Na straži

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na straži.
Matija Malešič
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/32 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Eno mašo bom plačala,
da se bo za sina brala ...
Narodna.

Jesenov Janez je bil ravno pri pranju svojega perila. Pral je na velikem, gladkem, poševno položenem kamenu, kateremu je obstrani postavil škaf z vodo. Zdajinzdaj je pomočil srajco v vodo, jo parkrat okrenil v njej in jo potem naglo dvignil in v velikem, pobliskovem loku vrgel zopet na kamen, da je voda brlizgnila na vse strani, in jo drgnil z milom kakor za stavo. Očividno mu je delo prijalo, zlasti tista spretnost, s katero je jemal srajco iz vode in jo v velikem, pobliskovem, komaj opazljivem loku metal na kamen, mu je ugajala. Ko pa so pene od mila pokrile vso srajco in drsele po kamenu navzdol, da uidejo njegovi hitri roki, ki je bila isto pokrita z njimi skoraj do komolca, mu je ta pogled izvabil lahen smehljaj na obraz. To bi gledala mati, če bi ga videla pri pranju, videla recimo sedaj: široko razkoračenega pred pralnim kamenom, na katerem se vije njegova srajca v kupčku pen — njegovo delo, katerega se ni nikdar učil in katerega ni nikdar doma opravljal in bi ga sploh nikdar ne opravljal, da ni tako ...

Janez se dvigne od dela, da se nekoliko pretegne, zakaj križ ga je že bolel, in pogleda naokrog. Na prostranem dvorišču je bilo živo in glasno. Eni so prali perilo, drugi čistili obleko, tretji puške, eni so glasno govorili o domu, drugi o bojnih doživljajih, eni so pri delu, ali brez dela peli, drugi so bili pri delu, ali brez dela zamišljeni.

Ravno ko se je Janez ozrl, se je pojavil pri vhodu na dvorišče njihov četovodja — in kakor že dolgo zaželjeni in težko zadrževani klic je šel po dvorišču glas: »Pošta, pošta, pošta ....«

Ni bilo ni enega, ki bi te besedice ne izpregovoril, eden jo je vzkliknil, drugi ponovil in tretji in četrti in deseti in zadnji jo je ponovil kakor v veselem upanju in pustil svoje delo in hitel k četovodji.

»Janez Jesen!«

»Tukaj!« se je odzval Janez in si nemilo naredil pot z močnimi komolci in stegnil kakor bi se bal, da mu kdo hipoma ne vzame pisma, kar obe s penami od mila bogato obloženi roki. Janez je v hipu, ko je četovodja zaklical njegovo ime, pozabil na vse, samo na radost, da je prišlo pismo, ne.

»V take roke hočeš pismo?«

Šele sedaj se je Janez ozrl na roke. Ali ni za trenutek ni bil v zadregi. Hitro je potegnil z desno roko po hlačah, prijel karto — bila je razglednica — na robu, da sta palec in kazalec pokrila kar najmanjši delec — in že si je delal pot, da more v mirnem kotičku prečitati vrstice.

Razglednica je bila od matere — čudno, da je poslala razglednico. To ni njena navada. Pismo, dolgo in iskreno pismo, ali dopisnica, če je bil prenadležen in je hotel prepogostokrat imeti poročila — razglednic ne.

Janez se je vprl na pralni kamen in čital: »Predragi sin! — Tam pri Vas mora biti strašno! Vse do nas se čuje grozovito grmenje topov. Kakor daljni grom, ki ne obeta nič dobrega, nas pretresa to zamolklo grmenje. Plačala sem eno mašo za Tebe. Brala se bo 24. tega meseca pri naši podružnici. Udeleži se jo v duhu. Prisrčen pozdav Ti pošilja Tvoja mati.«

