Naglica
← Ne dan ne noč | Naglica Blaž Lukan |
Bližina → |
|
NAGLICA
NEKAM se nam tako mudi, na plečih nam sedi
neučakan vek, nestrpni smo do dna svojih duš,
zebe nas od mraza, spočetega v mladih nočeh;
nekam se nam prekleto mudi: za konji v sončni
zahod, za najlepšimi rožami v cvetličnjak, za
prvimi zimskim dnem na belo polje; svet za
nami pa se udira, gorijo knjige, očetje mro.
NEKAM daleč stran se nam mudi, mimo glavnih
mest, mrtvih straž,, na postajo za tujino, na
vzpetino za poletje; za strah vemo le iz
pravljic, molimo za smeh v nočeh brez spanja,
na samem smo s pastirji tujih sanj, nas ne
povabijo k ognjišču, na jok nam gre ob njihovi
nesreči: odselimo se v sence, v prah.
NA samo se nam spet mudi, okrog vrši veter,
med nas raztrosi mraz, z glav odnaša kučme, iz
pogledov radost nad mladostjo; na tleh samevajo
naše sledi, naš vonj je plah, visimo v lastne
dni kakor obešenci, starke, mrtvi psi, za nami
se kadi od vročega ledu, za nami sli prinašajo
sporočila o samoti: nas mraz niti smrt ne
dohitita več, nas za ta svet ni.