Na zemljo dahnil je večer

← 8. Noč mrtvaška je tam zunaj

9. Na zemljo dahnil je večer (Erotika) Ivan Cankar

10. Nebó gorí od zvezd neštetih →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na zemljo dahnil je večer,

Helene ni nikjer, nikjer …

Kakó drhtí srcé bolnó,

kakó skelí solznó okó …

Bogvé, bogvé, morda je zdaj

bolesten, tožen njen smehljaj,

obrazek sladki njen bledí, —

na postelji bolnà leží …

Tam zunaj noč hladnà temnà,

pri nji pa luč gorí svetlà;

ob postelji stojé ljudjé

pobožno sklepajo roké,

zaspano v njen obràzek zró

in šepetajo tó in tó …

A noč beží in vstaja dan,

očí zaprè mi sen mračán.

Temnó je v sobi … Ona spí, —

le tiho, da se ne vzbudí …

Ah, njenih lic rudeči cvet

kot beli mramor zdaj je bled;

v sanjàh bolestno šepetá,

otožno, trudno se smehljá …

Tu v sobi je takó težkó,

mrtvaški duh tesní glavó, —

ah ne, ne pridi! … Azrael,

nazaj, — tvoj dan še ni prišel …

Kakó puhtí od njega mraz,

kakó grozí njegov obràz,

kakó goré očí temné —

koščene širi že roké …

Ne boj, Helena, se, ne boj,

pri tebi čuje ljubi tvoj …

Kam, Azrael, takó strmiš?

Kaj mirno pred menój stojiš?

V naročje hladno vzemi me,

tesnó, krepkó objemi me …

In takrat ga objamem jaz, —

ah, mraz je v licih, v srcu mraz …

Helena pa odpré okó, —

Zasmeje se takó ljubó.