Nad brezdnom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nad brezdnom.
Povest.

Josip Vandot
Izdano: Vertec št. 1–9, 1915
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. dno

1.[uredi]

Slivarjev Blaž je bil nabiral tisti dan gobe po gozdu. Gori za Križnikovimi senožetmi je stal tisti gozd. Raztezal se je na široko; pol je bil smrek, mecesnov in bukev in je prehajal hipoma v začrnele, s krivenčastim rušjem obrastle skale. Onkraj skal, visoko gori pod koničastimi, ostrimi vrohvi se je že svetil sneg, ki je bil padel pred nekaj dnevi. Nad zagorsko dolino je vel hladen veter in naznanjal, da že vstaja v dalji jesen. Kar čez noč bo prišla in bo objela s svojimi mrzlimi, uvelimi rokami ves zagorski okraj. Na bukovih vejah je bilo listje že napol velo; drhtelo je v vetru in je šumelo pritajeno.

»Kmalu bo tu naša teta jesen,« je zamrmral Slivarjev Blaž in se je dvignil s tal. Polno košaro gob je bil že nabral in zato je bil zadovoljen. Smehljaj mu je legel na starikavi, od koz razjedeni obraz, in zadovoljno se je popraskal za ušesom. »Nabral se jih, hehe — polno košaro sem jih nabral. To bo vesel Slavec, pa bo zažvenketala svetla kronica pred mano. Hehe, saj pravim — ni se mi bati, dokler bodo sadili škratci-bratci gobe po gozdovih... Pozimi bom lepo kadil čedro, in Dolenjka mi bo kuhala močnik... Saj pravim — gobe sade škratci-bratci. Ni jim kaj reči, hehe, ni... «

Blaž je pričel godrnjati nekaj nerazumljivega. Prijazno je pobožal rumene gobe v košari. Obrnil se je po stezi in je stopal skozi šumeč gozd tja dol, kjer se je valila med belim prodom hrumeča Pišenca. Preko brvi je šel in je dospel do široke kolovozne poti, ki je peljala dol v zagorsko vasico. Tam se je usedel na kamen in je postavil predse košaro. Gledal je s svojimi velikimi, smekajočimi se očmi na gobe, ki so ležale v košari. »Da te!« se je muzal in je izvlekel iz žepa okajeno čedro. Nabasal jo je in jo vtaknil v škrbasta usta. »Da te,« se je namuznil še enkrat, »gobice in kronice — to je nekaj, ti rečem, Blaž... Hehe... «

Blaž se še ni utegnil nasmejati, že se je vnela gobica, ki jo je pritisnil na kresilni kamen. Prijela se je iskra gobe, in Blaž jo je potlačil v čedro, na kar je jel naglo vleči in puhati. Zaslišal je pa nedaleč korake, ki so škripali po kamenitih tleh. A Blaž se ni utegnil ozreti, da vidi, kdo da prihaja. Pa se mu tudi ni bilo treba. Saj je poznal že po korakih, da prihaja iz gozda Košutnikov Inja. Stopil je iz gozda, ki se je pričenjal že deset korakov onkraj kolovozne poti.

Košutnikov Inja se je ustavil kraj Blaža. Za pasom mu je tičala sekira, ob strani pa mu je opletala velika, platnena malha. »Bog daj dobro, stric Blaž,« je izpregovoril Inja, ko se je ustavil kraj starega moža. »Pa ste jih nabrali? Pa še polno košaro! Gleje si no, stric Blaž.«

Slivarjev Blaž je pokimal in je puhnil gost dim predse. »Mhm,« je odvrnil in se je ozrl v obraz krepkega, lepo vzrastlega dečka, ki je stal pred njim in se je smehljal veselo. »Mhm,« je ponovil Blaž še dvakrat in je nadaljeval potem: »Nabral sem jih pa, nabral... Dosti jih je po gozdu onkrat Križnikovih senožeti. Vso noč so jih morali sejati bratci-škratci. Vso noč, ti rečem, Inja Košutnikov.«

»Ali?« se je začudil deček in je pogledal neverjetno na starčka. »Kaj pravite, stric? Škratje da sejejo gobe po gozdu? Ej, stric, že ves mesec sekam gori za Trstjem, pa še nikoli nisem videl nobenega škrata. A gob je pa toliko, da bi jih še prešteti ne mogel ves dan... «

»Ti si tak, kakor muren,« se odreže Slivarjev Blaž. »Ti solnce ti gleda muren, pa ne vidi nič. Če prideš pa blizu, ti zbeži v luknjico. In kaj vidi v luknjici? Nič, ti rečem, Inja Košutnikov. Zato pa ne ve tudi nič... In ti si tudi tak muren, ti, Inja Košutnikov. Gledaš, gledaš, pa ne vidiš nič... Še tega ne veš, da sade gobe škratci-bratci. Za dobre ljudi sade dobre, za slabe pa slabe. Ali veš zdaj, ti Inja Košutnikov? Pa si boš tudi zapomnil?

»Aha?« se je čudil Inja in je gledal strmeč na starega Blaža, ki je puhal na vso moč dim iz svoje čedre. »A jaz nisem slišal še nikoli o tem. To vam rečem, da se zdaj ne dotaknem nobene gobe več — niti smrčka, niti medvedjih tac. Saj so jih vsadili škratje; a škratje so hudobni, stric Blaž.«

»Kaj ti veš!« ga zavrne Blaž. »Komaj imaš dvanajst let, pa že hočeš modrovati? O, ti pajk ti! Mene poslušaj, ki jih nosim že šestdeset, ali še več! — Hudobni so škratje, praviš? I, kje si pa slišal to? Dobri so škratci-bratci, to ti rečem. Za dobre ljudi so dobri, za hudobne pa hudobni. Zato pa tudi sade dobrim dobre gobe, a slabim strupene. Tako ti povem, ti, Inja Košutnikov, in ti me dobro pomni! Stopi tja-le pod ono hibo, pa napravi v zemljo križ. Jutri boš pa videl, da bo rastla tam goba, nemara bodo zrastle še celo medvedje tace. In kdo jo vsadi tja? Nihče drugi nego bratci-škratci. Rečem ti, Inja, tako, in ti verjemi meni in ne bodi kakor črni muren. Polno malhe gob imajo škratci-bratci in vsako noč jih sade po gozdu. Če se splaziš ponoči v grmovje, jih pa lahko slišiš, kako jih sade. ‚Ta je za dobrega, ta je za slabega,‘, mrmrajo škratci-bratci. In ti jih slišiš prav natanko, ti rečem. Seveda — večkrat boš slišal besedo ‚za slabe‘ kakor ‚za dobre‘. Pa zakaj, te vprašam, ti Inja? Zato, ker je več slabih ljudi na svetu kakor dobrih. Zato je pa tudi več strupenih gob nego užitnih. Ali si razumel zdaj, ti muren, ti Inja Košutnikov?«

Inja je gledal v tla. Izprva se mu je zdelo vse to neverjetno. Toda ker se je držal stari Blaž zelo resno, je končno verjel. Ozrl se je gor v gozd in je pokimal trikrat z glavo. »Kdo bi si bil mislil?« je dejal: »Stric Blaž, Vi ste pa prebrisani.«

»Seveda, ker nisem muren,« se obregne Blaž in se ozre zadovoljno na polno košaro. »Človek ne sme gledati samo v solnce in tičati doma v luknjici. Treba mu je gledati na vse strani in misliti, misliti... To pomni!«

Inja mu je prikimal in je hotel odgovoriti. Ali tedaj sta se prikazala izza ovinka dva moža, nesoč nosila. Ozrl se je Inja in je dvignil roko. Pokazal je in je rekel ves začuden Blažu: »Glejte, drvarja neseta nekoga.«

Slivarjev Blaž je vstal in je pogledal natanko gor. Obraz se mu je zmračil in prekrižal se je. »Bog se je usmili!« je izpregovoril. »Nemara se je pripetila nesreča?«

Slivarjev Blaž je vstal in je pogledal natanko gor. Obraz se mu je zmračil in prekrižal se je. »Bog se usmili!« je izpregovoril. »Nemara se je pripetila nesreča?«

Inja je stekel drvarjema naproti. Ustavil se je kraj nosil in je pogledal na človeka, ki je ležal na narodnih deskah, do vratu pokrit z odejo. Bil je še deček, vrstnik Košutnikovega Inje. Razmršeni lasje so mu pokrivali čelo; bledo lice je bilo nakremženo, ustnice so se mu tresle in iz ust so mu prihajali čudni glasovi, podobni s silo zadrževanemu stokanju. Oči je imel deček trdo zaprte, in vse telo mu je drhtelo, da se je tresla debela odeja.

Inja je pogledal v dečka in je obstal ves prestrašen. Spoznal je reveža, in v srcu ga je nekaj zapeklo. Na nosilih je ležal Štrijonov Boš in se tresel kakor list trepetlike. Nekaj strašnega se mu je moralo pripetiti. Nemara ga je udarila podirajoča se smreka in mu je zlomila noge. Nemara bo moral umreti, in zakopali ga bodo za cerkvijo. Zabolelo je Injo v duši, da se mu je zasolzilo oko, in je vprašal žalostno: »Kaj ti pa je, Bošt? Povej mi, Bošt?«

Ranjenec na nosilih je slišal njegov glas. Trudoma je odprl svoje s krvjo zalite oči. Za en trenutek je pogledal na Injo s pogledom, polnim bolesti in gorja. Toda nenadoma se je stresel krčevito in je zaprl oči. Zastokal je bolestno, in njegovo bledo, upadlo lice se je nakremžilo še bol.

»Bošt, ubogi Bošt!« je ponavljal Inja, stopajoč za drvarjema, ki sta držala nosila. Pridružil se jim je tudi Slivarjev Blaž, in tedaj je pričel pripovedovati prvi drvar, kako se je bilo vse to nerečno zvršilo. Prileten je bil že ta drvar, ime mu je bilo Matija. Tam notri v Kotu so ppodirali davi visoko smreko, ki je bila gotovo starejša nego Križnikova Mena. A Mena šteje sto let in tri. Pa se je bilo dogodilo, da se Štrijonov Bošt ni umaknil pravočasno. Zagledal se je bil nekam, pa ni pazil na padajočo smreko. Zgrabile so ga veje in so ga podrle. In zlomilo je dečku desno nogo. »Pa saj pravim,« je rekel drvar Matija, »nesreča je velika. Saj bo nemara ubožec vse svoje življenje brez noge. Samo, da bi se izlizal, pa bi bilo dobro.«

In drvar je pričel kimati z glavo. Molčal je dolgo, in tudi drugi so pomolčali ter so gledali od strani na dečka, ki je ječal in stokal venomer. Šli so po kolovozni poti kraj šumečega gozda in so se vednobolj bližali zagorski vasici, ki je stala onkrat belega proda. Naenkrat pa se je ustavil drvar Matija. Pogledal je Košutnikovega Injo, ki je stopal kraj nosil s povešeno glavo. Pogledal ga je drvar Matija, pa je zamrmral: »Mhm... «

Na glav pa je rekel drvar Matija: »Stopi sem k meni, Inja, da ti povem. — Inja je stopil k njemu. Drvar ga je premeril od nog do glave in je izpregovoril resno: »Inja, ali vidiš ubogega Bošta, kako mu je hudo od bolečin na nosilih? Ali vidiš? — Tako se lahko zgodi vsakemu drvarju, ali pa še hujše. Kaj hočemo? Ali bi se nemara ti bal, Inja? Kaj?«

Inja je zmignil z glavo. »Kaj bi se bal?« odvrne in se začudi. »Stric Matija, saj ste sami oni dan rekli, da ne pade las brez božje vednosti z glave... «

Drvar Matija ga pogleda še enkrat. Potem pa nadaljuje: »Veš, zakaj sem ti rekel tako, ti Inja? Poglej še enkrat revnega Bošta! Bošt ne bo več za nas. Potrebujemo drugega fanta. Še danes ga moram dobiti. Dobro sem te pogledal, pa sem spoznal, da si kakor zanalašč za nas. Pa pojdem k vašemu očetu in jim porečem, naj te puste z mano. Ali si slišal, Inja?«

Deček se je začudil še bolj. »Kaj govorite, stric Matija?« de ves presenečen. Jaz da pojdem z vami? Saj ne bodo pustili, ne bodo pustili!«

»Tiho bodi!« mu veli drvar Matija na kratko in umoklkne. Skloni glavo in gleda mračno predse v tla. Enakomerno stopa naprej, da škriplje pod njegovimi cokljami. Košutnikov Inja ga gleda od strani, pa ne more umeti tega, kar mu je bil rekel drvar Matija. Z njim naj gre daleč gor noter v Kot, kjer podirajo stoletne smreke? Namesto ubogega Bošta naj gre? Deset svetlih kronic naj si prisluži na mesec, da si kupi za zimo obleke, da je po vsem zagorskem kraju ni take. Pa tudi bratcem in sestricam bi lahko kupil nove obleke, da ne bodo hodili zakrpani ob nedeljah in praznikih. Hej, lepo bi bilo tako življenje, in kronice bi žvenketale v njegovem žepu. Resnično bi bilo lepo, če bi se zgodilo tako, kot je rekel drvar Matija. A to je nemogoče! Saj Košutnikov Inja ne more — — —

Za trenutek se zamisli Inja. Še enkrat mu vstane pred očmi lepo življenje, ako bi zaslužil vsak mesec deset svetlih kronic. Zasmeje se mu srce in poskoči v veliki radosti. »Ali je res, stric Matija?« vpraša naglo drvarja in ga potegne za suknjič. »Ali je res, da pojdem z vami in da zaslužim vsak mesec deset svetlih kronic?«

Drvar Matija ga pogleda od strani in zareži jezno nad njim: »Kaj ti nisem rekel, da zdaj molči?« A brž nato de bolj prijazno: »Se že pogovorimo z vašim očetom. A ti ne izprašuj!«

Inja je bil zdaj trdno prepričan, da pojde k drvarjem in si prisluži deset svetlih kronic. Lepo kučmo bo nosil pozimi. Črna bo in bo grela kakor solnce. In škornje si kupi s svetlimi golenicami, da bo lahko gazil sneg, ko zapade do pasu. In tudi obleka bo lepa, da ne bo po vsem zagorskem kraju take. Pa še sestrice in bratci bodo lepo oblečeni, da kaj! To jih bodo gledali ljudje v cerkvi. »Mhm,« porečejo, »lepo so oblečeni ti Košutnikovi. Pa saj ni čudno. Saj zasluži Inja deset svetlih kronic na mesec. Pa bi se ne oblekli?... «

Take misli je mislil Košutnikov Inja in je zaostajal za drvarjem Matijo. Vesel je bil Inja, da se je kar oblizoval. Lepo bodočnost je gledal pred sabo. Smehljala se mu je tako lepo, pa bi ne bil vesel? Kdo bo tako srečen kot on? Na vsej vasi ga ne bo — med vsemi paglavci zagorske doline ne. Samo eden bo, in ta bo Košutnikov Inja.

Deček poskoči od radosti. Tik nosil je bil, in tedaj mu pride hipoma na uho bolestno stokanje ranjenega Bošta. Obstane, in nekaj mrzlega mu leže na srce. Ozre se na ubogega sovrstnika, in v srcu ga zaboli, da mu postanejo oči kar naenkrat solzne. Glej, on je tako vesel, da bi najraje skakal celo uro in bi vriskal. Tu na nosilih pa leži ubogi Jošt in ječi, ker ga boli tako strašno. Ali je prav, zdaj veseliti se? Pa sta si bila z Boštom taka prijatelja, ko sta sekala skupaj dve leti drva gori v Dolenčevem gozdu. Prepevala sta in vriskala, da je bilo veselje. A zdaj je radosten samo Inja. Bošt pa leži na nosilih in ječi, ječi... Ali ni to grdo, zdaj veseliti se?

Inja se strese, in srce se mu skrči vsled žalosti, stopi tik k nosilom in se skloni nad ranjenim. »Bošt, ali slišiš?« reče, in solze mu privro iz oči.

Bošt odpre oči in pogleda. Za trenutek se mu zjasni trpeče lice. Naravnost v obraz Košutnikovega Inja upre pogled in izpregovori komaj slišno: »Inja... kako boli in peče... «A takoj stisne ustnice in zaječi obupno. Oči se mu zapro, in telo se mu prične tresti vsled silne bolečine.

Inja pa gleda in stopa kraj njega. Nič več ne misli na svetle kronice in tudi na kučmo in škornje ne več. Samo na Bošta še misli in na njegovo veliko bolečino. Molče vsi; niti staremu Blažu se ne ljubi govoriti. S sklonjeno glavo coklja zadaj in gleda neprenehoma na gobe v košari. Tako dospo v vas in se ločijo na razpotju. Drvarja neseta Bošta na njegov dom. Pokličejo zdravnika, da reši trpina vsaj najhujših bolečin.

Inja pride domov ves žalosten. Pripoveduje o nesreči Štrijonovega Bošta, pa tudi o besedah drvarja Matije. »Veste, kam pojdem?« sklene svoje pripovedovanje, in tedaj mu pride spet radost v srce. »K drvarjem pojdem v Kot. Deset svetlih kronic si bom prislužil vsak mesec... «

Čudili so se Inju starši. Pa tudi bratci in sestrice so se čudili. Gledali so Injo, pa niso mogli zapopasti vsega tega. Tri bratce in tri sestrice je imel Košutnikov Inja. Mlajši so bili od njega, on je bil najstarejši. Čudili so se Inji, pa niso mogli verjeti njegovim besedam. Oče je pogledal mater, pa je rekel: » Glejte si no — saj bi ne bilo napak, res bi ne bilo... Deset kronic na mesec, to ni malo. Samo, da bi bilo vse to res, kar praviš, ti Inja.«

Inja še ni utegnil odgovoriti. Tedaj je že stopil v izbo drvar Matija. »Dober dan, Košutnikovi,« je pozdravil. »Kako se kaj imate?«

»Zasilo že, Matija, za silo, hvala Bogu,« odvrne Košutnik. »Seveda, bolje bi bilo, če bi bilo bolje. A kaj se hoče? Dece dosti, hiša pa majčkena.«

Drvar Matija pogleda na Injo, ki je sedel sredi bratcev in sestric. Kar brž pokaže nanj, pa reče: »Tega-le nam boste dali, vi Košutnikovi. Močan je zadosti, da bo služil. Zdrav je, in ravno takega potrebujemo mi v Kotu. Kar z mano naj pojde, pa bo dobro. Deset kronic bo imel na mesec.«

Oče malo pogleda po fantu in pokima. »Dobro bi bilo,« reče. »Kaj hoče fant doma, ko nas je preveč? Naj si prisluži kaj. Saj je že star zadosti. Za pastirja sem ga mislil dati. A kdo naj ga vzame? Ko je povsod domačih dovolj.«

»Potem pa kar z mano,« odloči drvar Matija. »Ubogi Bošt ne bo več za rabo. Še jutri ga pošiljajo v bolnišnico v Ljubljano. Tako je ukazal zdravnik. A mi ne moremo čakati. Bog ve, kdaj se povrne? — Zato pa, Inja, kar z mano! Kar napravi se, pa bo!«

A mati prične ugovarjati. Ne more Inja še od doma. Pripraviti mu treba še to in ono. Kar tako ne pojde. Počaka naj matija še malo časa, potem bo vse v redu... A drvar Matija ni bil zadovoljen s tem. »Ne morem čakati,« je rekel. »Saj veste, da je pri nas čas zlato. Naj gre z mano; če ne, si grem drugega iskat.«

Drugega — to pa ni bilo povšeči Košutnikovim, še najmanj pa Inji. Prerekali so se še nekaj časa, in naposled so se domenili do dobra. Jutri navsezgodaj pride Inja k drvarjem in tam naj ostane tako dolgo, dokler ga potrebujejo. Udarijo si v roke, in potem odide drvar Matija.

