Najlepši biser
| Najlepši biser. Anonimno |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.
[uredi]Angela je bila uboga deklica. Mati njena je bila vdova in že dolgo časa bolehna. Dobri ljudje so ji pomagali, da se je Angela izšolala in priučila šivanju. Sila je bila prikipela že do vrha. Vse, kar je mati prihranila, je večinoma pošlo in sedaj bi bile v največji siroščini, da ni Angela z marljivim šivanjem za-se in za svojo mater prislužila najpotrebnejšega.
Angelo so poznali ljudje kot dobro deklico. Bila je vpisana v družbo Marijinih otrok. Zato je tudi rada molila in vsaki dan zgodaj zjutraj hodila k sv. maši. Točno ob svoji uri pa je bila že vselej pri delu. Povsod so jo radi imeli, kamor je prišla, ker je delala lepo in ceno in ker ni nikomur napravila nobenih sitnostij. Tiha je bila in z vsem zadovoljna.
Bližal se je praznik brezmadežnega spočetja Matere božje, velik praznik za vsakega katoličana, posebno imeniten pa za otroke Marijine. — Sklenile so letos deklice te družbe, da napravijo za kip brezmadežnega Spočetja dragoceno kronico. Ker je imela družba mnogo udov, pričakovali so po pravici obilnih doneskov. Tudi Angela je poznala svojo dolžnost v tem oziru. Ona, dasi revna, ni hotela zaostati za drugimi. Marsikatero noč je v ta namen delala do nenavadno pozne ure. Marsikedaj bi si bila rada kaj novega napravila pri obleki, a misel, da mora hraniti za kronico, jo vselej premagala, da je prihranjene denarje spravljala v denarnico. Dasi so bili njuni zaslužki le bolj skromni in dasi je morala ž njimi skrbeti za mater in za-se, vendar je v nekaterih mesecih prihranila deset goldinarjev.
Proti koncu meseca novembra pride k njej prednica družbe Marijinih otrôk, ki je imela naročilo pobirati pri udih denar za kronico.
»Angela, od tebe tudi še nisem nič dobila za kronico,« reče ji prednica, »ali nimaš tudi ti majhnega darila za Marijo?«
»Še nocoj,« pravi Angela, »ko se vrnem z dela, prinesem ti, kar sem nahranila v ta namen.«
»Dobro, dobro! Da je le nekaj. Saj veš, veliko ne zahtevam, a vendar od vsacega nekaj. — Torej zvečer, Angela, se vidimo. Z Bogom!«
»Gotovo, gotovo!« poslavlja se Angela od predstojnice.
Vsa trudna prišla je Angela zvečer domov, a nocoj nič ni čutila svoje utrujenosti. S posebnim veseljem štela je desetice in goldinarje, katere si je z varčnostjo in posebno pridnostjo prihranila v zadnjem času. O tem denarju celo materi ni povedala. Ne sicer zato, da bi skrivala pred njo, ker skrivnostij pred materjo dobra hči ne sme imeti nobenih; pač pa si je mislila, da bi ne bilo prav, ko bi se s tem hvalila svoji materi. Skrivaj je hotela storiti to dobro delo upajoč plačila od nebeškega Očeta, kateremu so znana tudi najbolj skrita dobra dela.
Po skromni večerji se urno odpravi na pot.
II.
[uredi]Mrzla jesenska burja je brila okrog voglov po mestnih ulicah. Ljudij je bilo malo na cesti. Vsak, kdor je le mogel, umaknil se je neprijetnemu pišu, ker proti njegovi sili najboljša obleka ne izda veliko.
Iz hiše tam doli na koncu mesta, že precej oddaljene od druzih hiš, čuje se glasno ihtenje in kričanje.
»Ne bodite vendar tako neusmiljeni! Prosim vas lepo, potrpite še nekaj časa z menoj, vse vam bom pošteno poplačala, kakor do zdaj še vselej. — Ako nimate z menoj usmiljenja, vsaj nedolžnih otročičev se usmilite, ki nista nič zagrešila, kam hočem ž njima v to mrzlo burjo, saj mi zmrzneta čez noč.« Tako je ihtela neznana žena.
»Meni nič mar,« začuje se odurni moški glas, »kdor ne plača stanovanja, ne trpim ga pod svojo streho. Jaz nimam hiše za lačne potepuhe, ampak za ljudi, ki pošteno plačajo. — Le urno se mi spravite iz hiše, sicer sem prisiljen, vas kar siloma vreči na ulico. — Hej, Jurij, pojdi sem, da pomečeva skozi vrata šaro teh ljudij; čemu bi nam zastonj delali nadlego?«
In tako se je zgodilo. Dasi je mati na kolenih prosila brezsrčnega skopuha, naj še do jutri ž njo potrpi, dasi sta nedolžna otročiča, videč, kako da joka mati, plakala tako milo, da bi se moralo risu omehčati srce, vse nič ni pomagalo pri grdem človeku, ki je bil brez srca in katerega bog je bil denar.