Ko je prečital, je zastrmel nad vrsticami, jih preletel še enkrat z očmi, pa jih ni prečital. Potem mu je splaval pogled po dvorišču, obstal pri vsaki gruči, se ponudil pri njej, pa hitel zopet dalje kakor da ni našel pri njej tega, kar je iskal in pričakoval. In bližnje grmenje topov, ki je udarjalo dosedaj na njegova ušesa kakor nekaj vsakdanjega, je naenkrat izgubilo vsakdanjost, in beli oblački, ki so se vedno gosteje zgrinjali nad bližnjim hribom, so mu naenkrat vtepli v glavo misli, kakor da se zgrinjajo nad njegovo glavo in okoli nje. Hitro je obrnil pogled na materine vrstice in jih še enkrat hlastno prečital in potem, ko mu je pogled zopet splaval na hrib, še enkrat. Potem je obrnil pogled od materinih vrstic pogledal tjavendan po dvorišču in si skušal vtisniti vsako posamezno besedico in ves njen pomen v spomin. Ko je mislil, da je že popil ves prvi slaj dragih besed, je stopil k svoji vojaški suknji, ki je ležala na bližnjem kamenu, in hotel spraviti razglednico v žep — ali v tistem hipu je šele zapazil, da ni sliki na razglednici še prav nič posvetil svoje pozornosti. In prešinilo ga je kakor v hipu, ko je četovodja zaklical njegovo ime in je bilo torej gotovo, da je pismo tu, in prešinilo ga je kakor v hipu, ko je zazrl materine črke. Vrnil se je k pralnemu kamnu, se vprl nanj in se zazrl v sliko in čital pod njo:

Eno mašo bom plačala,
da se bo za sina brala.
Mašnik bode mašo bral,
sin bo pa na straži stal ...

Janeza se je hipoma polastilo čustvo kakor da pojejo domači fantje na vasi znano narodno in da mu done sladke melodije in znane besede na uho že od da- leč, ko se vrača po dolgem, dolgem času zopet domov ... In bilo mu je naenkrat ko da je v zvoniku vaške podružnice: veselo pritrkovanje, razkošna razigranost, židana volja ... Ali maša se bere topot zanj ... In pretreslo ga je, da je na straži, nekaj korakov pred sovražnikom: grom topov, sikanje krogel; ranjenci; smrt ...

Približal se mu je Jaka in ga zmotil v premišljevanju.

»Kaj pišejo, Janez?«

Janez mu je pogledal globoko v oči in rekel kakor bi mu ne zaupal svojega srca: »Pišejo, da se čuje grmenje topov vse v vas!«

»Kaj ne poveš!«

»In da ga smatrajo kakor daljni grom, ki ne obeta nič dobrega!«

»Seveda! kaj stoji še v pismu?«

Janez mu je pogledal še globlje v oči, potem mu je podal razglednico in mu napeto gledal v obraz, da spozna misli, ki se mu porajajo pri čitanju.

Jaka je ostal resen.

»Pa boš menda res stal na straži, ko se bo brala za tebe maša! Danes je triindvajseti, zvečer gremo!«

»Zvečer?«

»Četovodja je prinesel novico. Našim ne gre tu gori baš rožnato, zato gremo prej, nego bi sicer šli. Vidiš in čuješ, kako je tu gori!« Jaka je pokazal na hrib, ki se je kopal v belih oblačkih. In ko je Janez molčal, je dodal; »Na vsak način ti bo prišla ta maša ravno prav. Tu gori ne bo časa obujati kesanja za vse grehe! In če kaj malega pozabiš, bo maša odtehtala!«

Jaka se ni šalil, zakaj obraz je bil resen in oči so gledale modro in odločno.

»Na vsak način sem materi hvaležen!«

»Si tudi lahko!«

Janez je spravil razglednico in se zopet lotil pranja, Jaka si je nabasal in prižgal pipo.

In čudno — Janez ni še pri nobenem materinem pismu občutil toliko in tega, kar pri tem; še nobeno pismo mu ui vtisnilo tolike resnosti ko to. Kakor lahen nemir mu je šel ves dan po glavi in nehote se je oziral na hrib; kakor težka slutnja ga je prešinjalo, ko je zrl na hrib in mislil na grozote na njem; in pri vsem tem se mu je vselej zazdelo kakor bi imel talisman proti nemiru in slutnji. Talisman je bila tista razglednica.

Ali res samo razglednica? Ali ne besede, pisane od materine roke? Ali morda njih vsebina? Ali ljubezen, s katero jih je pisala? Ali morda vest, da se bo brala maša zanj in bo pri maši vsa vas molila?

Moj Bog, kako je ta vojna posegla v naše življenje, naša dejanja in nehanja, Z železno in kruto roko. Pod železno in kruto vlado je pa vendar vzklilo toliko nežne in mehke ljubezni, ki bi morda sploh ne vzklila, da ni bilo te železne in krute roke.

Kje ste domača polja in gozdovi? Kaj hrepeniš, polje, da te bo zopet orala ljubeča roka? Kaj šumite, gozdovi, pesem o daljnih junakih? Kaj si žalostna, vas, da so tvoji najboljši daleč, daleč in gledajo smrti v obraz? Kaj si jih želiš tako gorko in hrepeneče nazaj, kakor oni hrepenijo po tebi? Kaj cvete po oknih nagrlen in rožmarin in čaka težko in boječe? Kako prenašaš breme, starka, ki ti je vse sinove pobrala vojska? Tisto pot hodiš največkrat, k podružnici ...