Inja stopi k oknu in gleda za odhajajočim drvarjem. Težko je stopal Matija po kamenitem potu. Njegovi škripajoči koraki pa so se slišali prav razločno v Košutnikovo hišo.


2.[uredi]

Dan se je zasvetlikal nad strmimi snežniki, in petelini po dvoriščih so zapeli glasneje, da se je razlegalo širomokrog. In sedaj je skočil Inja s svojega ležišča in se je pričel naglo oblačiti. Za njim so se zbudili njegovi bratci in sestrice, pa so poskakali s posteljic. Opravljali so se brzo. Hoteli so spremljati bratca, ki gre daleč v črne gozdove, da si prisluži svetlih kronic. Mati je že napravljala v kuhinji zajtrk. Vsa oprava mladega Inje je bila zvezana v majhen zveženj, ki je že ležal pripravljen na mizi. Temačno je bilo v izbi. Mati je prišla iz kuhinje v izbo. Postavila je gorečo svečo na mizo, da so se videli otroci obleči. Nato je šla nazaj in je prinesla zajtrk na mizo.

Vesel je bil Inja, a njegovi bratci in sestrice so bili žalostni. Saj so vedeli, da se odpravlja Inja in se vrne Bog ve, kdaj. Tiho so bili kakor miške, in le tupatam so si pošepetali kaj na uho. Sedli so k zajtrku in so ga použili naglo. Inja je prijel zveženj in si ga je privezal s širokimi naramnicami na hrbet.

»Z Bogom, mati in oče!« je dejal in segel staršem v roko. »Zdaj grem, ker je čas. Glejte, jutro se že dela, in kmalu bo dan.«

»Ostani zdrav, Inja,« je rekel oče. »Pazi se, da se ti kaj ne zgodi. Poslušaj drvarje, posebno pa Matijo. Priden bodi in ne boj se dela. Kadar imaš čas, pa pridi domov pogledat.«

Mati ga je prekrižala trikrat. »Ne pozabi na molitev, Inja,« mu je rekla. »Mati božja naj te čuva in te pripelje zdravega nazaj.«

»Z Bogom, oče in mati!« je dejal Inja in je šel iz hiše na pot, ki pelje iz vasi daleč noter, kjer se dvigajo beli snežniki. Tisto jutro so ravno žareli, kakor da jih je objel ogromen plamen, ki je padel z neba. Vsi vrhovi so bili rožno-rdeči in so svetili v dolino, ki jo je še zakrival jutranji mrak. Pod rdečim ognjem pa se je svetlikalo nekaj srebrnega — bil je večni sneg, ki je ležal po visokem skalovju.

Dospeli so bratci in sestrice k belemu produ. Tedaj se je ozrl Inja v žareče snežnike. Dvignil je klobuček pa je zavriskal na glas, da se je razleglo daleč v tiho jutro. Začudeni so ga pogledali bratci in sestrice, pa niso mogli pojmiti, kako more biti Inja vesel. Pa še danes, ko se poslavlja od doma in je njim tako tesno pri srcu, ko odhaja od njih starejši bratec.

Inja je videl njih začudene in žalostne obraze. Nehal je vriskati, pa jim je rekel: »Ne bojte se in ne bodite žalostni! Grem k drvarjem, to je res. Pa vrnem se kmalu in prinesem svetle kronice. Boste videli, da boste imeli o Božiču lepe obleke. Le nikari se ne žalostite! Kar domov pojdite in bodite lepo pridni. Kmalu se vrnem s svetlimi kronicami.«

»No, le!« so rekli bratci in sestrice, pa so se ustavili. Gledali so za odhajajočim Injo, ki je šel naglo in krepko po kameniti poti. Dospel je že gor do mračnih skal. Postal je še enkrat in se je ozrl. Zamahnil je s klobukom in je gledal na bratce in sestrice, ki so stali doli na produ in so mu migali z rokami in mu klicali glasne besede.

»Hej!« je zaklical Inja in je zamahnil s klobučkom. Potem je pa šel mimo skal in je izginil izpred njih oči. Zdanilo se je bilo že. Mrzel vetrec je vel nad zagorsko dolino, in z drevja, rastočega kraj pota, se je usipala sveža rosa. Tuintam je že zapel samoten ptič sred širnega gozda, in iz vasi sem je prihajalo tiho zvonjenje. Inja se je odkril in se je pokrižal. Naglo in čvrsto je stopal naprej skozi mlado, tiho planinsko jutro. Vedno bliže so mu prihajali snežniki, ki jih je popolnoma obsevalo zlato jutranje solnce. Pot je zavila v temen gozd, ki se je širila daleč gor do strmih melišč pod razdrtim skalovjem orjaških snežnikov. Smrtna tišina je vladala vseokrog. Le od nekod so prihajali neki skrivni, komaj slišni glasovi. A Inja ni mogel uganiti, kaj in odkod so ti glasovi. Čvrsto je stopal skozi rosni, zdaj še zaspani gozd. Potihoma si je žvižgal in je premišljeval o novem življenju, ki ga čaka tam v samotnem gozdu.

Tisti čudni glasovi so postajali vedno bolj razločni, in nazadnje jih je Inja spoznal. »To so drvarji, ki sekajo nekje sredi gozda,« je pomislil in je pospešil korake. V tem je dospel do globokega jarka, ki je delil gozd. Šumela je voda po jarku in se je srdito zaganjala v skale, ki so ji zapirale pot. V ta kraj je že sijalo solnce, ki se je pomikalo za dve pedi od razdrtih grebenov gorskih skalnih velikanov.

»Tu je Gruntnica,« je dejal samsebi Inja, ko je šel po ozki brvi preko jarka. »Od tu ne morejo biti več daleč drvarji.

In šel je naglo naprej. Pot se je bila končala pri jarku, in dalje je vodila samo ozka, dobro izhojena steza. Kroginkrog so ležala razmetana lepo obsekana debla, in vsepolno iverja in suhih vej je ležalo po rovtih. Razločno so se slišali glasni udarci sekir in čulo se je tudi votlo Iomastenje, ki je prihajalo dol s strmega, gosto zarastlega pobočja. Inja je prispel do široke trate, kjer je zagledal prostorno, leseno kolibo. Stopil je tja in je pogledal v kočo. Toda žive duše ni bilo v njej. Deček je položil na klop svoj zveženj in je stopil sredi trate.

»Hej! Hoj!« je zaklical, da se je razleglo daleč naokrog. Iz goščave se mu je odzval glas — bil je drvar Matija, ki je zavpil tam gori. Sli šalo se je lomastenje suhega drevja, in kar naenkrat se je prikazal na trati drvar Matija.

Pogledal je dečka in je zamahnil z roko. »A, ti si?« je izpregovoril, ko ga je spoznal. Stopil je bliže k njemu; pa ga je potrepljal po rami. »Glej, glej — kako zgodaj si prišel,« je nadaljeval prijazno. »Toda veš, časa ne bova tratila po nepotrebnem. Čas je zlato, in škoda je vsake minute, ki jo zapraviš brez koristi.«

Peljal je dečka v kočo in mu jo je jel razkazovati. Tam spredaj, tik za durmi, je stalo veliko kamenito ognjišče, na katerem so še tlele iskre. Za ognjiščem je bil napravlien dolg in širok pograd, kjer so ponoči spali drvarji. Slama je bila postlana po pogradu, in odspredaj je bilo zabitih počez nekaj desk, da niso mogle iskre z ognjišča naravnost do pograda. Okrog ognjišča je bila napravljena dolga klop, kjer so se deli ob času deževja drvarji in so si greli premražene ude. Okrog po stenah so bile pa zabite police, polne drvarskega orodja.

»Vidiš, to je zdaj tvoj dom,« je rekel drvar Matija. »Seveda ni tako lepo tukaj kakor pri vas doma. Privadil se boš, Inja, in še dobro boš spal na slami na pogradu.«

Inja se je ozrl po mračni koči. A ni se mu zdela dolgočasna, še manj pa grda. Všeč mu je bila prvi hip, in prepričan je bil Inja, da mu bo dobro tukaj. Svoj sveženj je del na polico in se je ozrl na drvarja Matijo, »Pa mi povejte zdaj, stric Matija, kaj naj počnem pri vas? Takoj bi šel rad na delo. Samo pokazati mi morate, kaj in kako.«

Drvar Matija je stopil iz koče. »Pojdi z mano, da ti pokažem tovariše,« je rekel in je šel preko trate naravnost v goščavo. Inja mu je sledil, in kmalu sta prišla do drvarjev, ki so sekali in žagali na širnem rovtu. Šest jih je bilo — močnih in krepkih kakor hrasti. Za trenutek so prenehali z delom in so se ozrli po mladem tovarišu, ki je dospel ravnokar k njim. Pokimavali so mu prijazno, pa so počeli spet delati Stari Matija mu je pa pričel praviti, kaj in kako naj dela. Inja ga je poslušal pozorno, pa ni preslišal nobene besedice. Razkazoval mu je Matija vse, in minilo je precej časa, preden mu je dopovedal vse. Medtem je po gledal Matija na debelo, veliko uro, ki jo je nosil v hlačnem žepu. »Poldan bo,« je dejal. »Treba bo skuhati kosilo.«

Šla sta nazaj h koči. Matija mu je dal veliko vedro, in Inja je šel po vodo k bližnjemu studencu. Zajel je iz velikega, nalašč za to napravljenega korita hladne vode in jo je ponesel v kočo. Izlil jo je v velik kotel, ki je visel nad ognjiščem. Razpihala sta nato z Matijo plamen. Objel je suho dračje. Prasketalo je po koči, in v kotlu je kmalu pričelo brbljati. Nasul je vanj drvar Matija koruzne moke in je skuhal močnik.

Drvarji so potem prišli v kočo. Molče je vzel vsak svojo leseno skledo in jo je napolnil z rumenim močnikom. Prilil je Matija vsakemu nekaj masti in kislega mleka. To je bil preprost drvarski obed, a je vendar teknil Inji, kakor nikoli doma nobena jed. Po obedu so polegli drvarji nekoliko. A potem so odšli spet nazaj v gozd. Inja je šel z njimi. Dali so mu v roke lažjo sekiro, in Inja je moral obsekavati deblo, ki je ležalo na obronku. Delal je Inja z veseljem, da je suho lubje kar frčalo po trati. Delal je tako dolgo, dokler ni zavpil drvar onkraj trate: »Hej, mali! Žejen sem.«

Inja je zgrabil vedrico, pa odhitel k studencu po vodo. Prinesel jo je drvarjem. Pili so s slastnimi požirki. Nato pa je Inja spet delal. Glasno so pele sekire, da se je razlegalo daleč po gozdu in je odmevalo celo od belih skal strmih gora, ki so se dvigale nedaleč proti sinjemu nebu. Inja je prenehal tupatam, da si je obrisal znoj z obraza. Ozrl se je v navpične stene in v beli sneg, ki je blestel po skalovju. A ničesar ni videl tam gori. Le enkrat je zapazil tropo divjih koz, ki je bežala vsa preplašena preko širokega snežišča.

»Hej!« je zavpil nehote, da so se ozrli drvarji začudeni nanj. A ko so videli, zakaj je zavpil, so se zasmejali in so pričeli spet delati. Samo Hkavčev Lojz se je namuznil pa je dejal: »Poglejte si no! Iz tega fanta bo pa enkrat še nekaj. Divji lovec bo, to vam povem, ker ga vznemiri že samo pogled na divje koze.«

»Kaj misliš, da je tak, kot si ti?« ga je zavrnil stari Matija. »Ča kaj! Še ti pride enkrat pravica... «

Lojz je skomizgnil z rameni in je zavihtel sekiro. Toda naskrivaj se je ozrl še enkrat po Inji in se je namuznil.

Hitro je minil dan. Solnce je že zašlo, ko so prenehali drvarji z delom. Šli so v kočo in so ob svetlem ognju čakali, kdaj bo skuhal stari Matija večerjo. Pogovarjali so se o tem in onem in so se smejali. Inja se je zleknil po pogradu in je gledal v plapolajoči plamen. Ni slišal, o čem se pogovarjajo drvarji. Zamislil se je v svoje misli. In te misli so ga ponesle daleč dol v dolino v Košutnikovo hišo. Videl je sestrice in bratce, kako molijo večerno molitev. Ob dolgi klopi kleče in molijo zbrano. Že so se priporočili angelu-varihu. Nato pa še molitev za bratca Injo, ki je šel med drvarje služit si svetlih kronic. Pobožno se prekrižajo in gredo k počitku.

Injo je objelo mehko, nepoznano čuvstvo. Zdrznil se je in dvignil napol. Tedaj mu je pa rekel potihoma Hkavčev Lojz, ki je sedel tik njega: »Ali si videl divje koze, Inja? Hej, kako so bežale preko snežišča! Človek bi jih šel kar iskat... «

Inja je pogledal začudeno. Sam si ni vedel razložiti, kako da govori Lojz take besede. »Kot blisk so bežale,« je odvrnil. »A kako bi jih mogel ujeti, ko so hitrejše nego veter?«

»Čakaj, če boš priden, ti pa pokažem enkrat, kako se love divje koze,« je rekel Lojz še tiše. »Enkrat te vzamem s seboj v skalovje. Ali boš hotel?«

Inja še vedno ni razumel Lojza. Debelo ga je gledal, pa mu je odgovoril: »Seveda bi. Toda ne verjamem, da bi mogel ujeti divjo kozo. Ne verjamem, Lojz.«

Drvar je skomizgnil z rameni. »Boš že videl,« je zamrmral in je vstal. Kajti večerja je bila pripravljena. Drvarji so jo povžili naglo. Nato so se pa razleknili po pogradu in so se pogrnili z debelimi odejami. Tudi Inja je legel. Bil je truden od dela in je komaj čakal, da ga premore spanec.

Ogenj na ognjišču je pojemal vednobolj. Tema je postajala po koči. Čulo se je samo enakomerno dihanje spečih drvarjev in tlenje isker na ognjišču. Inja je strmel v črno temo in je mislil na dom. Bog ve, ali je prišel po srečo k drvarjem? Ali po nesrečo ? Doma je bila svetla sreča. Bog ve, ali bo tudi tukaj sreča v koči? ... In mislil je Inja in mislil. Trepalnice so mu postajale vedno težje. Komaj je še gledal. Pokrižal se je nato in je potegnil odejo čez glavo. Nato je pa zaspal, kakor bi trenil... Prva noč.

3.[uredi]

Tisti dan je bil oblačen in megle so se vlačile po gorovju. Dišalo je po dežju in snegu, in zato so pričeli delati drvarji s podvojeno močjo. Zbali so se zime, a njihovo delo še ni bilo dokončano. Zato so pa tudi delali, da jim je tekel pot curkoma z obraza. A Košutnikov Inja ni delal tistega dne. Že zarana ga je poslal Matija po sir na planino. Inja je šel radevolje in se je veselil lepega pota.

Sredi gozda ga je ustavil nenadoma Hkavčev Lojz. »Hoj, počakaj!« je rekel in je dvignil nekaj v papir zavitega in z drobno vrvico prevezanega. »To-le boš nesel na planino. Saj poznaš pastirja Klemuca? Njemu izroči to, pa mu povej, da mu pošilja to Hkavčev Lojz. Ali si slišal?«

Inja je prikimal. Dobro je poznal Klemuca. Saj so ga poznali vsi na vasi, pa bi ga ne poznal Košutnikov Inja? — »Bom pa nesel,« je rekel Inja in je vzel prazni nahrbtnik z rame. Potlačil je tisto reč vanj in ga je oprtil spet.

»Ne bo zastonj, Inja,« je pridejal Hkavčev Lojz in se je namuznil. »Ko se vrneš, ti podarim dvajsetico. Da ne boš nosil zastonj.«

Inji se je zasmejalo srce v mladih prsih. Glej, glej, dvajsetico si prisluži, pa še na tako lahek način. Lepo jo spravi in jo ponese pri prvi priliki domov. Spravijo naj jo mati, dokler ne prinese tudi svetlih kronic. Potem pa kupi bratcem in sestricam leno obleko, da ne bodo hodili ob nedeljah zakrpani k sveti maši. Veselili se bodo in si bodo mislili: »Inja, hej, naš Inja nam je kupil obleko... Saj pravimo — naš Inja... «

In mladi drvar je šel veselo skozi gozd. Prepeval je na glas in je tudi tupatam zavriskal, da je jekalo od strmih snežnikov. Iz gozda je dospel na širno senožet, po kateri se je pasla tropa belih ovac. Sredi senožeti je stala visoka skala. Na skali pa je sedel pastirček in je prepeval glasno.

Zagledal ga je Inja in ga je spoznal. Janezek je bil, Gromčev Janezek, ki je pasel Dolenčeve ovce na senožeti. Zavriskal je Inja, ko ga je zagledal. Ozrl se je Janezek nanj, pa je zamahnil s klobučkom. Stopil je s skale in je šel Inji naproti.

»Kam pa, Inja?« ga je nagovoril in se je začudil. »Kaj nisi drvar tam v Kotu in ali si ne prislužiš deset svetlih kronic na mesec? Ha?«

»Drvar sem, Janezek,« je odgovoril Inja in se je posmejal. »Tudi deset svetlih kronic si prislužim na mesec. Toda danes grem na planino po sir. Kaj misliš, da bom samo sekal? Ej, dobi se še kako drugo delo, Janezek.«

Gromčev Janezek ga je gledal z grdo zavistjo v srcu. Glej ga Injo! Vsak mesec si prisluži deset svetlih kronic. A ubogi Janezek pase vse leto ovce pri Dolencu. Na, pa si prisluži komaj vse leto toliko, kolikor Inja en mesec. Saj pravim — ni vsak rojen pod tako srečno zvezdo kakor Inja... In v Janezkovem srcu raste vedno večja zavist. Spleza spet na skalo in se vsede tam gori. A ne prepeva več, ampak gleda za Injo, ki gre naglo preko senožeti. Vidi Janezek svetle kronice, ki si jih služi Inja. Pa tudi svojo revščino vidi, pa mu je hudo pri srcu.

