Nad Poljanami
| Kamenčki na poti Marija Kern |
| |||||||||||||
Na lep poletni dan
šla sem na poljansko stran,
tam kjer cesta v hrib se vije,
stezica se v grmovje skrije.
Noga ne čuti korenin,
mladostni vodi jo spomin.
Ko gozd v jaso se odpre,
oko v kočo se zazre.
Stara vegasta stoji,
kot bila je tiste dni,
ko sem kot majhna deklica
tu na počitnicah bila.
Breze v vetru trepetajo
s smrekami mi šepetajo,
da toplo v srcu me prešine,
tudi tu so moje korenine.
Tam na grobu stare mame
silno čustvo me prevzame,
težko življenje je imela,
a ga ponižno je živela.
In pogled mi čez hribe plane,
te kraje objame,
kjer Tavčar besede v povesti je tkal,
da nanje spomin bo za vedno ostal.