Na verandi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na verandi.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 14. oktober (1911), 44/237
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pred zdavnimi, zdavnimi leti sem pel in pisal le sebi na veselje. Kar sem napisal, sem bral naglas, zato da bi slišal zvok besede, ubranost stavka.

Takrat sem zahajal v goste k mladi in lepi gospe Ani. Zdaj vem, da je bila mlada in lepa, takrat sem jo komaj videl. Njena podoba pa je ostala v mojih očeh in je nazadnje, v poznem času, segla v moje srce. Komaj sem jo videl — zaljubljen sem bil v pesem zvezd in polja in burje, ki je šumela zmagovito s črnega Raskovca.

Nekoč sem bil tam pod večer; na verando je svetila rdeča poslednja zarja, prostrani vrt je tiho pošumeval pod nama, žarki so tonili v senco kakor zlate kaplje v jezero. Sama sva bila doma. Njen mož, trgovec, se je bil odpeljal nekam na Nemško.

Bral sem tako povest, kakor si jo izmisli človek v tistih časih, ko je zaljubljen v pesem zvezd in polja, ko ne vidi ne ljudi, ne samega sebe in so vse njegove sanje kakor daljna pravljica.

Stal je grad v samoti, v tistem gradu je živela devojka, lepša od samega solnca. Njena lepota pa je bila nerodovitna, nikomur na veselje, kakor da bi sijalo solnce na kamen. Siv starec, pač že stoleten, je bil njen gospodar. Siv in pust je bil; kakor zlovešča senca, tih in sključen, je hodil po izbah in dvoranah; kamor je stopil, je zahladilo in vsa luč je ugasnila.

Ljubil je ni, še njene lepote in njene mladosti ni videl; kadar je govoril z njo, je gledal v tla ali pa skozi okno. Toda ljubosumen je bil strahotno. Vsak večer je sam zaklepal vrata in duri, zastražil jih s silnimi zapahi. Krog vrta je bil naokoli in naokoli tako visok in strm zid, da ga ni bilo moči preplezati, še po lestvici ne; zato je spal vrt v večnih sencah; ponoči se mu je sanjalo, vse do jutra je šepetalo in pošumevalo.

Ob tistih urah, ko se je vrtu sanjalo, je stala devojka ob oknu. Gledala je v daljne, svetle zvezde in je v svoji samoti in žalosti prejokala vso dolgo noč. Tako da so bila nazadnje vsa bleda njena lica in da je umirala mladost v njenih očeh. Na vrt so kapale njene solze; tam so rasle najlepše rože.

Prišel pa je mlad fant in ker so bile pesmi v njegovem srcu, je slišal vzdihe in videl solze, videl tudi bleda lica in tiste žalostne oči, ki je mladost umirala v njih. Močno je zakoprnel, da bi videl vso to lepoto in bridkost iz obličja v obličje.

Prosil je in pel: »Moje srce te je videlo, moje oči te niso videle. Zdaj pa je moje srce že vse do vrha polno hrepenenja; še kaplja da kane, pa bi umrlo. Prikaži se mojim očem!«

Ker so bile pesmi v njegovem srcu, je vse do besede slišal njen odgovor.

»Tudi jaz sem čakala nate vse dolge, dolge noči. Klicale so te moje solze, ko so kapale na rosno travo; moji vzdihi so te klicali, ko so s tihim vetrom šumeli k tebi; moje oči so te videle v svojem hrepeneuju, ko so gledale k daljnim zvezdam. Pridi, da te poljubijo te moje ustnice, bolne od ijubezni, da te objame jo te moje sirotne roke!«

Tako sta se razgovarjala v ljubezni in bolesti vsako noč, vse do jeseni.

Jeseni pa se je zgodilo, da se je stoletni gospodar napotil k pogrebu svoje matere, ki je stoinpetdesetletna umrla v daljnem mestu. Preden se je napotil, je zaklenil in zastražil vse duri in vrata, na okna pa je pozabil.

Mladi fant je plezal čez visoki in strmi zid, plezal je vso noč, da so mu krvavele roke, zjutraj pa je skočil na vrt. Spal je v mehki travi do večera, zvečer pa je splezal po trti do okna. Okno je bilo na stežaj odprto, ali nikogar ni bilo, da bi ga pozdravil s poljubom in objemom in s prijazno besedo.

Stopil je v izbo, izba je bila temna in prazna. Šel je dalje, zmirom dalje in jo je klical. V poslednji dvorani je sedela mlada in lepa devojka. Sama je sedela v veliki, temni dvorani, obraz je zakrivala z belimi rokami, izza prstov so tekle solze. Oblečena je bila v črn žamet, da je bil še belejši njen beli vrat.

Glas njegov je bil tih in plah, ker si ni upal vzdramiti sanj, ki so strmele s temnih sten.

»Prišel sem, kakor si me klicala!«

Počasi je vzdignila glavo; globoke, objokane oči so mu gledale v lice očita je in žalostno. Strah mu je stisnil srce z obema trdima rokama.

Njen glas pa je bil, kakor da je šepetal iz groba.

»Zakaj nisi prišel, ko nisem bila sama? Ne poznam te več in te ne smem poznati ...«

Slišal jo je in ni razumel; na kolena se je zgrudil in je zajokal. —

Dalje nisem bral.

Mlada in lepa gospa me je pogledala s široko odprtimi očmi in je iztegnila preko mize svojo belo roko.

»Ne več!«

»Kaj je bilo slabo?« sem vprašal začuden in osramočen, ker je bilo vse to pred zdavnimi leti, ko sem bil še mlad.

Pogledala me je smehljaje, rosen pajčolan je zastrl njeno oči.

»Prav dobro je bilo ... vse je tako in vse je res!«

»Saj ni še konec!«

»Konec je; kar tam napravite črto!«

Tako je rekla mlada in lepa gospa Ana, ko sva bila sama, ker se je bil njen mož, trgovec, odpeljal nekam na Nemško. Na verando je svetila rdeča poslednja zarja, prostrani vrt je tiho pošumeval pod nama, žarki so tonili v senco kakor zlate kaplje v jezero.