Nadepoln

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nadepoln
Janko Kersnik
Baptista
Izdano: Slovenski narod 28. junij 1873 (6/146), 1; 1. julij 1983 (6/148), 1–2; 2. julij 1873 (6/149), 1–2.
Viri: dLib 146, 148, 149
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Jaroslav Pogolovski je bil eden tistih, o katerih pravijo, da so nadepolni mladeniči. Tega pa on sam do svojega osemnajstega leta nij vedel, in niti drugi. Ko je bil, se ve da, ne po svojej zaslugi, dospel do tistih let, katerim Nemec daje karakteristično ime »Fiegeljahre,« propadel je njihovoj britkej osodi, katere se nas je še malo »izobraženih« bornih zemljanov rešilo: jel je pesmariti. In ko je bil vgledal vtripajočega srca prvi svoj »opus« tiskan, dvignil je svoje poetično obličje za celo ped višje, hodil trdo, kakor bi bil kol požrl — drugi so djali, da to zarad utrudljive ježe na Pegazu, — govoril malo in to v nekakem sentimentalnem glasu, — kajti stalo je črno na belem v »Novicah«, da je on — namreč Jaroslav Pogolovski, — nadepoln mladenič.

Pravo njegovo ime je bilo sicer: pohleven Miha Maček, a zarad skromnosti in mrzlega glasu tega priimka izvolil si je gori navedeno — rojstvena hiša njegova je bila pod Golovcem, — skrbel je pak sam zato, da so ljudje, brigajoči se za razvitek našega slovstva, znali, kedo se skriva za ono odejo.

Jaroslav je stal na lestvi do prvaštva v pesništvu — seveda stoprv na prvem klinu, — a kaj dé to — s klina na klin se urno pride, in marsikedo, ki že stoji na vrhu, ne ve, kako je tja dospel.

Iz hvaležnosti do prvih spoznavalcev svojih zmožnosti se je naš junak ravnal dolgo časa po pravilih Preširnovega pisarja; a lepega pomladnega dne, ko je vtripala v radosti vsa narava, je obsenčil tudi njega nekakov »liberalen« duh v idealnem obrazu boga Amorja — in nadepolnost Jaroslava Podgolovskega je visela na lasu, in še ta … pa povejmo rajše, kako se je vse to vršilo.

Kakor smo že omenili, bil je Jaroslav doma v mestu, in mnogokrat mu je trla bolest srce, da mu nij dano uživati poezije in prijetnosti življenja na kmetih. Ko je torej nekega jutra v postu prav melanholično prebiral Horacijev: Beatus ille, qui procul negotiis —, naš junak je bil tedaj še osmošolec — se odpro vrata, in pismonos mu poda list, katerega prebravši Jaroslav veselja kvišku poskoči, kajti tu je bilo zapisano, da bode strijcu Matiju prav prijetno, ako hoče stričnik Miha — ali kakor mu tu pravimo Jaroslav, — s katerim se že dvanajst let videla nijsta, prihodnje velikonočne počitnice na strijčevem posestvu prebiti.

To posestvo pa je bilo v lepem kraji na Dolenjskem — in vinogradi, ptički, zlato solnce, »bleda« luna, šumljanje vodá — vse, oj vse se je medlo po Jaroslavovih možganih. Jel je strijca Matija ko Mecena slovenskega slovstva čislati — kajti koliko pesni se bode dalo »skovati« v krasnej naravi!

Teden pozneje, na cvetno saboto, že vidimo našega junaka peš potujočega na Dolenjskem zaviti z glavne ceste na stranski kolovoz, po katerem je velel kažipot proti vasi — bivališču dobrotnega strijca Matija.

Bilo je že pozno na popoldne, in zahajajoče solnce, ki je zlatilo bližnje vinske gorice, je navduševalo Jaroslava tako, da je sedel kraj pota na leseno ograjo in v svoj, vedno ga spremljajoči pesniški dnevnik zapisal začetno vrsto bodoče pesni:

»Oh ti zlato solnce«!

A ker rime nij mogel najti, je preložil navdušenje in nadaljevanje, — in četrt ure pozneje ga najdemo že na strijčevem domu.

»Bog te sprejmi, ljubi Miha«, pozdravlja stric, prileten mož prijaznega obraza, svojega žlahtnika, »kako si vzrasel; pa kajvraga si tako kuštrav«, nadaljuje, smeje se.

Revež Miha ne ve odgovora, kajti dolge lase je nosil le zarad »poezije« , in ker je čul, da je taka noša poetu neobhodno potrebna. —

Da bi torej strijca odpravil od tacih nerodnih vprašanj, zahvali se prav iskreno za prijazno povabilo, ter povprašuje po teti ino sestričini, na katero se le spominja, da sta se bila pred dvanajst leti v Ljubljani zarad hrušk skregala.

