Na skalnatej obali razvalina stoji,
Kjer Dunav veličastni šumé se tje vali;
Tu blesketal se v solnci nekdaj ohol je grad,
V njem bival blizu Turške kristjan, Slovan bogat.
Imel je blago ženo, nje srce vse častí;
Imel je hčer prekrasno, ki daleko sloví.
Hči videla pomladi je komaj trikrat pet,
A viteški mladeneč že vsak za njo je vnet.
In poleg lepe hčerke igral je bratec mlad,
Skakljal je po livadah, nabiral cvet in sad;
In sestra, rajska slika varuha angelja,
Ga kliče, nežno svari ter mu rokó poda.
In ko večerno solnce na gradu križ zlati,
In na oboku neba se zarija žari:
Sta zopet doigrala sestra in mladi brat,
Zapuščata livade in vračata se v grad.
A tu jeklena roka zagrabi divno hčer,
En krik, en vik obupen, — in več je ni nikjer;
In fantek, bled, preplašen, kakor pregnana zver,
Do grada naglo teče, prispeé do glavnih dver.
Tu „oče! mama!“ vikne, da v gradu zaječi,
Opešan pade, vzklikne: Zdaj sestrice več ni!
In oče praša, prosi, a fantek se ihtí,
In pol z rokama kaže, kar pol izgovorí.
Zdaj vzame oče puško, opaše dragi meč,
Zajaha konja belca, ga kakor blisk podéč;
In prav na turškej meji roparje dohiti,
In z njimi v boj obupen, v krvav se boj spusti.
Na prvega nameri ... v krví leži ubit;
Po drugem z mečem mahne, razkolje ga srdit;
In tretjega zabode, da zgrudi se na tla,
Raz konja nezavestna ž njim pade deklica.
Zdaj burje piš nastane, hrastovi se šibé,
Valove Dunav meče, šumí, buči in vre;
Čelado sname oče in valček v njo vlovi,
Ko hčerko ž njim pomoči, vrnó se jej moči.
Ta otca se oklene, molčé na njem visi,
In burja se poleže, večernica blišči;
Zdaj oče hčerko k sebi na konja posadi,
V objemu ljubke srečen v svoj grad domú hiti.
Ko gradu se približa, ga že pokriva noč;
Raz konja hčerko sname, ta biser svoj cvetóč,
Ž njo h gradu gori stopa s ponosom vsaj peljá
V naročje ljube žene otroka dragega.
Ko stopnice doseže, nebo se zažari,
Iz strehe plamen švigne in v ognji grad stoji;
Na vrata s puško trešči, železni klin spusti, —
Iz ognja ženo reši in k hčerki ž njo hiti.
Sedaj v obupu tihem objamejo se vsi,
In grad strašanska baklja, puhti, pokljá, gori;
A kakor grom z nebesa, ki trešči v jasni dan,
Zavpije bleda mati: „Moj otrok! moj Milan!“
In oče, lev v obupu, se v ognja žar spusti,
Kjer fantek zla ne sluti in v sladkem miru spi;
Z močjo ulomi vrata, s srčkom vèn beži,
Za njim se vdere streha, in Dunav zabuči.
In razoglav pred Bogom, otroka gor držéč,
Spusti se na kolena, med svojimi moléč:
Sedaj, moči sovražne, končajte kar imam!
Zaklade sem najdražje otel, iztrgal vam!
