Nad nobenim človekom ni obupati

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nad nobenim človekom ni obupati.
Anonimno
Izdano: Domoljub 15. september 1892 (5/18), 215
Viri: dLib 18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Velik in krepak kaznjenec všel je na Francoskem nedavno iz ječe. Bil je že daleč od kaznilnice na polju. Veselil se je, ko je dihal zopet čisti zrak in gledal svetlo solnce. Prišel je do selske kočo, stoječe bolj na samem. Vstopiti je hotel v hišo, ker je bil lačen. Prositi je hotel kruha in če bi ga z lepa ne dobil, zahteval ga bo z grda. Pred hišo pa zagleda starega moža, ki je z ženo in otroci glasno jokal. —

»Kaj vam je?« vpraša begun. − »Oh, vse nam hočejo prodati, ker ne moremo plačati najemnine od koče. Nekaj že imam, ali 20 frankov mi še manjka.« »Te si morate izposoditi ali jih pa ... Kaznjenec ni izgovoril zadnje besede, prevladala ga je v trenotku boljša, lepša misel. − »Povsod sem že prosil, pravi starček, pa nikjer nič ne dobim in tako moram na stara leta s svojo družino križem sveta!« In začel je zopet jokati, z njim pa tudi vsa družina. − Begunu so se smilili v srce. − »Le potolažite se, pravi kaznjenec. Znano vam je, da vsak, ki vbeglega kaznjenca vjame ter ga privede nazaj v ječo, dobi 50 frankov plačila. Jaz sem tak begun. Vzemi torej brž vrvico, zveži mi roke in odvedi me v ječo. Dobil boš v plačilo 50 frankov, od teh boš plačal za najemnino 20, druzih 30 si ohraniš v spomin na beguna.« − Starček posluša, te besede in se čudi; doné mu preveč neverjetno. On tega ni mogel in hotel verjeti. Naposled reče tujcu: »Kedo mi bo verjel, da sem jaz, ubogi starček, tacega močnega velikana zgrabil in zvezal?« Verjeti ne bo treba nikomur, ker me bodo videli zvezanega pred seboj. Torej storite urno, kar sem rekel.« − Vse se je čudilo po mestu, ko so videli, kako starček tira močnega hrusta v kaznilnico. — Ondi je starček res dobil 50 frankov plačila; seveda na vprašanje, kako da je vjel orjaka, ni hotel ničesar odgovoriti, ker se je bal, da bi ne dobil denarja, ako bi resnico govoritl.− A gosposka je vender zvedela o plemenitem delu kaznjenca, ki je radovoljno vrnil se v ječo, le da je ubogo družino obvaroval velike nesreče. Naznanili so vso stvar pravosodnemu ministru in ta je v kratkem spregledal begunu vso kazen ter ga izpustil na prosto v plačilo za dobro delo, katero je skazal nesrečni družini.