Na sveti večer (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na sveti večer (Domoljub)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 24 (21. decembra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekdaj — bilo je pred mnogo leti — m bilo v drnaki vasi hiše, kjer bi bili obhajali aveti veter Uko veltCaaino in bogato, kakor je bil aveti večer pn Vrboikovib. Sosedje so skoro potabili ukaza (iospodovega »Ljubile ae med seboj!« Srečnemu Vrbmkti no kar zavidali. Vrbnik ni bil ravno najbogatejši med vatčani, a izhaja! je pošteno, imel le jednega otroka, poln hlev živine, lep smrekov gozd in niti najmanjšega dolga Živel je a svojo »eno, pridno Marjeto, edino le svojemu sinčku živemu Ivanu, ki je bil res v *oli najbolj«! utene«-, a prav uko na cesti največji razj-oMjenei m doma najrazvajenejii ljubljenček avojih starišev — t n najlepše lastnosti, ki obetajo nadarjenega in duhovitega postopala Ivanek ni imel veselja do dela. — najraje je sedel v zelenem gotdu pod košatim hrastom, poslušal ptičje petje, občudoval gibčno veverico, ročno pletajočo po drevesnih deblih, ali pa je risal drevesa, vati. Včasih splezal je tudi na tUro, vieoko amereko. ter željno upiral svoj pogled v bližnjo in daljno okolico. Se le ko je tapel večerni zvon ter so ae zaleaketale svetle ivetde, prihajal je deček navadno domov ler atarišem ni dragega pripovedoval kakor o lujih deželah, puščavah, o neitmernem morju, o svetlih zvezdah, o divjih ljudstvih in neizčrpnih zakladih zlaU ki so zakopani v novem svelu. Živo domišljijo dečkovo * mogel je vedau •« le eimne. ki »a » navadno v un;ah zazibal te vr ono čudovit«, deleio Vrbnik je bil »e davno »klenil- Ivan •*•« v aJc da postane kaj več nadarjen je Mati je pnvohia entae'1 OČIJ. in razvajeni ainček je »riakal da je odmevalo dale' po gozdih ...

Leto za letom desetletje za desetle^em je poteklo« lem v brezmejno večnoat. kakor pred tridesetimi obhajali ao tudi »edaj nekdanji Vrbnikovi sosedje »vfti vačar. Ihale. okrog ao bile |«knte gore a sneleno odejo l-epo so pristali zlasti ta aveti praznik relern »mereča gozdi sn-er tako jednaknmerno beli zimi ljubka zelena barva jelk in »merek je tnko primerna avetemu kolčnemu lasu, ki nam je pnne»H Odretemka najlepta po doba vedne mladosti, avetegn upanja in trdne »taoovilnoeti l'n Vrbmku nosoj ni bilo Uko živahno, kakor nekdaj pred leti, poaeatnik li.de je bil aedaj neki goeH meata ki je bil na dražbi kupil poeeatvo u\ neznane denur 1'nbajal je le v vročem polenu na deleio, da t* odpočije od nemirnega vdikomeatnega zstbavnegn Uenja m okrepi za novo evoje bivanje » mestu. l'o t'®1 je bila hiša zaprta

In Vrbnik a avojo Marjeto in a »vojim Ivanom? - V uborni izbia, v kateri j« bik) M ono edino okoo mahom in trakami nekoliko zadelamo, eadela j« * o*nji»čii «1 a rosi 1 sklonjen« i e t k * ler neprenehoma ' f ldov mali plaoien^ek. Nagubančeno jej jc čelo. gotovo ga je razorala skrb in žalost

Pn ognju je aial okajen lonček, v katerem je vrvelo in šumelo. Stara ženica »i je pripravila borno večerjo, a vendar njej dovolj praznično »abožični večer: kuhala je kavo' Ite« nima dragega kavinega zrnja, a dobro je nadoroeati ječmenovo zrnje, denar za sladkor si je iz- I roaila v sosednjem meslu, tudi kruha, lepo božično pogačo, dobila jc v dar, tudi ma-la in moke, za sveti dan jfl preskrbljena

Kidava tekočina je za vre vala v lončku, bukova Irska je vlripajoče razsvetljevala labico, zunaj pa je uho in sloveano, v luninem svitu in zve/.d kardelu počivala nad imbi in goadi sveta noč. Mamica je gledala zamišljeno v prasketajoči ogenj na ognjišču. v očeh SE JI je zaleaketala tu pa tatn solza, pač so jo gotovo obhajali žalni spomini; stopale ao jtj pred oči podobe iz da|jne pretekJoati, »rU je v duhu jasno podobo svojega življenja Sdil ji jc spomin naza; v ono dobo. ko je bila se tako arečna na sirarn svojega nesrečnega \rbnika. Živo j, je stal pred očmi dan ko seje Ivanek njeno edino veaelje v življenju ,n upanje, poslavljal od domače bise, ter šel v širni avet, da poslane imeniten gospo4 Zopet se je jokala nad njim, kakor tod*. ko se je č.l od nje . . . Pa saj je videla svojega Ijubčka vsako le o kot čvrat mladenič pnnašal je leto za letom spričevala, atan Vrbnik seje velo detetom, ki je tako raatlo na modrosti, kakor a s aro a . JnsiniaU se ie tudi mamica, kako je bilo leto za letom slabše v gospodarstvu, zakaj Ivanek je potreboval denarja silno denarja, in roditelja mu nista odrekla saj je bil vendar Ivan njun edinec, njun srček!.... Gledala je v duhu, kako je Sel njen mož ter prvikrat prosil denarja na posodo, kako je prodajal deblo za deblom terdajal po vrati najlepša debla iz gozda, da bi dobil denarja za — lahkoživega Ivano; videla je, kako je odgnal kupec zadnji par volov, ker so rabili denar za — lahkoživega Ivana; videla je nazadnje, kako je stopil birič v Vrbnikovo hišo in podal Vrbniku tožbo, katero je vložil proti njemu odvetnik, ker mu je bil že veliko dolžan; videla je. kako je begal obupani mož od hiše do hise, od vasi do vasi. v mrazu, da bi dobil zahtevano svolo denarja, kako so ga povsod zasramovali in zasmehovali in ga spominjali lahkoživega Ivana; videla je, kako je naposled hitel obupan v gozdarski urad ter ponudil svoj krasni gozd na prodaj, ki ga je končno po dolgem obotavljanju milostno prevzel za nično ceno . ..

