Na usodnih poteh

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na usodnih potih
Izdano: Amerikanski Slovenec 18. oktober 1901 (10/44), 6
Viri: dLib 44
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Emilija, torej ne greš z mano?«

»Ne, teta, rajši ostanem doma! Saj veš, da ima veselica malo pomena zame.«

Teta odide.

Emilija ostane sama doma.

Nekaj časa pospravlja po sobi in potem vzame knjigo in čita iz nje.

Pozno v noč je že. — Emilija še vedno prebira drobno tiskane vrstice.

Tako najde med drugim zapisano:

»Kar ljubiš večno, je večno tudi tvoje!«

Emilija zapre knjigo, jo položi na mizo, obrne svoj pogled v sliko, visečo nad zrcalom, in se zagleda v njo.

»Da, večno Te ljubim,« jame ihteti, »večno bodeš moj in jaz tvoja. Saj si mi obljubil večno zvestobo, če ostanem tudi jaz Tebi zvesta.

In kako naj bi te zapustila? Ti sam veš, da ne najdem bitja, ki bi tako upoštevalo moje žrtve in mi dajalo zanje sladkega plačila, kakor mi je moreš dati Ti. V Tvojem naročju bi plakala od veselja moja duša, Ti Bog, Ti sveti Ženin moj!

In ko ugasne luč moje vere in mojega upanja, tedaj me vzemi k Sebi v kraj pomladi, kjer sije solnce večne ljubezni. Toda prej, ko se zgodi to, izpolni mi še jedno željo! — Reši mi očeta, da ga ne bodo preganjali kot tatu po ječah. Nikdar ga še nisem videla, a preveč sem že slišala o njem. Ti, moj vsegamogočni Oče, Ti pomagaj zemskemu mojemu očetu. Usmili se mene in odpri mu oči v svit Tvojega življenja!

Žal, da nimam matere več. Samo ona bi še lahko prosila Tebe tako, kakor Te prosim jaz pomoči za svojega očeta. Skupaj bi klečali pred Tabo, Ti neskončno visoko usmiljeno bitje in Te prosili za rešitev očetovo.

O, zakaj sem ostala brez nje, zakaj moram tožiti in jokati sama!

In če mi izpolniš željo, potem stopim rada v istem trenutku, ko se to zgodi, pred Tvojo pravično sodbo.«

V veži se začujejo koraki.

Emilija misli, da je prišla že teta domov. Kar se odpro vrata in v sobo stopi dokaj prileten, strgan mož srednje velikosti. Dolgi, mršavi lasje so mu viseli izpod klobuka preko čela in zakrivali globoko vdrte oči suhega, zgubanega lica.

V desni roki je držal samokres, na levi strani pa mu je visel prazen rokov.

Emilija se moža smrtno prestraši.

Hoče ga vprašati, kaj želi, a jezik ji trepetaje zastaja.

Mož tudi ne čaka vprašanja, ampak pomeri s samokresom na Emilijo, veleč ji prav divje:

»Denar ali pa življenje!«

Pri tej priči pade Emilija na divan, ob katerem se ji je že prej stoje šibila njena vitka postava, glava se ji povesi črez zglavje, kakor bi ji ne bila prirastla k telesu, in v svoji nezavesti vzdihne, kakor bi sanjala:

»O Bog, samo očeta mi reši!«

Mož pristopi bliže in natančneje pogleda Emilijo. Njen glas mu je vzbujal zanimanje za njo.

Ta hip, ko ji od blizu pogleda v obraz, pade mu samokres na tla.

Život se mu jame tresti, obraz mu bledi, in posili ga glasen jok.

»Oče sem tvoj, Emilija,« zavpije mož, »ne straši se me!«

In pade pred njo na kolena ter jo prime za roko.

Emilija pa ne sliši in ne vidi ničesar. Kakor mrtva leži na divanu. Le rahel dih, ki ji prihaja zdaj pa zdaj iz prsi, priča, da še živi.

Čez nekaj časa se vendar zave, vzdigne glavo, in oče ji pomore, da se nasloni na mehko divanovo naslonjalo.

