Najdražji zaklad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Najdražji zaklad

Gorjanci pripovedujejo, da je pod Menino planino podzemeljska jama, ki se odpre samo enkrat vsakih sto let, in še to le na kresni večer. Odpre pa se samo tistemu, ki se je tudi sam rodil na kresni večer. Vhod v jamo zapira velika skala, kdor hoče noter, mora z vrbovo vejico udariti po skali. V jami je skrit zlat in srebrn zaklad. Baje je v njej toliko srebra in zlata, da je svetlo kot ob sončnem dnevu.

Blizu Gornjega Grada je nekoč v revni bajti na samoti živela uboga bajtarica, ki ni imela drugega kakor dete. In ker se je ta ženska rodila na kresni večer, je nekega, kresnega večera vzela v naročje svojega otroka ter odšla iskat srečo. V grmu ob Dreti je odlomila vrbovo vejico in udarila po skali, ki zapira vhod v jamo z zakladom. In glej: jama se je odprla, uboga bajtarica pa je ostrmela in skoraj oslepela od bleščave zlata in srebra. Stopila je v jamo, odložila otroka na skalo ter pričela v predpasnik grabiti zlato in srebro, ki ga je bilo tamkaj več kot kamenja na cesti. Ko je imela predpasnik že poln, je zaslišala skrivnosten glas: »Zdaj pa brž od tod, ker se bo jama zdaj zdaj spet zaprla, zaprla za sto let!«

Srečna žena je pohitela iz jame – in že se je velika skala premaknila ter zaprla vhod v jamo. Šele zunaj se je žena spomnila, da je otroka pozabila v jami. Zajokala je in pričela z vrbovo vejico tolči po skali – a vse zaman; skala se ni premaknila. Uboga mati je jokala in jokala pred zaprto jamo, dokler se je ni usmilila vila z Menine planine. Prišla je k ženi in ji rekla: »Čez leto dni ob istem času pridi spet na ta kraj! Jama se odpre le vsakih sto let enkrat, a tebi se bo odprla, če jo boš zalivala s solzami. V jami boš našla svojega otroka, a samo tedaj, če boš vrnila vse zlato in srebro, ki si ga to noč nagrabila v predpasnik.«

Vila je izginila, bajtarica pa je odšla domov in dan in noč jokala za izgubljenim otrokom. Toliko solz je potočila v dolgem letu, da bi z njimi lahko umila vso pečino. K letu je na kresni večer spet odšla k pečini. Zajokala je tako presunljivo, da se je je še kamen usmilil. Skala se je odmaknila in mati je planila v jamo, stresla iz predpasnika srebro in zlato, domov pa odnesla speče dete.

Radostno je pohitela v svojo revno bajto, saj je na rokah nosila najdražji zaklad.