Najdena ptica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Najdena ptica.
Anonimno
Izdano: Domoljub 1. maj 1890 (3/9), 90—93
Viri: dlib 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bilo je v zgodnji pomladi l. 186.. Dan je bil lep, a mrzel; snega je bilo še polne kupe po cestah in ko se je zvečerilo, jelo je zmrzovati. Ravnokar se je solnce poslovilo skozi okno od stanovanja mizarja Prašnika. Gledalo je veliko revo mizarjeve družine: V kotu je stala siromaška postelja, na njej počival je bolnik — mizar Prašnik že mnogo mesecev; na vpalem obrazu in vdrtih očeh se je videlo, da je mizar zelo bolan. Pri oknu je stal šivalni stroj, katerega je pridno vrtila domača gospodinja; tej se je pa tudi videlo, da ji skrb za bolnega moža in delo noč in dan maje njeno rahlo zdravje. Poleg nje je sedelo malo dekletce, kakih deset let staro; bila je edina hčerka Rozika; dekletce je bilo tudi bledih lic; manjkalo mu je krepke hrane in zdravega zraka in gibanja na prostem; kar namreč Rozika ni potrebovala časa za šolske nauke, morala je materi pomagati pri šivanju in sicer pogosto v pozno noč, tako, da je revica večkrat pri delu onemogla zaspala in da ni vedela, kdaj jo je mati položila na posteljo ter jo pokrižala in priporočila varstvu božjemu.

»Jaz ne morem več prenašati,«  vzdihne bolnik na postelji, »to vedno drdranje šivalnega stroja mi je neznosno; glava mi če počiti.« 

»Bodi vesel,«  zavrne ga žena, »da imam sploh kaj dela in da morem delati. Saj tudi za-me ni posebno prijetno noč in dan sedeti pri mašini. Revni ljudje ne smemo biti tako občutljivi. Kdo nam bo pa plačal zaostalo plačilo za stanovanje, ako ga s šivanjem ne zaslužim? Saj še tako ne vem, če mi bo mogoče spraviti skupaj deset goldinarjev. In ti veš, da nas gospodar precej postavi na cesto, ako ne odrajtamo v pravem času.« 

»Prav imaš,«  reče bolnik, »ne zameri, saj ti nisem hotel očitati, vendar pa veš, kako občutljiv da je bolnik; hvaležen moram biti Bogu, da imam tebe in da si saj ti toliko zdrava, da moreš delati.« 

Malo pozneje reče mizar: »Tako sem oslabel, ali bi mi mogla pogreti nekoliko mleka?«

»Prav rada,«  pravi žena, »le toliko še počakaj, da se zmrači; saj veš, da dan daje najbolj po ceni luč.« 

»Bom pa jaz zakurila,«  pravi Rozika, »saj jaz tudi znam.« 

»No le poskusi,«  reče ji mati, »saj ako še jaz zbolim, boš morala vedno opravljati posel v kuhinji.«  Rozika hitro zakuri v mali peči v sobi, a ker je pozabila zapiralnik pri peči odpreti, razširil se je naenkrat gost dim po sobi; bolnik jel je kašljati, mati je karala Roziko. »Zdaj moraš okno odpreti; še to malo gorkote, kar jo je v sobi, se bo razgubilo in vendar veš, da si zadnje polenčke vzela in ž njimi zakrila. Vsega tega si ti kriv, Andrej, ki nisi mogel nekoliko počakati. Taki so bolniki: vsaki trenotek hoče kaj druzega imeti.« 

»Mama, poglejte, ptička,«  zakliče v tem trenotku Roza. Ko se mati ozre, zagleda res tiča v sobi, ki je skozi okno iz ceste prihitel v njih stanovanje. Rozika hitro zapre okno; »poglejte, mati,« pravi, »kako je lep ptiček.«

»Ej,« pravi mati, »je že kak vrabec, ki se je v mraku zaletel v sobo skozi odprto okno.« 

»Ne mati, to ni vrabec, to je lep kanarček,«  pravi hčerka, ki je med tem vjela ptiča, »poglejte ga, kako je lepo zelenkasto-rumen.« 

»Da, kanarček je,«  pravi oče »in sicer posebno lepe in dragocene vrsto; gotovo je všel iz kletke in ni znal nazaj; dobro, da je prihitel v sobo, zakaj gotovo bi bil v mrazu poginil, ako bi bil po noči ostal na prostem.« 

»Kam bomo pa dali ptička,«  vpraša hčerka mater; »mi nimamo nobene kletke; pa tudi jesti mu nimamo dati ničesar. Kletko nam bodo že oče za silo naredili; vi, mati, pa bote prosim dali par krajcarjev, da grem za ptiča kupit konopelj, gotovo je revček zelo lačen.« 

»Seveda, še za ptiča,«  pravi mati, »saj še za bolnega očeta nimam, da bi mu kupila dovolj mleka; pojdi k sosedu čevljarju; on je ptičar, ž njim se dogovori; tam boš dobila vse, kar za ptiča potrebuješ: kletko in konoplje.« 

Urno prinese Roza od soseda kletko z živežem ter s posebnim veseljem gleda, kako kanarček precej začne jesti v kletki. V tem je še vedno drdrala šivalna mašina in tudi kanarček se je jel počasi glasiti in peti, takrat pa je Roza pozabila na vse svoje težave; kako malo pač je potreba, da je otrok srečen in vesel.