»Glej ga Injo!« misli samprisebi. »Kako je bogat, ker si prisluži toliko na mesec. A jaz sem revež... Saj pravim — ti prebiti Inja ...« Inja pa stopa čvrsto navkreber. Dolgo hodi skozi molčeči gozd po potu, ki se vzpenja semtertja po strmini. Misli na Gromčevega Janezka in se smeje samprisebi. Glej ga Janezka! Kako mu je nevoščljiv, ker si prisluži deset svetlih kronic na mesec! Ta Janezek, ta Gromčev Janezek ne pomisli, koliko se mora Inja truditi, da si prisluži tiste kronice. Janezek pa samo sedi na skali in gleda po ovcah, ki se same pasejo po ravni senožeti. Saj pravim — ta Janezek, ta Gromčev Janezek!

In Inja stopa više, vedno više. Pozabi že na Gromčevega Janezka in prične misliti na Hkavčevega Lojza. Bog ve, kaj mu je naložil v nahrbtnik? Mogoče suknjič, ali pa kako drugo stvar? In Injo prične prevzemati radovednost. Čudno se mu zdi, zakaj mu je izročil Lojz tako naskrivaj ta zavitek. Če je kaj navadnega, zakaj mu ni dal že v koči one reči? In v Inji je rastla radovednost vednobolj. Ko je dospel vrh gore, se je vsedel na skalo, da se malo odpočije. Nahrbtnik je položil kraj sebe in ga je odprl brez premišljevanja. Vzel je iz njega zavitek, pa ga je gledal od vseh strani. Neprijeten duh mu je udaril v nos. Toda to mu je še bolj povečalo radovednost.

»Kaj more to biti?« je vprašal samega sebe. Toda naposled se ni mogel več premagovati. Naglo je razvezal zavitek in je zagledal v papirju zavito — kožo. Inja se je začudil, da je kar tlesknil z rokami. »Glejte si no,« je izpregovoril in se je zasmejal obenem. »Kaj pošilja Lojz Klemucu! Hm, kje je neki iztaknil to kožo? Od teleta ni, od koze tudi ne. Kaj naj pomeni to?«

In Inja ugiba in ugiba. Toda uganiti ne more. Čudno se mu zdi vse to in samsebi si ne more razložiti, čemu pošilja Lojz Klemucu svežo kožo. »A najsi bo, kar hoče,« ukrene Inja naposled. »Lojz mi je izročil zavitek, pa ga tudi oddam Klemucu. Kaj meni mari, zakaj jo potrebuje Klemuc! To je Lojzeva in Klemučeva skrb.«

Naglo potlači Inja kožo nazaj v nahrbtnik. Napoti se naprej in prične še bolj čvrsto stopati po hraspavi poti. Čez dobro uro pride na planino, raztezajočo se pod strmimi, s snegom pokritimi snežniki. Že oddaleč sliši prijetno zvončkljanje, ki se širi kroginkrog po zagorskem svetu. Tuintam zagleda čredo krav, ki se pase mirno po sočnih travinah. Odnekod se čuje vesel glas, ki prepeva glasno pesem.

Inja se ustavi na parobu, pa gleda ves zavzet po lepi planini. Pri srcu mu je tako veselo, da dvigne klobuček, pa zavriska na glas: »Hoja-u-hoho!« Od vseh strani mu odgovori beketanje in meketanje. Še celo krave doli niže dvignejo glave, pa zro nanj z velikimi očmi.

Izza skale stopi dolg in suh pastir. Oblečen v oguljeno, z velikimi krpami zašito obleko. Obraz mu je kosmat, in neprijazne oči se ozirajo na mladega drvarja. »Kaj begaš živino, ti spak predrti?« zarohni vanj in dvigne zakrivljeno palico.

Inaj ga pogleda in se zasmeje. »Glej ga no,« reče in stopi bliže. »Saj si ti, Klemuc. Prav, da sem te našel. Ne bo mi vsaj treba, da bi te iskal naokrog... Veš, ongavi Lojz te pozdravlja. Poslal ti je po meni nekaj. V papir je zavito in zadrgnjeno z vrvico... Glej, to-le.«

In Inja privleče iz nahrbtnika kožo, pa jo poda pastirju. Klemuc se namuzne in utakne pod pazduho zavitek. Obraz se mu razjasni in zadovoljno gleda dečka. »Ti si Košutnikov Inja, ha?« reče prijazno. »Pa kako te je našel Hkavčev Lojz? Ali si šel skozi Kot?«

»Iz Kota sem prišel,« odgovori Inja. »Kaj ne veš, da sem pri drvarjih mesto Štrijonovega Bošta? Že teden dni sem tam. A Bošta je podrla smreka, da mu je zlomila nogo. Kaj ne veš tega, Klemuc? Deset svetlih kronic si prislužim na mesec. Pa ti ne veš tega, Klemuc?«

Pastir se nasmeje pa odgovori: »Seveda ne vem. A zdaj vem, ko si mi povedal ti. Glej, glej — pravega si je izbral Lojz. Ti si dečak, da ti ni para. Saj pravim, dobro ti bo še na svetu, ker si takšen dečak.«

Inji de ta hvala dobro. Namuzne se trikrat in reče: »A kaj za to? Glavna reč je, da si prislužim deset svetlih kronic. Kje bi mogel dobiti boljšo plačo? Gromčev Janezek pase ovce, pa si prisluži komaj deseti del tega, kar si prislužim jaz. Seveda, dela je pri drvarjih zadosti; pa je tudi trdo delo. A kaj se hoče? Zaslužek je pa le lep.«

»Saj pravim, da si dečak,« mu reče spet pastir Klemuc. »Le vedno ostani tak, pa ti bo dobro. Na, tu imaš desetico za to, kar si mi prinesel od Lojza. Za trud naj bo.« — Inja poskoči od veselja, ko zagleda svetlo desetico na svoji dlani. Glejte si no — Klemuc mu je podaril desetico, a v Kotu mu da še Lojz dvajsetico. Kako urno in lahko si prisluži denar! A ob mesecu dobi še deset svetlih kronic. In potem bo obleka, lepa obleka ravno za Božič. Pa tudi sestrice in bratci bodo vsi novi od tega bogatega denarca, ki si ga prisluži Inja pri drvarjih. Glejte si no!

»Pozdravi Lojza!« mu reče Klemuc. »Tako mu reci, da je vse prav. Le brez skrbi naj bo. Vse je lepo in v redu... Ali si slišal, Inja? Vse to povej Lojzu. Nemara te pošlje kmalu spet k meni. A reci mu, da poženemo drugi teden živino v dolino. Če hoče še kaj doseči, naj se požuri.«

»Vse mu povem, kar si mi naročil,« odgovori Inja in se čudi, ker ne razume popolnoma pastirjevih besed. Napoti se potem preko planine do koče sredi planine. Prileten planšar ga tam pogosti s sladkim mlekom in skuto. Utakne mu v nahrbtnik velik kos sira in mu naroči, naj pozdravi drvarja Matijo. »Dober človek je Matija,« reče stari planšar. »Njega poslušaj, ti Inja, pa ne boš krenil nikoli z dobre poti. A Hkavčev Lojz je hudoben človek. Hodi mu s pota, ti rečem, Inja.«

Mladi drvar se začudi. Kaj, Lojz je hudoben človek? Saj je vedno prijazen z njim. Vsi drvarji molče neprestano. Samo Lojz govori in pripoveduje to in ono. A samo pametne in lepe reči. Še nikoli mu ni rekel napačne besede. Samo dobro je govoril drvar Lojz. Pa davi mu je obljubil dvajsetico, ako ponese pastirju Klemucu oni mali zavitek. Pa da bi bil Lojz zato hudoben? Oj ne, in stokrat ne!... Inja zmigne z glavo, pa pogleda od strani starega planšarja. Kako se motite, stric planšarjev! Lojz je dober človek in Lojz mu ne bo storil nikoli žalega.

Tako je premišljeval Inja, ko je šel s planine. Vso pot je mislil na besede starega planšarja in se je spominjal natanko vsake besedice drvarja Lojza. A našel ni niti ene slabe. »Napak ga sodi planšarjev stric,« reče naposled samsebi, ko pride do zelene senožeti, kjer pase ovce Gromčev Janezek. Še enkrat reče tam na glas: »Lojz je dober človek. Hej, jaz vem, da je dober človek.«

Zagleda ga Gromčev Janezek, pa stopi k njemu. »Hej, Inja!« ga pozdravi in nadaljuje: »Ali slišiš, Inja? Kaj boš pa vse kupil za toliko kronic, ki jih prislužiš pri drvarjih? Samo to mi še povej, Inja!«

»Hm,« de mladi drvar, »lahko si kupim to in lahko si kupim ono. Veš, pa kaj si bom kupil? Ongavo hišo na sredi vasi. Saj veš, da ima dve nadstropji. Če bom deset let drvar, pa si lahko kupim tisto hišo. A kdaj si jo boš mogel kupiti ti, Janezek? To te vprašam?«

Gromčev Janezek se namrdne in se zasuče na peti. Pogleda še enkrat na Injo, potem pa odide molče proti skali. Pa ves zelen je od jeze. Inja se zasmeje na glas in je ves zadovoljen, da je zasolil Janezku tako debelo. Pozna Janezkovo zavist in ve, da je pastirček nevoščljiv njemu, ki si prisluži deset kronic na mesec. Prav mu je — temu zavistnemu Janezku. Zakaj pa je tak? Hej, pa ga pouči Inja enkrat, na lep način ga pouči. Samo, da mu pade enkrat prava misel v glavo.

Inja se smehlja, ko gre preko senožeti. Janezku se smeje in njegovi zavisti. Premišljuje, kako bi ozdravil pastirčka te grde bolezni. Vso pot premišljuje, do drvarske koče v Kotu ugiba; toda prava misel mu le noče v glavo.

Stari Matija pohvali Injo, da je prišel tako hitro nazaj. Ogleda sir, pa je zadovoljen. »Velik kos ga je dal planšar Tomaž,« reče. »Pošten človek je Tomaž. Ni, da bi stiskaril in odiral ljudi... «

Inja spet vihti sekiro ob debelem hlodu, da frči lubje in iverje okrog njega. Zadovoljno žvižga in je vesel, da sme delati tako težko delo, ki je pa njegovim krepkim rokam samo igrača. Tuintam pogleda na Lojza, ki dela na drugi strani rovta. Pa tudi Lojz se ozira nanj, kakor bi hotel nekaj izvedeti od njega. »Hej, Inja!« zavpije naposled. »Prinesi mi vode!«

Inja steče k studencu, pa prinese drvarju polno kanglo vode. Lojz mu namežikne, pa ga vpraša potihem, da ga ne slišijo drvarji: »No, kako je bilo? Kaj je rekel pastir Klemuc?«

»Pozdravlja te,« sporoči Inja. »Rekel je, da je vse prav in bodi brez skrbi. Vse je v redu, je rekel in me je vprašal, če sem ga dobro slišal.«

»Prav, prav,« de drvar Lojz ves vesel. »A tebi, Inja, rečem, da dobiš dvajsetico. Še drevi jo dobiš, ko pridemo v kočo, ker si dobro opravil vse... «

Inji se je spet nasmejalo srce. Zažvižgal je na glas in je šel k svojemu hlodu. Mislil je do večera lepe misli. Vsem bratcem in sestricam kupi za Boži novo obleko. A posebno še najmlajši sestrici Minici. Lepo krilce ji kupi in gorko jopico. Pa tudi lepo, pisano rutico za na glavo. Smehljala se bo Minica, vse dolge dni se bo smehljala revica. Ej, ej...

4.[uredi]

Inja se je bil privadil popolnoma drvarskemu delu. Ugajalo mu je življenje v temnem gozdu pod belimi snežniki. Drvarji so ga radi imeli, ker je bil vesele in zadovoljne narave. Svoje delo je opravljal z lahkoto in je bil priročen in gibčen. Stari Matija ga je opazoval večkrat; namuznil se je tupatam in je pokimal z glavo. Le včasih se mu je zmračilo čelo; samo takrat, ko je videl Injo, da se pogovarja s Hkavčevim Lojzem. Jezno je udaril ob taki priliki s sekiro po deblu in je zagodrnjal nekaj nerazumljivih besedi.

Lojz je podiral smreko nedaleč od mesta, kjer je vlačil Inja suhljad na velik kup. Ko se je Lojz utrudil, je počival nekaj trenutkov. Stopil je bliže k Inji, pa mu je govoril: »Ali slišiš, Inja? V nedeljo greva gor na Police. Pokažem ti najlepše divje koze. Ujameva gotovo katero. Podarim ti jo, da si prislužiš, kakor bi trenil, deset svetlih kronic.«

Inja je prenehal z delom. Začuden je pogledal Lojza, ki se mu je prijazno smehljal. Zdelo se mu je, da se drvar norčuje z njim. »Kaj praviš, Lojz?« je vprašal in ga gledal še bolj debelo. »Nikari ne misli, da sem tako lahkoveren kakor Brglezev Jurček.«

A Lojz je pokimal z glavo. »Resnico ti govorim,« je dejal, in obraz mu je bil resen. »V nedeljo zjutraj pojdeš z mano. Boš videl, da ti ne bo žal. Kakor bi trenil, boš imel deset kronic v žepu. Boš videl, da bo tako, ako greš z mano v nedeljo gor na Police.«

Inja je bil poslej trdno prepričan, da govori Lojz resnico. Povesil je glavo, pa se zamislil za trenutek. »A v nedeljo pojdem domov — k maši moram,« je rekel potem. »Zato pa ne morem s tabo na Police«

Lojz je zamahnil z roko, pa se je zasmejal. »Glej ga no! Ne bodi neumen, Inja,« mu je rekel, da bi ga premotil. »Domov greš lahko drugo nedeljo. Mašo pa lahko za enkrat opustiš. Greš pa prihodnjo nedeljo k dvema mašama. Kaj se boš onegavil! Z mano pojdi, in ne bode ti žal.«

Inja se je zamislil. Prijetno so se mu svetile pred očmi kronice, ki bi jih zaslužil na tako lahek način. A zdrznil se je že pri sami misli, da je greh, ako ne gre k maši, ko mu je vendar dana tako lepa priložnost. Vsi drvarji gredo v nedeljo zarano v dolino, da se udeleže v farni cerkvi svete maše. Še zadnjo nedeljo je bil šel z njimi. To so se veselili bratci in sestrice, ko so ga zagledali! Kar skakali so okrog njega in vriskali. Gledali so dvajsetico in desetico, ki ju je izročil materi, rekoč, naj kupi kaj za nje. Vesel dan je bil takrat, da še ne kmalu tako. Ko je odhajal in so ga spet spremljali bratci in sestrice, mu je bilo skoro bridko pri srcu. A potolažil se je z mislijo, da pride kmalu spet nedelja, in tedaj pride spet nazaj domov.

A zdaj pride Lojz, pa ga prične vabiti na Police. Hej, lepo bi bilo, ako bi si mogel prislužiti lepe kronice! Domov bi jih ponesel in bi jih dal materi in rekel, naj kupi mali Mimici lepo krilce in še lepšo jopico. To bi bila vesela mala sirotica! Kar plesala bi okrog njega in bi jokala samega srčnega veselja... Lepo bi bilo, ako bi se zgodilo tako in bi šel z Lojzem na Police. A sveto daritev bi zamudil in bi storil s tem velik smrtni greh. Oj, da je tako, oj, da je tako!

Inja je premišljeval še vedno in gledal v tla. A tedaj je skomizgnil Lojz z rameni, pa je rekel: »Kakor hočeš, Inja. Rekel sem ti, ker te imam rad. Boš videl, da se boš še kesal.« — Tako je rekel Lojz. Obrnil se je; k svoji smreki je šel, pa je pričel sekati, da je kar jekalo.

Inja je bil še vedno ves zbegan. Na prvi strani je videl svetle kronice in veliko, srčno radost uboge, male Mimice; na drugi strani pa velik smrtni greh, ki se mu je režal kakor nagnusna krastača. Omahoval je semintja — in vlekla ga je izkušnjava, da je že skoro podlegel. A vendar jo je premagal s hrabrim srcem. Zamahnil je z roko, pa je dejal sam sebi: »Čemu mi je treba z Lojzem na Police? Saj bo kmalu konec tega meseca. Tedaj pa dobim svojih deset pošteno zasluženih kronic. Za tiste naj bo vesela uboga Mimica, ker so pošteni. A velik je greh, če človek ne gre v nedeljo k sveti maši.

Tako se je izmuzal Inja srečno iz izkušnjave. Nemirne misli so ga zapustile, in spet je pričel žvižgati in prepevati pri svojem delu. V tem je zavpil ob smreki drvar Lojz: »Hej — ho!« — Držal je za močno vrv, ki je bila privezana ob vejevju, in je vpil nad Injo. Deček je uvidel nevarnost, pa je pobegnil, kjer je stal stari Matija. Lojz je potegnil za vrv. Zahreščalo je nekaj gori — in visoka smreka je padla z glasnim prasketom in grmenjem na tla.

»Lepo je šla,« je zamrmral stari Matija. »Zna pa ta Lojz, zna. Vse ti zna, ti rečem, Inja,« je dejal na glas in se je obrnil k dečku. »Škoda, da ne zna samo dobrega, ampak tudi dosti hudega. Svarim te, Inja, ne bodi dosti z njim, utegne ti škodovati. Prijazen je Lojz navidez; a za to prijaznostjo se skriva dosti grdega. Zato ti rečem, ne bodi dosti z njim.«

Stari Matija se je obrnil, pa je odšel k posekani smreki s cepinom v roki. Inja je gledal za njim, pa se ni mogel načuditi njegovim besedam. Skoro ravno tako je govoril o Lojzu planšarjev stric. Čudno, čudno! A Inja še ni zapazil ničesar slabega na Lojzu. Nasprotno — lepo prijazen je bil Lojz z njim in že marsikaj dobrega mu je storil. Zadnjič mu je pripomogel, da si je na lahek način prislužil desetico. Sam pa mu je še celo podaril dvajsetico. Še za nedeljo ga vabi na Police in mu obljubuje deset kronic, ako gre z njim. Šel bi Inja, resnično bi šel, ako bi ne bil smrtni greh, če opusti sveto mašo.

Inja je zmajeval z glavo. Čudno se mu je zdelo, zakaj imajo vsi Lojza za hudobnega. Saj ga je sama prijaznost in dobrota. Hm, hm...

Do večera je premišljeval Inja o tem in še celo na pogradu je mislil o hudobnosti drvarja Lojza. Zaspal je kmalu in se je prebudil šele ob zori. Toda še na potu od koče mu je jel spet prigovarjati Lojz, naj gre z njim na Police. Govoril mu je sladko in mnogo in mu je pravil, kako lepo je gori na belih snežnikih. Vseokrog se blesti tam srebrno in zlato, kakor bi bilo vse posejano s srebrniki in cekini. Na skalah pa rastejo bele, velike planinke. Cele trope divjih koz se pasejo tam gori, da jih človek ujame lahko kar z rokami in jih proda Bovčanom za debele tolarje. »Pojdi z mano, Inja. Ne bo ti žal nikoli. Deset kronic ti ne uide. Pojdi z mano jutri na Police, ti rečem še enkrat.« — Tako je sklenil drvar Lojz svoje prigovarjanje in je pogledal od strani na Injo. Nasmehnil se je; ko pa je videl, da deček premišljuje, ga je potrepljal po rami. Nato pa je izginil v goščavo.