Postelja, mizica, par polomljenih stolov, nekaj posode, vse to je bilo v par trenotkih na ulici. Naposled gospodar prime še nesrečno mater ter jo z otrokoma vred porine na cesto in jezno za njimi zaloputne z vratmi.
»No, sedaj bo vendar mir pred temi nestrpnimi berači, ki so le v nadlego, a se ne zmenijo, da bi plačali, kar so dolžni.«
»Grdo si naredil s sirotami in bojim se, da se bo kedaj še našim otrokom tudi tako godilo, da jih bodo čez prag metali.«
»Tiho! V svoji hiši sem sam jaz gospodar! Jaz storim, kar hočem in stokrat sem ti že povedal da se ti nimaš vtikati v moje stvari.« − S tem je bil ončan prepir med skopuhom in njegovo ženo, ki bi bila revežem rada pomagala, a ni smela pr hiši nič govoriti.
Kam pa naj gre mati z otrokoma? Starejši se je drži za krilo, joka in trepeta od mraza, mlajšega dojenca pa pestuje v svojem naročju. Vsa obupana omahne na stol in vidi se ji, da mora umreti od zapuščenosti.
Oh, kako srečna je bila še pred par meseci! Imela je dobrega moža in otroka sta imela skrbnega očeta. Bil je rokodelec — zidar, priden in vsako soboto zvečer je prinesel svoj prislužek domov in ni imel druzih potreb razen za svojo družino. — Revna sta bila, ko sta se vzela, bogastvi tudi pozneje ni bilo, ker zaslužek ni bil velik in sta vzlasti z otroki imela mnogo troškov, a vendar sta se pošteno preživita. Čedno sta oblačila sebe in otroka ter skrbela za primerno hrano in stanovanje. — Toda pri zidanju neke nove hiše se je mož ponesrečil; padel je z visokega odra in skoro mrtvega so ga prinesli domov. V par dnevih spremila ga je vdova z dvema nepreskrbljenima otrokoma na pokopališče.
Bliskoma je bila uničena sreča poštene rokodelske družine. Treba je bilo sedaj v pozni jeseni skrbeti poleg hrane za gorko obleko, za drva, treba je bilo plačati stanovanje, a vdovi je primanjkovalo vsega potrebnega. Bila jo sicer pridna delavka, a za sedaj ni mogla od otrok. Trudila se je mlajšega otroka spraviti kam k dobrim ljudem, da bi šla sama na delo. Vse je imela že lepo napeljano in oskrbljeno, le za stanovanje je prosila gospodarja, naj nekoliko počaka s plačilom. A tu je zadela, kakor smo se prepričali, ob trd, mrzel kamen. In tako je zdaj na ulicah, kjer burja tako neusmiljeno brije in se igra z gostimi snežinkami. Sedeča na stolu premišljala je uboga mati, kaj storiti. Otroka je zavila v gorko odejo, da sta se pomirila in zaspala, sama pa v tužnih mislih tudi za trenotek zadremlje, seveda le omamljena od bridkostij in slabostij. Takoj jo objamejo zlate sanje. Moža vidi pred seboj zdravega in veselega, ki ji je prinesel tedenski zaslužek ter ji zatrjeval, da ni umrl, kakor ljudje pravijo, da se mu prav dobro godi in da tudi njej in otrokom ni nobene sile. Izroči ji denar, da plača svoj dolg in z možem se vrneta v gorko sobico.
Oj kako je tukaj prijetno! Kako gorko je nedolžnima otrokoma ... Goljufni spanec, ali hočeš v večno spanje zazibati ubogo družino?!
III.
[uredi]Bila je že tema in sneg je še vedno naletaval, ko je Angela hitela v zbirališče Marijinih otrok. To je bilo ne posebno daleč od one hiše, v kateri se je godil ravnokar opisani žalostni prizor z vdovo in sirotami. Angela začuje v daljavi glasno vzdihovanje. Strah jo je, a vendar hiti proti kraju, odkoder prihaja ihtenje. Angela se prestraši, ko zapazi na sredi ulice jokajočo ženo, držečo v naročju spečega otroka.