Kmalu na to pa vstopi v sobo sosed čevljar, pri katerem je Roza dobila kletko. »Moram vendar pogledati,«  pravi ptičar, »kakšnega ptiča je Rozika dobila, ker je tako silno vesela.«  — Prav lep ptiček je ; vendar posebne cene nima, pa saj ga bote morali nazaj dati, ako se gospodar zanj oglasi. K večemu da vam dá zato pol goldinarja. Jaz vam dam goldinar zanj,«  pravi zviti ptičar, ki je dobro poznal ceno ptičev, »pri meni ga ne bo nihče našel, ker med toliko ptiči eden več ali manj nič ne dé.« 

»Ne,«  pravi oče, »tega ne storimo; ako se oglasi njegov gospodar, izročimo ga njemu; sicer naj ima pa Rozika ž njim svoje veselje.« 

»Sosed,«  reče čevljar, »tukaj imate dva goldinarja, ako mi daste ptiča; nikoli jih niste še tako lahko zaslužili, kakor jih sedaj. Sicer kanarček ni toliko vreden, a jaz imam zelenkasto-rumene posebno rad.«  — »Da,«  pravi mati, »ako prevzamete na-se vso odgovornost, ter se pobotate z gospodarjem, ako se oglasi za ptiča.« 

Pri teh besedah prikazale so se v očeh Rozinih debele solze; zelo rada bi bila namreč imela kanarčka, a vendar ni upala ugovarjati, ker je vedela, kako dobro došli bi materi goldinarji, ki bi jih dobila za najdenega ptiča.

Oče vidi žalostno Rozo ter reče odločno: »Ptiča ne bomo prodajali; kar sem rekel, pri tem ostanem; ako se zanj gospodar ne oglasi, ostane ptič pri nas in Rozika bo zanj skrbela.«  — Tem besedam se tudi mati ni več hotela ustavljati; nekaj je pogodrnjala in urneje je jela vrteti šivalni stroj.

»No ,« pravi sosed čevljar, »kakor vidim, se vam ne godi tako slabo; zakaj kdor par goldinarjev skoro zastonj neče prevzeti, takemu pač ne more biti posebne sile. Dobro, da vem za prihodnost. Z Bogom!«

Ptiček je nato kmalu obmolknil; bolnik je na postelji zadremal; tudi Rozika je že sanjala o zlatih ptičkih, le mati je še sedela pozno v noč pri šivanju; morala je, bila je sobota in delo je moralo biti gotovo; sicer bi bila še to izgubila, kar je imela naročenega.

Drugo jutro pa je Roza prinesla časnik očetu in precej je bral na zadnji strani novico: »Kanarček je ušel; deset goldinarjev, kdor ga živega prinese v hišo št. 6.« 

»Deset goldinarjev,«  vsklikneta skoro ob enem mož in žena. »To bo kakor nalašč za naše stanovanje. Ako le ni pri tem kake tiskarske napake?«

Kmalu se žena napravi ter gre iskat ono hišo, iz katere je ušel kanarček. Bila je velika hiša, v kateri je stanovala znana bogata gospa zdravnikova s svojo edino hčerjo. — Z veseljem jo je gospa sprejela, ko je zvedela, da je ptiček dobro shranjen. − Kupila sem ptiča za svojo hčerko, ki je sedaj v šoli v samostanu, a pride jutri domu; posebno veselje ima s ptičem in v vsakem pismu mi naroča, da naj gotovo prav posebno skrbimo za njenega kanarčka. Ne vem, kako bi jo bila potolažila, ko bi ne bilo več ptiča v kletki, kader se vrne hčerka domu. Prav hvaležna sem torej vam, da ste me rešili iz velike zadrege. Precej grem z vami, da se prepričam, ako je res naš ptiček; z veseljem vam potem plačam obljubljenih deset goldinarjev.« 

Kanarček precej spozna gospo ter začne vesel vtripati s svojimi perutmi ter se dobrikati gospej. — »Kanarček je naš,«  pravi gospa, »tukaj imate obljubljenih deset goldinarjev in tukaj ima Rozika še en goldinar, da bo ptiča nesla z menoj.«  V tem pa je gospa videla veliko revščino v sobi, zagledala moža na bolniški postelji; v srce se ji je smilila poštena družina in sklenila je, storiti kar je v njeni moči, da polajša stiskani družini hudo poskušnjo. Še tisto popoldne se pripelje gospod zdravnik, mož gospe, ki je bila prišla po ptiča k mizarjevim, preišče bolnega mizarja, zapiše mu krepkih zdravil, Roza pa dan za dnevom nosi od zdravnikove gospe tečne in lahke hrane in kmalu je mizar Prašnik okreval ter zopet začel svoje zaostalo delo. Dnevi poskušnje so minuli; ptica je donesla ubogi rokodelski družini srečo, katere je bila družina vredna zaradi svojega poštenja. — Ptica srečonosna, razveseli tudi sedanje delavske in rokodelske družine, pevaj jim, da le v vernosti, delavnosti in skromnosti je najti ljudem majnikove sreče, odganjaj s svojim petjem od njih grdega skovirja, ki skovika trpinom, da v brezverstvu, upornosti in zapravljivosti vsevete človeštvu — cvet in sad lepše prihodnosti!