Ko je še Kristus gospod Bog
iPo zemlji potoval olcrog '
Kot siromak in nepoznan,
Prišel je tudi neki dan.
Ko solnce je zapadalo,
Pred liočo revno, majheno.
Pak prosi, da bi ga sprejeli,
Ter ga čez noč pod streho vzeli.
Pošteni mož mu dà roko :
„Sicer res malo le imam,
A kar imam, rad bratu dam;
Co le no bode tu pri nas
Celo prežalostno za vas,
Ker sreča je od nas zbežala,
In sama žalost nam ostala".
Pa Kristus mu odgovori:
^Spoštujmo bolečino vsi!
Saj bolečina Bogu .služi.
Ker duše čisti, ž njim jih druži.
Hvaležen bom Vam vsaki čas.
Če smem počiti dans pri Vas".
Se gospodar večerjo dà,
In Kristus ž njo se okrepča.
Potem se vleže in zaspi,
In zjutr.ij, ko se prebudi,
Veli: „BÌlà je dobra noč,
Imajo udje novo moč
Za dolgo in za težko pot ;
Al' da za toliko dobrot
Vam vrnem kaj, povejte mi.
Kaj nek Aas peče, žalosti,
Zakaj \ as srce tak boli?
S hvaležnosti vedet' želim,
Da zopet Vas razveeelim". ,
In žena mu odgovori:
„0j za vračilo nama ni;
Al' dete najino edino
Trpi naznano bolečino,
In huda smrt ga bode vzela.
Pa tega, kar bi jaz želela ,
Mi Vi ne morete storiti.
Ne more mi se izpolniti ;
Edina moja želja:
Da dete še enkrat smehlja".
Tali toži žena žalostna.
Gospoda k detetu peljà,
Oj liak je bolno in bledo!
Al' ko odpre kalno oko
Ter ga v zveličarja upre,
Zvedri se mu, nasmeje se,
Ter se smehlja tako sladko
Ter se smehlja tako ljubo,
Kot da nebeški žark iz raja
Nedolžne ustnice obdaja.
Obema srce zaigra.
Veselja njima trepeta.
In vsak gospoda pogleduje,
Ta pak presrčno se raduje.
Neviden hodi Kristus še
Po hišah, kočah sera in tje.
Bolehno dete kjer leži,
Kjer mati jolca in bedi:
Tje tiho, krotko se spusti;
Nasmeje dete se sladko.
In zdravo je, al' pa sabo
Gospod odnese ga v nebo.
