Na starega leta večer
| Na starega leta večer. Dogodba J. Snoj |
| |||||||||||||
Bilo je na starega leta večer v starem stoletju.
Po dolgih, za silo razsvitljenih streetih večjega mesta v Združenih državah je brila ostra mrzla sapa in silila redkim pasantom do kože in jih hladila ter bodrila k hitri hoji.
Kdor ni ravno moral, ta ni šel na ulico.
Časih, prav poredkoma je zaneslo po zraku tudi kako redko snežinko, toda le prav poredkoma, ker je bilo preveč mraz, da bi snežilo. Tla so bila zmrzla, trda in koraki redkih potnikov so odmevali daleč naokrog. Po prodajalnah ni bilo posebne živahnosti, ker je sapa marsikomu zabranila izhod.
V enem onih predmestnih, blatnih streetov, katerih so naša mnogoglava in prostrana mesta tako bogata, je imel stanovanje John Hude, pošten čevljar, kateremu je zibelka tekla na Kranjskem. Stanovanje ni bilo posebno sijajno, — kaj bi ga tudi rabil oskromni samec Hude — a bilo je toliko, da je v njem lahko izvrševal John Hude svoje rokodelstvo. Vrhu toga je to njegovo stanovanje imelo to veliko prednost, da je bilo obrnjeno na ulico.
Da bi Hude obrnil kolikor mogoče veliko pozornost na svoje rokodelstvo, je v neki prosti uri narisal na veliko desko nekaj črnega in čudno zakrivljenega. Napis v priprosti slovenščini in grozoviti angleščini je tolmačil mimohodečim, da je slikar pri slikanju teh velikih črnih spak najbrže na čevlje mislil. Tudi okna so bila na tak način okrašena, v enem pa je stalo celo nekaj parov novega obuvala.
Tukaj je šival in krpal čevlje leto in dan in še delj John Hude.
John Hude je bil čuden človek. Njega ni prignala v Ameriko želja po bogastvu, ne morda skrb, da bi se rešil dolgov, ne morda želja, da bi se tukaj naselil.
John Hude je bil samec in že prileten samec, ko se je izselil v Ameriko.
Doma se mu je godilo dobro. Pri hiši je imel zapisan kot, tako da mu ni bilo nikdar treba skrbeti za vsakdanji kruh. Z vsem potrebnim je bil preskrbljen. Šival je tudi, dela je imel dovelj in vedno je mnogo prislužil. Nekaj od tega si je prihranil, nekaj je časih dal bratu, večinoma je pa zapil.
Tako mu je potekalo življenje do petinštiridesetega leta. Da bi se kdaj oženil, na to ni nikdar mislil. Zakaj tudi? Z vsem je bil preskrbljen, dolg čas mu ni bilo nikdar, za ženske pa tako ali tako ni maral.
Da bo kdaj v Ameriki, se mu še nikdar sanjalo ni. Po kaj bi pa prišel sem. In vendar se je bilo to zgodilo.
Nekoč so bili v vaški gostilni prav dobre volje. Pogovarjali so se o vsem, kar je omizje zanimalo.
John, tedaj še Janez Hude, je imel to lepo razvado, da je rad mnogo in glasno govoril in da je vedno v takih družbah igral rad učenega navihanca, človeka, ki vse ve in zna in je bil že povsod.
Kadar ni bilo posebnih opozicijonalnih glasov med njegovimi poslušalci, tedaj se je ta navada vrlo obnašala in Hude je užival veliko spoštovanje. Nasprotno pa se mu je slaba godila, kadar je kaj trdil, o čegar istinitosti ni bil niti sam prepričan, pa da se je pojavil kak neveren Tomaž ali pa celo kak predrznež, ki mu je ugovarjal.
Hude je bil ob takih prilikah ves raz sebe.
Trdil je svojo venomer, časih pa se pri tem tako zagovoril, da ni mogel ne naprej in ne nazaj in pri poslušalstvu je prouzročal smeh.
A on le ni odjenjal.
Pravil in kričal je svojo, pa dajal za vino.
Nekoč so se pogovarjali o Ameriki. Vsak je hotel vse vedeti. Eni so trdili, da tukaj dolarji po drevju rastejo, drugi da leže po tleh, nekateri pa so vendar priznali, da se mora delati, da pa vsak lahko veliko zasluži in da v najkrajšem času obogati.
Tudi Hude je to trdil.
Bilo pa je nekaj nevrjetnežev, ki niti tega niso hoteli vrjeti. Ugovarjali so Hudetu in modrovali po svoje.
Hude pa je prihajal vedno bolj v ogenj.
Dejal je, da bi on v Ameriki tisočake prislužil, da bi on v Ameriki v najkrajšem času obogatel.
Prepirljivci so prihajali vedno bolj v jezo in kričali drug na drugega, da je bilo joj.
Krčmarju je bilo to najbolj po volji. Netil je po malem prepir, nekaj časa držal z enim, pa premenil prepričanje in dajal nekaj časa drugemu prav. Najbolj vestno pa je opravljal svoj posel in nosil na mizo vina, da se je kar polivalo.
