Na zemlji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na zemlji
Aleksander Sergejevič Neverov
Izdano: Kres 1/2 (1921), 26–28
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Proti poldnevu je postalo vroče in soparno.

Nebo je bilo kakor prepeto s temnomodro kožico, a zemlja je žgala kakor ogenj. Približeval se je oblaček, toda kmalu se je raztrgal in obvisel, podoben dimnati pajčevini. Zrak se je napolnjeval s prahom, z vlago gnijočih luž in dihanje je postajalo mučno.

Šestnajstleten kmetič, mužik Fedka, je izpregal plug, vzdigoval ojnice in obešal nanje sedalo. Snel je komat s kobilinega vratu ter odvedel kobilico k vozičku. Privezal jo je za kolo, vrgel v korito snop ajdove slame in sramežljivo ponujal.

»No, pojej malo ... pobiraj, a boljšega — nimam.«

Kobilica je odpirala gobec in iztegovala jezik. Obvohala je slamo, lizala korito in nezadovoljno vzela majhen šopek. Dolgo ga je vlačila po zobeh, žvečila, gibala s čeljustjo in naenkrat povesila glavo ter obstala tako, z neprežvečenim šopom.

Noge so se kobili šibile kakor trohnele palčice, težko je dihala z zaprašenimi nozdri, a oči so ji bile polne človeške tuge. Na hrbet so se ji vsedale muhe, ji do krvi opikale debelo kožo ter po pasje rile po bednih prsih ... Maha kobila z repom — toda rep je redek, kratek in treplje samo po nogah. Rep je bil dolg in gost ter segal do pleč — ampak to je bilo že davno. Obsesala so ga žrebeta, ostanek pa je obvisel na bičih in trnju. Bije kobila tudi s kopitom, toda vsak udar ji povzroča bol v izmučenem telesu.

Fedka stoji ob strani, s prsti otipava presušene otekline na kobilinem vratu in užaljen gleda muhe. Pusti jih, da zasadijo svoja žela v kožo, približa se po prstih in jih vjame v pest. Potem jim potrga krila, noge ter nazadnje potepta glave.

Muh je mnogo. Napihnjene in rdeče odletavajo in se zopet pojavljajo tanke, modre, hudobne in gladne. Cel oblak kakor vrabcev jih visi v zraku nad poljem. Lezejo v ušesa, sedajo na oči in se trgajo za kri kakor pseta.

Fedka stoji in gleda, ne vede, kaj naj stori.

»No, žrite! ... Vrag vas vzemi! ... Sesajte!«

Maha z roko in zleze pod voz. Izvleče cunjico s kruhom, črno grudico soli in v skodelico nalije vode iz vrča.

Povživa skromno kosilce.

Kruh nagosto namaže s soljo, zmehčuje z vodo in dolgo prevrača v ustih, kakor bi jel kavčuk. Vztrajno giblje čeljusti — a ne more pogoltniti. V grlu ga peče, zobje se mu lomijo in jezik se mu valja kakor kos usnja. Voda je postala vroča ter mu obžiga desni.

»Slava ti, Gospod, da si me napojil in nasitil ... ponižno se zahvaljujem.«

Izlije vodo, shrani skorjico kruha in vzame iz žepa cunjasti mošnjiček s tobakom. Zvije si cigareto in se vleže na hrbet. Krepko vleče dim, ga drži dolgo v ustih in ga raztresen izpušča v koleščkih. Potem zopet potegne, zopet drži — in tiho vzdihuje:

»Nda - a, življenje!«

Zakrije oči in leži nepremično kakor mrtev. Slišati je samo brnenje kril prepirajočih se muli. Kobilica strese glavo, tiho trka z uzdo po koritu ... V njenem trebuhu je začelo nekaj ropotati in se prelivati ter zveneti kakor železne čepinje. A tudi Fedku nekaj brbra po čevih in srce utrujeno bije pod rebri. Nad vozom stoji solnce liki krvava pega in žge iztegnjene noge.

In tako celih šestnast let — vedno isto.

Opali kožo, udari v glavo, izsuši mozeg ter ga v nitkah raztegne po polju. In zdi se, da ni bilo mozga in ga ne bo in glava ostane prazna, prevrnjena kakor počen lonec.

... In veter ...

Treplje polednico, pleše s prahom in podira žito. Prižene redek oblaček, brizgne dežja, zašumi po strehi in — zopet prah in soparica ...

Samo to je njegovo opravilo!

Ne prinese radosti, ne uteši s smehljajem, niti z eno pravljico ne razneži celih šestnajst let.

Kakor opeka, drug za drugim se zlagajo v majhen kup dnevi ... In rastejo in padajo kupi, razsipajoč se v glino.

