Na terasi babilonskega stolpa
| NA TERASI BABILONSKEGA STOLPA (Odlomek) Sebastijan Pregelj |
| |||||||||||
3. del: Moški, ženska, otrok
str. 206, 207
Maja je včasih dolge ure premišljevala, če ima Ožbalt kakšno skrivnost, za katero ji ni povedal. Vsak človek ima skrivnosti, je srebala zeleni čaj in se mrščila. Vsak človek ima med vsemi skrivnostmi tudi kakšno zares veliko, tako zelo veliko, da jo namerava odnesti s seboj v grob, le redkim pa to tudi v resnici uspe. Hudič zna razplesti jezik, se je nasmihala. Ponavadi takrat, ko je najmanj treba. Pa je Ožbaltova skrivnost lahko večja od moje? je gubala čelo in ga hitro spet ravnala, da se gube ne bi zarezale v kožo. Ko se enkrat zarežejo, jih nobena krema več ne zravna. Niti tiste, za katere se na televiziji vrtijo oglasi, ki obljubljajo, da krema pri triindevetdesetih odstotkih žensk že v dvajsetih minutah popolnoma zravna kožo. Poleg podatka je zvezdica in na dnu ekrana droben, komaj čitljiv napis, da podatek potrjujejo testi, opravljeni na osemnajstih ženskah. Za crkniti, kakšen nateg! se je vedno znova smejala oglasu.
Maja je včasih dolge ure hodila gor in dol po stanovanu in premišljevala, ali bi morala svojo skrivnost povedati Ožbaltu, na koncu pa je vedno znova sama sebi odkimala, da nikoli in za nobeno ceno, pograbila skodelico in napravila požirek zelenega čaja. Za nobeno ceno! Niti Ožbaltu niti komu drugemu, je bila odločna.
Maja si je sicer mislila, da je Ožbalt ne bi zapustil, če bi mu povedala, pa tudi otroka ne bi imel nič manj rad. Ampak nekje globoko v njem bi kljuvalo in ga ščipalo. Čisto po nepotrebnem.
Če bi Ožbalt vedel, da Eva ni njegov otrok, je premišljevala Maja, se navzven ne bi nič spremenilo. Vprašanje pa je, če bi Ožbalt verjel, kar bi mu povedala. Bi mi verjel, da je Evin oče Jakob, starec, ki je umrl pri sto treh letih in je tik pred tem spočel otroka? Bi mi za povrhu verjel, da mi je starec na trebuh položil vročo dlan in da je bilo to dovolj? Ne bi mi verjel, je bila prepričana Maja. Rekel bi mi, da se norčujem iz njega in iz vere. Samo Marija je spočela brezmadežno, bi zmajal z glavo. Norčevanje iz njega je nesramno, iz vere pa izzivanje. Še posebej v takšnem stanju. Bogu ni treba veliko, da se otrok rodi spačen ali mrtev.
In če bi mu povedala še več, je Maja razpredala misli dalje, če bi mu povedala, da sem se s starcem ljubila teden dni prej, v sanjah, v katerih sem bila Petrina Diaz, starec pa Lupe Horacio, prodajalec v trgovini, nad katero je svetil neonski napis Souvenir? Bi mi Ožbalt verjel, da je bil starec še teden dni prej v najboljših letih, privlačen, kot bi ga ustvaril hudič z enim samim namenom: da mu nobena ženska ne bi mogla reči ne? Ožbalt bi bil prepričan, da se norčujem iz njega, je Maja pihnila skozi nos. Prepričan bi bil, da mu nočem povedati, kdo je v resnici Evin oče. In na koncu ... na koncu bi mi rekel, da sem si zgodbo o stotriletnem starcu Jakobu in prodajalcu Horaciu izmislila in da nič od tega ni res, čeprav je na lastne oči videl, da sem tisti dan ležala ob starcu, da je na mojem trebuhu počivala njegova krvava dlan, ki je bila vedno ledena, kot bi bil že mrtev, ampak tisti dan je žarela, kot bi se skoznjo izlivalo vseh sto in več let življenja ... Ožbalt bi bil prepričan, da je Evin oče on sam, jaz pa sem zgodbo napletla, ker ... Ker kaj?! Ker sem padla v nekakšno depresijo? Ker imava krizo? Ker me ne zna zadovoljiti in tako kot mnoge ženske hlinim orgazem? Ker tudi jaz njega nikoli ne zadovoljim, pa ne zato, ker ga ne bi znala, pač pa zato, ker ga nočem? Kaj takšnega se lahko porodi samo v moški glavi. Za popizdit!