Ko je Janez opravil že vsa svoja opravila in je bilo do odhoda še nekaj časa, je mislil na pisanje. Hotel je pisati dolgo pismo in iskreno pismo — ali iskrenih besed pri vsej ljubezni ni bilo izpod peresa. Kakor navadno, suhoparno pismo se mu je zdelo, kar je hotel napisati. In je mislil.

Ali preden je zamislil par prvih primernih stavkov, je kriknil na dvorišču mladi kadet, poveljnik voda.

»Alarm!«

Za hip je vse ko onemelo pogledalo na poveljnika, jeli res, hip nato je že hitel vsak k svoji tornistri. Ni trajalo deset minut, ko je vod že korakal v sredino vasi, da se pridruži stotniji. Brez besed in hrupa se je zbral bataljon, vojaki so pozorno gledali v obraze poveljnikov. Bili so resni, ali mirni in dostajanstveni. Šele ko so odšli častniki k botaljonskemu poveljniku po navodila in na posvet, se je zganilo med vojaki. Vsak je vedel, kam gredo, dasi so bila mnenja različna in so eni z največjo gotovostjo zatrjevali, da gredo v ta in ta odsek, dasi so drugi trdili nasprotno. Glasneje in glasneje so se slišala mnenja kakor da ni pod božjim solncem v teh trenutkih drugega bolj, hvaležnega predmeta za razgovor.

Z vrnitvijo častnikov je nastal zopet mir. Stotnija za stotnijo je odkorakala. In ko so bili že izven vasi in so krenili po dobro zamaskiranem potu, so vedeli vsi, v kateri odsek gredo: na tisti hrib. Največji mir je bil zapovedan — in bil je mir, le polglasno so se razgovarjali. Mrak je padal na zemljo in z mrakom je bilo prepovedano kaditi — vrgli so cigarete, utrnili pipe. Potem je bilo povelje: eden za drugim, zakaj že je sikalo nad glavami, že udarjalo ob straneh. Pogovor je onemel, noga je zdajinzdaj zastala, kjer se je domnevalo, da velja tisto brnenje po zraku baš mestu, kjer korakajo. Pa je udarilo ne daleč stran.

Ko so začeli iti navzgor, je udarjalo vedno bliže, vedno pogosteje. Tuintam se je skrivil hrbet, tuintam je kdo postal za hip, nato pa tem urneje pospešil korake. Kakor nekaj skrivnostno težkega je ležalo pred njimi, ležalo tam gori, kjer se zdaj in zdaj za hip posveti v noč, nato pok. In iz tistega skrivnostno težkega se vračajo nekateri oprti na puško, počasi in le z največjim naporom, drugi ne morejo, da gredo, zato jih nosijo. Tu ob desni gredo in jih nosijo. Zdajinzdaj se iz vije v noč bolesten vzdih; kakor nehote ...

Naenkrat se začne prav na vrhu bliskati vedno pogosteje, udar na udar, grom na grom, pok na pok. Zasveti se v noč kakor podnevu — vse obstane kakor prikovano na mesto. Ko izgine luč na desno ali levo, hitro naprej, potem zopet stoj.

Ne samo na vrh, tudi na to pobočje, hriba dežuje svinčena toča, dežuje vedno pogosteje, glej, zdi se, kakor da ne pada sedaj toliko na vrh nego baš na pobočje in to sem tem huje, na vse strani in vedno pogosteje.

Čuj, na vrhu krik in vik v tujem jeziku! Kaj niso to ročne granate, ti zamolkli poki, ki done na uho? Čuj, tam na desno kliče trobenta k naskoku.

Povelje je prišlo od spredaj. Jeklo je zazvenelo, ko so pritrjevali bajonete na puške; puška je ostala v rokah; pospešili so korake, se razprostrli in razvili v bojno črto, nato v teku navzgor. Udarja prav ob tebi, jemlje ti vid; zastoka prav ob tebi, hoče ti vzeti pogum — naprej! Padeš v jamo, ki jo je izkopala granata, se dvigneš — naprej! Kakor v čebelnjaku šumi, žvižga nad teboj, pred teboj, za teboj, ob tebi, žvižga, stoka, ječi — naprej! Čuj, drugi vpijejo, ne, rjujejo svoj hura! Daj, še ti!

Sedaj, glej! Na mestu si, svetlo je ko podnevu! Vidiš ljudi, ki vpijejo v tujem jeziku ...

