Na sveti večer (Pavla Rovan)
| Na sveti večer Pavla Rovan |
| |||||||||||||
Nocoj je sveti večer… nocoj je sveta noč…
O koliko radosti in veselja, miru in pokoja in koliko tihe, sladke sreče nam prinaša ta sveti večer…
…in koliko bolesti in trpljenja, pekočih solza in neutešenega hrepenenja nam vzbuja ta sveti večer… ta sveta noč…
Nocoj se vrača vsa prelepa, cvetoča mladost, polna prelestnih sanj, idealov, petja in smeha. — Prihajajo spomini na brezskrbne ure, prežite pod rodnim krovom, v krogu svojih dragih. — Oglašajo se srčne strune prve ljubezni, svetle, jasne, segajoče do zvezd.
Nocoj na novo zakrvave zaceljene rane — vstajajo dnevi iz težkih in groznih časov — kapajo solze na prekruto roko usode…
Nocoj romajo duše iz daljne tujine v svoja rodna sela, da prežive ta sveti večer v sredini ljubljenih svojcev. Romajo na grobove svoje mlade sreče, romajo na grobove svojih ciljev in nad.
Nocoj sloni v sovražni tujini v tesni mrzli sobi izgnanec, brezdomovinec, in zre tužno predse. Njegova mladost je izginila, moči so opešale, postava se je zgrbila in sključila. A ljubezen do nje, ki jo je tako ljubil, da jo je moral zapustiti — ljubezen do domovine ni izginila. Večja in silnejša postaja, ne more je krotiti, ne utešiti. Duša mu ječi, srce krvavi in njegove vroče tožbe ihte v sveto božično noč: O majka moja, o domovina ljubljena, o moje vse in vse, usliši mojo prošnjo in samo to mi dodeli, da bom še enkrat počival na tvojih grudih, poslušal bitje tvojega srca in ti povedal žalostno povest svojega trpljenja. Povest o moji preveliki ljubezni. Mrzel sem in trd, že leta umiram, pa ne morem umreti, ker je moje hrepenenje večje od smrti. Ob tvojih nogah bi pokleknil, poljubil rob tvojega svetega krila, zaprl oči in padel v tvoje naročje.
Nocoj je sveti večer… nocoj je sveta noč… In kdo izmed nas ni na ta sveti večer potrkal na vrata preteklosti in odprl knjigo spominov?
In kdo ni ogrnil črne halje in stopil skesan in spokorjen v katakombe svojega srca?
In kdo ni prižgal večne luči pred najsvetejšo podobo v svoji duši? …
… Tudi ti, prijatelj, saj je nocoj sveta, blažena noč, ko se nam rodi Odrešenik sveta!
A moja soba je temna in mrzla. Pošastne sence se love po nji, begajo moje misli in mučijo moje srce. Ena sama velika bolečina mori mojo dušo — a čas se bliža —, ko bode tudi v mojo temno kambrico prisvetil žarek sreče. Stopila bom v najtemnejši kot, prižgala lučko pred jaslicami, pokleknila in povzdignila roke k novorojenemu Odrešeniku in goreče molila za vse moje in za vse naše!