Oči so ji bilo medle in se sedaj odpirale, sedaj zopet zapirale.

Vse se ji je zdelo temno okrog nje.

Oče pa še vedno kleči ob njej, jo drži za roko ter joka in joka.

Ne more se pomiriti in zato zakliče zopet:

»Oče sem tvoj, Emilija, ne straši se me!«

Zdaj se šele vzdrami Emilija in začudeno pogleda na moža, ki kleči pred njo.

Prejšnji prizor, ko je stal mož grozovit sredi sobe in meril nanjo, ji vstaja v spomin. Strah se je poloti vnovič. A ko zapazi solze, ki se leskečejo možu pod čelom, ji nekoliko odleže, a boji se še vedno.

»Ne boj se me, Emilija! Poslušaj, govoriti hoče tvoj oče, tebi hočem povedati vse — vse!«

»Moj oče! O Bog, to ni možno! Oj niste moj oče! Moj oče ne bi s samokresom meril name.«

To izrekši, mu odtegne roko in hoče vstati. A bila je še preslaba.

»Emilija, Emilija! Kakor resnično je Bog v nebesih, jaz sem tvoj oče! Smeš verjeti mojim besedam. Bodi uverjena, da ne nameravam nič hudega. Samo poslušaj me, Emilija, draga moja Emilija, edino moje dete, ti, moja rešitev. Pošten hočem biti zopet, samo čuj, da izveš vse, zakaj je prišlo tako daleč. A če nočeš verjeti mojim besedam, da sem v resnici tvoj oče, poglej to sliko, edini spomin, ki ga imam še na tvojo mater. Taka sva bila tisti dan ko sva šla k poroki. Primerjaj jo z ono pod zrcalom! Ali si nista popolnoma jednaki?

Poglej se v zrcalo, poglej na sliko! Ali nisi taka kakršna je bila tvoja mati v teh letih? Na meni seve najdeš malo podobnosti, če me primerjaš s sliko. O ta izprememba! Strah me je samega sebe.«

»Torej ste moj oče!« zakliče Emilija in se oklene očeta okrog vrata.

Oba zajokata. — —

»Sam Bog vas je privedel sem, ljubi oče,« nadaljuje Emilija. »Zahvaljen bodi tisočkrat, da vas je poslal k meni. Vi pa, dragi oče, poslušajte me in nikar ne zavrzite prošnje svoje hčere!«

»Ne, Emilija,« ji poseže oče v besedo, »vse ti bom rad storil, kar bom le mogel, vendar dovoli da izpovem prej jaz, kar sem ti hotel povedati že poprej.«

»Govorite torej mili mi oče, hočem vas poslušati!«

»Žalostna povest, toda ne ustraši se je!« izpregovori oče in oba sedeta na divan. »Čuj jo torej!

Dolgo je že od tega, kar je umrl moj oče. Zapustil mi je veliko posestvo in domačo gostilno. A vse to je bilo tako zadolženo, da je bilo več dolga kakor vrednosti. Z vso vztrajnostjo sem se poprijel dela in trudil sem se noč in dan, da bi poplačal prej ko mogoče stare očetove dolgove. Toda zmagoval sem komaj obresti.

Minulo je nekaj let. V tem času sem se seznanil s tvojo materjo in jo vzel za ženo. Prinesla mi je poleg blagega zvestega srca tudi lepo vsoto denarja. S tem sem moral izplačati sestro Marijano in tako sem zopet ostal brez pomoči. Sedaj sva bila torej dva, mati tvoja in jaz, ki sva si prizadevala rešiti zapuščeno imovino dolgov.

Toda pomagalo ni vse nič. Dolg se je množil bolj in bolj. Zmagovati nisva mogla niti obresti.

To nesrečo je občutila zlasti tvoja mati. Marsikatero noč je prečula in prejokala v svojem obupu. Radi tega je bolehala in se sušila kakor cvetica ko ji poide živež.

Jaz pa nisem obupaval. Vedno sem pričakoval, da se po božji volji obrne drugače. A nosil sem zaman to upanje v svojem srcu.

Nekaj tednov po tvojem rojstvu umre mati za pljučnico. Ž njo so pokopali tudi vse moje upe.

