Na sveti večer (Franja Golob)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na sveti večer
Franja Golob
Izdano: Vigred 18/1 (1940), 3-4
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Polagoma se je polegel hrup na ulici. Ljudje so se porazgubili po hišah. Sv. večer je, kdo bi postajal zunaj. Nocoj je najprijetneje doma, pa najsibo dom skromen in reven, ali pa bogat in razkošen.

Mraz je bilo, da je rezalo do kosti. Na jasnem nebu je sijalo tisoče zvezdic in luna je žarko osvetljevala spečo zemljo. Zdelo se je, da se je nebo zemlji za čudo približalo, kot bi jo hotelo objeti in pobožati in zemlja je to čutila, ter je molčala v svetem molku spoštovanja, hrepenenja in pričakovanja.

»Nocoj se ne vležem. preden ne pridem od polnočnice«, je dejal Andrej in segel po knjigi.

»Prav, da ne boš vse leto zaspan«, je odgovorila žena in si dala opraviti pri jaslicah, ki jih je postavljala v kotu za mizo. Oko ji je žarelo v skrivnem ognju, ko je razpostavljala bele ovčke in pastirce, ki so vodili črede k votlini ob stoletnem hrastu, kjer se je zgodilo čudo vseh čudes.

Medtem pa je mož čital in vedno mrkejši in resnejši je postajal njegov obraz. Žena tega ni opazila. Tu in tam je prestala z delom in s paznim očesom motrila svoje delo. Tudi na moža se je ozrla. »Še čita«, se ji je utrnilo v mislih, a brž je nadaljevala z delom, da je zamorila neprijetni občutek, ki ji je vstal v srcu. V votlini, obloženi z umetnim kamenjem, je prižgala drobno rdečo lučko, da je sv. Družina prečudno žarela in sta bila videti še voliček in osliček nekam slovesna.

Dolgo je opazovala svoje delo in toplo ji je bilo pri srcu. Ozrla se je na moža, ki je še zmerom bral. Hotela mu je povedati, kako srečna je nocoj, a ni mogla izgovoriti, ko ga je videla resnega sklanjati se nad knjigo. Vzdihnila je in božje Dete poprosila zanj, ki ga je ljubila, ki pa je bil tako — čuden.

Ozrla se je na smrečico in prižgala lučice. Zagorele so plave, rdeče, bele, zelene in skrivnostno ožarjale zlato peno, ki se je v bogatih valovih vsipala z vrha drevesa. Za korak je odstopila. »Dovršeno«. Še je pogledala, če morda česa ne manjka. Toda vse je bilo v redu.

Mož je še vedno bral. Stopila je k njemu in se ga rahlo dotaknila. Ni se ozrl.

»Andrej!« Droben in proseč je bil njen glas. »Andrej, poglej, ali ni lepo?«

Odložil je knjigo, pogledal drevesce in jaslice, a ni izgovoril pohvalne besede.

»Kaj ti ne prija? Popravila bom.« Tesna skrb ji je vstala v duši.

Tedaj šele je odgovoril: »Lepo je. O, saj je dobro. Čemu neki bi popravljala!« Tako mrzle so bile njegove besede, da so jo zabolele. Toda ni imela časa, da bi odgovorila. V zibki je zajokalo dete. Šla je k njemu.

Ko je prišla nazaj, je spet bral. Še mrkejši je bil kot prej. Zaskrbelo jo je: »Kaj mu je? Kaj čita, da je ozlovoljen? In ravno nocoj, na sv. večer!«

»Andrej!« Koomaij slišno je izgovorila njegovo ime. Pogledal jo je, resen in tih.

»Kaj bi, žena?«

Stopila je k njemu. »Tako si čuden. Povej mi, kaj te teži? Glej, Andrej, sv. večer je nocoj. Pravkar se je Dete rodilo. — « Premolknila je. » ... In nama se je tudi rodil sin. Ali mar ne bi bilo prav, da svojega otroka in sebe priporočiva varstvu sv. Družine?« Globoko v oči mu je gledala, kot da mu hoče odvzeti skrito misel.

Počasi je odgovoril in umaknil pogled. »Prav bi bilo, prav.« Zagledal se je v jaslice in zadržal vzdih, ki se mu je hotel izviti iz prs. Vnovič je dejal: »Da, bilo bi prav.«

»Žalosten si in nekaj te skrbi. Daj, odloži skrb vsaj za nocoj. Vsaj nocoj bodi vesel, Andrej! Prosilo je v njenem glasu. »Glej, kako je otrok mimo zaspal,« je pokazala na spečega sinčka.

Pogledal je otroka in nasmešek mu je obkrožil usta.

»Naj te Bog blagoslovi, sin moj, in otrok božji naj te varuje.« Pokrižal je speče dete na čelo, na ustne, na prsi. V oči mu je hotelo navreti. Ozrl se je na jaslice, kjer je sv. Družina žarela v skrivnostnem soju. Mahoma ga je zapustila moreča skrb in dvom v duši je utihnil. Tiha radost mu je napolnila prsi.

»Žena ... « Hotel je povedati nekaj toplega in prisrčnega, toda ni mogel. Okrenil se je, iskal s pogledom in vprašal: »Pa kje je Heda?«

Heda je bila njegova sestra. Mlada še, niti še ni končala študij, a že ji je mrzla roka smrti včrtala svoje znake na lica.

»V sobi. Slabo ji je.«

»Naj pride sem!«

Heda je prišla. Velika, vitka, črne oči so vročično žarele, blede ustne so trepetale in na licih so cvetele rože smrti.

»Heda, poglej, kako lepo ... «

Dekle se je nagnilo nad zibko. Otrok se je smehljal. Ona pa se je vzravnala, pogledala jaslice, brata in njegovo ženo in počasi dejala: »Andrej in Marta, srečna bodita ! ... «

Oči so se ji orosile. Okrenila se je, da ne bi pokazala solz. V grlu jo je dušilo, srce je nemirno utripalo in težak kašelj jo je posilil. »O, naj se zgodi, naj se zgodi — karkoli ... « Krčevito je stisnila pesti, kot da zbira vse svoje moči. Čutila je, da je slaba, kot še nikoli. »Naj se zgodi!« Vztrepetala je pred mislijo, da utegne priti ponjo smrtni angel, kajti dobro je vedela, da zdrava ne bo nikdar več. Z naporom zadnjih moči je pomislila: »Dete božje, fiat, fiat — Tua voluntas!« — Andrej in Marta sta priskočila, da ji pomagata v tej zadnji, najtežji uri.