Na sveti večer (Anton Novačan)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na sveti večer
Resnična slika iz ruske revolucije

Anton Novačan
Izdano: Amerikanski Slovenec 20. december 1907 (17/2), 12
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. dno

I.[uredi]

Pred božičnimi prazniki je zahrepenel Franc Koren po domovini. Dolga leta je preživel na tujem in v boju za vsakdanji kruh je otrpnila njegova duša. Ali nenadoma so prišli spomini, ki so ga razgreli in mu prinesli hrepenenja. Sklenil je, da pojde v svoj rodni kraj.

Od prijatelja si je izposodil potrebno obleko, ker sam, lepe in nove, ni imel. Tudi je nakupil daril za svoje domače in se podal na pot.

***

Pozdravljena domovina! Po dolgem času te zopet vidim, mila rodna gruda, nespremenjeno, ali z izkustvi bogatejšo. Gledam te in radujem se. Nad teboj visi čar mladostnih spominov in neutešnega hrepenenja po sreči in svobodi tvoji. Tiha dolinica s šumečim potokom, nizki griči z resnimi bori in nočno nebo s sladkimi zvezdami, vse, vse me pozdravlja. Kako brlijo zvezde, one mile, kot da hočejo k meni; med njimi stoji mrki mesec, kakor dobrodušen pastir med svojo čredo. In v tem svetem trenutku se mi zdi, da so zvezde odsevi gorečih ljudskih src, ki iz ljubezni do domovine bedijo nad njo in mesec velika narodna duša, ki jih v skrbeh vodi v oblačno bodočnost.

Ampak Franc Koren je mislil drugače. On ni pozdravljal domovine z radostnim srcem, nego je žalostno povesil glavo, kakor da se je sramuje.

Ko je stopal skozi mračno predmestje v eno uro oddaljeno selo, so ga srečevali raztrgani in zamazani tovarniški delavci, ki so pijani kričali in se opotekali po cesti. Gruča njih se je objela okoli vratov ter neskladno vpila:

Oj tam za goro

oj tam za goro

škrjančki nam pojo-o-o ...

Čudno mu je zvenela ta pesem. Kot pastir jo je nekdaj prepeval po domačih livadah, a zdaj jo čuje iz ust delavcev trpinov. Zdela se mu je porogljiva in zaničevalna ...

Zopet drugi, trezniji so razpravljali redkobesedno, skrivnostno. Tupatam se je dvignila žuljeva pest, kakor da hoče odstraniti, nekaj neljubega in škodljivega. Čul je globoke vzdihe in težke tožbe na življenje. Povešenih glav so stopali trpini mimo njega, a njihove dolge sence so se vlekle v mesečini poševno preko zmrzle ceste.

— To je torej moja domovina — je vzdihnil in pospešil korake.

Že je videval prve hišice svoje rojstne vasi. Druga poleg druge so stale stisnjene ob cesti, tihe, mirne in razsvetljene. Ko je stopal mimo njih, so zalajali psi in zastori malih oken so se odgrinjali. Za njimi je mogel razločevati starikave obraze radovednih žensk ali pa koščena lica vaščanov, ki so se čudili nenavadnemu potniku. Ko pa se je približal koncu vasi, mu je srce burno vstrepetalo. Med golim drevjem je zagledal svoj dom ter poskočil veselja. Še nekaj hitrih korakov in Koren je trkal na nizka hišna vrata.

V veži začuje korake. Krepka roka zasukne ključ, in vrata se odpro na stežaj. Koren zapazi pred seboj napol oblečenega tujega moža s svečo v rokah, ki ga začudeno pogleda.

»Menda se nisem zmotil,« reče prestrašeno Koren.

»Kaj bi pa radi?«

»Tu se pravi pri Korenovih, ne?«

»Seveda, seveda. Ali stari gospodar je umrl pred tremi leti; zadela ga je kap.«

Osupljen je stal Koren pred gospodarjem svoje rojstne hiše. Za hip si je predstavil umirajočega očeta, ki ga kliče na blagoslov, ki ne more umreti brez njega. Na novo oživljena stara ljubezen do očeta se je spremenila v obupno žalost, ki je zadivjala v njegovih prsih ...

Tujec mu veli vstopiti.

II.[uredi]

Ima li človek pravico pritoževati se o svoji usodi? Sme li blagrovati trenotke, kadar se mu nasmehne sreča? Ali pa preklinjati temne dni, ko ga obdaja trpljenje, ko ga spopadeta jad in ogorčenje na samega sebe?