Inja je bil ves dan zamišljen. Zato mu pa tudi ni šlo delo izpod rok, kakor druge dni. Neprenehoma so mu šumele po ušesih Lojzeve besede: »Pojdi z mano na Police!« — Te besede so pa bile tako vabljive, da so vznemirile popolnoma mladega, neizkušenega drvarčka. Videl je pred sabo svoj borni dom. Pet bratcev in sestric je videl, ki so hodili zakrpani po svetu in niso imeli pražnje obleke, da bi šli dostojno k sveti maši. Malo, ubogo Minico je videl, ki je morala nositi pošito krilce, ki je bilo starejši Nežici že premajhno. Malo ga je pošila mati in ga zožila, pa je bilo dobro za ubogo, malo Minico. A Minici bi tako lepo pristojalo novo krilce in nova jopica! Tako lepo bi se smejala, da bi bila radost po vsi hiši.

»Oj, Inček, ali nisem pi-pi-pi ?« bi govorila mala, sirotna Minica v svoji novi oblekci. »Poglej me, Inček! K sveti maši bom šla in v cerkvi je lepo.

«Pri teh mislih so postale Inji oči rosne. Tako lahko bi napravil Minici veselje. Samo z Lojzem naj gre jutri na Police, pa napravi Minici to veselje. Lahko si prisluži kakor nihče. A smrtni greh, ki ga stori? Sveto mašo opusti na sveto nedeljo, in Bog mu bo štel to v veliko zlo. In s tem prisluži svoji duši pekel in večno pogubljenje... Inja se je zdrznil. Ozrl se je okrog sebe plašno, kakor da bi se bal, da nekdo posluša njegove misli. Naglo je pričel udrihati s sekiro po lubju, kot bi hotel pregnati izkušnjavo, ki ga je vedno bolj prevzemala.

Toda zle misli ni mogel pregnati. Sredi dela je prenehal, pa je pogledal gor na strme Police, ki so bile polne snega in so se svetile v solnčnih žarkih. »Kaj, ko bi res šel jutri z Lojzem?« je pomislil nanovo. »Saj hočem samo dobro svojim ubogim bratcem in sestricam. Dobri Bogek mi vidi v srce, ki ni hudobno... Če jutri zamudim sveto mašo, pojdem zato prvo in drugo nedeljo dvakrat k sveti maši. In dobri Bogek mi odpusti, pa mi tega ne šteje v smrtni greh... Kaj, ko bi šel? Minica bi jokala od samega veselja, ako bi imela novo krilce in novo jopico... «

In Inji se je spet zbegala duša. Izkušnjava mu je postajala vedno nasilnejša. Skoro se je ni mogel več otresti. A vendar jo je še premagal tisti dan. Močno se ji je postavil v bran. Kar oči je zaprl, pa jih je zakril z rokami, da bi ne videl več tistih grebenov, ki so ga tako lepo vabili v greh. Oj, ne, oj ne — za ves svet ne gre jutri z Lojzem na Police! Takoj zarano vstane, pa odide z vso naglico v dolino k sveti maši. Samo, da ubeži izkušnjavi, ki mu ne da miru že dva dni.

Deček se je pomiril. Nič več se ni upal ozreti gor na bele snežnike. Tudi Lojza se je izogibal ves dan. Niti enkrat mu ni pogledal v oči. A Lojz se mu je samo smehljal. Trdno je bil prepričan, da bo podlegel drvarček vabeči izkušnjavi. Zjutraj vstane, pa stopi k njemu. »S tabo grem, Lojz, na Police, da si prislužim deset kronic.« — Tako mu poreče lnja in pojde za njim, kamor bo hotel.

A Inja se mu je umikal. Rdečica ga je obšla, če ga je zagledal oddaleč. Naglo je stopil v goščavo, da bi se prikril. A Lojz ga je zagledal. Za trenutek je postal, pa je vprašal dobrohotno: »Ali greš ? Ali si se že premislil ?«

»Ne grem, pa ne grem,« je odvrnil Inja odločno. »Greh bi bil, smrtni greh... Resnično ne grem... «

»Kakor hočeš — silim te ne,« je dejal Lojz in se zasmejal. A vedel je dobro, da Inja pojde, kakor hitro se zasvita dan. Inja pa je delal, delal radi tega, da bi ne mogel več misliti na zapeljive Lojzeve besede. Izkušnjavo je premagal že dvakrat. Bog ve, če jo bo še sedaj, ko bi prišla še tretji? Silna bi bila, in nemara bi ji podlegel? — Zato pa se je Inja bal in je delal, delal, da mu je kar kapalo z obraza...

Večerilo se je polagoma, predčasno. Popoldne so bile prišle kdove odkod sive megle, pa so legle na skalnato, s snegom pokrito gorovje. Mrtvaška tišina je legla na zagorski svet, in nič se ni genilo sredi tišine. Le tupatam se je razlegnil hripav krik dol s skalovja. Divji jastreb je plahutal v gosti megli in je iskal svoje gnezdo.

Drvarji so bili odšli še pred mrakom v dolino. Ostala sta samo dva — Lojz in Peter, ki sta sedela ob ognjišču in sta se pogovarjala. Inja je sedel pred kočo na klopici in je strmel v sivi mrak, ki je legal vedno težje na prostrani gozd. Inja pa je premišljeval o domu. Glej, zdajle so povečerjali doma. Zdajle so pokleknili, pa so pričeli moliti večerno molitev. Za tem se oglasi v zvoniku zvon, zvoneč »ave Marijo«. — In Inji se je zdelo, da čuje zvonjenje. Glej, tako daleč je že prišlo, da opomni tudi njega na večerno molitev... In Inja se odkrije, pa prične pobožno moliti.

Noč se je delala, črna noč. Vedno temnejše je postajalo v gozdu, da se niso videli več niti vrhovi najbližjih smrek. In Inja je pričel spet misliti na dom. Že so izmolili v izbi večerno molitev. Za bratca so zmolili očenaš in pristavili: »Da bi se zjutraj zdrav vrnil k nam!«

In tedaj je dvignila mala, siromašna Minica ročice, pa je zamolila: »Ljubi Bogek, daj, da se vrne Inček! Novo krilce in novo jopico naj mi prinese, da bom mogla jutri k sveti maši. Daj, ljubi Bogek! Saj mi je obljubil zadnjo nedeljo... «

Inja je vztrepetal po vsem telesu, ko je mislil sam pri sebi o tem. Oči so mu postale rosne, in v srcu ga je zapeklo nekaj bridkega, da je skočil pokonci. Uboga Minica! Pa se vrne v jutru bratec zdrav in vesel; a lepega krilca in lepe jopice ti ne prinese. Pa boš zajokala, in srce se ti bo kar trgalo velike žalosti. Oj, da... Lahko bi šel jutri z Lojzem na Police, pa bi si prislužil denarja, Drugo nedeljo pa bi se že lahko veselila mala, siromašna Minica.

»Kaj, ko bi res šel?« je pomislil Inja. In tedaj je vedel, da je prišla tretjič izkušnjava. Ustrašil se je je tako, da se je kar sesedel na klop. Z rokama si je zakril obraz in je zatisnil oči, da bi ne videl ničesar na božjem svetu. Hipoma je stopila iz koče temna postava in je šla mimo njega, ne da bi ga opazila. Inja je dvignil za trenutek glavo, pa je pogledal. Spoznal je postavo takoj. Bil je Lojz, ki je šel preko trate in je kar naenkrat izginil sredi teme.

Inja je sedel že dolgo na klopi. Kljubtemu, da je zatiskal oči in ušesa, so mu vendar vstajale pred očmi lepe podobe in so mu govorile sladke besede. Bila je tretja izkušnjava, ki je prišla k njemu, in ta izkušnjava je bila tako močna, da ji je podlegel drvarček. In sedaj mu je bilo jasno, da pojde jutri zjutraj z Lojzem na Police. Vedel je, da vstane takoj, ko ga pokliče Lojz in mu poreče: »Vstani, Inja! Čas je, da greva na Police... «

Deček je onemogel pred silo zadnje izkušnjave. Popolnoma se je zbegal. Sam ni vedel, da je sklepal roke in molil: »Ljubi Bog, odpusti mi smrtni greh! Tri nedelje zaporedoma pojdem k dvema svetima mašama, če jo zamudim jutri... Ljubi Bog, ne morem drugače! Hudo mi je, če se zmislim na malo, sirotno Minico... Odpusti mi, ljubi Bog, in ne štej mi prestopka v zlo...«

Tako je premagala izkušnjava Košutnikovega Inja. Sam si ni bil v svesti koraka, ki ga je nameraval storiti. Samo malo sestrico Minico je videl pred sabo. Smejal se ji je obrazek v veliki sreči. Drobne, modre oči pa so ga gledale tako veselo, da je postalo Inji mehko okrog srca. »Sirotica uboga! Počakaj še malo, pa boš vesela,« je izdihnil skoro na glas in je strmel predse v temo, odkoder se mu je prikazoval sestrin obrazek. Hipoma pa je dvignil glavo in je poslušal pozorno. Zdelo se mu je, da čuje neke čudne glasove, ki prihajajo iz črne goščave. Podobni so bili ti glasovi mrmranju človeka, ki sedi v samoti in govori sam s sabo. Inja je poslušal; toda razločiti ni mogel ničesar. Naenkrat pa mu je vstala v glavi misel in spomnil se je starega Slivarjevega Blaža — tistega, ki nabira po gozdovih gobe. Njegovih besed se je domislil in domislil se je tudi bratcev-škratcev.

»Ha, nemara je govoril resnico Slivarjev Blaž?« je pomislil. »Glej nemara zdaj sade škratci-bratci gobe tod po Kotu? Za dobre dobre, za hudobne strupene... Nemara bo pa res, da so prišli bratci-škratci v gozd? Pa pride jutri sem Slivarjev Blaž, pa bo nabral polno košaro gob. Prijatelj je Blaž bratcem-škratcem, ker je dober človek...«

Tisto mrmranje pa je utihnilo kar naenkrat. Tačas pa sta stopila iz goščave drvar Lojz in pastir Klemuc, ki sta se pogovarjala gori v gozdu. Šla sta naravnost v kočo, kjer je že spal edini drvar, ki še ni šel v dolino. Za njima se je zmuznil tudi Inja.

Zagledal ga je pastir Klemuc, pa se je namuznil. Potrepljal ga je po rami. »Ti si fant, ti, Inja,« mu je rekel prijazno. »Povedal mi je Lojz, da greš z njim na Police. Prav, prav — tudi jaz pojdem. Gremo vsi trije,« »Pa res pojdeš?« ga je podražil Lojz s svojim navadnim smehom. »Hej, Inja, še enkrat te vprašam: pa res pojdeš ?

Inja je povesil glavo. Zadnjikrat mu je ostal v srcu glas, ki ga je zaprosil: »Ne hodi, Inja!« — A glas je hipoma zamrl. Pred dečkovimi očmi se je prikazal spet rodni dom. Zagledal je pet bratcev in sestric v zakrpanih oblekah. Dvigali so proseče roke in so ga gledali. A najbolj spredaj je stala mala, revna Minica. Stala je oblečena v ponošeno, pošito krilce. Njena modra očesca so bila polna solz in žalostna, tako žalostna...

Inja se je zgenil. Dvignil je glavo, pa je pogledal Lojza in Klemuca. Potem je pa rekel odločno: »Pa pojdem... «

5.[uredi]

V jutranjem mraku so vstali Lojz, Klemuc in Inja in so se oblačili. Drvar Peter je spal naprej in niti zbudil se ni. Zunaj po gozdu je bilo še mračno. Z drevja so kapale debele kaplje, in nekaj vlažnega, neprijetnega je velo po zagorskem svetu. Megla je zakrivala na gosto vse, da se ni videlo niti pet korakov naprej.

V začetku so šli gozdarji molče skozi gozd. Toda kmalu so krenili iz njega in so stopili v ozek, strm jarek, ki se je raztezal daleč gor, kjer se je razgrinjalo pod belimi skalmi širno snežišče, kamor so prihajale samo divje koze. Razrit je bil jarek in poln skal. Po deževnem času jih je navalil hudournik kdoveodkod iz nepristopnih visočin... Lezli so drvarji po jarku dolgo, dolgo in so se vzpenjali vedno više. Težavno je bilo to plezanje, ker so jim mestoma zapirale kot visoke, od vode gladko oblizane skale. Prijeti so morali z rokami svoje coklje in bosi so plezali kvišku, da so prispeli srečno na varni kraj.

Inji je ugajalo to vratolomno plezanje. Brezskrbno se je plazil za Lojzem in Klemucem in niti mislil ni več, da je danes nedelja, ki je posvečena le Gospodu v nebesih. Samo na naporno pot je mislil, ki jo je gledal pred seboj. Čvrsto se je porival od skale do skale in ni niti čutil najmanjše utrujenosti. Megla je postajala vedno gostejša, da se je videlo komaj za korak predse. Klemuc se je ustavil in si je obrisal pot z obraza. »Hm, ne bomo prišli daleč, če nam bo nagajala ta preklicana megla,« je rekel zlovoljen. »Da se je morala ravno danes vleči na skale!«

»Počakajmo, da vzide solnce,« je menil drvar Lojz. »Tedaj se vzdigne megla, pa bo najlepši dan.«

»Pa pojdimo naprej!« je zagodrnjal jezno pastir in se je pričel plaziti po mokri skali. Toda megla je postala više gori tako gosta, da bi jo bil lahko rezal z nožem. Klemuc je robantil, a Lojz se mu je posmehoval in ga je bodril. »Poglej, Injo!« mu je rekel, ko se je ustavil za trenutek kraj srdi tega Klemuca. »Mlad je še in neizkušen, a je vendar pred nama visoko gori v skalah. Pa ti, ki si star lovec, obupuješ in tamaš kot majhen otrok.«

Klemuc se je ozrl, da vidi Injo, A ni ga bilo nikjer. Splazil se je bil naprej, in Klemuc je slišal zdaj ropot kamenja visoko gori. Tedaj pa je vedel, da je Inja resnično že gori nad jarkom. Postalo ga je sram. Samo zarežal je nekaj nad Lojzem, potem pa se je pričel naglo plaziti navkreber.

Glasen vrisk se je razlegnil hipoma sredi megle. Lojz in Klemuc sta obstala in sta se prijela za glavo. »Molči, ti rečem!« je zavpil Lojz ves razdražen. »Glej ga cepca! Vse živali bo prepodil in povrhu nama kliče še lovca... Ali boš tiho!« je zavpil še enkrat, da je odjeknilo med mrtvim skalovjem.

Vriskanje je utihnilo. Lojz in Klemuc sta plezala naprej. Siva megla je postajala vedno svetlejša in se je umikala kar vidno. Lojz in Klemuc sta preplezala zadnje skalovje in sta stopila na razsežno planotico. Oddahnila sta se globoko. Kajti hipoma ju je obsijalo solnce, ki je posvetilo izza škrbastih Polic. Nebo nad njimi je bilo jasno. Samo pod njimi se je še razgrinjala siva megla in je valovila kakor razburkano morje.

Na skali je sedel Inja in je strmel ves zavzet v čudovito krasoto, ki je ležala pred njegovimi očmi. Na desni se dvigujejo nevisoko od njega škrlatni vrhovi Polic, zasneženi do vrhuncev. Solnčni žarki se svetlikajo nad zamrznjenim snegom, kakor da se prši tam tisoč in tisoč biserov. Pod njim pa megleno morje, ki se ziblje in valovi, da se zdi, pogreza se vsa zemlja. Ostali so sami mogočni snežniki s svojimi vrhovi, ki jih obžarja s škrlatnim ognjem vzhajajoče solnce... Inja sedi tam na skali in gleda s široko odprtimi očmi v to krasoto. Ne, nikoli ni še videl kaj takega, kar bi bilo temu podobno. Ne, nikoli...

Še dolgo bi bil strmel, da nista stopila zdajci k njemu Klemuc in Lojz. Toda ta dva se nista čudila krasoti narave, ker sta bila vajena tega. »Zakaj si vriskal?« se je obregnil Lojz. »Ali ti nisem prepovedal tega?«

Inja ga je pogledal debelo in se začudil. Toda naglo se je posmejal in je odvrnil: »Ne zameri, Lojz. Pozabil sem tvojih besed. Sem sem prišel iz megle. Ker je bilo vse tako lepo, nisem mogel drugega nego zavriskati. Ne zameri, Lojz.«

»Hm,« je zamrmral Lojz in se je pričel ozirati na vse strani. Tedaj je visoko gori nekaj počilo glasno, da so se ozrli vsi trije na ono stran. Nad snežiščem se je pokazalo nekaj črnega, drobnega, ki se je premikalo komaj vidno. Lojz je pokazal tja gor. Roka se mu je tresla kakor v mrzlici. »Bo, ti rečem, Klemuc,« je rekel. »Naravnost v past jih bova izvabila. Samo za vetrom morava ostati.«

Klemuc je kimal z glavo. Oči so se mu svetile, ko je opazoval divje koze, ki so se pasle nad snežiščem, »Rečem ti, da jih je najmanj deset. Danes pa imava srečo,«

Lojz se je smehljal zadovoljno in si je mel roke. Nepremično je gledal gor v skalovje in je stopical z noge na nogo. Inja se je čudil vsemu temu. Pozorno je gledal po skalah, a ni videl nič drugega, nego nekaj črnih pik, ki so se premikale onkraj snežišča. »Kaj? Tisto so divje koze?« je vprašal ves začuden. »Hm, čudno, da so tako majhne...«

A Lojz se je posmejal. »Divje koze so to,« je rekel. »Visoko so nad nami. Zato so pa tako majhne... Ti, Inja, danes se moraš izkazati. Dečak si, da ti na svetu ni enakega. Zato sem te pa tudi vzel s seboj. Torej me poslušaj, kaj moraš storiti. Ni težavnega. Glej onole skalo. Tja gor pojdi in se vsedi na vrh. Pazi dobro in vedno glej podse. Kadar koga zagledaš, pa pridi hitro k nama, da naju opozoriš na nevarnost, Posebno, če zagledaš lovca Vojca. Ali si razumel?«

Inja je prikimal. »Ali takoj?« je vprašal. Lojz je zamahnil z roko. »Kar pojdi!« je dejal. »A to ti rečem, da moraš paziti tako, da ti niti mušica ne odide izpred oči. Kajti drugače gorje tebi in meni!«

Lojzev obraz se je pomračil In oči so se mu zasvetile v nekem čudnem svitu. A Inja še vedno ni razumel vsega. Z glavo je zmajal, pa ugibal, kaj se bo vse dogodilo danes. Še enkrat se je ozrl po Lojzu in Klemucu, potem pa odšel preko skalne planotice. Pričel je plezati po strmi skali, da pride čimpreje na vrh. Že je priplezal do sredine in postal na ozki polici. Ozrl se je dol po planotici, da še enkrat vidi Lojza in Klemuca. Videl ju je pač; a ko ju je zagledal, se je izvil iz njegovega grla prestrašen krik.

