Na véliko saboto
| Na véliko saboto. Fran S. Finžgar |
| |||||||||||||
I.[uredi]
»Veselo „gloria“ zadoni,
Svečano oglasite se piščali;
Banderce zavihraj na skali,
Iu zvon onemel spet zazvoni!
Zazvoni zvon, in glas ti vskipi,
Ter v sela tiha vest razširi,
Ozuani jo v vetrove štiri,
Da zmage se slavijo hipi!« – – –
Pomladi sapa ljubezniva
Igraje trosi glas po svetu,
Po drevju in po mladem cvetu,
V kipeča srca ga izliva.
Obuja v srcih hrepenenje,
Ljubezni ogenj v njih zažiga.
V naravi drobno cvetje dviga
Ta glas, »da danes je Vstajenje«.
Na lahkih krilih glas priplove
Skoz okno siromaške koče.
A ne veselja – vzdihe vroče
Iz srca vabi reve — vdove.
Na prsi klone glava vela,
V preteklost se zamisli starka:
Oko – kot mrtvo je – brez žarka,
Bridkosti kip – podoba cela.
⦁ ⦁ ⦁
Pred letom tudi je tako zvonilo,
In tudi je dehtelo prvo cvetje,
In s Kristom vstala je priroda mlada,
In v srcih se vršilo je vstajenje.
Pri ognju starica je takrat stala,
Ko so zvonove odvezali v cerkvi,
Da slavo božji zmagi so zapeli.
Veselje srce njeno je ogrelo,
Zamaknjena je zrla na ognjišče,
Hvalila je Boga za odrešenje:
»Da ni se pokoril nebeški Sin
Za nas in dolg opral s krvjo nedolžno,
Na veke bi sedeli pred peklom,
Pod sabo zrli bi peklenski ogenj,
Nebes zaprta vrata nad seboj.
Sedaj odprta so nebeška vrata,
Da skoznje v srečo pojdemo trpini,
Ki vícamo na zemlji se v potrebi! – –
Tedaj cerkvenik stopi v tiho vežo,
V pobožnih mislih zmoti sivo mater.
Od tleče gobe skrbno loči iskro,
Pod treske vtakne blagoslovljen ogenj.
In, kot prišel je, naglo odhiti,
Nesoč sosedom blagoslovljen žarek.
Ob tem stori se milo gospodinji,
Veselje prejšnje se prelije v žalost.
K sosedom misel ji leti krilata:
Darov bogatih ji naslika duša,
Darov, ki v praznik vsak jih bo užival.
A ona? Oj, gorje siroti taki,
Ki praznih rok je, ko na duri trka
Velika noč, kristjanu god največji! – –
»Trpljenje mi bilo je hrana,
Trpela na zemlji sera vedno.
Za doto nevesti odbrano
Uboštvo mi bilo je dedno.
Navadila sem se bremena,
Lahko sem je sama nosila.
Nebesa, saj veste, da nisem
Nikdar o nesreči tožila.
Sedaj pa srce se mi krči,
Ko z mano še drugi so v sili.
Zatorej Te prosim, sirota,
Usmili se Bog me, usmili!«
Tako molila je nesrečna mati,
Molitev ji je osladila žalost.
Krilatec božji ji prilil je v kupo
Napolnjeno z bridkostjo sladko kapljo.
»Nedelja velika bo jutri, mati!
Povsod veselje bo in gostovanje,
Povsod velikonočno praznovanje.
Pri nas samo nesreča je doma,
Pri nas, ker tare nas uboštvo dedno.
A tudi mi se bodemo gostili,
Pri prazni mizi nočemo sedeti.
Zakaj zaplodil Bog je hitrih srn,
Zakaj se pase divja koza v gori?
Za reveže in ne za bogatine!
Tako je bilo vedno moje mnenje,
Tako sem sodil jaz, in oče tudi.
Zato sedaj iskat greva divjine,
Da tudi mi imeli bomo praznik!»