Ko je bil sovražni naskok v ročnem metežu odbit, je Janez padel onemogel v od granate izkopano jamo. Težko je dihal od napora, srce mu je bilo, da ga je čul, pod čelom mu je nabijalo v silnem tempu. Položil je roko na levo stran — tedaj je zatipal v levem zgornjem žepu materino razglednico.

Moj Bog, kako bi ga lahko kaj do letelo v tem strahovitem boju! ...

Ali ni imel časa zbrati svojih misli, ni imel časa umiriti srca in se odpočiti. Že je prišlo povelje: na delo!

In odpel je lopatico od tornistre in začel kopati. Vse iznova je bilo treba kopati in zidati. Topovi so razdrli in zasuli jarek, niti sledu ni bilo več, kje se je nahajal, le bodeča žica, ki je molela iz zemlje, je približno kazala sled prejšnje utrdbe. Strašno je moralo biti zadnje dneve tu. Kako vse drugače je izgledalo, ko so bili zadnjič na tem hribu.

Mladi kadet se je plazil od moža do moža, šepetaje zaukazoval, kako in kaj, grajal in svaril, če so bili kje preglasni, zakaj ploha krogel je bil odgovor na vsako preglasno besedo.

Stokrat je bilo delo prekinjeno. Ali je posvetil žaromet, da so se vsi poskrili po jamah, ki jih jim je izkopala sovražna granata; ali je hipoma začelo deževati krogel, da je moralo delo prestati; ali se je hotela sovražna artilerija osvetiti za ponesrečeni naskok, ali pa je hotela pripraviti pot novemu.

In tako je delo malo napredovalo. V jamah, ki jih je sovražnik nehote preskrbel, so se vgnezdili, po dva in dva, si naredili prsobran in priredili jamo za dan, ko bo treba mirno ležati v njem, kolikor mogoče udobno.

Z jutranjim mrakom je odšla polovica stotnije nazaj v bolje prirejene postojanke, druga polovica je naredko zasedla prostor in ostala na straži. In še od te polovice so bili nekateri ljudje postavljeni v naprej potisnjena skrivališča, da od tu natančno opazujejo sovražnika in takoj naznanijo njegove nakane,

Janez in Jaka sta bila skupaj v eni takih naprej postavljenih postojank. Kakor nekak nos je potisnil hrib tu nekaj zemlje naprej, prav lepo se je videlo od tu na pobočje na sovražnikovi strani. Janez in Jaka sta še v naglici vrgla nekaj zemlje pred se, pripravila puški in se zleknila v jamo.

»Ti, Janez, ta je pa morala biti precejšnjega kalibra, da je napravila tako jamo!«

»Mhm!« Janez je molčal in strmel na pobočje pred se. Že v mraku-je začelo sovražno topništvo živahneje streljati, pri prvem svitu je podvojilo živahnost. Kakšen dan bo danes, je Janez in ž njim vsak drugi vedel.

Udarjalo je blizu, zdaj tu, zdaj tam, stebri prahu in dima in zemlje in kamenja so se dvigali, kjer je udarila granata, bel oblaček je naenkrat zaplaval v zraku, kjer je udaril šrapnel. Nemilo je obiskal kak kamen Janeza in Jakata v jami, da sta se spogledala in drug drugega z očmi vprašala, jeli zadet.

»Na kaj misliš!« je vprašal Jaka.

»Saj veš! Na razglednico!«

»Dobro tebi!« Jaka se je zazrl na pobočje in ostro opazoval, kje udarjajo naše granate, Janez se je naenkrat obrnil do njega.

»Koliko je sedaj ura?«

»Šest!«

Janeza je objelo s čudovito mehkobo. Kaj če je udarjalo vedno huje in grmelo in ropotalo kakor za stavo, kaj če bi lahko vsak trenutek udarila granata v jamo, kjer straži, ali si najdejo krogle iz šrapnela pot v njo — Janez je mislil: Sedaj je cerkovnik že prvič pozvonil k maši, stopil v zakristijo in pripravil masna oblačila, stopil k oltarju in pobrisal prah in odgrnil gornji prt. Prve ženske že prihajajo v cerkev, med prvimi prva je njegova mati. — Sedaj je cerkovnik opravil vsa opravila in stopil pred cerkev, da čaka mašnika.

Ko zapazi tega na potu, zazvoni v drugič. Cerkev se polni. Zadnji prihajajo. — Mašnik je tu. — Je oblečen v mašniška oblačila. — Stopa pred oltar. — Cerkovnik gre, da pozvoni v tretjič. — Mali zvonček pred zakristijo zapoje, mašnik stopi pred oltar.

