Na veliko soboto (Terezija Kmet)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na veliko soboto
Terezija Kmet
Izdano: Vigred 18/3 (1940), 73-75
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pri sveti Katarini je zazvonilo. Najprej se je oglasil mali zvon, pridružil se mu je večji s svojim močnim in vendar nežnim glasom. Ko je na srednjega udarilo, je zažgolelo iz zvonika. Mehki glasovi so se lovili kakor razposajeni metuljčki, drobili, se zlivali v prijetno melodijo in zaplavali nad poljem in vasjo. Zavrisnilo je v zraku, veselja in pesmi je bila polna narava.

Minka se je pokazala na pragu. »0, Janez, kako mu pojo zvonovi!« Ob misli nanj se je nasmehnila. Sladka čustva so se ji topila v duši. Sama ni vedela, kdaj se ji je pritihotapil v srce. Menda takrat pred cerkvijo. Peta pri šolnu ji je odletela. Dekleta so se zahihetala, fantje so se mižekovaje muzali. Začutila je, kako ji je rdečica planila v obraz. Tedaj pa je pristopil Janez: »Minka, pete rajši doma pusti, da jih ne zgubiš!« Nerodno jo je stisnil Minki v roko. Zdrznila se je. Srečala sta se z očmi. Brez besed se mu je zahvaljevala, le v srcu ji je vzdignilo neko čudno hrepenenje. Vznemirjena je umaknila pogled. Nasmehnila se je; v zenicah sta si brala ljubezen ...

Bila je velika sobota. Sonce je sipalo zlate pramene. Koče prej tako temne in nizke, so se prešerno zasvetile v žarkih. Okenca so se zalesketala, kakor bi biserne oči gledale v jasno pomladansko popoldne. Na sredi vasi se je belila kapelica. Ponosna se je dvigala na krtinskem griču, živo rdeče črke so krasile obok: Zdrava Mrarija. Kip Matere božje je bil v njej, ves v rožah. Minkin asparagus se je zlival kot zelena široka reka prav do tal.

Z dlanjo je zasenčila oči, željno pogledala v hrib, kot bi hotela poiskati Janeza v zvoniku. A hip nato se je pomaknila v vežo. V sobi je vzela iz omare črno krilo in bel predpasnik. Počesala je lase, ki so se ji usuli po hrbtu, spletla kito in jo pripela z iglami.

Ob sencih je zataknila zaponke. Rumeni kodri so ji obrobljali obraz. Ko se je preoblekla, je zavezala ruto in si popravila lase, ki jih je ruta na pol pokrivala.

Mati je pogledala v jerbas: kolač, piruhe, meso, hren, na vrh je dejala pogačo. Take ni bilo še pri hiši. Kot mlinsko kolo. Iz skrinje je vzela najlepši prtiček. Minka in Lenka sta ga naredili pozimi. Na konceh so bile vdelane rože z rdečimi listi. »Kot tvoje lice,« se je šalil Janez, ko mu ga je nekoč pokazala. Na sredi je bilo jagnje s plapolajočo zastavico ob vratu. Mati je pregrnila jerbas.

»Glej, da ne vržeš,« jo je svarila, ko je Minka z jerbasom na glavi stopila pred hišo. Prej je Lenka nosila k blagoslovu, zdaj pa bolna leži v gornji sobi. Minki je osemnajsta pomlad segala v dušo, vsa prerojena in živa. Šele ta se je ustavila pred njo, druge so šle mimo. Zapustile so le spomin, ki je naglo zbledel. Saj je bila Minka še otrok. Kar čez noč je zrasla v dekle. Janez ji je prišel na pot. Njegov obraz se ji je vtisnil v srce. O, sladko je ljubiti. Stresnila se je in zagrabila jerbas. Zadel se je ob veje in omahnil. Komaj ga je zadržala. Zopet je roke uprla v boke in brhko stopala po kolovozu. V mislih se je mudila pri Janezu. Zjutraj se je bil zgodaj oglasil. Minka je bila pravkar vstala. »Dobro jutro! Šele vstal si, srček! Tako mežeče gledaš!« jo je podražil in stegnil roko, da bi ujel njeno lice. Odmaknila se je, odrinila roko in se zasmejala: »Ti navihanec!« »O, Janez,« ju je zmotila mati.

»Blagoslovljenega ognja sem prinesel!« Zavihtel je brezovo gobo na žici, da bi se razživela. Pred cerkvijo jo je vžgal in nosil po vaseh, kakor so delali mežnarji pri Sveti Katarini, odkar stoji cerkev in okajene koče pod njo. — Janez je odkrhnil z nožem košček tleče gobe in vrgel v peč. Minka je pripravila krapek.

»Pri vas ga ne vzamem. Saj si poleti v dnini pomagala.«

»Bom pa huda.« Tiha užaljenost ji je prepregla obraz.

»Če je tako, pa mi pogačo ponudi.«

»Še nesel je ne bi!« Krapek je položila v košek. Neprestano sta se lovila s pogledi. Janezu je bilo, da bi zavriskal in jo objel. Žvižgaje je stopil v sosedovo hišo.

