Na veliko soboto

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Na veliko soboto
Dragoš
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 8 (15. aprila) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


I.[uredi]

Žalostno ropotanje se čuje ia zvonika mesto veselih glasov zvona, vabečega ljudstvo k službi božji. Mnogoštevilno ljudstvo je Že zbrano v svetiščih ter v pobožni molitvi pričakuje svetega opravila. Sicer ni dovoljeno v cerkvi se ozirati, a poglejmo Vendar nekoliko okrog sebe. T.u kleči fantek poleg svoje mamice. Danes je prvič obul nove hlečice in na glavo dejal pov klobuk, katerega mu je pče že celo leto obetal. Kdaj bo vendar že prišla velikanod, računal je srečni fantejc od božiča naprej vsaki dan na prste in nt kamenčke, ali dolgo, predolgo je ni bilo. — No, sedaj je vendar tu. In vse drugo tudi, kar se mu je obetalo, nove hlačice in nov klobuk. Vedno mora materino oko biti obrnjeno na radovednega sinčka, kateri se tolikokrat zagleda Sedaj v to, sedaj v ono stran, sedaj v zlatega svetnika, sedaj v rimskega vojaka pri božjem grobu.

Krog njega kleči fie mnogo drugih tovarišev njegovih, ki tudi od krsta cerkve niso videli in jo sedajobčudujejo. Med množico rine se od vrat proti sredi cerkve majhen deček. Rad bi dospel na pro^boi;, kjer bi mogel ogledovati celo svetišče. Nikogar ni, Ju bi ga vodil) »i mamice, katera bi mu kazala, kako npj ae zadrži. In kako je revček napravljeni Hlače niso nov« to ,veliko noč, ker vsq so jže pguljene in na kolkih jj^ajo že prccejlne luknje, klobuka pa niti nima, ne. Telo mu pokriva srajca, katera ni dosti boljša od hlač. Slednjič se pririne na prostor, kateri »e mu je zdel dosti primeren. Vstopil se jje pred ženske klopi k božjemu grobu. t

Dojgi kodri mu padejo, na rudeče, nedolžno lice. Izpod njili se iskri dvoje živih oči, v katerih se tako ljubko zrcali otroška k^otkost in nedolžnost. Kot vrtnica rudeči, ustnici stft mu na pol odprti v začujenju nad toliko krasoto, ki ga obdaja.

Zdajci pristopi maSnik spremljan od dveh y črne haljice io bele srajce oblečenih dečkov k oltprju.' NaS deček atpjj uemiruo na svojem pros^Jru, žalostno ogleduje druge.: fvoje starosti in jih blagrujf,, da imajo tajju) lepo obleko. Zdaj zopet uprč oči pred oltar. Oh, če bi on bil;onideS«|k, ki hodi okrog oltarja, tako lepo belo opravljen, kako bi bil srečen. Take in jednake misli so mu krožile po drobni glavici. Glavno pozornost je pa obrnil na božji grob. Nikdar Se ni videl kaj tacega, niti misliti bi si ne bil mogel, da more sploh kje biti kaj tako lepega. Od božjega groba je obrnil oči na Krista sredi cerkve ležečega. Poanal ga je,>ker jn videl stati take podobe krig potov in cest. o':<Mainik zapoje: »Gloria«, zvonci zapojo, in iz zvonika zadohft veseli glasovi zvonov, katerim je zopet dana prostost. Ubrimi glasovi pevcev zapojb slavo zmagovalcu smrti in groba, vsa cerkev se spremeni V trenotji v prostor, kjer vlada veselje in radost. .HM IH HU!I ii t e k. o UD • U r tri*- J ii«- .7D0'.13 ' ' Bi«" ' i « . To vam je nekaj za mladi rod. V nebesih pač ne more biti lepSe. DdČbk pred božjim gtobom je stal kakor pribit in pdsluSal, gledal, nevedč, je-li vso tO resnica ali so le sanje! Sklenil je ostati notri in nikdar več ni' iti iz bje tako lepo se mu je rdelo. Ko vidi druge ljudi, da Imajo roke sklenjene k molitvi, sklene jih tudi' on, a molil ni, ker ni znaK Delal je, kakor drugi ljudje, klečal, trkal se na prsi in vstajal. , Ko mine maSa in maSnik odide v žagrad, vs^č se mladi ro0 okrog križa, in vsak sku&a priti prvi na vrsto.

NaS deček pa je stal ob ptrpni in čakal, da mu naredč prostor, da potem on tudi poljubi Roga, kakor ga drugi otroci. Slednjič pride na vrsto. Počasi poklekne na mrzla tla in sklone svojo kuStravo glavico čez križ in poljubi Zveličarja. Drugi otroci BO. imeli vsak jeden krajcar, da so ga vrgli v pusico, poleg križa stoječo, a on ga m imel. To ga je bolelo. Klečal j,e, poleg križa dolgo, in gledal podobo Križanega. Teflaj vstane tudi on in gt;epočaai po oeikifj, proti izhodu. Sledilo mu je dvoje oči* katere so žo celo mačo opazovale dečka. Ko je on sedaj zapustil syet^če, stopil je tudi mož, ki ga je v cerkvi opazoval za njim. Bil je že precej prileten in ne kmečko napravljen. 'Stopi k deč^u in ga pryaz#,o nagovorj; »Fantek^ klobuk si pozabil v corfcvi.« »Saj ga nimam«, odgovori dečo^priproeto. »Ne? Kam si ga p»,djal?« »Saj ga Se nikdar imel nisejn. Me nič ne zebe. »čegav si pa?« vpraSa radovedno stafi gospod. »Tam doli od proda sem pol ure od tukaj. Hodil sem po gozdu za Savo in metal k^menjev vpdPt P* slišim tako čudno ropptanje iz zvonika, iniel sem v cerkev. Saj ata bi me ne bili pustili gotovo ne* če bi jih tudi prosil. Ah, kako je lepo v cerkvi«, pripoveduje deček. »Kaj pa so tvoj oče?« poypraSiyedalje gospod. »Ribe lovč in pa tiče, in kar dobč.« »Ali imaš mamo Se živo?« »Ne, samo ata.« . :»: Ali )Abi i ho*toe, l iti z '/mMe* nJo j? P<r1i meni se ti:•b ov,d" obfo godilo«, vpraša ga gospod. »6, zakaj pa ne, saj ata me zmerom tepo, in kadar pridejo kod domov, so gotovo pijani.« »Pojdiia k tvojemu očetu, če te bodo hoteli dati, drugače te ne smem vzeti.« Oba kreneta na prod za Savo protiribiČeVera domu. ••• .,» b»K) ooimod lUaftas e* i>oi ,olas umutU. I