Posestvo je bilo razkosano in razprodano. Tisti dan me poseti sestra Marijana tvoja teta, ki je kot vdova po nekem uradniku živela brez otrok nekje v mestu ter uživala lepo pokojnino. Njo poprosim, naj se me usmili in naj vzame tebe v svoje varstvo. Rada mi je storila to.

Edino, kar sem imel še, sta bili dve sliki moje poroke. Eno sem izročil njej ter jo prosil, naj jo spravi tebi za spomin, drugo sem obdržal sam ter jo imam, kakor vidiš še vedno. Potem se razideva.

Ostavil sem dom in sem šel preko rodnih goric daleč, daleč v tuje kraje, da si poiščem srečnejših dni.

Bilo je ravno veliki teden, ko sem dospel na Francosko. Tam sem prebil prve velikonočne praznike kot tujec med tujci.

Po praznikih sem bil vsprejet v mestu Vienne kot nižji delavec v večji tvornici. Zaslužil sem ravno toliko, da nisem stradal. Rad bi bil prihranil kaj zate, a živel sem komaj sebe. In srčna bolest mi ni dala da bi bil pisal domu; rajši sem bil v dvomu, ali živiš še ali te je že poklical Večni k Sebi.

Petnajst let zatem se dogodi nekaj strašnega.

Na velikonočno nedeljo ko je praznoval ves svet veličastni praznik, naša tvornica ni praznovala. Dobili smo namreč nekaj dnij poprej novega brezverskega gospodarja. Ta nam zaukaže ta dan delati.

Slušati smo ga morali, sicer bi nas bil izpodil iz službe.

Popoldne raznese parna moč velikanski stroj, ubije dvanajst delavcev, enega uradnika, meni pa vzame levo roko.

Odpeljali so me v bolnico kjer sem pretrpel grozne bolečine.

Ko čez dva meseca toliko okrevam, da zapustim bolnico, vrnem se k svojemu gospodarju ter ga poprosim, naj mi da kaj podpore, da ne poginem lakote, ali pa mi preskrbi službo, ki bi bila primerna mojim močem. Lahko bi me bil vzel za paznika, ko bi bil le hotel.

A gospod mi da nekaj malega ter me zapodi tako surovo, da se nisem upal več stopiti pred njega. Zato ostavim ta kraj.

Iskal sem službe povsod, toda kdo vzprejme takega človeka, ko je zdravih in čilih delavcev dovolj?

Kaj mi je bilo torej storiti? Vzel sem palico in sem prosjačil od hiše do hiše.

Kot takemu se mi je godilo neizrečeno hudo. Koliko dni je minulo včasih, da sem lačen prezebal v kakem skednju. Ljudje niso imeli srca zame, osamelega trpina.

Vse to uboštvo me je gnalo v obup.

In tedaj sem storil prvi zločin, ko sem se vračal preko Švice in Koroškega v domovino.

Ukradel sem na potu neki grofici zlato zapestnico z briljanti. Hotel sem jo prodati v Celovcu pri zlatarju.

Zlatar pa me ovadi sodišču, ki me obsodi na šest mesecev težke ječe.

Čez dva meseca ukradem čuvaju samokres in pobegnem iz ječe. Skrival sem se kot plaha zver po gozdih. Strah me je bilo celo svoje sence. Nikjer si nisem upal prositi miloščine, zakaj moj beg je bil že razglašen povsodi.

Otroke ki so pohajali v šolo, sem na skrivnem prosil za košček kruha in potem som zopet pobegnil od človeških bivališč ter skrivaj potoval proti domu.

Danes ko se je jelo mračiti, sem dospel do te hiše. Ker stoji ravno zunaj mesta, sem se vsedel hiši nasproti pod kozolec in sem premišljal ondi svoje bedno stanje.

Kar ugledam za nekaj časa gospo — menda je bila moja sestra, a v temi je nisem spoznal, — ko je zaklenila vežna vrata ter odšla z deklo v mesto.

Tedaj me je zgrabila misel, da si s silo posvojim denarja.

