Na veke ne bodeš trpin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na veke ne bodeš trpin
[Bonaventura Suhač]
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Na veke ne bodeš trpin

<poem> Ko stvarjal je Večni nebo in zemljo, Ozračje brezmejno, nezmerno vodo, Prešinjal ko z večnim očesom stvarjenje, Prešinjal vsakdnevno in večno vršenje, Je hotel: življenje i jaz naj dobim, Je hotel — Slovenka na svet se rodim.

In takrat, ko Večni za rodom je rod In stvarstvo to božje — brezkončno povsod Pregledal, je rekel: »Vse prav je storjeno, Iz srca izobčeno ne bo nobeno!« Že takrat ustvarjen je majhen in čil, Moj narod slovenski, prezirani, bil.

Moj z večno ljubeznijo narod tedaj Je ljubil Brezkončni in ljubi še zdaj — On z narodi stisnil i narod je Slave, In stisnil nje krepke, nje zveste in zdrave Sinove in hčere na božje srce, V ljubezni objemal Slovence je vse.

On z večnim nam prstom odmeril je krog, In trpež nam večni odmenil je Bog: A vekov vseh kruta ne stare nas sila, Sred zlegov največjih nam sreča bo mila. Ko narodov trume se v ničnost pode, Podslombe Slovencu kaj trdno stoje! —

Otrokom vsem Slave položil žarno On iskro čudesno na srčno je dno ; S to iskro zapahi je ogenj prevroči: Ljubezen le strinjaj nam narod rastoči! Krepak in mogočen bo vselej Slovan, Če veren, kreposten bo sleherni dan!

Še več! Ko Zveličar je roki razpel Na križu, moj tudi je narod otel; I za nas Slovence je božja kri lila, Nas z narodi v božje otroke združila. Zatorej iskreno ga veke bo vse I moje ljubilo deviško srce.

Naj srce to moje od zdaj žrtvenik, In duša bo moja prevnet darovnik; V ljubezni iskreni, ljubezni goreči — Molila bom k Bogu za narod trpeči; Četudi si reven in poln bolečin, Zaupaj! na veke ne bodeš trpin.