Šla sta doli Lojz in Klemuc. Onkraj skale sta se plazila kakor dva tatova. A čudno — glej! Na ramah sta nosila puški!... Inja je gledal in gledal. Strmel je in se je čudil, kje sta vzela Lojz in Klemuc tisti puški. Dolgo je premišljeval in je stal na ozki polici. Toda naposled je spoznal vse: Lojz in Klemuc sta imela puški skriti nekje doli v skrivni kotanji.

Injo je razburilo to spoznanje. Dozdaj je vedno mislil, da lovi Lojz divje koze v zanjke. To ni nič nevarnega. Pa tudi pregrešno se ni zdelo Inji. A tako s puško streljati živali, to je pa prepovedano. Tako delajo samo divji lovci, ki niso nič drugega kot navadni tatovi. Dosti je že slišal Inja praviti o divjih lovcih. A nič dobrega, same grde in strašne povesti, da je bilo Injo kar strah.

Glej, gori se pa plazita zdaj Lojz in Klemuc, s puško v roki, in gresta nad divje koze, ki se pasejo onkraj snežišča. A Lojz in Klemuc nimata dovoljenja streljati živali. Lojz in Klemuc nista nič drugega nego divja lovca. Pa še na nedeljo streljata, na nedeljo, ki je svet dan. Zvabila sta nič hudega slutečega Injo z lepimi obljubami s seboj, da jima pomaga pri kaznivem opravku. Kaj ni to greh? Kaj ni Inja tudi sam divji lovec, ker je v družbi z njima?

Tako je mislil Inja gori na skali. Mraz ga je pretresal, in v srcu je čutil divji strah, da bi bil najrajši kar pobegnil. Glej, kako hitro je stopil s prave poti in je zašel v pregreho. Kaj porečeta oče in mati, ako izvesta o njegovih slabih dejanjih? Gotovo se bosta jokala, ker imata tako hudobnega sina.

Injo je peklo v duši in ga žgalo. Mislil je pač, da bi zbežal in pustil divja lovca na cedilu. Jasno mu je bilo, da mora tako storiti, ako hoče obvarovati samega sebe. Toda nog ni mogel premakniti; sam ni vedel, zakaj ne. S široko odprtimi očmi je gledal za Lojzem in Klemucem, ki sta plezala že visoko tam gori po skalovju. Izginila sta kar naenkrat za strmim robom, in minulo je dokaj časa, da ju je spet zagledal na drugi strani snežišča. Tam so se brezskrbno pasle divje koze. Razločno je videl, kako sta se stiskala lovca pod skalo in sta le tupatam pogledala preko roba po divjih kozah.

»Divja lovca sta v gorje meni!« je kriknil Inja ves iz sebe. »Zakaj sem se dal premotiti od Lojza? Svaril me je Plemšarjev stric, pa tudi Matija me je svaril. Pa sem bil tako neumen, da ju nisem hotel poslušati... A zdaj sem divji lovec, kakor sta ona dva. Saj sem v njuni družbi, in stojim zdaj na straži, da ju ne zasači lovec Vojec...!«

In Inja se je stresel po vsem životu in je sklepal z rokami. A v tem sta zagrmela v skalovju dva strela, zaporedoma sta zagrmela, da je odmevalo kroginkrog kakor oddaljen grom. Inja se je prijel za glavo in je zavpil nehote. Pogledal je na snežišče. V divjem diru so se razpršile koze in so bežale kakor blisk po strmih stenah. A divja lovca sta preplezala široki greben in sta se spuščala naglo proti snežišču. Inja ju je videl, kako sta tekla po zmrzlem snegu in sta se ustavila in sta se sklonila k tlom, kjer je ležalo nekaj črnega.

»Dve kozi sta ustrelila,« ga je izpreletelo. »Glej, na sveto nedeljo kaj takega, mesto da bi šla k maši... A tudi mene sta zapeljala, in tudi jaz imam greh..!«

In fantič se prime za glavo. Spoznal je hudobnost, ki jo je storil s tem, da s Nesreči z divjima lovcema. Zato ga je bilo strah, in vsak čas se je ozrl v nebo, misleč, da ga zagrne črn oblak. Bliski prično švigati in grmenje potrese visoke skale. In bliski ubijejo oba divja lovca in tudi njega.

»O, jej!« zavpije Inja ves prestrašen. Naglo se spusti po skali navzdol, Hoče zbežati iz tega strašnega kraja, da bi ne padel tudi nanj svetli blisk. Skače s police na polico in prosi Boga samo tega, da bi bil kmalu v dolini. Samo enkrat postane, da si obriše z obraza pot, ki mu lije curkoma s čela. Tedaj pa se ozre še enkrat na snežišče. A Lojza in Klemuca ne vidi več. Izginila sta kdovekam in sta sledila divjim kozam, ki so se izgubile po sivih pečinah.

Inja dospe na planotico. Stopi k samotnemu rušju in še enkrat pomisli, ali bi šel nazaj v dolino ali pa bi vztrajal do konca pri Lojzu in Klemucu. Domisli se tedaj svetlih kronic, ki mu jih je bil obljubil Lojz. Pred očmi mu vstane tudi dom. Vsi so šli k maši. Samo mati in mala, siromašna Minica sta ostali doma. Mati varuje dom; a Minica nima krilca, pa tudi jopice nima, da bi mogla v cerkev. Vsa žalostna je in joče pritajeno v kotu, ker ni prišel Inja domov in ji ni prinesel novega krilca in lepe jopice.

Tako premišljuje Inja ob rušju. V tem trenutku se mu zasmili mala, siromašna deklica kakor še nikoli. Ve, da je prišel samo radi nje sem na Police, da bi ji pomagal in jo razveselil s tem, da bi ji za prislužene denarce kupil novo obleko. Bolest mu stisne srce, da zavzdihne in ne ve, kaj naj stori.

Dolgo stoji tam negotov. Prebudi ga šele glasno ropotanje ob skalah. Ozre se tja in se strese. Zagomazi mu po hrbtu, in dosti ne manjka, pa bi zavpil na glas. Sem od skalovja prihaja naglo mož bradatega obraza, velik in močan. Na rami nosi puško, na hrbtu siv nahrbtnik, v roki pa dolgo, nakovano palico. Njegovi težki črevlji škripljejo po kamenitih tleh. Prihaja bliže, vedno bliže. Pogleda ga Inja in ga spozna. Lovec Vojec je.

Inja se zdrzne, ko ga zagleda. V prvem trenutku se hoče obrniti in zbežati. Toda s tem bi vzbudil pri lovcu Vojcu le sum. Šel bi lovec za njim. Ujel bi ga in bi ga dal zapreti v ječo, kamor zapirajo divje lovce. Zboji se Inja in zaraditega počaka, da pride lovec Vojec k njemu.

Lovec Vojec ga gleda ves začuden. »He, ti si, Košutnikov Inja?« ga vpraša, ko stopi k njemu. »Kaj pa delaš tukaj na Policah, ha?«

Inja povesi oči in se zboji presunljivega lovčevega pogleda. »Tukaj sem... tukaj sem,« zajeclja. A izprevidi že, da se mora obnašati pogumno, sicer ga lovec da zapreti. Zato dvigne glavo in pogleda Vojcu v obraz. »Drvar sem doli v Kotu,« reče mirno. »Pa sem prišel sem gor, da si natrgam planink. A niti ene nisem dobil.«

»Hm,« pomisli lovec Vojec in ga še vedno gleda presunljivo. »Poznam te, Inja. Dobrih, poštenih staršev otrok si... Kje boš našel v tem času planink? Ali ne veš, da so že odcvetele? Čudno, čudno... Povej mi odkritosrčno, ali si prišel sam sem gor? Ali ni bil nemara tudi drvar Lojz s teboj? Ha, Inja? Povej odkritosrčno!«

Inja se je zmedel nekoliko. Toda napel je spet vse moči, da se pokaže popolnoma mirnega. Ve, v kakšni nevarnosti da je in z njim, da lovi in Klemuc. Zardi nekoliko, ko pomisli, da se mora zlagati. Sram ga je: ...Pa odvrne s prav mirnim glasom: »Sem sam prišel. Nisem videl Lojza. Menda je šel v vas...« Grda laž!

»Hm,« zmaje lovec Vojec z glavo in nadaljuje potem, kažo na strme vrhove Polic: »Pa si slišal streljati tam gori?«

»Slišal,« pritrdi Inja. »Kar strah me je bilo... Kaj nisi streljal ti, Vojec?«

»Kaj tebi mar!« se obregne Iovec Vojec. »Povej mi natanko, ali si videl človeka v skalovju? Ali veš, na kateri strani je počil strel?«

»Na oni,« reče deček in pokaže ravno na nasprotno stran. «Tam je streljal nekdo... Prav dobro se je slišalo sem dol.«

Lovec Vojec premeri fanta še enkrat z očmi. Nevoljno zgane z glavo in odide. A ne gre v ono stran, kamor je pokazal Inja. Gre naravnost po tisti stezi, po kateri sta bila šla davi Lojz in Klemuc. Svojo dolgo palico vrže v stran, pa se prične plaziti po strmem skalovju navzgor...

6.[uredi]

Košutnikov Inja je stal ob rušju, pa je gledal za lovcem Vojcem. Bil je ves preplašen in sam ni vedel, kaj bi storil. Ni verjel lovec Vojec njegovim besedam. Nemara je spoznal, da je Inja vendar v zvezi z divjimi lovci in se mu je nalagal? Zdaj pa gre tja gor, da zasači Lojza in Klemuca. Prime ju, pa ju tira v dolino v zapor. A mimogrede zgrabi tudi Injo, pa ga povede s seboj. In Inja pride v ječo, kamor mečejo samo roparje in tatove. Oj, hudo bo zanj, vse življenje bo hudo zanj.

Inji so se naježili lasje. Zastoka glasno in se spusti v tok preko skalnate planotice. Sam ne ve, kam in kod. Samo v tem je trdno prepričan, da mora rešiti Lojza in Klemuca, ker sicer je tudi on v nevarnosti. Ves spehan dirja navkreber, dokler ne obstane pod skalami, ki so se dvigale navpično navkreber. Pogleda tedaj na nasprotno stran, v katero je bil odšel lovec Vojec. A zaman gleda tja — lovca Vojca ni nikjer. Izgubil se je bil nekje med skalovjem in se je potuhnil kdovekje.

Inja si ne premišlja dolgo. Pokriža se, pa prične plezati navzgor po strmi steni. Znoj mu lije z obraza, a se ne zmeni zanj. Dlani in prsti ga prično ščemeti, ker je bilo skalnato robovje ostro in ga je praskalo. A Inja stisne samo ustnice in se dvigne više, vedno više. Naposled dospe vrh stene in pod seboj zagleda prostrano snežišče. Spozna ta kraj: tu sta streljala Lojz in Klemuc na divje koze. A nju ne zagleda nikjer. Rad bi zavpil, pa si ne upa. Dobro ve, da preži na levi lovec Vojec v skritem skalovju. Nemara pride naravnost sem, pa ga zasači in tudi Lojza in Klemuca zasači. Tako pomisli Inja in se spusti dol na snežišče. Previdno gre naprej, skrivaje se za gladke stene, ki so segale tik do snežišča. Za vsak rob se skrije, da tako uide lovcu Vojcu neopažen.

»Nemara stoji že na vrhu in gleda name?« pomisli strahoma. »Nameri puško name in sproži petelina... Gorje meni!«

Prestrašen zavpije polglasno in steče na vso sapo preko snežišča. Na oni strani pa se potuhne med grmičevje in gleda na stene, po katerih bi moral priti lovec Vojec. In resnično zagleda ga. Ravno se je prikazal na strmem robu. Naslonjen na puško gleda krog sebe, in njegove bistre oči iščejo sledov, ki bi ga privedle do divjega lovca, čegar strel je bil slišal že pred dobro uro doli v gozdu.

Inja se potuhne za debelo skalo in se ozira v skrbeh po skalovju, da zagleda Lojza in Klemuca. Nad njim se razdeljuje skalovje v široko poč, ki se vzpenja visoko gor do vrhov Polic. Gleda Inja v tisto poč, ki je bila vsa začrnela in le tupatam pokrita z zamazanim snegom. In tedaj zagleda Lojza, ki se plazi previdno po poči in niti najmanj ne sluti nevarnosti, ki mu preti.

»Kako naj mu povem, da je lovec Vojec blizu?« vpraša v skrbeh Inja samegasebe. »Če zavpijem, me sliši tudi lovec. Če grem gor k Lojzu, pa me zagleda lovec Vojec, in potem gorje nam!«

In Inja premišljuje, skrit za skalo. Še enkrat pogleda skrivoma na lovca Vojca, ki stoji na strmem robu in gleda ter preži po skalah. Jasno mu je bilo, da se spusti lovec zdajpazdaj na snežišče in zagleda sledove. Pojde kar po njih in zasači divje lovce, kakor bi trenil... Vse to vidi Košutnikov Inja, in nič drugega mu ne preostane, kakor da se splazi naskrivem tja gor v poč k Lojzu. Zato se vleže in se prične po vseh štirih pomikati med skalnatim gručjem. Lovec Lojze ga ne more zapaziti, ker ga zakrivajo skale, ki so se bile kdovekdaj odluščile od gorovja in so padle sem dol. Težavno in počasno je bilo to plazenje. A Inja ga prestane, srce mu utripa, in samo to prosi Boga, da bi bil že kmalu v poči, skrit pred lovčevimi očmi. Trudoma se pomika navkreber. Roke in noge ga prično skeleti, ker se mu zabada vanje ostro kamenje. Inja izprevidi, da onemore zdajpazdaj, ako ne doseže onega mesta, kjer ga skrijejo skale tako, da ga ne zapazijo lovčeve oči.

Toda tisto mesto doseže, še preden je mislil sam. Globoko se oddahne in vstane. Dvakrat se pretegne, pa začne mahati z rokami, da bi ga Lojz zapazil. »Hej-ho!« zakliče polglasno, strahoma.

Lojz ga zagleda. Naglo se prične spuščati po strmi poči. Takoj spozna, da preti odnekod nevarnost. Pa ne mudi časa, ampak shiti na vso sapo navzdol. Kmalu stoji ves zasopljen kraj Inje. »Kaj pa je? Kaj pa je?« vpraša ves vznemirjen.

»Lovec Vojec gre,« odgovori Inja in se prične tresti po vsem životu. »Na robu nad snežiščem stoji... Zavohal je vaju ...«

Lojz zaškripne z zobmi. Toda ne izpregovori besedice. Naglo počene in se vleže na tla. Po trebuhu se potem plazita med gručevjem naglo, sunkoma. Težko sopeta in znoj jima kar lije z obraza. Toda ustavita se ne. Niti toliko časa ne, da bi izpregovorila besedico. Le enkrat se ustavi Lojz. Izza skale pogleda skrivoma na nasprotno steno. In tedaj zagleda lovca Vojca, ki se je ravnokar spustil k snežišču. Postane lovec, pa gleda po snegu. Zapazi sledove in steče naglo preko snega.

»Hitro! Hitro!« de zasopli Lojz, stiskajoč krčevito k sebi nabasano puško. »Samo, da prideva do onega rušja, pa sva rešena...«

Skočita naprej. Napol se plazita, napol tečeta med gručevjem. Inja prične pešati. Boli ga ves život in noge se mu prično šibiti v kolenih. Prične zaostajati za Lojzem. Ta beži naglo in se ne utrudi niti najmanje.

»Ne zaostajaj!« ga pobodri Lojz in se ozre tupasem nanj. »Glej, še par korakov, pa sva v rušju.«

»Ne morem več... ne morem več, Lojz,« dahne Inja in se požene z zadnjimi močmi naprej. Včasih zdrsne na kolena in pade na obraz. Zaboli ga, da zastoče na glas. Toda naglo se spet pobere in gre za Lojzem, ki je že dospel do gostega rušja in se skril v njem. Inji je že skoro zmanjkalo sape. Toda razločno se še zaveda nevarnosti, ki mu preti. Lasje mu vstajajo pokonci, če se domisli lovca Vojca. Strahoma se ozre tupatam nazaj, meneč, da stoji lovec že za njim.

»Bog me kaznuje, ker nisem šel k sveti maši,« pomisli Inja. »Rajši sem šel delat greh... Zato me pa kaznuje...«

Posili ga jok. Za trenutek ga obide misel, da bi obsedel na mestu in počakal lovca Vojca. Saj ga ulovi vseeno, pa naj beži, kolikor hoče. Toda naglo se otrese te misli in napne zadnje moči. Sam ne ve več, ali beži kakor veter, ali pa se plazi po vseh štirih kakor polž. Po rokah in kolenih ga zbada, da vsled bolesti zapre oči in stisne ustnice.

Ko spet odpre oči, vidi, da je že v rušju kraj Lojza, ki si zadovoljno mane roke. »Hehe, pa smo mu ušli!« govori ves vesel. »Zdaj nas ne ulovi več. V gozdu sva, Inja, in tu naju ne zasači nihče več.«

Inja sope težko. Vsede se na trato, pa povesi glavo. Ničesar ne odgovori Lojzu. Ta pa nadaljuje: »Vražja reč, bili smo v nevarnosti, kakor še nikoli. Pa smo se izmotali... Ali si upehan, Inja?«

Inja prikima in ne odgovori ničesar. Njegov obraz je ves rdeč in znojen, a oči solzne. Lojz ga gleda nekaj trenutkov. Toda zmigne z rameni in se splazi na konec rušja, da vidi, kje je lovec Vojec. Zagleda ga visoko gori v poči pod zamrznjenim snegom. Lojz se zasmeje in se vrne k Inji. »Zdaj smo popolnoma varni,« reče ves vesel. »Šel je ta cepec lovski v poč za sledovi... Hej, hej! Mi bomo pa lepo ležali v koči vse popoldne.«

»A kje je Klemuc?« vpraša Inja in si še vedno briše znoj z obraza. »Kaj ni šel tudi on po poči?«

»Ej, kje je že Klemuc!« de Lojz. »Že pred uro je odšel navzdol. Najdeva ga doli kje ob Gruntnici... Pojdiva, Inja, in ne zamujajva časa. Bolj sva na varnem v naši koči, kakor pa v bližini lovca Vojca.«

Inja se dvigne trudoma, pa odideta navzdol po gozdu. Lojz žvižga vso pot. Le tupatam utihne in stopi k Inji. Potreplja ga po rami, pa mu reče: »Ti si pa dečak, Inja! Glej, kako lepo si me rešil iz nevarnosti. Če bi tebe ne bilo, pa bi me držali zdajle lovec Vojec za vrat... Prislužil si si pošteno deset kronic. Čakaj, drugi teden ti jih odštejem zagotovo. Dečak si, Inja, da ga daleč pod solncem ni takega...«

A Inja molči vso pot, zatopljen v svoje misli. Ni ga razveselil niti Lojz, ko mu je omenil o svetlih kronicah. Nekaj težkega, mračnega mu je na duši in ga teži, zelo teži. Zato pa molči in stopa s povešeno glavo za drvarjem, ki nosi puško na rami.

