Pojdi na vsebino

Nadiža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Nadiža.
Celoten članek.
Izdano: Planinski vestnik 25. avgust 1898, leto 4, štev. 8, str. 123-124
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Krasno postojanko si je prisvojilo Slovensko planinsko društvo. Njegova Radovljiška podružnica je ravnokar dogradila stezo iz prelepe doline Planice do izvira Podkorenske Save in tako razkrila nov biser v skrajnji Gorenjski, ki je bil dosedaj skoraj nepoznan Da pa takega pastorskega preziranja Podkorenska Savica ali Nadiža — tako nazivajo nje izvir domačini — ni nikakor zaslužila, o tem se prepriča vsak, kdor gre v Planico k nje izviru.

Komaj četrt ure od prijaznega trga Rateč ob gorenjski železnici se pričenja naša pot ter nas vodi* ob vznožju Sprednje ali Visoke Ponce na eni in Ciprnika na drugi strani, s početka črez bujne senožeti, imenovane slatine, v katere so hudourniki zasejali mnogo gorsko cvetico. Med ruševjem dalje po jako oglajeni poti gredočim se nam prikazuje na desni vrh Zadnje Ponce in za njim Jalovec, ki je po svoji strmini glasovita slovenska gora. Pred nami zapirajo dolino silne Mojstroške stene, ki jih ljudstvo imenuje „šite". V poldrugi uri smo dospeli na prostrano zeleno trato, kjer se pred sirarsko kočo, ki stoji sredi sočnega pašnika, nekoliko odpočijemo. Prijazni spravnik nam prinese mleka ali skute, mi pa si ogledamo v hladu košate smreke divno okolico.

Oko nam zastane na peneči vodici, ki izpod Srednje Ponce, veselo udarjaje po skalah, v vedno širjih kaskadah pada v dolino. Tod gori drži nova steza Radovljiške podružnice. Zložno in lepo je izpeljana. Vse nerodnosti in opasnosti so odstranjene: na nevarnejšem mestu je izklesana, oziroma razstreljena skala na široko. Dospeli smo na vrh. V lepem šumečem slapu pada izvirek Podkorenske Save ter izdolbuje spodaj globok tolmun. Zanimivo in krasno je tu posedeti. Pod nami se peni navzdol bistra Nadiža, ki se pozneje v Planici izgubi v produ, a prodre vnovič v tako zvanih Podkorenskih bajarjih na dan. Krog nas se dviguje mogočno skalovje visokih gora in bleste zelene planine. Smelo lahko trdimo, da je z novo zgrajeno stezo odkrit nov biser v gorenjskem raju — izvir Nadiže v Planici.

Ker je partija sama na sebi lahka in povsem zanimiva in lepa, naj je pač ne izpusti nihče, ki se mudi v obližju.

Naj navedemo tu še nekaj bližnjih izletov iz Planice, ker vemo, da se običajno turisti ne vračajo radi po isti poti nazaj. Hribolazci združijo partijo lahko s prehodom čred Srednjo Ponco h Klanskima (belopeškima) jezeroma, ali pa na sedlo Vršeč med Mojstroko in Prisankom in odtod ali v Kranjsko goro ali pa v Trento. Prav lahka a tudi jako lepa partija je od Nadiže nazaj skozi Malo Pišenco v Kranjsko goro.

—r—