Tako preteka čas.

A sreča vendar ne pride!

... In je ne bo.

Kakor tat, po tihem, izza ogla prežiš na njo, a ona gre mimo, nekje tam po drugi strani, po drugih potili.

In detinstvo!

Toda, ali se izplača misliti o njem? Turobno in brez veselja je bilo.

Ko še ni znal hoditi, so Fedko polagali v brazdo na isti zemlji, katero zdaj orje. Nalašč so ga dušili s plenicami, da bi umrl. Nad glavo so krožili jastrebi in grozili, izkljuvati mu oči. Doma so ga posajali za peč in dolgo mu ne dajali kruha. Včasih je moral glodati opeko, loviti ščurke, sesati cunjo — samo da bi utešil glad. Malemu telescu se je hotelo živeti, a bolezni so ga mučile druga za drugo. Fedko je gnal jok včasih do krčev. A tolažiti ga nikdo ni šel.

In poleg njega na tleh so se mučili z gladom ravnotaki mali ubožčeki kakor on, valjaje se z glavicami. Fedka je črnel, krčil se od boli in — utihaval. Prihajali so bližje in gledali — ni li mrtev. Križali so se z velikim križem in se oddahnili. A v Fedkinih prsih je trkalo srce kakor polživa ribica — in zopet so odhajali. Oče je šklopotal z zobmi in ni zahajal v izbo. Mati je vzela Fedko na roke in ga z boljo ogrevala na prsih. Fedka je čutil meso, vztrepetal od toplote in kakor mlad psiček do krvi hlastal v grud. »Nda - a, življenje ...«

... Zadušljivo ... težko ... kakor bi kdo odsesaval zrak, stopa na prsi in hoče zlomiti mlade kosti.

... In potem Fedkov oče. Kakor blaznež, kakor razljučen volk je letal po gozdu, pulil si lase, kričal in prosil kruha. K njemu so hodili lačni, a kruha ni bilo ... Nekega dne, zgodaj zjutraj, spomladi, so se zbrali ljudje in šli h graščinskim kaščam, prišli so do pisarne, spustili se na kolena, a glave poklonili do zemlje.

»Kruha ... samo kruha ...!«

... Upravitelj se je zakrohotal in naščuval pse na nje.

... Srce ni vzdržalo.

»Podlež!«

»Ubijemo!«

»Poteptamo!«

... Sneli so ključavnice s kašč in razbili vrata ...

Drugi dan se je pripeljala gosposka. Deset voz so naložili kmetov, odpeljali tudi očeta, a med potjo je umrl pod kopitom težke vojaške puške. Razklali so mu lobanjo — liki potok se je udrla kri.

... Pretrgala se je tužna povest.

»E - eho - ho!«  vzdihuje Fedka. »Brezradostna ...«

Nekdo se bliža od zadaj, udarja po licu, skriva se za kolesa in istotako stoče, toda posmehovalno:

»Nda - a, izrodek kmetski, slabo imaš življenje ... Pasja zanka, vredna komaj dva groša.«

Fedka zleze izpod voza sede na kolo in sedi, zibajoč se s telesom. Kobila privzdiguje umirajoče oči in gleda svojega gospodarja. Slabo trka uzda in komaj da se pregibljejo ušesa. In tu — še enkrat — in poslednjič trkne uzda, zasliši se tenak krik in — kobila Karenka pade, razširi noge in reče kakor človek:

»No, gospodar, z Bogom! Ne morem več vstati in ne pojdem po brazdi. Osemnajst let sem delala tvojemu očetu, tri leta se že silim s teboj. Še kot majhno žebe sem skakala tu okrog in vlačila brano. Dosti sem preobrnila zemlje, dovolj izgubila sil — a zdaj ... bodi zdrav! ... Vidiš — suha sem in stara in glad mi je izžel čeva ... Bo že nekako — poskusi sam ...«

Fedka objema Karenko za vrat, z mokrim licem se pritiska k sinjim, visečim ustnicam in tako sedi, ne vedoč, s čim bi utešil »hranilko«. Popoldne je Karenka hodila slabo. S trudom je privzdigovala noge in dihala težko. Pogosto se je ustavljala, pobirala pelin in ga brez smisla držala v zobeh. Nedostajalo ji je sape, nedostajalo sil, motala se je in ni prišla z mesta. Plug je težak, plužniki se globoko zadirajo v zemljo.

Fedka se upira s prsi, suje jo naprej, diha v presledkih. Obraz se mu zaliva s krvjo, postaja rdeč, a žile na čelu in na vratu so mu nabrekle.