Poglej, Franc Koren, v svojo dušo in odgovori na vprašanja. Zakaj tudi sediš tukaj ob cesti na snegu? Si berač? Ponoči se ne prosi na zmrzlem razpotju! Tudi bi se ti ne spodobilo, da prosiš. Ti si gospod v izposojeni obleki in v topli zimski suknji. Nemara je lačna tvoja duša? Ozri se okoli sebe pa poglej kako se blešči v mesečini snežena planjava. Ozri se na rodno vas; vidiš one nizke hišice z malimi razsvetljenimi okni. Poslušaj zvonenje zvonov, ki daleč naokoli naznanjajo svetonočni mir ... Ne čuješ li radostnih pesmi pobožnih ljudij, ki hitijo z gorečimi treskami v rokah k polnočnicam? Odpri oči in tvoja duša bo zadovoljna, sita.

Ne? ... Ti se smehljaš tako trudno in žalostno. Ah da ... Našel si razdrto ognjišče ... Na njem je ugasnil plamen, ki je ogreval tvojo mladost in ti netil v tujini lepe spomine ...

***

Kaj se je zgodilo s Korenom tistega svetega večera? Vstal je iz cestnega jarka; otresel je raz sebe sneg in se napotil nazaj v mesto. Tajil je sam sebi, kar je ravnokar doživel.

— Saj nisem žalosten, je mislil. In zakaj bi tudi bil? Lepo res ni, da oče umre, dokler sin po tujem blodi. Očetova smrt mi je podrla dom; ali to je moralo priti. Bratje in sestre smo postali brezdomovinci. Hodili bomo okrog po svetu in kjer dobimo kos kruha in toplo ležišče, tam bo naša domovina. Če se kje srečamo, se ne spoznamo; naše misli in naši spomini pa bodo vedno združeni; javljali jih bodemo drug drugemu po svojih delih. In ko pride smrt, ležemo v hladno zemljo ... brezdomovinci.

— Lažem — si je priznal Koren in je spet vzdihnil. Spomnil se je bil umazanih in raztrganih delavcev,katere je srečaval, ko se je vračal s svojim hrepenenjem v domovino. Kako so siromaki v pijanosti kolovratili po cestah, kako so tožili o svojem življenju ... So li tudi oni brezdomovinci ...?

— Brezdomovinci — je ponovil Koren šepetaje in se zamislil ... In tedaj je vstala v njegovem srcu velika in lepa misel, ki je pregnala bodečo slutnjo o težki bodočnosti. Ta velika in sladka misel je pripeljala spet zlato upanje, ki se je zibalo na belem čolniču med nemirnim valovjem njegove duše. In v tistem trenutku je Franc Koren veroval v sebe, ker je čutil v svoji duši delo in sladko zavest, da ima domovino ...

Medtem je prišel v mesto, ki je obhajalo sveto noč. Zvonovi so ravno nehali vabiti in iz cerkva se je čulo veselo petje.

Tudi Koren je v svojem razpoloženju vstopil v cerkev. Stisnjena množica ga je kmalu ponesla na sredino cerkve v mali kot, kjer je visela starodavna slika Jurjeva.

Nad njim so bučale orgije; slovesni glas svečenika je pel slavo Bogu; množica se je valovila in šepetala molitve; mrzel vzduh je spreminjal sape ljudstva v male meglice, ki so pa hitro izginjale.

Koren je sedel v svojem kotu in toplo mu je bilo. Veličastna misel božanstva, ki je vladala v cerkvi, je prijala njegovi duši. Premislil je svoje življenje in se je vstavil pri današnjem svetem večeru. Še ga je bolelo srce za razdrtim domom. Ali ta žalost ni bila divja in besneča, ampak je bila kakor ljubezen do ...

Nikamor ne pojdem več, ampak ostanem doma ... Zakaj bi služil tujini, zakaj bi si ubil svojo dušo? Zakaj raztrgani in umazani so slovenski delavci; revščina in brezupje je njih življenje ... Celiti jim rane, pomagati jim, tolažiti jih, lepa in vzvišena naloga ...

Maša je minila in zvonovi so se znova oglasili. Ljudstvo je vrelo iz cerkve. Ko je Koren prišel na ulico, je opazil, da je v vrevi ljudstva izgubil culico z božičnimi darili.

»Podaril sem jih ljudstvu,« je rekel in se je bolno nasmehnil... Potem pa je s hitrimi koraki odšel, da poišče prenočišča ...