Na sveti večer (Simon Gregorčič)
| ← Mojo srčno kri škropite | Na sveti večer Poezije 1 Simon Gregorčič |
| |||||||
Pod goro gre dekletce mlado,
ko svet obhaja sveto noč,
spoznalo bi v potoku rado,
kaj višnja ji namenja moč
Na valih lunih svit trepeče,
trepeče v deklici srce,
želeče pa in koprneče
očesci upre na dno vode.
In glej, iz dna valov pozdravi
jo znan, krasan in ljub obraz,
ki ji z nasmehom sladkim pravi,
da tu je njiju združbe čas!
K potoku vleče tudi mene,
ko sveto noč proslavlja svet,
tam morda tema se razseže,
ki v njo neba je sklep odet.
Prinagnil bodem se nad vodo,
prisluškal, kaj bo val šumljal;
ne svoje, naroda usodo
v preročni valih bom iskal.
Kdaj srečno moje bo domovje?
Rešitve njemu le še ni?
Kaj mi razkrilo boš, valovje?
Nadja srce se in -- boji!