboj in pse!«

»V boj!« zavpije An in naglo spleza na tla. Tam si naloži celo breme debelih polen v naročje. Z eno roko si jih stiska k telesu, z drugo in z nogami pa pleza hitro kakor veverica po vejah proti obrežju. Za njim se usuje vse, kar je zdravega v opičjem rodu. Samci so oboroženi s kamenjem, vejami, krepelci in blatnimi kepami. Vsak je zgrabil, kar mu je bilo najbliže. Strašno so jezni! Škripljejo z zobmi in iz oči jim švigajo bliski. Danes bo človek spoznal, kaj zmorejo razdražene opice!

Zaradi krika se je zbudil tudi Kanfu. Takoj je spoznal, kaj se godi. Skoči na noge, da bi tudi on šel v boj. A takoj zastoka od bolečin in sede. »Tu ostani, Kanfu!« mu govori Nana. »Bodo že drugi pregnali hudobne ljudi! Ujeli bi te. In kaj naj počne Nana brez tebe?« Kanfu vzdihne in uboga. Napol posluša Nano, napol napenja ušesa proti morski strani. Tam se je že vnel srdit boj. Ljudje so počasi stopali proti džungli. Ko so prišli do prvih dreves, so izpustili pse. Lajajoč so se psi razkropili med drevje. A tedaj se usuje nanje ploha polen, kamenja, vej in blata. Psi se ustrašijo in zdirjajo k svojim gospodarjem, Tam si ližejo rane in začudeno gledajo svoje gospodarje. A sedaj začne tudi nanje leteti vse mogoče. Dvignejo puške, da bi streljali, a sovražnika ni nikjer. Med gostimi vejami je skrit. Ni kam meriti. In kamenje pada vedno gostejše in z vseh strani. Začudeno čakajo ljudje in psi, kaj bo ukazal njih vodja, veliki mož v beli obleki. Ta pa ni nič manj presenečen. In ko mu debel kamen zbije klobuk z glave in ga rani na čelu, zavpije: »Nazaj!«

Vsa tropa ljudi in psov se umakne proti obali. Tam, kjer jih kamenje ne more doseči, se ljudje ustavijo in se posvetujejo. Marsikdo je odnesel bolečo buško iz boja. Najhuje se je godilo psom. Skoro vsi so ranjeni. Nekateri kar vlečejo ranjene noge za sabo, Leže na tleh in si ližejo rane.

»In vendar jih moramo ujeti!« se odloči veliki mož. — »Naženite pse!« Spet se je zagnala tropa psov proti pragozdu. Za njimi so šli ljudje. A bolj narazen so stopali in bolj oprezno. V rokah so držali mreže. Psi so že bili skoro ob robu pragozda, ko se zgodi nekaj nezaslišanega. S prvega drevesa se zakotali nekaj rdečega. Skače z veje na vejo in prileti na tla, Tu se še nekajkrat zavrti in obstane. Bil je Kanafinov cilinder. Kanafin je po nesreči butnil z glavo ob vejo. Veja mu je snela njegov prelepi ponos in ga vrgla na tla.

Kanafin gleda z drevesa na svoj cilinder in ne ve, kaj bi storil. Pa se pogumno odloči: Počasi spleza navzdol od veje do veje. Kmalu je na tleh. Ne meneč se za pse, stopa počasi in z dvignjeno glavo proti svojemu cilindru, ga pobere, ga s komolcem osnaži in si pokrije z njim glavo. Nato se obrne in počasi izgine v goščavi,

Vsi so obstali z odprtimi usti. Opice in ljudje. Kaj takega pa še ne! Tako junaštvo, taka neustrašenost! Kaj podobnega še niso doživeli. Še psi so prvi hip obstali kakor prikovani. Z velikimi očmi so strmeli v Kanafina, dokler ni izginil. A potem so kakor na ukaz zalajali in se pognali za njim.