»Obe ste v vinogradu pri delavcih; prav veselili ste so čuvši, da nas boš obiskal. Posebno Franca te že željno pričakuje. — Sedaj se malo počij; tu imaš sobo pripravljeno — le odloži. Jaz moram še malo v hlev, ker imam ravno novega hlapca, in ta je še precej okoren.« 

Tako rekoč strijc odide in pusti Jaroslava v praznej sobi, njemu odločeni.

»Franca me željno pričakuje, je dejal, dekle mora odraščeno biti« — tako sklepa po sobi gori in doli stopaje naš poet in nekakov čuden čut se ga polasti, kakor — da se trivijalne primere polastim — mačke, ko hodi okolo vrele kaše.

Zdrami ga dekliški glas z dvorišča:

»Oče, ali je Miha že tukaj?« 

»Je, je, v sobi počiva; le gori pojdi Franca, popraševal je že po tebi.« 

In dekle skoči po stopnicah, ter odpira vrata v Jaroslavovo sobo.

»Dober večer, gospodičnica Franca,« oglasi se plašno naš junak.

»O, kaj me hočeš vikati?« se smeje, mu roko dajaje deklica, kakih sedemnajst let stara, rudečelična in lepo raščena kakor jelka, »pa še gospodičina! vsaj nijsem iz mesta! To je lepo, da si nas obiskal; vsaj je v Ljubljani mnogo prijetnejše, nego pri nas, in vendar si prišel.« 

»Oh Franca, to nij res, tako lepo nij pri nas. Tu imate ptičke, ki vam pojo celi dan, po gozdu vrši veter take skrivnosti skozi zelene, košate vrhove, in po dolini šumlja bister potok, — to je krasno, to je navduševalno!« 

»No veš kaj, — vetra celo nemam rada; potok pa za druzega nema nič prijetnega, nego za otroke, ki lovijo ribe in rake po njem. Ne vem, od kod jemlješ vso krasoto,« odgovarja, ustna zategovaje Franca.

Jaroslav zopet nij vedel, kaj bi delal, a teta, ki sedaj pristopi, ga reši iz osupnenosti, v katero ga je bil spravil dekletov odgovor.

Vsi trije gredo doli, kjer se jim še strijc pridruži, ter sedejo v lopo na vrtu, razgovarjaje se o navadnih stvareh.

Malo pozneje dojde še nekdo, katerega vsi domači prav prijazno sprejmó; bil je sin bližnjega soseda, bogatega posestnika in starega prijatelja strijčeve rodbine. Klicali so ga: Pavel, in ker je bil nekaj študiral in se tudi malo po gosposko nosil, pritikali so imenu tudi besedo: »gospod!« 

Ta gospod Pavel našemu Jaroslavu nij bil nič prav po všeči. Kakor je posnel iz razgovora z njim, je bil sicer čisto pošten in pemeten fant, — a Jaroslav je pogrešal na njem ono poetično izoliko, katero bi moral po njegovih mislih vsak količkaj izobražen človek imeti.

Tudi se mu nij dopadalo, da se je Pavel proti Franci tako po domače obnašal.

Ko je prišel Jaroslav po večerji v svojo sobo k počitku, dolgo nij mogel zaspati. Franca, Pavel, strijc, teta, gozdovi, poezija, to je bila sodrga in še v sanjah je govoril melanholično: »Oh ti zlato solnce« pa rime tudi sedaj nij našel.

Druzega dne — pa kaj bodemo mučili potrpežljivega bralca s popisom — kako je hodil Jaroslav pesmarit »tja v temni gozd« »k šumljajočemu studencu«, »pod vršeče vrhove« in v enake praznične kraje, — povejmo rajši, da je bil, prej ko je solnce zašlo trikrat za daljno vinsko pogorje, strašno — zaljubljen v svojo sestrično Franco.

In akoravno se je bil do tega trenutka strogo ogibal vseh »erotičnih« poezij, propadel je vendar sedaj nemilej osodi — ter zapustil »očaka Triglava« in »deročo mater Savo«, pustil speče Slovence in razne svetnike božje, katere je opeval. Sedaj mu je le Franca polnila srce, in ker mu to ime nij bilo dosta mehko za miloglasne kantate, spremenil ga je v »Franija«. »Oh Franija!« je zdihoval, »oh Franija ljubim te«, je pisal v svoj dnevnik.

Koderkoli je srečeval deklico, za katero mu je bilo srce in pesniška žila, povsod in vedno je napeljeval pogovor na »krasoto življenja« in njega slast v poeziji. Pa kako britko ga je prešinilo, ko ga je dekle, praktično odgojeno in brez razuma za njegovo posiljeno sentimentalnost, ki je bila uže tako ozko prirastla k njegovej naturi, — smeje se odvračevalo od neslanih sanjarij s kako »naivno« opazko. Revež, ki nij vedel, da se za naivnostjo skriva razum, in da se Franca, dobro poznajoča njegovo bolezen, odvrača le iz bojazni, da ne bi kedaj zgrabil priložnost, ter odkril svoje želje in hrepenenje.