Tedaj pa se je bilo dogodilo, da je eden nasprotnikov zalučil Hudetu v obraz grde psovke, da ga je prav nespoštljivo oštel in konečno nehal nekako tako-le :
».... sama usta so te, govoriš in kričiš in bahaš se, v resnici nisi pa za nič. Ti bi v Ameriki kaj zaslužil, ti revše vrtoglavo ti. Saj se še tja ne upaš, se bojiš, da bi te ribe ne pojedle!«
Hude je bil namreč rudeč, kakor kuhan rak. Vse je vrelo po njem in če bi bil razpolagal z boljšimi telesnimi močmi, bi bila nasprotniku takrat slaba pela. Tako pa se je moral omejiti na samo zabavljanje. To zabavljanje pa je bil tako završil, da je obljubil, da pojde v Ameriko in sicer, — je pristavil bolj tiho — samo zato, da bo dokazal ljudem resničnost svojih besed.
Vse omizje se je zakrohotalo.
To ga je vnovič raztogotilo. Zaklel se je prav grdo in udaril po mizi, da so kar kozarci poskočili. Kakor pa je bilo to prepričevalno, vendar ni bilo v stanu vseh ljudi prepričati, da bo to res izvršil.
Drugi dan je imel velikega mačka. Ko ga je tako le glava bolela in se mu ni ljubilo delati, je počasi razmišljeval dogodke včerajšnjega dneva. Vsaka posameznost mu je prišla pred oči in slišal je celo ves pogovor.
Spomnil se je svoje obljube in nekaj čudnega ga je prevzelo. Ko se je prvič domislil tega, mu je nekaj čudnega stisnilo srce in prav zabolelo ga je v prsih. Ko je pa natančneje premišljal o tem, se mu je ta misel dozdevala vedno mikavnejša.
Pričel je celo stvar sukati in vrtiti, pa ugibati in nič več se mu ni zdela izvršitev tako nemogoča.
Obetal si je od tega veliko bogastvo, sijajno bodočnost. In obljuba ga je tako živo priganjala, da se mu je zdelo sploh nemogoče še nadalje v domači vasi ostati, ako bi ne izvršil svoje obljube.
Od dne do dne se mu je nova misel zdela mikavnejša in vabljivejša. Čez nekaj časa se je popolnoma uživel v to in že se je začel odpravljati od doma.
In ko se je o tem raznesla novica, je nihče ni hotel vrjeti. Vsak je nevrjetno zmajeval z glavo in pristavil: »Ta pa res ni za tje!«
In Hude se je res sam sebi čudil takrat, ko je jemal slovo. Nikdar si ni pripisoval toliko moči, toliko volje, da bi bil v stanu kaj takega izvršiti. Ko je jemal slovo, je hodil po konci in delal pogumen obraz in veselo lice. Ljudje pa so se čudili in ga kar zijali, nekateri pa so celo odsvetovali:
»Tebi pa res ni treba hoditi po svetu!«
A kaj se je brigal Hude za take opomine. Natihoma si je celo zatrjeval: nevoščljivi so mi.
Še nekaj dnij in Janez Hude je hodil zamišljen po Ameriki in delal kisel obraz, pa zijal okrog sebe zvedavo.
V New Yorku ga niso niti z godbo niti s zastavo pričakovali. Dolarjev ni bilo niti na drevju niti na tleh. Pričakoval je lepih, velikih mest iz samega zlata. Tolikokrat je slišal praviti o amerikanskih bogatinih. Toda on ni nikjer ničesar opazil. Mesta so umazana, imajo skoro same lesene hiše in tovarna stoji pri tovarni, iz visokih dimnikov pa se vali gost, črn dim in kuži zrak, pa praši ulice in dela ljudi umazane.
In ljudje se mu tudi niso dozdevali taki, kakoršne si je predstavljal.
Zvečer je srečaval velike trope delavcev, ki so očrnelih obrazov hiteli po ulicah.
Hude bi bil najrajši doma. Toda to ga je bilo sram storiti. Ali neizrečeno žal mu je bilo, da je takrat o Ameriki tako dobro govoril pri tistem usodepolnem prepiru v gostilni. Jej, kako bi sedaj zabavljal, če bi bila zopet prilika zato.
Toda uvideti je moral, da bi mu zabavljanje prav nič ne izdalo.
Ko je poiskal nekaj znancev, so ga ti začudeno gledali in povpraševali po vzroku, ki ga je dovedel v Ameriko. Toda njega je bilo sram povedati, pa je rajši molčal.
Ti znanci so mu tudi preskrbeli v tovarni službo. Toda delo je bilo težko, Hude pa ni bil navajen na težko delo. Obupano je gledal okrog sebe in potne kaplje so mu rosile čelo.
Doma je časih že videl koga, ki je težko delal, ki je prenašal težka, velika bremena, toda ono je bilo v primeri z njegovim delom prava igrača. Poleg težkega dela ga je mučila tudi okolica. Vročina je bila grozovita, po prostoru se je širil dim, da je kar dušil dihanje, paziti pa je moral na vsak korak, da bi ne zašel kam med stroje in kolesovje, odkoder bi se nikdar več ne povrnil.