A to grozovito dejanje je zabranila božja roka. Današnji sosret draga moja Emilija, verjemi mi me vzdiga iz pogubnega prepada na pot poštenosti. Nikdar več ne bom segnil po tujem blagu. Vstati hočem in prositi Boga, da me izvoli za uda nebeške družine, v kateri bom stal in ostal večno. Ti pa, Emilija, oprosti svojemu očetu, ki te prosi skesan oproščenja. Ne misli nikdar na nocojšnje moje nameravano zločinstvo, ampak misli le na očeta, ki je odslovil nesrečno življenje.

Ne govori z nikomur o moji izpovedi, sploh o najinem snidenju.

Še nocojšnjo noč se izdam sodišču. Dolgo ne bom več trpel, zakaj čutim že, da se mi nagiba življenje k zatonu. Ko začuješ, da sem umrl prosi Boga, da mi bode milosten sodnik.

Tako je končana moja povest. Sedaj pa povej ti, Emilija, kar si hotela povedati poprej!«

Emilija se tesno oklene očeta in britko zajoka ob njem in solze skesanega očeta ji padajo na mlada cvetoča lica.

»O ljubi oče moj,« zaihti Emilija, »Obžalavala vas bom do groba in se veselila vašega izpreobrnjenja. — Nikdar vas ne bom pozabila. Pač bom pozabila vašo žalostno minolost, a vedno bodete stali pred menoj kot rešenik svoje duše in kot rešenik mojih srčnih ran.

O, koliko sem pretrpela od tistega časa, ko sem zvedela po časnikih to pretresljivo novico, ki ste mi jo bili povedali prej, o zaporu in o begu. A vse to sem trpela sama. Teta ni hotela nič slišati o vas.

Kar sem vam prej hotela povedati, s tem ste me prihiteli, dragi moj oče. Hotela sem vas prositi kakor še nikogar nisem prosila in ga ne bodem, da bi se izpreobrnili.

Toda tega sedaj več ni treba. Vi ste zopet to, kar ste bili nekdaj, ker ste premagali samega sebe.

Vendar, dragi oče, ko prebijete ta usodni čas, vrnite se k meni. Prosila bom teto, da vas vzprejme v svojo hišo. Če bo ona vedela, da ste zapustili ono pot, zaradi katere vas ni hotela, vzela vas bo k sebi in živeli bomo srečno v tem domu.«

»To se ne bode nikdar zgodilo drago moje dete,« odvrne oče. »Rekel sem ti že, da ne bom več dolgo. Predobro čutim to.«

»Ne, oče, vi še ne smete umreti. Hočem da se vam še kdaj dobro godi pri Emiliji, vaši hčerki.«

»Bog daj tvoji besedi dejstvo!« de oče in vstane.

»Kam dragi oče, ali me hočete že ostaviti? Ne, ne, oče, ostanite še pri meni, pri Emiliji, ki vas ne more pustiti. Mogoče se res vidiva poslednjič.«

»Na tem svetu, da a vidiva se zopet tam gori, kjer naju ne loči nihče več. Pusti torej, Emilija, da grem in tem preje zadostim pravici!«

»Emilija, naj te objamem še enkrat, predno se ločiva. Saj se ne srečava nikdar več na tem svetu. Bog ve, kam me odvedejo od tod.«

In objameta se. Srce pa jima navdajajo čutila, da se zgodi to poslednjič.

»Z Bogom, Emilija!«

»Oče, dragi moj oče! Jaz idem z vami! V mali jetniški sobi naj vas ogreva velika ljubezen in sočustvovanje vaše hčere!«

»Ne, Emilija! Ostani kjer si in spominjaj se me, kakor sem te prosil!« In spravil je ženino sliko.

»Z Bogom, Emilija!«

»Oče.«

»Z Bogom, z Bogom — na veke!«

In odšel je v mesto ter se je izdal sodišču.

Ni bilo dolgo od tega, da je ob mrtvaškem odru očetovem jokala Emilija.

Ko so ji zagrebli očeta, je hvaležna zapustila teto in se posvetila samostanskemu življenju. Vstopila je v samostan — v tihi, neskaljeni dom.