Kanafinovo junaštvo pa je opogumilo ves rod. Iz tisočerih grl je zakričalo, zacvililo in zahrkalo. V vejah je zašumelo in zapokalo. In namesto kamenja, krepelc in vej se je usula na pse toča razdraženih opic. Toliko jih je bilo, da so pokrile vso tropo psov, Grabile so pse za repe, jih vlekle za noge in jih grizle. Psi SO cvilili, se otepali, se valjali po tleh in skušali zbežati v varstvo ljudi. Lju¬dje jim niso mogli pomagati. Če bi streljali, bi lahko namesto opic zadeli pse. In opic je bilo preveč. Če bi jih preveč razdražili, bi lahko napadle še ljudi. Zato so se ljudje hitro odločili. Zažvižgali so psom in zbežali proti obali. Tam so hitro poskakali v svoje čolne in odveslali proti ladji. Psi so se otepali sovražnika, kakor so mogli. Posrečilo se jim je, da so se otresli opic. Divje so začeli bežati proti morju. Planili so v morje in plavali proti ladji. Opice so jih s kamenjem še v morju zasledovale. Šele ko je na ladji počil strel, so se umaknile v gozd. Tam so se spet oborožile in čakale na nov napad.

A napada ni bilo več! Koso ljudje potegnili pse iz morja na krov, so dvignili sidra, presekali vrv, ki je vezala ladjo na breg, in odpluli. Od nekod je tedaj prifrčal Koko; zaplaval je v zraku in vpil na ljudi: »Razbojniki, barabe!«

»Zmaga, zmaga!« so vpili samci, ko so opazili, da jo je človek popihal. Plesali so od veselja in tekli na ploščad pravit veselo novico. Tam so se objeli stari in mladi. Potem pa so z ostanki oblek obvezali ranjence. Teh ni bilo mnogo. In tudi rane niso bile prehude. Tu pa tam so psi koga ogrizli, a k sreči ne prehudo.

»No, Nana,« se nasmehne An, ki je imel največ obvez, da je bil videti kakor vojščak v bolnici. »No, Nana, kaj praviš sedaj o ljudeh? Tako si jih včeraj še hvalila!« »Kaj naj rečem ?« odgovori Nana. »To pravim, da je moj Kanfu vreden več kakor vsi ljudje skupaj! Tega pa včeraj še nisem vedela! Kanfu je dober, to danes vem. O človeku pa nikoli ne veš, ali je dober ali hudoben!« Še ni minil teden dni, ko je Kanfu že šepal okrog. Nana pa ni čakala, da bi popolnoma ozdravel. Poročila se je z njim in mu postala dobra ženica. Ko so dateljni na novo dozoreli, je že zibala ljubkega mladiča in mu govorila: »Sinček ti moj, če boš priden, ti povem zgodbo o mamici, ki je med ljudmi plesala po vrvi. Pa o zeleni papigi, ki se je imenovala...« »Koko, priden Koko,« se tedaj oglasi papiga z drevesa. »O meni pa ne boš nič povedala, kaj?« je vsakokrat vprašal Kanafin, ki je še vedno čistil s komolcem svoj cilinder. Cilinder je bil sicer že zelo oguljen in od dežja spran. A Kanafin bi se od njega ne ločil za nič na svetu. Če bi bilo treba, bi ga šel še enkrat iskat med sovražnike.

»Da more biti star opičnik tako nečimrn!« se jezi teta Anina in zmiguje z glavo. »Pusti mu veselje! Saj nam je prav on s svojim cilindrom vlil poguma v srca takrat, saj veš!« ga brani An in spleza na svoj stari prostor.

»Pa naj mu bo, nečimrnemu kosmatinu!« mrmra za njim teta Anina. Potem pa pogleda okrog sebe, če je kdo ne opazuje, in smukne v gosto grmovje. Tam izgrebe izpod listja zrcalce, ki ga je izgubila ena izmed opičic, in uživa, ko gleda, kako se v njem zrcali njen nagubani obraz...


Viri[uredi]

Nana, mala opica