»Zakaj pa tako molčiš?« ga vpraša naposled Lojz ves nevoljen. »Vesel bodi, fant, da si se tako srečno izmazal. Lahko bi te bil pograbil lovec Vojec, na, pa bi imel zdaj... Vesel bodi in Boga zahvali, da se je steklo tako dobro.«

Inja ga pogleda in že odpre usta, kakor da hoče nekaj odgovoriti. Toda spet skloni glavo in gre molče naprej. V tem sta dospela do skalovja, vsega porastlega s sivim mahom. Lojz krene vstran in se kmalu izgubi med nizkimi borovci. A Inja ga ne čaka, ampak gre naprej. Šele tam doli pod skalami se ustavi in se zagleda v dolino. Nič več ne valovi siva megla po nji. Solnčni, jasni žarki drhte nad to lepo zemljico, ki počiva v nedeljskem miru. Čisto nebo se smehlja nad zagorskim svetom in vsepovsod počiva vse v božjem pokoju... Hipoma pa se razlegne odnekod pritajen glas, podoben daljnemu brenkanju citer. Inja zasliši ta glas in ga spozna.

»Poldan zvoni doli na vasi,« pomisli in se odkrije. Pokriža se in prične moliti. Toda ne gre mu molitev. Ves raztresen je in niti misliti ne more na to, kar izgovarja. Še stoji s klobukom v roki, ko pride za njim Lojz. Že brez puške in samo debelo gorjačo v roki.

»Skrije jo nekje med skalami,« pomisli Inja. »Drugo nedeljo pa jo poišče spet in pojde nad divje koze... A naj gre! Nikoli več ne grem jaz z njim, nikoli več! Pa naj me pregovarja, kolikor hoče...«

Tako sklene Inja in gre spet molče za Lojzem. Prideta v dolino do širokega proda Gruntnice. Tam najdeta pastirja Klemuca. Začudi se Klemuc, ko ju zagleda. »He, kaj sta prišla tako zgodaj?« ju vpraša. »Kaj nista lovila nič več?«

A Lojz se posmeje in odgovori: »Nekdo drugi bi bil naju kmalu ujel. Vprašaj tega-le Injo, pa ti pove, kako ga je mikastil lovec Vojec. Na led ga je speljal Inja. Saj pravim — to je dečak, da mu ga ni para. On me je rešil, in če bi njega ne bilo, na, pa bi me gnal zdajle lovec Vojec v vas. Saj pravim.« — In drvar Lojz prične praviti, v kakšni nevarnosti je bil gori v poči. Rešil ga je samo Inja, tako zvito in pametno rešil, da je kaj.

Klemuc posluša in treplja venomer dečka po rami. Hvali ga na vse pretege in mu obljubuje zlate gradove. A Inji je malo mari hvale. Molči naprej in venomer gleda v tla. Ko pridejo v kočo, se vrže Inja takoj na pograd. Lojz in Klemuc pa sedeta na klop. Lojz vzame s police čutaro, polno žganja, in pričneta piti. Potihoma se pogovarjata o nečem. Inja ju ne sliši. Čuti se utrujenega in trepalnice mu postajajo vedno težje. Zato zapre oči, in čez nekaj trenutkov ga že premaga spanec.

Sam ni vedel, koliko časa je spal. Prebudilo ga je šele glasno govorjenje. Odprl je oči, pa je zagledal lovca Vojca, ki je ves razjarjen iztikal po koči. Kraj njega pa je stal drvar Lojz in mu govoril ves srdit jezne besede. Inja se je zdrznil, ko je zagledal lovca Vojca. Mislil je, da je nazadnje lovec vendarle prišel na pravo sled. Zdaj pa pograbi njega in Lojza, pa ju tira naravnost v ječo, kamor zapirajo razbojnike in tatove.

»Ne bodi neumen, Vojec,« de Lojz. »Čemu me sumiš takih dejanj? Jaz da bi bil kradel divje koze na sveto nedeljo? Ha, ravno to da bi mi padlo v glavo! Zadovoljen sem, če lahko počijem v nedeljo in se malo stegnem po trdem delu... Še to naj bi delal v nedeljo. Še to, da bi lazil po skalovju za divjimi kozami. He, kaj si znorel, lovec Vojec?«

Lovec Vojec je zagodrnjal nekaj nerazločnega. Šel je k durim; toda tam je postal še za trenutek in je zagrozil: »Ne boš me dolgo vodil za nos, ti rečem, Lojz. Glej, moja roka je dolga, pa te pograbi. To ti rečem, Lojz.« — In lovec Vojec odide godrnjaje, Lojz se zasmeje za njim. Nagne čutaro in napravi dolg požirek. Nato pa prične prižigati na ognjišču ogenj. Mračilo se je že, in Lojz je bil lačen.

Inja se še vedno ne dvigne z ležišča. Nič se mu ne ljubi na božjem svetu — niti vstati, niti jesti. Gleda v visoki plamen, ki gori na ognjišču, in misli svoje žalostne misli. Vidi, kako kuha Lojz večerjo in pije tupatam iz čutare. Inji se pristudi ta trenutek. Spozna, da je Lojz grd človek in da sta imela planšar in drvar Matija prav, ko sta ga svarila pred njim... Inja izprevidi vse to. Zastudi se mu Lojz. Da ga ne vidi in sliši več, potegne odejo krepko čez glavo in kmalu spet zaspi...

7.[uredi]

Veselo so pele sekire na rovtu in njihova pesem se je razlegala daleč skozi molčeči gozd. Svetel dan je bil in nebo je bilo jasno kakor oko nedolžnega deteta. Drvarji so prepevali pri svojem delu; saj so se spočili včeraj na božjo nedeljo. Njihove roke so bile polne novih moči in duh poln nove bodrosti. Še celo stari Matija se je muzal zadovoljno in je pel polglasno neko staro pesem, ki je ne pozna več današnji mladi rod. Toda sredi pesmi je umolknil hipoma in se je ozrl tja gori, kjer je obsekaval Košutnikov Inja staro, široko smreko.

»Hej, Inja! Pojdi sem!« je zavpil stari drvar. Inja je vrgel sekiro na tla in je stekel k Matiji. »Kaj hočete, stric Matija?« ga je vprašal.

»Ravno zdaj sem se spomnil, da nam zmanjka še ta teden sira,« je rekel Matija. »Pa mi je pravil včeraj planšar Tomaž, da poženejo jutri ali pojutrišnjem živino s planine. Zato moraš še danes na planino. Ali si slišal? Takoj po kosilu moraš na planino.«

»Pojdem, rad pojdem,« je odvrnil Inja in je odšel nazaj k svoji smreki. Vsi drvarji so prepevali. Samo Inja je molčal in ni mu bilo do petja. Premišljeval je o včerajšnjem dnevu in se je čudil, kako je mogel storiti kaj takega. Če bi danes prišel Lojz, pa bi ga pregovarjal, naj gre z njim na Police — o, kar odrekel bi mu, z vso odločnostjo odrekel. In tudi nobena izkušnjava, bi ga ne premagala, pa najsi bi bila še tako huda... Čudno, čudno, da je mogel včeraj storiti kaj takega. A kaj! Svetle kronice so ga zapeljale. Saj je videl v duhu malo, siromačno Minico, kateri je obljubil novo krilce in jopico. Žalostna je bila Minica, in da bi jo razveselil, je storil Inja velik, velik greh na sveto nedeljo.

Zato je bil Inja tisti ponedeljek tako potrt. Kar srce mu je stiskalo nekaj težkega. Ves je bil pobit; saj se je zavedal velikega greha, ki ga je bil storil včeraj. Molče je obsekaval smreko in še zmenil se ni za drvarje, ki so prepevali po rovtu.

Enkrat se je pa ozrl tja doli na kočo. In tedaj je vztrepetal, in sekira mu je padla iz rok. Lice mu je postalo rdeče, in v zadregi je gledal na moža, ki je šel po stezi sem od koče. Bil je njegov oče.

Košutnik je pozdravil starega Matijo. Potem pa je stopil naravnost k sinu. Inja je bil tako preplašen, da mu ni šel niti naproti. Povesil je oče in je čakal, kdaj pride oče k njemu.

»O, glej ga no!« je nagovoril Košutnik sina. »Prišel sem pogledat k tebi, kako se ti kaj hodi. Ni te bilo včeraj domov. Veš, ves dan smo te čakali, pa te ni bilo. No, sem pa jaz prišel k tebi pogledat, ker sem mislil, da se ti je pripetilo kaj slabega. Glej, no — pa si zdrav kako postrv v Pišenci.«

»Zdrav sem, oče,« je odgovoril Inja in je še vedno gledal v zadregi na tla. Ni se upal pogledati očetu v obraz, ker ga je bilo strah in sram.

»Ahm, zdrav pa, zdrav,« je nadaljeval Košutnik, in čelo se mu je pomračilo. »Zdrav si, Inja, na telesu si zdrav. A kako je s tvojo dušo? Ali je pa tudi tvoja duša zdrava, te vprašam, Inja?«

Inja ni bil več rdeč, ampak je pobledel. Stresnil se je, pa je pogledal za trenotek v očetov obraz, ki je bil ves žalosten in poln skrbi. Injo je zapeklo nekaj bridkega, da je povesil oči in je molčal.

»Čakali smo te včeraj,« je nadaljeval Košutnik, »ves dan smo te čakali. Minila je maša, a ti nisi bil pri njej. S kosilom smo te čakali, a ti nisi prijel za žlico... pa sem šel sam danes sem v Kot, da te povprašam, kako in kaj... Povej mi, zakaj nisi šel včeraj k maši? Zakaj nisi prišel domov, ko si pa vendar imel zadosti časa?«

Inja ni vedel, kaj naj odgovori. Resnice ni smel povedati, ker bi se bil oče razhudil in bi ga prišel oštevati. Toda lagati se ni hotel, ker se mu je zdelo nekaj strašnega, če bi se lagal očetu. Sam ni vedel, kaj naj začne. Pač se mu je dvignil v duši glas, ki mu je govoril, naj pove očetu resnico. Toda tisti glas je udušil spet strah pred očetom. Zato se je potuhnil Inja pred očetom, prvič v svojem življenju se je potuhnil.

»Na Police sem šel,« je rekel boječe. »Veste, oče, na Police sem šel trgat planike... «

»A, na Policah si bil?« se je začudil Košutnik in je zmajal z glavo. »Na sveto nedeljo si bil na Policah, mesto da bi bil šel k maši? Glejte si no, glejte si no! Ali te ni nič sram? Ali sem te tako učil, ko si bil še pri meni doma? Tako daleč si že prišel, da si pričel zanemarjati sveto mašo! Inja, Inja, kaj bo še iz tebe?«

Inja je povesil glavo in ni izpregovoril besedice. Oče pa je govoril ostre in resne besede. Bil je ves žalosten in glas se mu je tresel, ko je govoril sinu in ga je ošteval. Inja ga je poslušal, in oči so mu bile rosne. Zavedal se je, da je nalagal očeta, in to ga je peklo, hudo peklo. Oj, da bi povedal očetu resnico! Oj, da bi povedal, da je bil z divjima lovcema na Policah! Vzrojil bi oče in bi ga pograbil v srdu. Nemara bi ga še celo v svoji pravični jezi pretepel vpričo vseh drvarjev.

A resnice se Inja ni upal povedati. Zato pa mu je bilo hudo, in natanko se je zavedal, kako velik nov greh je storil zdaj, ko je nalagal očeta. »Oče, odpustite mi!« je zaprosil z jokavim glasom. »Saj ne storim nikoli več... Odpustite mi, oče! Pridem bom in Vas bom poslušal... «

Oče ga pogledal in ker je videl v sinovih očeh resnično kesanje, se je pomiril. Nič več ni bilo srditosti v njegovem srcu. Samo žalosten je bil, žalosten zaradi lahkomiselnega otroka. »Za zdaj ti odpustim,« je dejal naposled. »Samo glej, da ne storiš nikoli več kaj takega. Ti ne veš, kako grdo je to pred ljudmi, a še stokrat grše pred Bogom. Dobro si zapomni moje besede in glej, da prideš v nedeljo.«

In Košutnik je odšel. Stopil je še k staremu Matiji, pa ga je prosil, naj gleda malo na njegovega fanta. Nato pa je šel počasi preko rovta. Doli ob koči pa se je še ustavil in je pogledal nazaj. Toda ni pomigal z roko; samo ozrl se je po sinu in je stopil potem naglo v goščavo.

Inji pa je bilo hudo. Sam ni vedel, zakaj se mu je zasmilil tisti trenotek oče. Videl ga je, kako je šel preko rovta s povešeno glavo, kakor bi bil žalosten in potrt. In vse to samo radi tega nesrečnega otroka, radi Inje. In Inji se je zasmilil še bolj, ko je pomislil, da je grdo nalagal lastnega očeta. Oj, tako globoko je že padel, da ne spoštuje niti očeta več! Tudi mater bi bil nalagal, ko bi bila prišla k njemu in bi ga vprašala, kje je hodil včeraj. Tudi mater! — In Inja se je ustrašil svoje lastne hudobnosti. Strah ga je bilo, in trdno je bil prepričan, da ga kmalu kaznuje Bog.

»Oče!« je zaklical polglasno in je hotel steči za očetom. Na kolena bi bil padel pred njim in bi ga jokaje prosil odpuščanja, ker ga je tako grdo nalagal. Vse bi mu povedal, kje je hodil včeraj in kako je delal greh z Lojzem in Klemucem. In oče bi mu nemara tudi to odpustil. Samo pokaral bi ga, in potem bi bilo vse dobro.

»Oče!« je zaklical še enkrat in vrgel sekiro na tla, da steče za očetom. A tedaj stopi k njemu Hkavcev Lojz. Na smeh se je držal Lojz, pa je govoril: »I, kaj so te zmikastili oče? Seveda, domov bi bil moral včeraj; na, pa si šel raje z mano. I, seveda — ti se pa kremžiš, kako bi bil star pet let. Pomisli, Inja, da si že fant. Grdo je za fanta, če se cmeri kakor otrok. Ali si slišal, Inja?«

Inja je Lojza samo pogledal. Tisti trenutek mu je bilo popolnoma jasno, da je samo Lojz kriv, da je zašel na krivo pot. Glej, zapeljal ga je Lojz in ga bo zapeljal še nadalje. Saj se smeje Lojz, tako prijazno se smeje, kakor se smejejo samo grdi zapeljivci. Inji je bilo jasno vse to. Zato je pa pogledal Lojza in mu je rekel odločno: »Ti si vsega kriv, ti, Lojz! Pa ne misli, da me zapelješ še vdrugič. Ne grem več s tabo na Police, le bodi prepričan, da za noben denar več... «

Lojz se je posmejal naglas. »Neumen si ti, Inja, res si neumen,« je dejal prav mirno. »Kdo te je zapeljal, te vprašam? Ali jaz? — glej ga no! Samo dobro sem ti hotel, samo to sem hotel, da si prislužiš na lahek način deset kronic, ker si siromak. Na, pa ti je tako hvaležen, otročaj kisli! Saj pravim... «

In skoro razsrdil se je Lojz. Zamahnil je z roko, pa je grdo pogledal Injo. In je nadaljeval: »Ne misli, da ti ne odštejem tistih deset kronic. Pošteno si jih zaslužil, pa ti jih tudi dam čez dva dni pošteno. Ali si slišal? — samo nekaj moraš še storiti. Na planino greš danes. Dam ti s sabo zavitek, da ga neseš pastirju Klemucu kakor zadnjič. Potem ti pa odštejem tiste kronice. Ali boš nesel?«

Inja ga pogledal, pa je odgovoril: »Ne, ne nesem. Saj vem, da so kože onih dveh divjih koz, ki sta ju ustrelila včeraj na Policah. O, dobro vem, Lojz! Zato pa ne ponesem kož Klemucu.«

Lojz se ni držal več grdo. Zasmejal se je veselo in prijel dečka za uho. »Neumen si, Inja, strašno neumen, kar tako govoriš. Res so v zavitku kože, ki jih dobi Klemuc in jih proda v dolini trgovcu za lepe denarce. Toda, poglej, ti neumnež: včeraj si bil z nama do zadnjega in si nama zadosti pomagal. Tudi ti si pomogel, da sva ustrelila s Klemucem dve divji kozi. Zato pa moraš ponesti kože na planino, ker sta tudi tvoji. In s tem je končano vse. Ne bom te več vabil s sabo, ker si grdo nehvaležen. Kdo drugi bi skakal od same zadovoljnosti. Saj deset kronic ni kar tako. Pošteni denarci so, in ti se moraš ubijati ves mesec s sekiro, da prislužiš deset kronic... Veš, nikdar več te ne vzamem s sabo. Samo danes moraš še nesti koži Klemucu na planino. Nimam nikogar, ki bi mu zaupal. No, potem pa obračunava in sva spet, kakor sva bila lani. Ali si slišal?«

Toda Inja je sklenil, da ostane trden. Niso ga motile več zapeljive Lojzeve besede. Sklenil je, da se poboljša in da se ne da več zapeljati. Samo enkrat je stopil s prave poti. No, pa mora tudi dosti trpeti zato. Saj ga grize v srcu in ga peče veliki greh, ki ga je bil storil. »Naj bo!« je rekel odločno Lojzu. »Koži še ponesem Klemucu. Toda s tabo ne grem nikoli več, ker je tatvina streljati prepovedano divjačino. Zaradi tebe sem bil včeraj brez maše in sem se moral danes zlagati očetu... Oj, hudo je to, hudo!«

Lojz ga je potrepljal po rami. »E, beži, beži!« je rekel. »Kdo bi si jemal tako malenkost k srcu? Boš šel pa drugo nedeljo k dvema mašama, če nisi bil včeraj pri njej. Kaj zato, če si se malce zlagal očetu! Saj ni bilo hudega. Boš videl, kako vesel bo oče, ko mu prineseš kronice. Pa mu morda lahko takrat poveš, da si ga nalagal. ‚Beži, beži, Inja, pa ne bodi neumen!‘ ti poreče oče, pa bo vse dobro!«

Lojz se je zasmejal še enkrat. Nato se je pa naglo obrnil in je šel k svojemu delu. Inja je gledal za njim, pa ga je bilo skoro strah. V tem trenutku je spoznal popolnoma, kako hudobno in popačeno srce ima drvar Lojz. Nista ga zaman svarila planšar in stari Matija, naj ne občuje dosti z Lojzem. O, nista ga brez vzroka!... In Injo prešine strah, in vest ga prične še bolj gristi. Zasluti, da pride zan še hujša kazen nago pekoča vest. Na sveto nedeljo je šel z divjima lovcema krast; brez maše je bil in je povrhu še nalagal očeta!

Strah je bilo Injo, da ga je tupatam kar treslo. Proti poldnevu je šel s staim Matijo v kočo, da napravita kosilo. Matija ga je gledal in je zmajeval z glavo. Tuintam je zagodrnjal nekaj nerazločnega. Naposled pa je izpregovoril kar naravnost: »Ti si bil včeraj z Lojzem na gorah. Ne taji in povej resnico!«

Inja se je zdrznil. Strahoma je pogledal starega drvarja. Cesar se ni upal povedat očetu, to je priznal zdaj Matiji. »Bil sem,« je zajecljal in je povesil oči.