Tako govoril sin je materi,
In sinov govor oče je potrdil.
»Nikar v gore, nikar v gore,
Moj sin, moj mož, nikar!
Desetkrat boljše so solze
Pravične kot krivičen dar.
Soboto veliko slavi
V svetosti celi božji svet.
In grešnik vsak se veseli,
Da grehov zopet je otet.
Vidva na lov tatinski zdaj
Predrzno dvigata noge!
Ta pot ne gre v odprti raj,
Vstajenje – padec bo – gorjé!«
Ne sluša sin in oče se ne meni –
Nerada se ukloni moška glava. –
Dvocevko s trama sname sin in oče,
In drzna lovca odhitita v goro.
Doma pa bridko joče siva mati.
II.[uredi]
Vstajenje! Vrsta dolga se premiče
Iz cerkve bele po vzbujenem polju.
V pomladnem vetru plapola bandero,
Za njim vrsté možje se korenjaški.
Pobožno stopa vsak s sosedom svojim,
Prebira molka jagode okrogle,
Zamišljen jim pogled uhaja v setve,
In nada se poraja v mnogem srcu,
In prošnja vroča vstaja v dobrih dušah,
Naj On, ki ga svečano spremljajo,
Vse nade lepe setve uresniči.
Za môž redjó otrôk nedolžnih roj
Veselih lic posluša pevcev zbor,
Ki zmageslavno pesmi svete peva.
Kadila duh razliva se za zborom,
Naznanja Kralja prihod zmagoslavni.
Za nébesom mladenke in žene
Prešinjene od svete radosti
Oprezno se vrstijo v pražnjem krilu.
Skrivnostno tu je ustnic šepetanje,
Umeti človek mislij vseh ne more,
In ne, kar vsako si srce želi,
Ki tiho moli za bodočo srečo.
Nazadnje, kjer so póstarne ženice,
Zamišljena gre tudi siva mati.
Skrbij oblak ji senči velo lice.
Uho za zvon in zbor in strel je gluho,
Oko ne zre po zmagoslavni vrsti.
V planino snežno ji pogled uhaja. – –
Slovo od gôr jemljejo zlati žarki,
Obliva goro solnčnata rdečica,
Kot skala klena tudi bi čutila,
V ljubezni bi kipela ob vstajenju.
A materi se zdi krvava gora,
Okrvavljena od krvi sorodne.
Oko zapre, tesneje sklene roki,
V molitvi toži bridko bol nebesom.
Velika Noč, vesela noč,
Velika noč, osodna noč!
Prečula te je mati vela,
Moléč prečula, preihtela.
Odbilo davno polnoči,
Zvonilo davno je dani;
Zastonj nesrečna mati čaka,
Zastonj še v pozno jutro plaka.
Ne vrne se ne mož, ne sin
Z visokih, skalnatih planin.
Bog vé, kaj delata na gori
Se v jutra vélikega zori?
Minulo je slovesno praznovanje,
A ni minula žalost sive žene.
Sosedom reva toži bolečine,
Ljudij pomoči prosi dobrosrčnih.
Sočutno je srce sosedov blagih;
Zberó se in gredó iskat v gore,
Da našli sled bi izgubljenih lovcev.
Zastonj! Zvečer se vrnejo potrti,
Tolažbe ne vedó ubogi ženi.
Le mnenje grozno gre od ust do ust,
Da plaz zasul je v gori drzna lovca.
Tako razborni so možje sodili,
Gavrani črni sodbo potrdili.
⦁ ⦁ ⦁
Iz mislij se vzbudi sirota,
Oko ne joka solze vroče.
Izjokano je in usehlo,
Izžeto od boli pekoče.
Roke k molitvi zopet sklene,
Molitev tiho reva moli:
»Dobrotni Bog, Vstajenje v padec
Nikomur naj ne bo nikoli!«
Kot blaga mati cerkev moli:
Osreči dobri Bog narode,
Da vere luč jim ne ugasne,
Vstajenje padec jim ne bode.