Nadpisi
| Napisi in nadpisi Marko Kravos |
| |||||||||||
PRVI[uredi]
Kot so besede samo imena stvari,
so tudi imena ljudi samo besede.
DRUGI[uredi]
Sto misli se mi v verzov sto nabira,
ko ta doneč votlak še vreden ni, da moja lira
se v nizkih tonih ga dotakne. A ker je maver biti
postala že razvada, naj pade po njegovi riti.
TRETJI[uredi]
Levičniku bral je le enkrat levite prešeren
desničniku pišem jaz stokrat, da ni pravoveren:
pa ni tu naprednost problem niti moč poezije,
le sto se vsakdanjih nakaz pod imenom tem krije.
ČETRTI[uredi]
Mavrijan je izraz za res čiste ljudi,
ki so brez duha in jim vse živo smrdi.
in tlačijo boga si v žep v svetem napuhu:
mi smo, avantgarda ubogih na duhu!.
PETI[uredi]
V šolah za vzor bo poslej tehle heksametrov par:
videz mogočnih rogov ne oznanja odprte glave—
bojna pač strast jelenu oči in ušesa začepi.
ŠESTI[uredi]
Rad špricaš svojo kislo slino,
ne paziš, kam!
Pribije zdaj te v zgodovino
moj epigram.
SEDMI[uredi]
Vsak s svojo žlico
zajema resnoco.
Da ni nikjer laži!?
Je ko so nameni zli!
OSMI[uredi]
Če kdo se me loti
Z rogovi laže,
Ne jočem v samoti,
Pokažem pesti.
DEVETI[uredi]
Kot sta na magnetu pola dva,
čar in odpor tudi srce pozna.
Kot mi je ljub ali zoprn kdo,
se v meni pretakata dobro in zlo.
DESETI[uredi]
Pravzaprav ti moram biti hvaležen, dokler bom živ,
sij si vse tisto, kar sam nočem biti… si moj negativ.
ENAJSTI[uredi]
Le vztrajaj, en sam Ha ti je potrebem,
in tvoj umor, ha-ha, bo smeha vreden!
DVANAJSTI[uredi]
Bog te je dal; in tudi ko praviš nam vice,
božji si dar- da po smrti ni treba še v vice.
TRINAJSTI[uredi]
Istega rodu sta, ptičja brata, iz istih muk-
pa vsak po svoje v noč pojeta slavec in čuk!
ŠTIRINAJSTI[uredi]
V delfih šele sem o njem ta distih prejel kot odgovor:
nosi tako se le človek ki skriva dvojno vrlino –
pavji v hlačah rep, žlahtni v glavi plin!
PETNAJSTI[uredi]
Tako je, kot kakšna zakmašna obleka,
ki v izložbi čaka šele na človeka.
Kaj leporečje poaga in ves pravopis,
če prazno doni izza ideoloških kulis.
ŠESTNAJSTI[uredi]
Težko mi bog naložil je,
da se moram bosti s prividi njegovih značajskih lastnosti!
Kjer ni izrazitih potez, ni žive karikature:
kdor brez ušes je, mu zlepa ne naviješ ure.
SEDEMNAJSTI[uredi]
Moj as in svet sta kot narobe prvljica,
kot dan in noč, kot maver in mavrica!
OSEMNAJSTI[uredi]
Najbolj te, vem, boli, da služim denarje,
ko tebi, svetoklinec, strgam garje.
Naj zdaj ti razložim – za honorar- naprej,
kaj to je svetoklinec? … kar v zrcalo glej!
DEVETNAJSTI[uredi]
Upaj v nebeško plačilo, oklepaj se križa,
ker na tem svetu res za tvojo vrednost
ne kujejo nikjer več tako drobnega drobiža.
DVAJSETI[uredi]
Muhe in miši in črvi so gotovo potrebni
in tudi mi: za ravnotežje morda v naravi,
morda za pokoro, če kdo verjame božji postavi.
ENAINDVAJSETI[uredi]
Da čarovnice lovim in da izganjam hudiča?
Jaz le v čudeže strmim, ko kujem verze – iz niča!
DVAINDVAJSETI[uredi]
Zadnji smehljaj ti zamre, vidim, ko čuješ ta vic:
v rodu sva si, ker maver gotovo je mož le od mavre.
Bik pač, ki kravi je par – kravos pa krvni tvoj stric.
TRIINDVAJSETI[uredi]
Napil sem (hik) se, zdaj sem ti
somišljen- hik in brat:
vse se vrti, le naš planet (hik)
varno stoji ves ploščat!
ŠTIRIINDVAJSETI[uredi]
Spet naj torej razložim, kako ta reč je?!
res je maver le sinonim za povprečje,
za mračnjaško okolje, ki kar vpije,
da ga pregnetem v verze, v sok poezije.
PETINDVAJSETI[uredi]
Mimoze nežni cvet, verjemi, da zate ves gorim.
Ah, zate, dragi fant, ki v mojem srcu rana,
rana si in gnezdo, kamor se vračajo domov
iz daljnih krajev venomer te misli – ptice:
Jaz le sadist sem, ki tvoj stok mu je užitka vir!
ŠESTINDVAJSETI[uredi]
Ob vsem pa pričuje za dobro ime vam
tale obratni napis: maver da rad revam.
SEDEMINDVAJSETI[uredi]
Kot tež so čiste, ko padajo nate,
te moje iskre epigramske kaplje.
Pa tudi ta sok bo v jalovem prahu,
vsem namenom navkljub končal v blatu!
OSEMINDVAJSETI[uredi]
In ko november stari z revmo v zimo rine,
ko rdeč večer na morju s parosom umira,
še bolj nam kaže zobe čas. Toži nas tedaj
le vera, da, ko življenje, tudi zoprnija mine.
DEVETINDVAJSETI[uredi]
V dar dobi naš maver zrcalo, na njem besedilo:
jaz nisem poet – jaz ljudi prej zgladim, kot odsevam.
Saj bi razbili takoj me, če človeku kazalo bi,
kaj je znotraj čreves; in v glavi njegovo nespamet.
TRIDESETI[uredi]
Bil boj
je ljut,
pa mir
je zdaj.
Roj rim
- in pik
in pok –
tvoj rog
je strt.
Hej, glej!
tvoj lik
bo grd
ko greh
na vek.
Za zgled?
Za strah?
Za smeh?
Kdo ve.
Le v prid
naj bo
ta stih
kot je
nam sok
iz trt:
živ lek
za up
in moč!