»Saj sem vedel,« je zamrmral Matija. Obraz se mu je zmračil in stisnil je pest. Dolgo je gledal dečka, ki je stal ves osramočen pred njim, in je zmajeval z glavo.

»Nikoli več ne pojdem, stric Matija, nikoli več!« je govoril Inja jokaje. »O, ne bodite hudi, stric Matija! Saj je bilo samo enkrat... «

Stari drvar ga je pogledal še enkrat. Še enkrat je zamrmral nekaj nerazločnega, toda ni izpregovoril besedice...


8.[uredi]

Ves potrt in žalosten je šel Inja tisto popoldne na planino. Potoma je premišljeval Matijeve besede, ki jih je govoril stari drvar Lojzu. Strašno se je razjezil Matija in je ošteval hudo Lojza. »Strani te pošljemo, ker si lopov,« je rekel stari Matija in je bil ves rdeč od jeze. »Kaj ti je treba zapeljavati v greh nedolžnega otroka? Pusti ga pri miru, ti rečem! Jaz moram skrbeti zanj, jaz sem odgovoren zanj. Zato ti pa ne pustim, da bi ga vlačil s seboj po svojih grešnih potih. Drugače te naznanim orožnikom.«

»Ej, ej, kaj se boste jezili!« je odvrnil Lojz nevoljen. »Zapeljal jaz nisem še nikogar. Inja je šel sam z mano. Prostovoljno je šel. Sicer mi pa nimate ničesar zapovedovati. Jaz delam, kar hočem.«

»Pa delaj!« je zavpil Matija in je sklenil roke. »Tako daleč si že prišel, da ti še dobra in poštena beseda več ne zaleže. Ti si!«

A Lojz se je zasmejal in je šel brez besede v gozd. Stari Matija je pa sklepal z rokami in je jadikoval v koči. Inja je slišal vse te besede. Stal je za pogradom in je povešal glavo. Poslušal je besede starega drvarja in je ponavljal samprisebi: »Nikoli več, stric Matija! Nikoli več ne pojdem z Lojzem... Verjemite mi, stric Matija... «

Ko je odšel Lojz iz koče, se je zmuznil tudi Inja. Ovrgel si je nahrbtnik in je stopil iz koče. Šel je skozi gozd in je počakal na ozki stezi Lojza. Prišel je Lojz in mu je stlačil kože v nahrbtnik. »Pa dobro opravi,« mu je rekel. »Saj danes bo menda zadnjikrat. Pojutrišnjem odide pastir Klemuc s planine. Pa ti ne bo treba nositi več.«

Inja ni rekel nobene besede. Molče se je obrnil in je šel dalje po stezi skozi gozd. Dospel je do senožeti, kjer je še vedno pasel ovce Gromčev Janezek. Tudi danes je sedel ondi na visoki skali in je prepeval veselo pesem. Toda ko je zagledal mladega drvarja, je umolknil in je zaklical: »Inja, oj, Inja! Kaj greš na planino?«

Inja se je ustavil za trenutek in se je ozrl na pastirčka. Toda zmigal je samo z glavo in je šel naprej preko senožeti. Gromčev Janezek se je začudil. Menil je, da je Inja postal ošaben in se ne mara več pogovarjati s siromašnim pastirjem; zato se je razhudil, pa ga je začel dražiti.

»Inja, oj, Inja!« je vpil Gromčev Janezek. »Pa kdaj boš kupil hišo sred vasi? Ha? — Pohvalil si se zadnjič. Zato te pa vprašam, kdaj boš kupil hišo sred vasi. Ti si bogat!«

A Inja ga ni poslušal. Naglo je šinil preko senožeti in se ni niti ozrl na Janezka. Kmalu je izginil v gozdu in je pričel stopati navkreber. Težak je bil nahrbtnik in ga je kmalu upehal. Sedel je visoko v gori na mehki mah, da se odpočije. Dolgo je sedel in je premišljeval o hudobnem Lojzu, ki ga je zapeljal v greh in na krivo pot. Sram ga je bilo pred starim Matijo, ker je vedel, da zna stari drvar za njegov greh. Neprijetno mu je bilo, in stokrat rajši bi bil zdaj kdovekje v Korotanu kakor pa pri drvarjih, ki vsi vedo, da je postal Inja velik hudobnež.

In Inji je bilo hudo, zelo hudo. Samo ta zavest ga je tolažila, da se bo poboljšal, resnično poboljšal, in da ne pojde več z Lojzem. Niti pogledal ga ne bo več, pa najsi mu govori še tako sladke besede... In Inja je sedel na mahu in je podpiral glavo. Težko mu je bilo pri srcu, da bi se bil najrajši razjokal.

A hipoma so ga prebudili glasni koraki. Dvignil je glavo in je pogledal v goščavo. Zdrznil se je in se je prestrašil. Iz gozda je stopil lovec Vojec, s puško na rami in dolgo, gorsko palico v rokah. Prišel je preko trate in se je ustavil ravno pred Injo. »Glej ga no — Košutnikov Inja,« je dejal. »Kaj pa ti delaš tukaj? Kam te vede pot?«

Inja je postal zbegan. Kajti zdelo se mu je, da ve tudi lovec Vojec za njegov greh, kakor vedo drvarji. Zbal se je in je bil prepričan, da ga zgrabi zdaj lovec Vojec in ga povede s sabo v zapor. Zato je naglo vstal in je vrgel nahrbtnik na hrbet. Mislil je namreč, da je najbolje, ako zbeži.

»Na planino grem po sir,« je odvrnil strahoma in je hotel stopiti naprej. A lovec Vojec mu je zastavil pot. Presunljivo ga je pogledal, pa je rekel: Pa česa se bojiš, ti Inja. Človek bi skoro mislil, da te je mene strah. Kaj nimaš čiste vesti?«

Inja je zardel in je postal še bolj zmeden. Lovec Vojec ga je prijel za rame in ga je stresel nalahno. »Na planino greš, praviš ?« je nadaljeval z ostrim glasom. »Hm — prav! Po sira te je poslal Matija; a Matija je poštenjak kakor tvoj oče... Povej mi, kaj ti je pa naložil v nahrbtnik Matija? Nekaj čudno diši. Pa menda vendar nimaš takih klobas?«

In lovec Vojec je spet poduhal nahrbtnik in se je zasmejal kar naenkrat. Naglo je vzel z dečkovega hrbta nahrbtnik in ga je razvezal. Inji so se pošibila kolena in prestrašil se je tako, da je obstal kakor prikovan. S širokoodprtimi očmi je gledal lovca Vojca, ki je vzel iz nahrbtnika sveže kože in jih ogledoval od vseh strani. Muzal se je lovec Vojec in je bil ves vesel. Naposled je pogledal dečka, ki je stal bled kot zid pred njim.

»Prav lepe reči neseš na planino, Inja,« je dejal potem prijazno, »Kaj jih pošilja Matija planšarju? Čudno, čudno... Kje je pasel Matija divje koze? To povej, Inja? Kaj si jih nemara ulovil ti?«

Inja je gledal v tla in ni izpregovoril besedice. Spoznal je, da ga je zasačil lovec Voje. Ne zbeži mu, pa najsi ima orlove peruti. Zgrabi ga lovec Vojec in ga povede v ječo. Pa tudi Lojza in Klemuca zgrabi, in vsi trije bodo sedeli, Bog ve, koliko let bodo sedeli v ječi kakor tatovi in razbojniki... Divji strah se poloti Inje. Trese se po vsem životu, in samo to še misli, kako naj ubeži in se skrije pred lovcem Vojcem visoko gori v nepristopnem skalovju.

Že se je zaprašil in je skočil proti grmovju. A lovec Vojec ga zgrabi naglo. »Hehe, ptiček, počakaj!« se zasmeja. »O, ne uideš mi. Najprvo mi boš povedal, kje si dobil te kože in komu jih neseš. Potem pa že napravimo tako, da bo prav. Ali si slišal, ti nepridiprav?«

Inja se je zvijal, da bi se oprostil trdih lovčevih pesti. A zaman. Naposled izprevidi, da ne ubeži več in da bo treba povedati resnico. Zato prične jokati in moledovati... »O, izpusti me, ljubi Vojec!« je moledoval. »Saj ti bom povedal vse. Samo to mi obljubi, Vojec!«

»Hm,« je odvrnil lovec. »Bomo videli... Če si nedolžen, se ti ne zgodi nič žalega. Samo po pravici povej vse, pa bo dobro zate.«

»O, nedolžen sem, lovec Vojec!« je tulil Inja ves iz sebe. »Hkavcev Lojz me je zapeljal. V nedeljo je ustrelil na Policah dve divji kozi. Danes pa mi je dal koži, naj jih nesem na planino pastirju Klemucu... O, jaz sem nedolžen! Ljubi Vojec, ne pelji me v ječo k tatovom in razbojnikom, ker me je zapeljal Hkavcev Lojz... «

Lovec Vojec ga je poslušal. A ni rekel besedice. Ko je Inja nehal vpiti, je vrgel njegov nahrbtnik s kožami vred preko rame. Obrnil je Injo in ga je porinil naprej. »Hajdi pred mano!« je rekel osorno. »Glej, da mi stopaš urno! Sicer bo slaba zate.«

A Inja je pokleknil. Roke je dvignil, pa je prosil s solzami v očeh: »O, pusti me, lovec Vojec! Vse natanko ti bom povedal o Lojzu in o Klemucu... Grdo je v ječi pri tatovih in razbojnikih. A kaj porečejo oče in mati? Sestrice in bratci bodo jokali, če me odvedeš v ječo... Lepo te prosim, lovec Vojec. Izpusti me in nikar me ne pelji vječo... «

Lovec Vojec je pa ostal trd. Neprijazno je dvignil dečka in je zarohnel nad njim: »Takoj mi greš naprej! Drugače ti pokažem puško. Molči, ker te nočem poslušati. Boš že govoril pred sodnikom, kako in kaj... Alo, naprej, ker se mi mudi.«

Inja je uvidel, da ne pomagajo prošnje popolnoma nič. Zato je obupal, in ker se je bal lovca Vojca, je šel naglo naprej pred njim. Samo ihtel je vso pot in je bil ves iz sebe. Šla sta preko senožeti, in videl ju je Gromčev Janezek. Priletel je k njima in se je začudil, ko je zagledal objokanega Injo. »Kaj ti je, Inja?« je vprašal. »Ali te je zalotil nemara lovec Vojec, ko si ujel divjega petelina? Kaj, Inja? Zdaj pa ne bo hiše — !«

A lovec Vojec ga je sunil vstran. Gromčev Janezek se je začudil še bolj in je gledal za njima, dokler nista izginila doli onkraj proda. »Čudno, čudno,« je rekel in je zmigaval z glavo. »Lovec Vojec ga je zasačil in ga žene zdaj v ječo. Na, pa naj si kupi zdaj hišo sredi vasi, pa naj si jo kupi, če jo more... Čudno je to. Kaj je neki naredil?«

A lovec Vojec in Inja sta se že bližala vasi. Bila sta že pri prvih hišah, in tedaj je spet zgrabil Injo obup. Vrgel se je pred lovcem na kolena in je pričel spet prositi: »Izpusti me, lovec Vojec! Za božjo voljo te prosim: izpusti me! Kaj bodo ljudje rekli!«

Lovec Vojec je dvignil fanta s tal in mu je rekel neprijazno: »Ne izpustim te, Inja. Sodnik bo že sam vedel, če si nedolžen. Zagotovo te izpusti, če si nedolžen in so te zapeljali samo hudobni drvarji. Počakaj še malo. Kmalu sva pri sodniku.«

In Inja je šel naprej z povešeno glavo in je gledal v tla. Sram ga je bilo, o, tako sram pred ljudmi, ki so se ustavljali in so gledali za njim. Izpraševali so Vojca, kako in kaj, a lovec je molčal trdovratno in ni črhnil besedice. Naglo je stopal za Injo in se je veselil samprisebi. Smilil se mu je pač deček in zatrdno je bil prepričan, da sta ga zapeljala samo Lojz in Klemuc. Najrajši bi ga bil seveda izpustil, toda njegova služba in dolžnost mu nista dopuščali tega. Vedel je dobro, da fanta izpusti sodnik takoj, ko mu izpove vse natanko. Lovec Vojec pa je vendar bil vesel v srcu, da bi bil skoro poskočil od veselja. Saj bodo pograbili orožniki še danes Lojza in Klemuca. Že dolgo ju je imel lovec Vojec na sumu, da sta divja lovca. Toda zasačiti ju ni mogel. A glej, danes je prišlo vse tako lepo in srečno, in kar zgrabili bodo Lojza in Klemuca... In lovec Vojec se je muzal in si je mel roke.

Glasno je utripalo Inji srce, ko je šel po stopnjicah sodnije. Debele solze so mu lile po licu in ihtel je glasno. V svojem srcu je spoznaval, da ga je kaznoval Bog raditega, ker je zanemaril zadnjo nedeljo službo božjo in je šel delat greh ter se je nalagal tako grdo svojemu očetu. Glej, kako hitro ga je kaznoval Bog, o, kako hitro! In zdaj ga obsodi sodnik v ječo med tatove in razbojnike. Tam bo delal pokoro za svoj greh, oj, tam, kjer je tako strašno...

Inji je klecnilo koleno in zajokal je naglas, ko ga je ustavil lovec Vojec pred sodnikovo pisarno. Potrkal je lovec in je odprl vrata. Inja je pa stopil nazaj in je hotel zbežati že v zadnjem trenutku. Toda lovec ga je prijel in ga potisnil v sobo. Inja je jokal in se ni upal pogledati sodnika, ki je sedel na stolu. Tudi ni slišal, kaj je govoril lovec Vojec. Samo tupatam mu je prišlo na uho njegovo, Lojzevo in Klemučevo ime, ki ga je izgovoril lovec Vojec. Samo to je videl, kako je odvezal lovec njegov nahrbtnik in je pokazal sodniku kože.

Tedaj se je obrnil sodnik nanj. »Kako ti je ime in koliko si star?« je povprašal z ostrim glasom.

Inja se je zdrznil in je dvignil glavo. Za trenutek se je ozrl s svojimi objokanimi očmi na sodnika, pa je odgovoril: »Košutnikov Inja sem in star sem dvanajst let.« — Toda dalje ni mogel več, ker mu je spet jok udušil glas.

»Tako mlad še, pa si že na napačnih potih,« je nadaljeval sodnik z ostrim glasom. »Kaj bo šele, ko odrasteš! Ali ne veš, da vsak razbojnik prične z malim ? Morilec je ukradel v svoji mladosti šivanko, a potem vinar, potem krono in tako naprej, dokler ni postal ubijalec in razbojnik. In veš, kam je prišel? Naravnost na vešala!«

Inja je spet zaihtel. Proseče je dvignil roke in je jecljal: »O, go spod sodnik! Lojz me je zapeljal v nedeljo na Police... Nisem šel k maši, ker mi je obljubil deset kron. Hotel sem kupiti krilce in jopico naši Minici, ki nima obleke... O, samo enkrat sem bil z Lojzem in Klemucem. Davi že sem sklenil, da ne pojdem nikoli več... Lepo vas prosim, gospod sodnik, izpustite me! Hudo je pri razbojnikih in tatovih, hudo!«

Sodnik ga je gledal nekaj časa. Zmajal je z glavo in je pričel naglo pisati. Nato pa je dal lovcu Vojcu kos papirja, pa mu je rekel: »Pojdi naglo k orožnikom, pa jih vzemite s sabo. Toda hitro, ker drugače ptička lahko pobegneta.«

Lovec Vojec je pozdravil in je odšel iz pisarne. Sodnik se je pa obrnil k Inji. Nekaj časa ga je motril molče. Potem pa mu je rekel skoro prijazno: »Ne boj se, fant! Če si nedolžen, se ti ne zgodi ni žalega. Rekel si mi, da si šel z Lojzem, ker ti je obljubil deset kron. Zato mi zdaj povej vse natanko, kako in kaj je bilo.«

Inja se je pomiril nekoliko, ko je slišal prijazne sodnikove besede. Z rokavom si je obrisal oči, pa je pričel pripovedovati. Sam ni vedel, kako da je postal tako pogumen in zgovoren. Toda strah pred ječo mu je polagal na jezik vse besede. O Slivarjevem Blažu je pravil in o Štrijonovem Boštu. Kako je postal drvar in kako ga je vabil Hkavcev Lojz na Police. O svojih izkušnjavah je pravil in o siromašni, mali Minici, kateri je hotel kupiti za prislužene novce novo krilce in jopico. Pa tudi o tem je pravil, kako je bilo v nedeljo na Policah in kako je prekanil lovca Vojca.

Sodnik je pisal naglo vse besede na papir. Ko je Inja nehal, je položil pero na mizo. Ozrl se je vanj, pa ga je gledal. »Nisi delal prav,« je rekel naposled. »Res, revica je tvoja sestrica in lepo je od tebe, da jo imaš tako rad. Toda zaraditega ni treba, da si služiš denar na nepošten način. S tem se niti svoji sestrici ne boš prikupil, še manj pa ljubemu Bogu. Ali ne vidiš, kako hitro te je Bog kaznoval? Zapomni si dobro današnji dan! In kadar pridejo spet izkušnjave, pa se zmisli na to uro. In videl boš, da ostaneš vedno pošten in dober človek, kakor je tvoj oče... Premlad si še, Inja, da bi te zapiral v ječo. Zato te izpustim. Zapeljali so te drugi in ti si nisi bil v zvesti, kako grdo si ravnal... Kadar bomo sodili Lojza in Klemuca, pa te pokličemo, da boš pričal. Ali si razumel?«

Inja je ostrmel in ni mogel verjeti sodnikovim besedam. Gledal ga je debelo in ni vedel, kaj bi storil.

»Lahko greš,« mu je rekel sodnik še enkrat. »A pazi se in se čuvaj greha! Za zdaj ti odpustim, ker si priznal vse tako lepo in se resnično kesaš. Toda prihodnjič bova orala drugače. Zatorej glej, da mi ne prideš več pred oči!«

»Gospod sodnik,« je zajecljal Inja. Toda ni mogel več govoriti. Hvaležno je pogledal sodnika in se je okrenil. Smuknil je skozi vrata in je bežal na vso sapo po stopnjicah, skozi vežo in preko dvorišča. Prišel je na cesto; toda ni šel po nji, ampak je krenil na polje. Zavil jo je naravnost proti gozdu in se je skril za grmovjem. Domov se ni upal, pa tudi k drvarjem se ni upal. Bal se je Lojza, ki bi ga resnično zmel, ko bi izvedel, da ga je on izdal sodniku. »Šel je lovec Vojec po orožnike,« je pomislil strahoma. »Orožniki pa pojdejo v Kot in zgrabijo Lojza. V ječo ga zapro, ker je Lojz res velik grešnik...«

Mraz je stresal Injo, če se je le domislil tega. Zato se pa ni upal k drvarjem. Pa tudi domov ni hotel, ker ga je bilo sram domačih. Sedel je v goščavi, pa je čakal, da pride noč...