»Takega fanta ni vsako nedeljo na Tomaževih stopnicah.«

Vaška dekleta so bila že zbrana pri kapelici. Jerbase so razpostavile po vzpetini ob potu. Glasno so se pomenkovale, šalile in smejale. Lojzka je pomagala Minki vzeti z glave. Težko je bilo, pa bi nesla do konca fare. Čutila je moč, zdravje je plalo v njej. Najlepša izmed deklet je bila. Kot živi plamen so ji gorele oči.

Niso dolgo čakale. Župnik je kmalu prišel, blagoslovil in zavil po stranski poti v drugo vas.

Ko se je Minka vrnila, je stopila k Lenki. Kadar je gledala njeno suho, izmučeno telo, je pozabila na vse: na mladost, pesem, pomlad. Celo Janez ji je bil takrat daleč. Stisnilo jo je v srcu, smehljaj ji je splahnel z obraza. — Lenka je ležala bleda na postelji pri oknu. Bila je mirna, kot da nič ne trpi, le zdaj pa zdaj se je v njej utrgal kašelj, koščeno roko je položila na prsi, lice se ji je spačilo — izpljunila je kri. »Tak res?« je vedno bolj spoznavala. »Ni rešitve?« ji je kljubovalo v glavi. Tako grozne misli so jo prevzele, da se je stresnila in pritajeno zaihtela. »Nikar si tako ne ženi k srcu, pozdravila se boš!« Minka je sedla k njej in jo tolažila. A tudi sama ni verjela svojim besedam. »Pusti me, najrajši sem sama.« se je Lenka branila.

Lenka se je zagledala v smrekov vršiček, ki je širil prijeten vonj po sobi in krepil pljuča, toda njej ne.

Stežka se je dvignila in odprla okno. Svež zrak je zavaloval v sobo in hladil vroče čelo. — Pozimi jo je popadlo. Ko se je komaj že držala pokonci, pa se je še premagovala. Suh kašelj ji je daljšal nemirne noči. »Kaj ti je?« se je prestrašila mati. »Nič! Malo prehladila sem se. Kmalu bo bolje.« In zdelo se ji je, da bo res tako. Silila se je pri delu, noge so jo bolele, a odnehati ni hotela. Iskala je razvedrila; kajti črne slutnje so se zajedle vanjo in se jih ni mogla znebiti. Hujšala je, moči so ji pojemale. Ko je odlezel sneg, je legla. Težko breme, ki bi ga rada skrivaj nosila, je naložila na rame domačih. Vsi so poznali njeno bolezen, a nihče ni izrekel. Prišel je Dragar. »Kakor se Bog prosi, ozdravite jo!« ga je rotila mati. Bilo ji je, kot da se sama bori za življenje. Zdravniku se je zasmilila, uprl je pogled v tla; v istem hipu je postal resen: »Preveč zahtevate!« Samo to je dejal in šel ...

Trudila se je, da bi premislila od kraja do konca. Vzplamenela je v njej tako silna želja po življenju, da je stisnila zobe, da ni zakričala. Zgrabila je odejo s koščenimi prsti. Podobe življenja in smrti so begale pred njo. O božiču je še pela na koru. Tako je bila zamaknjena, da ni videla not pred seboj, le pela je, da so se ljudje spogledali: »Lenka pa zna!« Ko sta se pa z Ančko tako vzeli.

Misli so se ji trgale. Vročino je začutila po telesu. Znojne kaplje so ji stopile na čelo, zagnal jo je kašenj, da je komaj prišla do sape. Spomini so ji prihajali iz teme, se zavrteli pred očmi.

Po hiši je zadrsala krtača. »Minka riba«, je pomislila. Saj res, jutri bo velika nedelja. Pred božji grob se bodo postavili pevci. Ančka bo dvignila pogled in začela: Zveličar naš je vstal iz groba. Poprijela bo vsa cerkev in pela, dokler se ne bodo uvrstili v procesijo. Bandera bodo zavihrala, pozlačene osti bodo v zarji kakor ognjene. Dekleta bodo stopala z družbenimi svetinjicami na prsih in v židanih rutah. Pesem za pesmijo bo donela v sinje jutro. Zvonovi bodo kipeli v nebo. Temnizeleni smrekovi gozdi pod vasjo bodo vztrepetali. Narava se bo vzbudila in obstrmela: Krist je vstal.

»Ne, ne smem še umreti.« Borila se je, srce ji je tolklo. Ozrla se je na pesmarico, ki je ležala na mizi. Niti pravega glasu ne bi več spravila iz sebe. Bolestne poteze so se ji začrtale v lice. Silna bolečina jo je trla. Kot bi zastal dih, je onemoglo zaprla oči. Komaj je stopila na svetlo, s soncem upanja ožarjeno cesto mladosti, se je že ustavil korak, omahnila je in se zgrudila ...

Nenadoma se je dvignila, zavrtelo se ji je pred očmi. »To je hujše od smrti!« Kliknila je, padla na blazino in sunkovito zajokala ...

Mrak je legal v doline, nagelj na oknu je tiho trepetal in čakal skrivnosti velike nedelje.