Pa naposled je Jaroslav vendar sklenil tej reči do tal priti. Opazil je, da hodi njegova Franija skoro sleherni popoldan, kadar se je bil strijc vlegel k navadnemu popoldanskemu počitku, in je imela mati doma z deklami mnogo opravila, črez vrt na gosto z drevjem obraščeni holm, kjer je pod staro bukvo stala lesena klop, — prav prijeten kraj sredi vesele pomladi, ki je krog in krog vabila mlado zelenje iz ogretih tal. Jaroslav nij vedel, kaj počenja Franija tukaj, pa sklenil je, jo denes pričakovati in jej razodeti svoje bolesti; zmage je bil fant skoro gotov, vsaj je bilo dekle vedno tako prijazno proti njemu.

Že pol ure je sedel Jaroslav gori pod bukvo, v razne misli vtopljen, ter pripravljal se za prizor, v katerem je hotel on glavno osobo igrati; — kako lepo in vdušljivo bo govoril, kako mehko in topeče bo zaklical njeno ime: Franija!

»Pa glej, že gre! Srce mirno bodi! A čakaj, za sedaj se skrijem rajši, in potem pristopim.«

Tako rekoč se uda trenotnej bojazni, ter vstopi v grmovje za bukev.

Franca pride počasi po poti gori in nekako nemirno okolo gledaje sede na klop.

»Ali čuti, da sem tukaj? Morda me pričakuje,« ugiblje skriti Jaroslav. »Kako je lepa! Črni lasje in črne oči, in pa ta vitka rast — oh ti zlato dekle, kako te ljubim! Sedaj sedaj stopim pred te in ti razodenem svojo strast. Pa kaj gleda tako okolo? Ko bi me ugledala? Ne, jaz moram k njej — k njej —« pa zakaj mu je zastala noga in zakaj mrmra srdit to nepoetično kletev: »Da bi ga hudič! — Ta nerodni štorklež, kaj hoče tu? Vse mi je —«

Jaroslav nij nič več mislil in nič več govoril, kajti prizor pred ujim je storil, da je stal kakor skala in gledal — da — samo gledal.

Od druge strani namreč je bil prišel oni »nerodni štorklež«, kakor se je zljubilo srditemu Jaroslavu ga označiti, — sosedov Pavel, in Franca mu je hitela z veselim vsklikom naproti.

»Ali si vendar tu, ljubček moj«! In gorak poljub je končal srčni pozdrav.

Poslušalec za bukvo je stal in gledal. Čutil nij nič, nego da je strašno goljufan in nesrečen.

»Pa ti nebeška poezija, ti mi še ostaneš«! je vzdihnil resignirano, »čuj, čuj kaj se zgovarjata«!

»Zakaj te sinoči nij bilo k nam, Pavel?«

»Opraviti sem imel! Kaj si počela? Ali ti je Miha spet kako pesen deklamoval?«

»Oh ti ne veš, kako je ta človek siten. Jaz vedno mislim, da mu malo možgan primanjkuje. In kako lazi za menoj, da se ga ne morem vbraniti. Včeraj mi je neko pesen bral, ki jo je o meni skoval. Če mu še ne manjka koleščeka v glavi, ga bo pa kmalu izgubil«.

»In pa o Triglavu in o Savi, — ali o teh nič ne poje?«

»Oh kaj pa, na stotine jih ima, in vedi, oni Jaroslav Podgolovski, čegár pesnim smo se že tolikrat smijali, to je naš Miha.«

»On je to! — Vendar sem mislil, da je bolj pameten.«

»Pa dejal je, da bo kmalu še več pesni na svitlo dal«.

»Bog mu greh odpusti, jaz mu ga ne bom!«

»Zdaj pa pustiva tega trapa; morda se bo še spametoval; povej mi raji Pavel, kaj si denes počel!«

***

Pozno zvečer je že bilo. Lepa pomladna noč je prepregla sè svojim pajčolanom mirno zemljo, brez števila zvezdic se je lesketalo na širnem nebu in odsevalo v potoku, ki je za niskim holmom pomikal svoje vali v rodovitno ravnino.

Kraj potoka na obrežji pa je stal naš Jaroslav, in srdito je dvigal roki kvišku, ter prisegal k vsem bogovom, da nikdar več nobene pesni ne bo skoval, in da hoče biti zopet Miha Mašek, in nikdar več ne Jaroslav Podgolovski.

Pred njim pa je švigal plamen, in vanj je metal Miha vse svoje pesni — vso svojo ljubezen.

Vetrič je zapihljal in pepel je padel v vodo; po vodi pak je splaval dalje — dalje — dalje —

Kam? To je premišljeval tudi Miha in to je bil zadnji poetični sanj nadepolnega mladeniča.