Že davno je bil skuhal stari drvar Matija večerjo, in že davno so povečerjali drvarji, a Inje še ni bilo od nikoder. Temno je že bilo po koči, in drvarji so se že razleknili po pogradu. Samo stari Matija in Hkavcev Lojz sta še sedela pri ognjišču. Skrbelo je Matijo, zakaj se ne vrne mladi fant. Tuintam je dvignil glavo, pa je posluhnil. Toda ničesar drugega ni slišal nego prasketanje na ognjišču.

»Čudno, da ga ni,« je izpregovoril Lojzu. »Nemara se mu je kaj pripetilo. Ali pa si ga ti kam poslal po svojih nesrečnih, grešnih potih. Ti ga boš pokvaril popolnoma in ga boš izpridil. Toda nocoj ti rečem zadnjikrat, da pusti Injo pri miru. Ali te ni sram pred Bogom in pred ljudmi, da hočeš izkvariti nedolžnega otroka za vse življenje? Ali te ni sram, Lojz?«

»Kaj me briga!« je zagodrnjal Lojz zlovoljen. Podprl si je glavo z roko, pa je strmel mračno v plapolajoči ogenj. Matija je odprl vrata, pa je poslušal v tiho noč. Toda nič se ni genilo širomokrog. In stari drvar je sedel spet nazaj k ognjišču, pa je pričel jadikovati: »Ti, Lojz, ti imaš že spet svoje prste pri tem. Ti si kriv, da ni Inje še zdaj nazaj... Samo to mi povej, kam si ga poslal, da me ne bo skrbelo zanj?«

«Kaj jaz vem, kje se potepa!« je odvrnil Lojz. »Mogoče je pobegnil domov.« — Toda tudi Lojza je pričelo skrbeti. Polastil se ga je nemir in temne slutnje so ga obšle. Kaj, če bi bil zalotil lovec Vojec Injo, ko je šel na planino ? Nemara je zavohal kože, ki jih je nesel Inja Klemucu, pa ga je pograbil. Pa mu je povedal nemara Inja vse, od kraja do konca mu je priznal vse... Nemiren je postal drvar Lojz in nič več ni mogel sedeti pri ognjišču. Stopil je k durim, da jih odpre. Toda obstane kakor prikovan. Sliši neki čuden šum tam zunaj in čujejo se nagle stopinje. In še preden se Lojz zave, se odpro nagloma duri, in v kočo stopita dva orožnika z nasajenima bajonetoma. Lojz je prebledel in je skočil k pogradu.

»Kaj pa to?« je zavpil stari Matija in se prijel za glavo. A orožnika sta stopila k Lojzu. »V imenu postave, Lojz, si najin jetnik,« je rekel starejši in je zarožljal z verigo. Lojz je kriknil presunljivo in se je vrgel naprej. Z rokami je zakrilil, da odrine orožnika. A orožnika sta ga zgrabila hipoma, in še preden se je Lojz zavedel, je že imel roke uklenjene. Hropel je sunkoma in se je zvijal, toda ni mu pomagalo.

Drvarji so skočili s pograda, pa so gledali prestrašeni na orožnika. Lojz se je obrnil k njim, pa jih je prosil sopeč: »Pomagajte mi, tovariši! Glejte, uklenila sta me kakor psa, pa me peljeta v temnico... Pomagajte mi in me rešite!«

A tedaj je vstal od ognjišča stari Matija. Stopil je k Lojzu, pa mu je rekel: »Glej, Bog te je kaznoval. Dostikrat sem te svaril, a ti si se mi samo posmehoval. Zdaj te je pa le doletelo... Pojdi v miru, Lojz! Mi ti ne moremo pomagati.«

Lojz je zaškrtnil in se je ozrl divje okrog sebe. Tedaj pa je stopil pred duri lovec Vojec. Zraven njega je stal pastir Klemuc z uklenjenimi rokami. In lovec Vojec je zaklical naglas v kočo: »He, kaj smo te le zalotili? Ne drži se tako, Lojz, in ne misli, da ne vemo vsega. Vse je priznal Inja, pa tudi tale Klemuc je priznal vse.«

Lojz je zastokal in je skrčil pesti. A orožnika sta ga prijela, pa sta ga odgnala skozi duri. Še enkrat se je prikazal Lojz zunaj v rdečem svitu ognja. Potem pa je izginil, in z njim sta izginila tudi orožnika. Stari Matija je stopil vun iz koče in je tekel za odhajajočimi. Došel jih je še in je ustavil lovca Vojca. »A kaj je z Injo?« ga je vprašal z drhtečim glasom.

Lovec Vojec je zmignil z rameni. »Ne vem,« je odvrnil. »Pustil sem ga pri sodniku. Naj ukrene z njim, kar hoče. Toda izpusti ga na vsak način, ker je deček še premlad. Lahko noč, Matija. Mudi se mi... «

»Jezus, Marija!« je zdihoval stari drvar v koči še pozno v noč. Mislil je na ubogega, zapeljanega dečka, in hudo mu je bilo v srcu tako, da so mu bile oči vse solzne. Drvarji so bili že vsi pospali — seveda, potem, ko so se dosti nagovorili o Lojzu in o njegovem hitrem zajetju. Samo stari Matija je še bdel pri ognjišču in je zdihoval. Za Injo mu je bilo hudo, za tem nesrečnim, zapeljanim otrokom...


9.[uredi]

Tisti večer je bil lep kakor sen nedolžnega otroka. Vse zvezde so prišle na jasno nebo in so se smehljale kakor sama rajska radost. Lepo so se izprehajale po širnem nebu in so sejale na črno zemljo božji mir. Pa tudi mesec se je prismejal izza visokih snežnikov, pa je razsvetlil zagorski svet s svojo bledo lučjo. Na vasi so lajali psi zateglo in neprijetno. Vse drugo je bilo tiho.

Inja se je plazil tisti večer okrog domače hiše. Preko plota je skočil na dvorišče in se je po prstih bližal razsvetljenemu okencu. Stopil je na klado drv in je obsedel tam gori. Skozi nezagrnjeno okno je videl razločno v izbo. Okrog dolge klopi so klečali bratci in sestrice, a v njih sredi oče in mati. Molili so na glas večerno molitev. Vsi obrazi so bili žalostni in polni boli... Inja jih je gledal, in v očeh so ga pričele peči solze. Razločno je slišal vsako besedo, ki se je izgovorila v sobi.

Po molitvi je rekla mati: »Molimo še za našega nesrečnega Injo, ki so ga danes zaprli. Daj, ljubi Bog, da je nedolžen in brez krivde... «

In materi se je stresel glas in le siloma je zadrževala jok. Toda bratci in sestrice so zajokali na glas in so molili ihte za nesrečnega bratca, ki je zašel tako globoko. Inja se je težko zadrževal. Po licu so mu tekle solze, in v srcu ga je skelelo, tako bridko skelelo! Poslušal je molitev, ki je prihajala iz izbe in je plavala naravnost proti drobnim zvezdam, in samprisebi si je mislil, da mu poči srce. Do večera se je skrival v goščavi. A ko se je znočilo, se je splazil do domače hiše. Sam ni vedel, kaj ga je gnalo tja. Bila je neka velika sila, ki se ji ni mogel ustavljati. In je prišel, pa posluša svoje drage, ko molijo ravno za njega, za nepridiprava. Izvedeli so, da ga je tiral lovec Vojec naravnost do sodnika. Pa so mislili, da ga je sodnik zaprl. Bog ve, kaj je storil ta paglavec, da se mora še tako mlad potikati po ječah?

Inja je ihtel potihoma pod oknom. Bratci in sestrice so končali molitev. Samo mala, siromašna Mimica je sklenila še enkrat ročice, pa je dvignila svoj objokani obrazek. »Ljubi Bogek,« je molila prav razločno, »daj, da izpuste našega Injo. Saj ni hudoben, saj je dober, ljubi Bogek. Obljubil mi je, da mi kupi novo krilce in jopico... Ljubi Bogek, usliši me...«

Tako je molila mala, siromašna Mimica, in Inja jo je čul prav natanko. In tedaj se ni mogel več zdržati. Na glas je zajokal in je potrkal na okence. Košutnikovi so se ozrli in so stopili bliže pogledat, kdo da trka. A Inja se je zmuznil. Naravnost skozi kuhinjo je tekel v izbo in je obstal kraj mize. Začudeni so se ozrli vsi vanj. Bratci in sestrice so stopili okrog njega, pa so vpili od veselja, da zopet vidijo svojega najstarejšega brata.

»Oj Inja! Oj Inja!« so klicali bratci in sestrice in se ga kar nagledati niso mogli. On je pa stal molče sredi njih. Oči je povešal, in sram ga je bilo pred očetom in materjo.

Mati je odrinila otroke vstran in je stopila tik pred sina. Žalostno ga je pogledala, pa je rekla: »Otrok, kaj si nam napravil? Mesto, da bi delal veselje svojim staršem, pa nam napravljaš tako sramoto. Ali mar te ni gnal lovec Vojec pred sodnika? Kaj si storil? Nekaj hudega je moralo biti. Kajti brez vzroka sodnik ne zapira ljudi... Kar po pravici povej vse!«

Otroci so se plašno umaknili do peči. Od tam so zrli vsi žalostni na brata. Oče je hodil po izbi gor in dol, pa niti ni pogledal svojega najstarejšega. Inja je zakril obraz z rokami. Toda samo za trenutek. Sedel je na klop, pa je odgovoril materi: »Greh sem storil, mati! Zapeljal me je Lojz, ker mi je obljubil deset kron. Grdo sem storil... Pa sem se že tudi dosti kesal in sem pretrpel veliko zaraditega. Odpustite mi, mati! Vse vam povem, vse, kakor se je zgodilo.«

In Inja je povedal vse. Mati je sklepala z rokami in je zdihovala. Tudi oče se je ustavil. Sedel je za mizo, pa je poslušal sinovo pripovedovanje. Ko je končal Inja, je izpregovoril oče: »Grdo si storil, Inja. Bog te je že kaznoval, in zato te nočem kaznovati še jaz. Toda zapomni si, da ti bo gorje, če mi še enkrat storiš tako sramoto. Dobra šola naj bo ta nesreča za vse prihodnje življenje.«

Inja si je otrl z rokavom solzo. Pogledal je očeta hvaležno. Toda izpregovoriti ni mogel besedice. V srcu mu je vstajalo nekaj mehkega, prijetnega, in tisti trenutek je prisegel samprisebi, da ne bo delal staršem nikoli več žalosti. Saj je videl zdaj njihove žalostne obraze in je vedel dobro, da jim je srce polno gorja.

»Sicer je lepo od tebe, da si mislil, kako bi pomagal bratcem in sestricam,« je pridejala mati. »Toda na nepošten način se ne sme. Bolje je, da so tvoji bratci in sestrice raztrgani in bosi, kakor pa da bi nosili lepo obleko, kupljeno znabiti z nepoštenim denarjem. Zapomni si to, Inja! V nedeljo pojdeš k dvema svetima mašama, pa tudi k sveti izpovedi in k svetemu obhajilu. Prosi pa že zdaj Boga, naj ti odpusti greh, kakor smo ti odpustili mi.«

»Bom, kakor mi ukažete,« odgovori Inja in se razveseli v svojem srcu. Umeje zdaj veliko ljubezen, ki so jo gojili starši do njega. In sram ga je zdaj, da si ne upa dvigniti glave in pogledati staršem v obraz. Toda v tem ga spet obstopijo bratci in sestrice. Sočutno ga pogledavajo, a vendar molče.

Samo mala Mimica ga potegne za rokav. »Ti Inček,« reče. »Pa kdaj mi kupiš krilce in jopico? Čakala sem vso nedeljo, pa te ni bilo... Kdaj mi kupiš krilce in jopico, kdaj — kdaj?«

Inja se posmehne, pa poboža Mimico po rdečih ličkih. »Drugo nedeljo, Mimica, drugo nedeljo,« odgovori. »Takrat dobim prvo plačilo in zanj ti kupim krilce in jopico. Kar potrpi, Mimica, pa boš videla, da bo res.«

»Mhm,« je dejala Mimica in je zdihnila glasno. Kajti bila je zaspana in je držala le še trudoma oči odprte. Naslonila je glavico na kolena bratca Inje in je jela kar spati.

»Alo, otroci, spat!« reko mati in dvignejo v naročje malo hčerko, da jo poneso v stransko izbico k počitku. Za njo pa gredo otroci. Samo Inja še ostane z očetom v izbi. Molčita oba. Oče se je bil zamislil nekam in je kimal z glavo. Inji se je pa zdelo pozno. Zato je vstal, pa je pogledal na očeta.

»Oče,« je dejal z boječim glasom, »moram nazaj v Kot k drvarjem. Skrbelo bo Matijo, pa se bo jezil name... Odpustite mi, oče! Saj ne bom storil nikoli več kaj takega...«

»Le pojdi!« je odvrnil oče. »Saj te ne bo strah. Mesec sveti in noč je lepa kakor dan... Pojdi in s pridnostjo popravi vse, kar si zagrešil. Potem pa bomo spet, kakor smo bili prej. Pojdi, ker je že pozno.«

Mati je stisnila Inji v roko kos kruha in slanine. »Vem, da si lačen,« je dejala. »Toda nimam večerje. Použij to medpotoma... V nedeljo zjutraj pa pridi...«

Inja je odšel od doma. Šel je po poti naglo, in samo koncem ulice se je ustavil in je pogledal nazaj. Lepo je svetilo razsvetljeno okence domače hiše v temno ulico; toda Inja ni videl nikogar. V srcu se mu je dvigalo nekaj mehkega, da so mu postale oči spet rosne. Šinil je z rokavom preko obraza, pa je izpregovoril skoro na glas: »Oj z Bogom, domača hišica! Užalil sem te s svojim vedenjem. Toda ne bo več tako. Prvi in zadnji... Z Bogom, rodna hišica...«

Naglo se je Inja obrnil in je šel skozi tiho, spečo vas, ki so jo zlatili mesečni žarki. Onkraj vasi je pa krenil preko proda in se je bližal mračnim skalam. Tedaj pa mu je prišla nasproti temna postava, ki je godrnjala sama s sabo. Inja jo je takoj spoznal. Bil je Slivarjev Blaž. Poln koš je nosil na hrbtu, da se je kar upogibal.

»Oj, stric Blaž!« ga je pozdravil Inja. »Kaj pa vi kolovratite ob tako pozni uri?«

Slivarjev Blaž se je ustavil in je popravil naramnico. »Beštica, glej ga no — ti si, Košutnikov Inja? Da sem se skoro prestrašil... I, kaj kolovratim? I, poln koš gob sem nabral. Pridno so jih sadili včerajšnjo noč škratci-bratci. Veš, zanalaš so jih sadili zame. Za pet kronic sem jih nabral. Poglej, kako srečo sem imel... Nekaj sem počival tam ob Črni vodi. Pa veš, koga so gnali mimo mene orožniki? Vašega drvarja Lojza in Klemuca. Divji lovci... Bog jim daj pamet!«

Inja se je zgenil, ko je slišal te besede. Prestrašil se je, da ga je mraz tresel. A Slivarjev Blaž je že šel naprej. »Bog ti daj srečo, drvarček!« je še zaklical. »Pa poslušaj kaj takole ponoči v Kotu, če kaj gobe sadijo škratci-bratci. Saj veš, kaj govorijo? Za dobre dobre, za slabe strupene... Ii ja!... «

Posmejal se je Slivarjev Blaž še enkrat in je izginil med skalami. Inja je šel naglo naprej po kolovozni poti. Jasno je svetil mesec, da je bilo svetlo kakor podnevi. Vseokrog je vladal mir. Le tam sredi proda je šumel glasno gorski potok in se je zaganjal v kamenje. Toda Inje ni bilo strah. Zagledal je že strme snežnike, ki so se dvigali pred njim in so se svetili v mesečnih žarkih. V srcu ni čutil več one silne teže kakor prejšnje dni. Saj je vedel, da so zaprli Lojza; saj je vedel, da ga ne bo zapeljeval Lojz nikoli več. Nobene izkušnjave ne bo zanj več. Pa če tudi pride, Inja jo bo premagal z močnim srcem, in ne stori nikoli več kaj takega, da bi — O, nikoli več...

Inja je pričel teči. Mesec se je že skril za škrbaste snežnike, ko je dospel do koče. Tema je legla na zagorski svet. Samo vrhove belih gora je še objemal mesečni srebrni svit. Oster mraz je zavel nad dolinico; Injo je pričelo zebsti. Tekel je preko trate in se je ustavil ob koči. Neslišno je odprl vrata in se je splazil na pograd. Trdo so spali drvarji, in nihče ga ni čul...

Razveselili so se drvarji, ko so zagledali drugo jutro spet mladega Injo pred sabo. Posebno se je razveselil tega stari Matija. Pobožal je dečka po glavi, pa mu je rekel: »Boga zahvali, da si se izmotal tako srečno. Lahko bi ti bila huda predla; na, pa te je rešil tvoj angel varih... Slišiš, Inja! Zapomni si dobro včerajšnji dan! Če pride kdaj izkušnjava, spomni se nesrečnega Lojza. Bog ve, koliko let bo moral zdaj sedeti v ječi... Seveda, ti si še mlad in si bil zapeljan. Zato pa te ne bom gledal grdo, ampak te bom imel rad kakor prej... Zapomni si to, Inja, in včerajšnji dan!«

In Inja si ga je zapomnil. Živel je potlej lepo in srečno. Dobro se je spominjal vse svoje življenje strašnega brezdna, nad katerim je stal, ko je poslušal hudobnega Lojza. Kmalu bi bil strmoglavil v prepad nepoštenosti. Toda še o pravem času je stopil k njemu angel varih, pa ga je rešil.

Inja je drvaril še dolgo vrsto let. Služil si je svetle kronice. Lepo oblečeni so hodili njegovi bratci in sestrice ob nedeljah k sveti maši. A najlepše oblečena je bila mala Mimica. Kajti Inja ni štedil denarcev, kadar je bilo treba Mimici novega krilca in nove jopice. Pa je bila ljubezen, velika ljubezen na Košutnikovem domu, da nikjer take.

Hm, pa so spletli nekoč, zlasti Gromčev Janezek je rekel, da si kupi Inja hišo sredi vasi. No, pa so se zmotili vsi, pa najbolj se je zmotil Gromčev Janezek. Inja ni kupil hiše sredi vasi. Samo majhno, čedno hišico si je sezidal na polju, ne daleč od znamenja, Pa živi tam lepo življenje. Pravijo, da dočaka leta rajne Križnikove Mene. A teta Križnikova Mena so umrli, ko so bili stari ravno sto in deset let.

No, če jih učaka tudi Košutnikov Inja — tembolje! Pravil bo vsaj dalje norčavi in poniglavi mladini, kako naglo lahko zaide mlad človek, če verjame več lahkoživim sladkačem kot tistim, ki ga hočejo z resnobo obdržati na pravi poti.