Na sveti večer (Ana Gale)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na sveti večer
Ana Gale
Izdano: Vigred 15/1 (1937), 2-3
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sneži, sneži. Stara imata toplo zakurjeno peč. Kakor da se jima je vrnila mladost, sta danes. Oči se jima svetijo kot pred šestdesetimi leti. Jaslice delata. Odkar živita skupaj, jih vsako leto naredita. V onem kou jih naredita, kjer je stala včasih polica, ki je hranila vsa pisma in šolske zvezke od obeh. Ona odloča, mož potrjuje, dokler niso jaslice postavljene. Veselita se pastirčkov, njihovih svežih obrazov, zvitih las, izbranih darov in ko devljeta sveto Družino v hlevček, sta oba solzna.

Dete je le dete. Nikoli ga nista imela. Dolgo sta ga čakala, tako dolgo, da sta osivela. Vendar ni bilo nikoli glasne tožbe, nikoli prepira. Vdano sta slonela drug ob drugem do danes, ko se jima čudovito dostikrat sanja, da bosta odmrla.

Ali dajala sta vselej rada. Vsem ubožcem sa podarila enako vsotico in se veselila, ko so siromaki preštevali na dlani njun denar. To ve božje Dete. Saj se jima tako milo smehlja iz jaslic.

Še angela na žimo! Tako in je vse. Drevi prižgeta olje in bo vso noč rdeče svetlo.

Nekdo potrka komaj slišno. Pred vrati je žena z otrokom. Zelo lepa je. Le koža ji je višnjevkasta od mraza. Obleka pa tenka, izprana, oči objokane. V predpasniku, v borem predpasniku ima zavitega prav drobnega oročička.

»Pogrejte naju, prosiva prav lepo.«

»Kaj naj ji dam?« vprašuje gospa.

»Tisto ruto ji daj, ki so ti jo molji pokvarili,« svetuje mož in že teče pred njo odpirat omaro.

Gospa ogleduje in pomišlja: »Kaj ni še dobra? Škoda jo je.«

»Kar daj jo.«

»Jo dam.« Veselo teče k vratom. »Nate, uboga žena, zavijte se in pogrejte se.«

»Ali bi smela samo malo k peči? Vsa sem prezebla. Bi? Zavoljo malega.«

»K peči?« se obrne gospa k možu.

»Morda ima uši. Pusti jih na stolu, v preprogi. Kaj bomo potem? Nikoli jih ne odpraviva. Dala si ji ruto. Daj ji še denar, pa naj se gre pogret v gostilno.«

»Tako, náte še tole, pa se pogrejte v gostilni.«

Žena se zahvaljuje na pragu. Zobje ji šklepetajo ko govori in od časa do časa se vsa strese.

Vrata se zapro.

Zunaj sneži, sneži. Pri topli peči molčita stara. Nekaj ni bilo prav. Če bi bilo vse večere prav, nocoj ne, ne. Nobeden ne zna povedati besede. Tiha groza naletava v njuni srci.

Ko se zmrači popolnoma, prižgeta olje in vidita, da se je angel na žimi obrnil v kot. Spogledata se, naslonita se drug na drugega in jokata kot otroka ...