»O Bog!« vsklikne Angela, »Marijana, kaj pa delate tukaj? Kaka nesreča vas je zadela?«
»Oh, Angela jaz sem zelo nesrečna. Kaj bo z menoj, kaj bo z mojimi otroci? Hišni gospodar nas je vrgel iz stanovanja, ker mu nisem mogla takoj prvi dan plačati stanarine in sedaj ne vem pod milim Bogom nikamor.«
V Angelinem srcu se je pričel hud boj. Deset goldinarjev je imela v žepu, in kakor je od Marijane zvedela, ravno dovolj, da bi ta plačala zaostalo stanarino. Toda kaj bo dala kot Marijino dekle za novo napravljeno kronico? Zvedavo jo bodo tovarišice povpraševale, koliko je prinesla, skušale se bodo med seboj, katera bo več dala, Angela vendar ne sme bit med zadnjimi. Naposled vendar srečno dokonča boj v svojem srcu in nekako mirno reče Angela Marijani, katero je že dlje časa poznala kot pošteno in delavno ženo:
»Nikar ne obupaj Marijana! Le vstani in mirna bodi! Tukaj imaš deset goldinarjev. Vzemi jih in plačaj neusmiljenega oderuha, da te zopet vzame pod streho. Zanaprej bo pa že Bog preskrbel. Marijini otroci gotovo ne bodo pozabili uboge družine.«
»Oh, kako si dobra Angela! Toda, ali pa smem tudi vzeti ta denar? Kaj pa poreče tvoja mati?«
»Zato le brez skrbi bodi! Mati nič ne vedó za te denarje. Jaz sem jih skrivaj prihranila z delom čez čas in namenila sem jih za novo krono Matere božje. Vem pa, da Mariji le vstrežem, ako v toliki stiski denar tebi izročim in le par desetic, ki jih še imam, darujem v imenovani namen.«
Angela gré z Marijano, potrka na okno hiše, izroči denar in preskrbi, da se je revna družina zopet preselila na suho pod streho.
Tako milo-proseče je Angela posvarila trdosrčnega skopuha, da se je zdelo, kakor da bi se mečilo tudi njegovo kamenito srce.
Oj, srce človeško! Kako skrivnostna uganjka si ti! V kako raznovrstnih podobah se nam kažeš! — Kak razloček med srcem Angelinim in srcem skopuhovim! — V ogledalu svete vere pa je rešena ta uganjka.
Angela hiti in je kmalu v zbirališču, kjer Marijine hčere donašajo svoje darove male in obilne. Nekako boječe se približa tudi Angela ter izroči predstojnici dve desetici.
»Ne morem več dati,« reče zarudela.
»Že dobro,« reče predstojnica, »saj vem, da si revna in da moraš skrbeti za bolehno mater. Hvala lepa! Nebeška mati naj ti stotero poplača tvoj dar.«
Angela pa se hitro izgubi med druge tovarišice. Sramovala se je, da je tako malo prinesla, a povedati tudi ni hotela, kam je denar dela, nebeška Gospa že vé, kaj je z denarjem storila, in Angela upa, da je s tem ravnala prav po njenih željah.
Nekaj dnij pozneje je bil god brezmadežnega Spočetja. Ta dan se je vršilo slovesno venčanje kipa Matere božje z novo dragoceno krono. V slavnostnem govoru je pojasnoval duhovnik misel: Lepi in dragoceni so biseri, ki krasijo Marijino krono, a najlepši biser v očeh nebeške Kraljice je ljubezen do Boga in s to združena ljubezen do bližnjega.
Po dovršeni slovesnosti pa pokliče duhovnik Angelo k sebi ter reče vpričo drugih tovarišic:
»Vsi biseri; ki ste jih Marijine hčere darovale za krono, dragoceni so in lepi, a najlepši biser darovala je naša Angela, ki se je usmilila uboge družine ter je to delo, kar je še posebne hvale vredno, skrivala pred svetom. Tako delajte v prihodnje vse Marijine hčere in krona je tudi vam vsem zagotovljena pri Bogu.«
Angela, kateri se je neprijetno zdelo, da je Marijana to stvar obesila na veliki zvon, povešala je med tem nagovorom sramožljivo svoje oči in ničesar ni mogla spregovoriti. Srce ji je bilo polno veselja, kakoršnega človeku daje zavest, da je storil dobro delo; zato ji ta očitna pohvala veselja ni pomnožila, a tudi srca ne napihnila. Radostna hitela je domov, kjer jo je težko pričakovala njena mati, ki je tudi zvedela o tem dogodku.
»Draga moja,« reče ji mati, »mnogo veselja sem že vžila s teboj, a take radosti, kakor danes, mi nisi še napravila nikoli. — Blagoslov božji in materin bodi vsikdar s teboj in povsod.«
Da bi pač vse slovenske matere imele táko veselje in srečo s svojimi hčerami!