II.[uredi]

Med potjo je stari gospod spraševal dečka o tem in oz?m. Seveda mu je ta odgovarjal jako priprouto, mnogo vpraSanj pa niti razumel ni. Ali vendar je bila krotkost in nedolžnost dečkova tujemu gospodu vseč. Da.iravno deček ni imel nikakega znanja, katero^ bi .e ^ vam priSel^n vam Hi smelo saj deloma zahtevati od njega, vendar ni bil Wmep. j ne.hadi^ po noč. na Savo ^ Pot j« je včdla po grmovju proti holmu, kjer se ata, da me .mate vsejedno rad., če grem prav od vas ^ f f l i ! ? ; prijazno dolinico, k a * rW » * , ^ Ipezek, U le strančh obdaja poraičeni hrib, na p^dpji fltr^Uri ^odu Dasi sem pijanec, vendar te pa jV zapire Žero'ča re)$. je y resici ,pra\[ Stari gotfod je vrgel, r.b^u m o j m* kraj, kjer je 'ribič stanoval, potem pa odideta, Njegova koča je'bila pol j tjeh^ojjia se-, m. zidana iz blata, «not»j ?a { " j M & t f ^

III.[uredi]

Prav kratko naj lu omenimo ribičeve pr,t<*lo,ti. Streha je bila iz smrekpve^alubja zavhod ^ j e luknja, I « J udan skozi katero si le po kolenih mogel pnjezti v notranji Kanor nam je z. z«™« ' prostor Vedno ni bil ribič, ker je b«l a.n bogajih atar.Sev Ribič je ležal pred kočo na tleh in pol«« sehe je v trgu V. na Dolenjskem. Bil je sin jedipec jo j? podaimel steklehičico z žganjem: ' " " doval prečenje premo?epje po sUpSih. Mati j,e bila je mož srednje postave, rudtčega zabuhlega predobra in ga spridila. Sinek je postal pev{>ogljiv, len, obraza. Oči je imel krvave. Bralo se mu je na obrazu, zapravljiv. Ali nespametni stariSi so mislili, (Ja bode »in da je pijanec. ' vse opustil, kadar dobi gospodaratvo v roke. Al« kar se »Kje pa si se vlačil, potepin ?« zareži nad ubogim je Janezek naučil, tega ni Janep pozabil. Ko j« prevzel dečkom, ne ozrti se na starega gospoda. gospodarstvo, je vzel ženo, ki je bila sa vse preje, nego »V cerkvi sem bil, ata«, 6'ogovori boječe deček. za delo in red. Tako je slo gospodarstvo rfkpvo pot. •Kaj? Kje-e? v cerkvi? Kaj pa te, zlomek tje nosi? 2ena mu je bila na,strapi dokler je kaj j,mej,.,slednjič Le pripravi ai pleča I Ali pa se poberi tje, kjer si bil do mu je pa pobrala denar, ter zbežaia v svet., Jane; je sedaj.« ostal sam z dveletnim Janezkom, dva otroka ata pa že '»Ne tako hudo, oče«, oglasi se sedaj stari gospod, preje umrla. Še bolj se je udal pijači in posestvo nje- Ali bi mi hoteli usliBati jedno prbspjo, ako ielitei, vam govo je prišlo na boben. plačam, kolikor zahtevate.« PriSel je semkaj brez vsega, kjer smo ga pasli kot »Ka-aj? Kdo pa ste vi in kako proSnjo imatp, do ribiča. Pijače se tudi tu ni odvadil. Pil je mnogo, da 4 mene?« oiri se sedaj pijanec na gospoda, utopf žalostno spomine. »Prosil bi vaa, če b? mi hoteli dati VaSeg^ .sina. Janezku se v P. pri starem častniku ni 4abo go- . . : • -- - - - - - avojega. ^'r«dnik Janezka v, . . . -A -m—»t— latinske iole, kar ae je tudi zgodilo. S"? in fr 6 ^ l k 6 ' f ne ^ da bi Nepotrebno bi bilo tu dalje porofeti p Janezku j.h l i ^ M ; k seb,. Att mi daste vaSega sina, ga kot dijaku, ker dijaki so dvojne vrste dobri *li slabi, ^ r f t ; . . u . Prv' »o hvalevredni, drugi pa pokvarjeni d9 korenine. zareži ribh. i l l v i ^ r 6 2 ; 3 ' 86 JaneZek * 08tal Pr i d« >«» PO^en. Obiskoval ]p e - v; fel* Vam' °Ceta m k ° ,et0' k0 j e počitnice. NeK* mu Sob« „ m„ zaiakrlle v nedoteti(h c.esib, d Z ^ ^' •M .u, d. boste ,1 la Vpterikrat f ' m « l o T l ^ T _ , „wv