»Udeleži se je v duhu!« je zazvenelo v ušesih. In Janez se je pokrižal.

V tistem hipu se je Jaka nemirno obrnil, ga prijel za roko.

»Ali vidiš?«

»Kaj?«

»Gledaj naravnost izpred sebe, sto korakov!«

Janez se je nekoliko dvignil in napeto gledal.

»Zdi se mi, da se nekaj premika!«

»Ne zdi se, nego se v resnici premika! Ali vidiš na desno in na levo, in izza prvih drugi, tretji in četrti!«

»Saj res! O ti prebrisani možakarji! Kako so si lepo napolnili vreče z zemljo ali peskom! In kako jih lepo porivajo pred seboj! Čakaj!«

Janez je zgrabil za pripravljeno ročno bombo in že prijel za povoskani privesek, da ga iztrga in vrže »bombo.

»Počakaj, da pridejo bliže! — Ali treba je naznaniti nazaj!«

Janez ga je debelo pogledal, na to se ni spomnil. In pa zapustiti to jamo in se splaziti v tem strašnem ognju nazaj — Janeza je malo zazeblo po hrbtu. V tistem hipu je udarila prav blizu granata, plast zemlje je padla v jamo, jo deloma zasula, deloma nemilo poizkusila trdoto njiju teles, bližnja eksplozija ju je pa deloma oglušila.

»Skoči nazaj do gospoda kadeta!« je napol vpil Jaka.

»Kaj, jaz?« je vpil Janez in se skušal izvleči iz zemlje, ki mu je noge zasula. Mislil si je: Zakaj ravno jaz?

»Sedaj ti, drugič grem jaz! Vsak enkrat.«

Janez se je z enim skokom oprostil zemlje, ki mu je ležala na nogah, zgrabil puško in že izginil iz jame. Ali komaj je bil iz jame in hotel plazeč se preiti v drugo jamo tik ob prvi, je strahovito udarilo, ampak mu je samo vzelo sapo in mu v istem hipu bilo, da ga je kdo udaril po glavi in ga omamil.

Obležal je par hipov brezzavesten; ko je spregledal, mu je bilo temno pred očmi, sam ni vedel, kaj se godi ž njim. Hip pozneje se je nekoliko dvignil. »Jaka!« je zavpil.

Nihče mu ni odgovoril.

»Jaka!« je zavpil glasneje vdrugič in se še bolj dvignil, da pogleda po njem.

Nudil se mu je strašen prizor; o delih trupla, ki ga je videl, bi ne vedel, čigavi so, če bi ne vedel, da je bil tam pred par hipi Jaka.

Omoten kakor je bil je skočil pokonci, kakor da mu gori zemlja pod nogami, in jo udri v eni sapi h kadetu, ne brigajoč se, da nudi s tem vso svojo postavo svinčenkam,

»Gospod ... kadet ... pokorno ... naznanjam ... Jaka ... ne ... pokorno ... naznanjam ... sovražnik se bliža ... z vrečami ... napolnjenimi ... s peskom ... ... sto ... sto ... korakov ...

Mladi kadet je začudeno pogledal Janeza, ki je bil videti napol iz uma in je bruhal pretrgano in težko sopeč besede iz sebe,

»Pa te je tako razburilo? Kako izgledaš!«

Janez ni razumel, kaj je govoril kadet.

»Vreče porivajo pred seboj ... in se bližajo ... v štirih ... zaporednih ... vrstah.« Kadet je že pisal vest in jo poslal nazaj na stotnijsko poveljstvo, dal povelja svojim ljudem in se šele, ko je bilo vse v redu in vse pripravljeno za odbitev napada, ozrl zopet na Janeza.

»Kaj je s teboj? Govori! Izgledaš, ko da te je že smrt držala v krempljih, pa si se ji zaenkrat izvil!«

»Prav tako je, gospod kadet, kakor ste ravnokar rekli! Jaka je mrtev ...« »Mrtev ...« je ponovil kadet in bilo mu je žal vrlega moža.

»Jaz pa sem rešen! ... Rešilo me je tole!«

Janez je z naglico posegel v žep in izvlekel razglednico.

»Tole!« je ponovil.

Kadet je vzel razglednico v roko, jo prečital in jo vrnil Janezu, ne da bi mu rekel kako besedico; šele čez par trenutkov mu je pogledal globoko v oči in dejal: »Odpočij se tu pri meni! za danes imaš dosti. Danes ne greš več na stražo!