»No, Karenka, nnoo, dušica, nnoo! Si se li že oddahnila, kaj? Veš, tudi meni je težko. Tudi mene boli. Tudi meni že sape zmanjkuje, čakaj, postoj ... moje roke ... moje roke ... Bog nebeški, kaj pa je to ... Ehhaa!«

Kobila se ustavi. Plug se prevrne na stran, a mužik Fedka pade v brazdo z licem navzdol. Grize zemljo, premetava roke in zdi se, da je umrl. Čez nekaj časa znova zastavi plug, znova se upira z grudmi, nateguje žile in čez pol ure znova pade in leži kakor ustreljena ptica.

Prišel je stric Peter z druge desetine. Stricu Petru je šestdeset let. Ima belo glavo, a lice rjavo, temno, z obviselo kožo. Rasti je visoke, hodi bos v dolgi konopljeni srajci z jermenom mesto pasu. Iz daljave je podoben upognjenemu drevesu in roke mu visijo kakor nalomljene veje.

Imel je stric Peter sina, pa so ga poklicali, da je šel branit domovino. Stric se je prestrašil in ni hotel verjeti, da ga res odvedejo. Ko se je pa pripeljal na dvorišče okrajni voz, je zakričal, udaril z nogo in se oborožil s sekiro.

»Proč — ne dam! ... Odstranite se!«

Starca so zvezali, a sina odpeljali na postajo. On se je razvezal in razmršen, v dolgi srajci, beloglav in poln gneva zbežal v polje in hitel za vozom. Padal je na kolena, plakal, stegoval črne, suhe roke in prosil, naj mu ga vrnejo.

Sin je ostal za vselej tam nekje v daljni Mandžuriji ... Gospodarstvo je zgnilo, razpadlo, a popraviti ni več moči.

Mlajši sin je utekel v mesto in ne piše, je li še živ. Mogoče so že tudi njega ubili.

Stric Peter se je vsedel poleg Fedke in privzdigoval noge.

Krog in krog vse tiho.

Samo muhe brenčijo v soparici, izsesavajoč kri in kobilica potrkava s kopitom. Spusti se črnonosa vrana, razzine kljun in stoji, povešajoč krila. Od nekod priplavajo otožni glasovi osamljene pesmi, posejejo v dušo hrepenenje in zakrvavi, zatrepeče srce ...

In zopet tiho.

Otožno kakor na grobišču.

Fedka divje gleda s suhimi, gorečimi očmi, a stric kakor mrtev, kakor bi krepko spal, sedi, križem zložeč roke.

»Otroci ... sinovi moji ... Zakaj ste me zapustili ... «

Stric se hoče dvigniti, a ne more. Noge so mu zatekle in se ne pregibljejo, kosti so kakor zbite. Rije z glavo v brazdo, drgeta s pleči in plaka. Plaka tiho in solz ni več v njem. Samo v grlu se mu nekaj prelamlja in hrusta kakor zgnite kosti.

»Eh, stric, čemu plačeš? ... Vseeno se te ne usmilijo ...«

»Dva sina sem moral dati ...«

»A meni so očeta ubili ... In kobila crka ...«

»Dragi moj Fedka, ne govori — boli! ... Ne vzdržim, zadušim se ...«

»Ali ti moliš k Bogu, striček?«

»K Bogu-u?«

»Da. Mater imam — vstane o polnoči in leži na tleh pred svetimi podobami. Strašno jo je gledati ... Naenkrat skoči, zakriči in si začne puliti lase, medtem pa plače neutolažljivo.« »K Bogu-u?«

Zmedle so se misli. Skrčili in stisnili se možgani. Nekdo je zavil vrat, udaril z opeko po glavi.

»Fe-edka, ne vprašuj.«

— — —

Na večer je Karenka legla pod barako in ni več vstala. Fedka jo je prijemal za glavo, z grozo gledal v osteklenele oči. Prijel jo je za noge in s solzami vzdigoval:

»No, idi, idi, — vsta-ni!«

Karenka je ležala.

V obupu se je vsedel poleg nje, s prsti česal zvozlano grivo ne vedé, s čim naj odžene prihajajočo smrt. Prinesel je nožek in globoko vrezaval hrustanec v repu.

A kri ni tekla.

»Pogine!«

Razširjal ji je nozdri, deval v nje sol, dajal ji z roke košček, a Karenka hriplje in izpljune košček nazaj.

»Nič ne bo ž njo!«

In začel je tožiti:

»Zdaj še ti umiraš ... In očeta nimam ... In malih bratcev pet duš. Kaj vendar delate? A? Zadaviti, ali kaj, hočete? Karenka mila, usmili se, za Krista voljo ...

Kaj naj vendar to pomeni? A?«

Fedkov glas je osamljeno trkal v temo, a odgovora ni bilo.