Najlepši zaklad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Najlepši zaklad.
T. Turkuš
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1880; Slovenske večernice, 36
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na skalnatej obali razvalina stoji,
Kjer Dunav veličastni šumé se tje vali;
Tu blesketal se v solnci nekdaj ohol je grad,
V njem bival blizu Turške kristjan, Slovan bogat.

Imel je blago ženo, nje srce vse častí;
Imel je hčer prekrasno, ki daleko sloví.
Hči videla pomladi je komaj trikrat pet,
A viteški mladeneč že vsak za njo je vnet.

In poleg lepe hčerke igral je bratec mlad,
Skakljal je po livadah, nabiral cvet in sad;
In sestra, rajska slika varuha angelja,
Ga kliče, nežno svari ter mu rokó poda.

In ko večerno solnce na gradu križ zlati,
In na oboku neba se zarija žari:
Sta zopet doigrala sestra in mladi brat,
Zapuščata livade in vračata se v grad.

A tu jeklena roka zagrabi divno hčer,
En krik, en vik obupen, — in več je ni nikjer;
In fantek, bled, preplašen, kakor pregnana zver,
Do grada naglo teče, prispeé do glavnih dver.

Tu „oče! mama!“ vikne, da v gradu zaječi,
Opešan pade, vzklikne: Zdaj sestrice več ni!
In oče praša, prosi, a fantek se ihtí,
In pol z rokama kaže, kar pol izgovorí.

Zdaj vzame oče puško, opaše dragi meč,
Zajaha konja belca, ga kakor blisk podéč;
In prav na turškej meji roparje dohiti,
In z njimi v boj obupen, v krvav se boj spusti.

Na prvega nameri ... v krví leži ubit;
Po drugem z mečem mahne, razkolje ga srdit;
In tretjega zabode, da zgrudi se na tla,
Raz konja nezavestna ž njim pade deklica.

Zdaj burje piš nastane, hrastovi se šibé,
Valove Dunav meče, šumí, buči in vre;
Čelado sname oče in valček v njo vlovi,
Ko hčerko ž njim pomoči, vrnó se jej moči.

Ta otca se oklene, molčé na njem visi,
In burja se poleže, večernica blišči;
Zdaj oče hčerko k sebi na konja posadi,
V objemu ljubke srečen v svoj grad domú hiti.

Ko gradu se približa, ga že pokriva noč;
Raz konja hčerko sname, ta biser svoj cvetóč,
Ž njo h gradu gori stopa s ponosom vsaj peljá
V naročje ljube žene otroka dragega.

Ko stopnice doseže, nebo se zažari,
Iz strehe plamen švigne in v ognji grad stoji;
Na vrata s puško trešči, železni klin spusti, —
Iz ognja ženo reši in k hčerki ž njo hiti.

Sedaj v obupu tihem objamejo se vsi,
In grad strašanska baklja, puhti, pokljá, gori;
A kakor grom z nebesa, ki trešči v jasni dan,
Zavpije bleda mati: „Moj otrok! moj Milan!“

In oče, lev v obupu, se v ognja žar spusti,
Kjer fantek zla ne sluti in v sladkem miru spi;
Z močjo ulomi vrata, s srčkom vèn beži,
Za njim se vdere streha, in Dunav zabuči.

In razoglav pred Bogom, otroka gor držéč,
Spusti se na kolena, med svojimi moléč:
Sedaj, moči sovražne, končajte kar imam!
Zaklade sem najdražje otel, iztrgal vam!