Nadvojvode Ivana jama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nadvojvode Ivana jama
Fran Kocbek
Izdano: Planinski vestnik (1895), leto 1, številka 12, str.
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lastnina znanega rodoljuba in narodnega prvoboritelja tamošnje okolice, g. Ivana Vivoda v Doliču pri Št. Florijanu. Visoko nad vhodom se blišči napis jami[1] V leseni hišici biva poleti čuvaj, ki razkazuje in razsvetljuje jamo: v njej je razpoložena spominska knjiga „Slov. plan. društva" v podpisovanje. Pri vhodu na desno je napravljena pod skalnato streho še druga nova lesena koča (4 m široka in 8 m dolga), v kateri bode krčma.

Vhod v nadvojvode Ivana jamo je impozanten. V navpični skali se kroži do 14 m visok obok; črez potok drži lesen hodnik. Takoj pri vhodu je votlina zelo prostorna in visoka. Prvi oddelek jame se imenuje „veliki dvor ali gostišče." [2]) Tu se vrše veselice. Na južni strani je „klet". Koder vodi pot nad potokom,

so povsod položeni leseni podi, da hodiš vedno po suhem. Iz „velikega dvora" prideš skozi druga vrata na pod pod ledom in pod most ali galerijo, ki se razpenja nekaj metrov (5—6 m) nad teboj. Na galerijo vodijo dvojne stopnice, na levo „strme", na desno pa prideš po ovinku v „mokri kot" in potem po stopnicah na most. Odtod je lep pregled votline. Daljnji večji prostor se nahaja na levi strani,tako imenovano „nadstropje", kjer po „strmcu" dospeš na „višavo". To je zopet večji prostor visoko nad potokom, kateri teče na desni strani globoko pod teboj.Poprej je bil ta prostor neraven, a z razkopavanjem so ga precej poravnali, proti potoku pa napravili leseno ograjo. „Višava" je 19 m dolga in 9 m široka in se bode tudi rabila za gostišče. Severno od „višave" na drugi strani potoka vidiš „veliki oltar", namreč razne like v strmi steni. Na južno stran se razprostiraše drug manjši oddelek; črez brv prideš v „mrzli kot". Odtod zlezeš po lestvi na drugo galerijo: „na stražo" in k „rumenemu kapniku",ali pa s srede „višave"po „globokih stopnicah" k „zalemu kamenju". Skale se namreč pri razsvetljavi blišče, in lepe, bele kapniške stene nalikujejo zamrzlemu slapu iz kapniške vode.Do sem sega še nekaj svetlobe od vhoda, dalje pa so vsi prostori popolnoma temni. Skale stoje odtod malo vsaksebi, in komaj je toliko prostora, da so napravili brvi nad vodo. Pod teboj pa grozno vrešči potok in dela skakalce. Od „odra" prideš v „vreščeči kot", kjer je na desno „prižnica", potem nad „vrtince", v „predor" in v „tesni kot", odkoder se bližaš „slapu", kjer pada voda 9 m visoko v tolmun. Voda buči s tako silo, da te izpreletava strah in groza. Pri slapu stoje mostovi 11 m nad vodo ter vodijo do „okna", to je širji prostor kakih 80 m v stran od slapa, kjer je lepa stena od kapnika. Pod slapom je globok kotel. Od vhoda do slapa je 212 m.

Neumorno delavni lastnik g. J. Vivod je preiskal še jamo nad slapom. Po lestvah prideš 5—6 m više nad slap med tesnimi stenami. Odtod lezeš 25 m daleč po skalah na obe strani, voda pa globoko pod teboj šumi. Potem greš zopet nizdolu k vodi in kakih 25 m naprej med tesnimi, 1 m širokimi skalami po naloženih brunih in deskah. Zatem je 20—25 m visoka skala, ki jo je voda ostro izjedla, da je podobna belim skalnatim oltarjem. Po skali pa ne drsi nič vode. V stranskih kotih se nahajajo lepi kapniki. Ta pot od slapa naprej je precej težaven, toda zanimiv za turiste. Ako bi se spravil potrebni les še naprej, mogoče bi bilo priti po jami skozi goro celo do kraja, kjer ponicuje Ponikva. To bi bilo jako zanimivo. Vsekakor torej svetujemo lastniku g. Vivodu, naj bi napravil jamo dostopno, kolikor daleč je sploh mogoče, kajti s tem postane toliko zanimivejša, in ljudje jo bodo še rajši ogledovat hodili.

Večkrat omenjeni potok Ponikva[3] ) izvira pod Metulovim vrhom (813 m[4] )), teče kake ½ ure, potem pa na Koprivških jamah ponikne in v spodnjem teku preteka nadvojvode Ivana jamo.

Žal, da ta jama nima še več slikovitih kapniških tvorb: a veliki prostori in po njih zdaj dvigajoči, zdaj znižujoči se poti, razne dvorane in soteske nudijo zanimive slike. Zlasti pa napravi žuboreči potok in močni slap s svojim šumom na obiskovalca velik vtisk. Romantična votlina utegne torej dobiti mnogo obiskovalcev, vabile jih pa bodo nemalo tudi nalašč prirejevane veselice.

To tudi želimo lastniku, ki je izredno veliko žrtvoval, da je napravil jamo dostopno, za kar mu bodo vsi prijatelji podzemeljskih jam hvaležni. Nadvojvode Ivana jama bo vedno posebna znamenitost Hude Luknje.

Nekdaj so v tej jami prebivali tudi jamski medvedi (ursus spelaeus). Od njih je našel g. J. Vivod 2 zoba. [5])

Iz Velenja se z vozom dospe do nadvojvode Ivana jame v 1 uri. peš v 2 urah, od Slovenjega Gradca pa z vozom v 1 ½ uri, peš v 3 urah. Druga podzemeljska jama je

Zelena peč

  1. Okrajno glavarstvo v Slovenjem Gradcu je z odlokom z dne 22. julija 1895. l, št. 11854, dovolilo obiskovanje jame, ker je nje lastnik napravil vse varnostne priprave, katere je zahtevala komisija; tudi je dovolilo pobiranje vstopnine, ki znaša za 1. razred 50 Kr. in svetilnica 10 kr., za II. razred 20 kr. in svetilnica 5 kr. Posebna razsvetljava ("20—30 luči) stane 1 gld. — Lastnik jame misli tudi vpeljati električno razsvetljavo ter vsako leto prirediti tri veselice, in sicer: prvo binkoštni ponedeljek, drugo dne 5. julija in tretjo 23. avgusta. Pri veselicah bodo sodelovali pevci bralnega društva v Doliču, godba in tamburaši. Preskrbljeno pa bode tudi za jedi in pijačo.
  2. Posamezna v narekovaje dejana imena navajamo tako, kakor jih je napravil lastnik jame sam.
  3. Na spec. karti napačno „Huda luknja potok".
  4. Na spec. karti napačno „Metuld vrh".
  5. O najdbi enakih zob poroča J. C. H. v "Touristu", 1879, št. 17, str. 4