Najlepše božične jaslice na svetu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Najlepše božične jaslice na svetu
Milan Petek Levokov
Spisano: Špela Godeša
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Najlepše božične jaslice na svetu


Vsako leto se je Matic veselil meseca decembra. najprej zaradi daril, ki jih je Božiček puščal zanj pod dreveščkom. Tudi lani je bilo tako. »Glej, to je Božiček prinesel zate!« mu je zjutraj omenila mama, ko je še zaspan pokukal v dnevno sobo. »Ponoči je bil naokrog, ko si spal!«  Ko je Matic odprl darilo, je veselo poskočil: »Kotalke! Prave kotalke sem dobil! Hura!« Že poleti je pisal že poleti je pisal Božičku, če mu lahko prinese kotalke. Tiste ta prave, rolerje. Leto prej mu je Božiček prinesel kolo. Matic je bil star že pet let in Božiček nanj ni nikdar pozabil. Drugo kar je Matic nestrpno pričakoval zadnji mesec v letu, pa so božične jaslice. Tiste v cerkvi na glavnem mestnem trgu. Skoraj vsak dan jih je z mamo ali očetom hodil občudovat. Od prvega trenutka, odkar je Matic videl jaslice, je bil očaran. »Čudovite so!« je zavzdihnil. Res, jaslice so bile zares lepe in mnogo ljudi si jih je prihajalo ogledovat. tudi drugod po cerkvah so bile razstavljene božične jaslice, a v cerkvi na glavnem mestnem trgu so bile najlepše. Na pašnikih so se pasle ovce, okrog ognja so se greli pastirji, v zavetju hlevčka pod skalo pa je počivala sveta družina: Jožef in Marija, novorojeno dete Jezušček, pa je ogrnjen v plašč spal na slami v jaslih. Skozi vrata je v hlevček rinil z glavo osliček, skozi oknu pa je kukal voliček. Bila je noč in edina zvezda na nebu je imela svetleč košat rep. Obvisela je nad hlevčkom s sveto družino, in v njeni smeri se je pomikala majhna karavana treh bradatih mož. Kamele, ki so jih vodili s seboj, so bile obložene s tovorom daril za novorojenca. Samo še potoček, ki se je vil čez pašnik, morajo prečkati in bodo pri hlevčku. Tudi očetu in mami so bile jaslice zelo všeč. vsako leto so vsi skupaj okrasili velik drevešček, a to je bilo tudi vse. Jaslic doma niso pripravljali. Zanje je treba veliko časa, časa pa oče niti mama nista imela nikdar veliko. Čez teden sta bila v službah, sobote in nedelje pa so vedno minile prehitro. »Tudi mi jih bomo drugo leto imeli!«  se je enkrat odločil oče. »Hlevček bomo zgradili iz kamnov in slame, glavne podobe pa bom izrezljal iz lesa.« Kot otrok se je oče rad igral z lesom. Iz njega je izrezoval razne igrače, tudi jaslice si je nekoč napravil. Že se je veselil, da bo lahko spet rezbaril. Kot nekoč. Tudi matic se je razveselil. Obljubil je, da bo za jaslice prispeval svoje igrače: plišastega oslička, kamelo in volička ter nekaj gumijastih ovčk. Razstavil jih bo po pašniku, tako kot je to videl na pravih jaslicah v cerkvi. To je bilo lansko leto. A leto, ki je prišlo, je bilo enako. Na jaslice se nihče ni spomnil dokler ni bil pred vrati december in božič. »Ojej, bojim se, da jih tudi letos ne bomo imeli,«  je rekel oče, ko mu je Matic omenil božične jaslice. »Drevešček seveda bo, a za jaslice ne bo časa ...« Matic je vedel, da oče prihaja iz službe pozno in utrujen, pa še polno opravil ga čaka doma. Mama je bila seveda doma, a je morala počivati. Bila je v zadnjem mesecu nosečnosti. »Kmalu boš dobil bratca,« sta mu starša zaupala. Zadnji teden pred božičem pa je mama morala v porodnišnico. Na porod bo počakala kar tam. Zdaj sta z očetom ostala doma sama in oče je imel še več dela. V službo ni več hodil, a se je bilo treba pripraviti na novega družinskega člana. Mama je že rodila bratca in čez nekaj dni bosta doma. V tistih treh dneh sta oče in Matic prebelila stanovanje, ga počistila in pospravila. Bilo je kot novo. Nazadnje sta prinesla še velik drevešček in ga okrasila. Pod drevešček je Matic položil še svoje igrače: plišastega oslička, kamelo in volička ter nekaj gumijastih ovčk. To je bilo na dan pred svetim večerom. Drugi dan sta oče in Matic odšla po mamo in bratca v bolnišnico. Ko je Matic videl bratca, ga je zaskrbelo: »Majhen je, kdaj se bom lahko z njim igral?« Mama in oče sta se mu zasmejala. »Ne skrbi, naš Nejc bo hitro zrasel v velikega fanta!« mu je rekel oče. Bratcu je bilo ime Nejc. »Tudi ti si bil tako majhen kot je zdaj Nejc,« je Maticu rekla mama. »Vsi ljudje na svetu smo enkrat bili dojenčki.« Doma je mama bila presenečena. »Oh, saj ne morem verjeti, naš dom je zdaj kot nov!«  je bila navdušena nad pobeljenim in pospravljenim stanovanjem. Potem je mama skupaj z Nejcem počivala, medtem pa je oče pripravil božično večerjo. Najprej je bila juha, potem pečena kokoš s cmoki, za posladek pa je oče postregel še z orehovimi palačinkami. To je bila odlična večerja in mama je rekla, da tako dobrih palačink že dolgo ni jedla. Po večerji so se vsi usedli v dnevno sobo k okrašenemu dreveščku in ugasnili luč. Drevešček je zasijal v neštetih lučkah in zvezdicah. »Drevešček je krasen, tako lepega še nismo imeli!«  je rekla mama. »Hvala, vama!« »Za jaslice letos ni bilo časa,«  je rekel oče. »Bomo pa jih imeli drugo leto! Obljubim, Matic! Drugo leto bova zgradila najlepše jaslice na svetu!« Matic je veselo prikimal. Škoda, ker jih že zdaj nimajo, a nič hudega, bodo pa jih imeli drugo leto. Sedeli so pod velikim božičnim dreveščkom. na sredini, z Nejcem v naročju, je sedela mama, na eni strani Matic, na drugi pa oče. Pogovarjali so se o vsem, kar so počeli zadnje dni, ko niso bili skupaj. Največ pa so se pogovarjali o malem Nejcu. Zdaj so bili velika in srečna družina. »Kaj nismo podobni oni družini v hlevčku?« se je Matic spomnil jaslic v cerkvi. »Imamo skoraj vse, tudi oslička, volička, kamelo in ovčke – in seveda novega bratca! Kaj ni to čudovito!?« Takrat, na tisti sveti večer se je Matic zavedel, da tudi oni doma imajo svoje jaslice in da so njihove jaslice najlepše na svetu.