In Ivan, ljubljeni Ivan, nekdaj marljivi učencc, živel je na visokih Šolah zapravljivo, sedel več v gostilni, kakor v šoli, ne zmeneč se ni najmanj, da je ugonobil roditelja . . . .

Rujava tekočina je vrvela v lončku, ogenj je prasketal in bukova trska je plamlela, mamica pa ai je brisala s predpasnikovim koncem solze. Strmo je gledala kako so nekdaj tako imovito Vrbovino prodajal, na dražbi i n kako so drugi dan kropili ljudje njenega moža, katerega je podrl ta silen vihar, da je umrl. kam n,« izprcbrnjeni l>an v o^eh »o mu lesketale »«>lze ke« m ljubezni .n kli< al je sladko .me *Mam..a. odpustih • £e je ženi. a «an,ala, • «anje ao bile /meden' s'arko je objel trden »j^ine. izgubila je vso zaves Itolgo je ime!« svojo «ne/nobelo glavo položeno na * pr«em mohtvemku">A *e je imela tulaibo. *e jo je tzdr;ava tn.. upanje njen sin Itan' A pnklo je viharni ct«. 1*1' Ivan je bd med na\du<ene.4imi uj rn.k: ' je p Ko bi imel biti obsojen, pobegnil je v \m*nk -'au! se je v Kaliforniji, kjer so na»li ono leto prve v olik« zaklade zlata. v>led >'e«ar so «e kar trumoma tz«el.en. i iz Fvrope tja preseljevali Tako je sedaj »edeU prevtanega trpljenja m starosti sklonjena ienua sama. zapuVena od m Za in »:nu, zapuVena od vsega sveta ter omamljena pretaka'.* !. e na sveti \eier, kater, je nekdaj tako rado»'no jr. akova a in praznovala Vse je i/gubila. dom in denar tnwa in otroka, mladost in srečo, ostalo ji je golo ubo^tn., i.-am- Ijena Rtaroat. poiivlj« jo edmo te vera v llogj in upanje v boljfte življenje pn Bogu Kav« je bila med tem kuhana, ženic« j« izlila ru javo tekočino v železno ponvico, podrubila nekaj «kor. kruha in počasi povžila vtferjo Sedla je nat.. k čedni mizi, segla po stari, skrbno hranjeni molitveni knj.gi edini tolažnici v zapuičenosti ter pričela moliti s tih,m tresočim glasom, dokler niao jeli v bližnji cerkvici ubrani zvonov, vabiti k polnočnici in niso veselo zadon. le orgije Zaprle ao se ženit i oči: glava je omahnila na molilvenik, trska je dogorela. mesečina je pr.sijala v izbi. o . . . mamica je spala!

In v sanjah se je preselila k svojemu Ivanu v Ameriko ler ga gledala, kako je marljivo zajemal i/ za kop.n.h zlatih zakladov v Kaliforniji ter si napravil /naien kuj /lal. ne k-vine « i-fen fagoslov je bi nad e.et a .ubljer «-m k h» je p« fn.el ro*no dela. naprav • t »e veliko ime*,e \ «analt je vtdrta kako ee e iar n.en Ivan / b«-fa'o h>r,o .vitega fr»«poda '«r "t* na; v i ..o «' pnjo j >ve»ne »re^e Ivana je gte! s a » di1 b natega enega ki mi«!i vedno ni svojo ui i 1* t« žno. .'ar t:.am;.-o ter j t «k!enil. da jo re«i h*4* <span style="border-bottom: 1px dotted black; cursor: help" title="Morda: racala: • Ali je kdo tukaj'•• • Mati bil je odg vor in Ivan tr.oj ljubi Ivan'• I ozdrnvljala ga je stara *em a .. Mati m »m sta se zopet na*ta.

Vae je občudovalo Ivana, ko je peljal na sveti dan svojo starosti sklonjeno rna^r v erkev. 1 »o Službi božji jI je pripovedoval svoje življenje. Cel je bil v Kalifornijo iskal zlata t*r si pridobil znatno imetje. Poiskal s. je tudi ljubljeno bogato ženo a m™- bila mu jo je smrt ob rojstvu prvega otroka I« n»lo tednih je vzel Bog k -eh, tud, njegov ga edin« a, in sedaj mu ni dalo. da b, ostal <e v novem svetu, \rm se J. v svojo staro domovino k nepozabni ma.eii. na . ^ večer je prilel Po noč, v svojo mdno bode na bližnjem hribčku nad vaajo odkod er J. bp razgled na okolico, novo PrHavo, da ž,v, tem la*je s svojo materjo. „ . . • ,„ ,»„„ „ ,o .ud, r:;" varani zopet drug« »vet, večer, zasvet i, h,»i Američana Vrhnika krasne božične £ £ bila prižgala stan, Vrbn.kova mali revnim va*k,m">Ivan njen ljubi Ivan. imenitni p 'T d J*e be«ede tu »e mogel več premagovati . »Mati z'ata mati. s»j sem tu. odjustite" ibtel e na Vzbudila »e je «'arka >er »<• dvipn a in \