Na zdravje!
| Na zdravje! Marija Kmet |
Objavljeno pod psevdonimom Kmetamarija.
| |||||||||||||
I.
[uredi]»Skupaj, ljudje božji, so vpili, »naredili bomo tako reč, da bo velika in silna in bo za blagor vseh!«
Pa so šli in vzeli železa in jekla in lesa in žrebljev in – kaj vem, kaj še! In so zbijali leta in leta in delali in govorili o velikosti tiste reči.
Prej je bilo.
»Dajte nam, dajte nam, ljudje milosrčni, možje pošteni, dajte prispevkov za blagor ljudstva!«
Odpirale so se mošnje, hote ali nehote, dejalo se jim je tako.
Da so frčali novci v ogromno posodo sredi zemlje. In krvavi žulji so se držali novcev, in drhteče roke so metale novce v posodo.
Vzdihovale so žene, kleli možje.
Pa se jim je vedno dejalo:
»Za blagor – blagor!«
Vraga – sam blagor vsepovsod – sam blagor in blagor! – No, biti jih mora na milijone –
Pa je soba v ozki ulici. – Leži slama ni tleh, in šest otročičev iztega roke po kruhu. – Poleg njih stoji mati, vsa upadla in bolna. Kje je kruh, kje? – Ni denarja, ni dela. Mož – oče je mrtev – ona – mati, bolna in izvržena iz družbe –
Kje je denar?
In milijoni blagrov?!
Srca iščejo lepote. Pa so oči zaprte, ker ga ni bilo, ki bi jih jim odprl, ker jih ni bilo, ki bi ga poslal, ker ni bilo – denarja!
Brez lepote ni duše – brez duše ni človeka!
Kje je milijon blagrov, kje?!
In tisti velikan je bil izgotovljen ...
Prišel je dan –
Zagnali so valovi velik krik, in žvižgale so krogle iz topov, in pokalo in treskalo in bliskalo in hreščalo je vse – prevelike svečanosti. Zakaj, tista reč je bila izgotovljena.
Velike pojedine so se mešale med velike pijače; molitve so plule proti nebu in vzdihi srčnih želja –
In fraki, in cilindri, in rokavice, in svetli čevlji –
»Hoj! – Hoj! – vse na noge, na zdravje, na zdravje, velika reč je gotova! –«
Pokali so topi, dimi so vstajali, bliski žareli –
In veliki ljudje so se plazili med nižjimi, zakaj bali so se za svojo površino.
In toalete so se kosale med seboj, in lasje so rasli v minutah.
Obrazi so se mlajšali – tudi v minutah.
Pa je prišel popotnik, obstal pred slavljem in vprašal gospoda:
»Čemu?«
»Hm – čemu? – Da bodo morili ljudi ...«
»A tako! – Na zdravje!«
II.
[uredi]A.: Danes se je pa gledališče praznilo med igro – sem slišal – kaj pa je bilo na tem?«
B.: »Ah, kaj bi bilo, svežega zraka so šli iskat! Kdo bi pa bil notri pri takem igranju.«
A.: »Kaj so slabo igrali?«
B.: »Kako – slabo? – Kaj nisi slišal?«
A.: »Ah, ne –, imel sem druge misli, in tudi dremal sem sempatja. Skrbi me tarejo, pa mi ni do tistih besed z odra. In tudi – igra mi ni ugajala, po naslovu že ne – drugega tako ne vem od nje.«
B.: »Zakaj si pa potem šel k igri?«
A.: »Eh, saj razumeš, mora se, mora, no.«
B.: »Ah, da, razumem. Hm, sicer pa boga zahvali, da imaš tako trdno kožo, da si dremal pri tistih besedah.«
A.: »No, ne razumi me napačno, le pri sliki sem dremal.«
B.: »No, in dalje ...«
A.: »Sem se izmuzal srečno vun. Bah, da le storim dolžnost.«
B.: »Torej, kakor so storili drugi. Prav si imel. No, jaz sem počakal konca. Takih budalosti že kmalu nisem slišal! In to igrajo javno, na odru! Naravnost nesramno je bilo vse tisto početje! – Specijalisti so za pokvarjenje mladine.«
A.: »Pa kaj je bilo, vraga?«
B.: »Govorili so, da je treba mladino, otroke rešpektirati, jim dajati njihove pravice, pustiti prostost. Rešpektirati v vsem v njih človeka – ah.«
A.: »Kaj ne govoriš! Kaj takega se vendar ne govori! In – javno! O, izprijenost!«
B.: »Uporniki, uporniki so vsi! In kaj so govorili – oh neumnosti! – In še nekaj.«
A.: »Kaj?«
B.: »Slišal sem zadaj nekoga, ki je dejal: Danes se je govorila resnica! –Pomisli, resnica!«
A.: »Norci! – Resnice ni, sploh ne; kdo bi govoril resnico! Čemu nam bi bila?«
B.: »Da, čemu! In pa, dragi moj, vse to-le govoričenje, teh ljudi, teh mlajših, veš, teh - le mlečnih fantičev, o življenju in tako dalje – larifari! To je sama nesmisel!«
A.: »Prav imaš! Ej, v naših letih ... ah!«
B.: »Ah, takrat! – Pa zdaj poglej! Tiskajo se stvari, ki so naravnost brezumne. Stvari, ki slikajo življenje kot neko lepoto!«
A.: »A-a?«
B.: »Da, lepoto, in kot nekaj višjega, višjega, uf, fii, visoko letečega.«
A.: »Čenče čenčaste! Kaj bi opeval življenje!«
B.: »Eh, sploh, take stvari težko, da bi kdo prebral do konca. Saj, kar nas je starejših, resnejših.«
A.: »Prav, prav, prijatelj, resnosti, resnosti je treba! In to ti rečem, če bodo pričeli pisatelji s takimi stvarmi, tako brezmiselnimi, tako sanjastimi, in bodo rekli zraven, da govore resnico, ej, ne bo se povspela literatura do vrhunca, ne! – Sicer pa, kozarec vina in kos pečenke, to je vsa lepota, pa vsa resnica, pa vse tisto visoko leteče, pa vse življenje!«
B.: »Prav govoriš, na zdravje!«
A.: »Na zdravje!«