In še to delo je moral čez nekaj dni zapustiti, ker so mu bile pošle moči.
Naslednji teden pa je iskal zopet novo delo. Sreča mu ni bila mila. Pa je moral vsprejeti zopet težko delo v drugi tovarni. Tu sicer ni bila nevarnost tolikšna, a je bilo delo toliko težje. Prepeljavati je moral na malem vozičku zaboje železa sem in tja, da se je zdel sam podoben kaki muli.
Tudi tukaj ni dolgo vzdržal. Pa je iskal tretje delo in četrto in peto. Tako je šlo naprej.
Čez pol leta je poznal Ameriko do dobra in resnica se ni prav nič strinjala z njegovimi nekdanjimi sanjami.
Delo po tovarnah je bilo zanj pretežko, lahkega pa nikakor ni mogel dobiti. Kdo bo razvajal, Greenhorna.
Čez pol leta pa si je najel to stanovanje, kjer še dandanes krpa staro obutev, časih pa tudi kaj novega izdela.
S početka je mislil, da bo s tem kaj več prislužil, a tekom časa je moral spoznati, da ne bo on nikomur iz Amerike denarja pošiljal.
Domačini so mu prinašali obuvala v popravljanje; tujci ga niso obiskovali. To ga je neznansko žalostilo. Do tujcev je gojil ravno zaupanje, neko visoko spoštovanje in slepo občudovanje in vendar ni imel od njih še nikdar centa zaslužka.
Prav to je vpošteval kot slabo znamenje. Kako bi zašil, kako bi se potrudil, kako bi naglo in solidno postregel, če bi se vsaj enkrat kateri Amerikancev zmotil in bi stopil k njemu.
Tudi računil bi ne bil nič prvemu samo da bi mu srečo prinesel.
Toda nikdar ni hotelo biti [nejasno]. Kadar ni imel nič od domačinov opravila, je pa napravil tudi kaj novega, kar je potem za mal denar prodal ali pa dal v stavo.
Pijančeval ni tako pogosto kakor doma, ker so bili njegovi dohodki pičli.
Tudi veselje je izgubil do prepiranja in drugih prejšnjih športov.
Rad se je učil angleščine ter si je bil omislil celo angleško slovnico katere pa ni prav nič razumel.
Bilo je torej na starega leta večer.
Velika stara ura je kazala že na deset. Hude je nerodno vrtil dva stara škornja po rokah, na katera je bil ravnokar pribil nove podplate in tako zakril nespodobne luknje in podaljšal staremu obuvalu spodobno življenje.
Sit je bil že dela, vsaj tako se je dalo spoznati iz nezadovoljnih gub in potez na kislem obrazu. Danes je bil starega leta večer in ukrenil je bil, da je treba take večere prebiti slovesneje.
Ugibal je, v katerem saloonu bi zapil svoje groše in kje bi njegovi novci rentirali največ veselja in zabave.
V tem premišljevanju je zalučil škarpe v kot in se malo po navadi pretegnil.
Tedaj so se vrata odprla in zapihala je skozi nje mrzla sapa, kar ga je prav neprijetno stresnilo.
Obrnil je nejevoljno oči v vrata in čakal jezno kdo bo tako pozno vstopil. Imel je že pripravljeno kopico psovk in drugih neprijaznih besedi, s katerimi bo odslovil zapoznelca, ki bi se drznil nocoj njega še s kakim delom nadlegovati.
Vstopili so trije mladi, ne baš najbolje oblečeni Amerikanci.
John Hude je razjasnil svoj obraz v naj mehkejše poteze.
Nagovorili so ga angleško in tudi on se je bil izpustil na morje nevarnosti.
Klasične angleščine še ni govoril Hude, toda s pomočjo nog, prstov in kimanja so se sporazumeli, da ima eden novodošlih strgane čevlje, da pa bi rad prestopil v novo stoletje v celem obuvalu.
Joj, če bi se ga bil drznil kateri domačinov nadlegovati tako pozno in to celo na starega leta večer. Oštel in ozmerjal bi ga bil, da bi bilo veselje in nikdar več bi se ne postopil Hudeta nadlegovati tako kasno.
Nocoj pa se je čutil nebeško srečnega. Takoj se je vsedel nazaj na stolec in potegnil nespodobno razgaljene čevlje onemu iz nog, potem pa je odrezal od kože podplatov dva kosa in pričel pomerjavati.
Oni trije so sedeli mirno na starih stolih, ki so kot jedini predmet polnili Hudetovo stanovanje.
Pogovarjali so se prav resno in možko o novemu stoletju sploh in deloma tudi o vremenu. Govorili so razločno in počasi in Hude je celo nekoliko razumel. In s toliko večjim veseljem je krpal in razbijal po debelem usnji in na čelo mu je silil znoj.
In med krpanjem so mu vstajale lepe misli. Prepričan je bil, da se je izvršil nocoj z njim velik dogodek, usodepoln prevrat. Sladkala se mu je misel, da bo poslej drugače. Dohod teh treh, akoprav niso vzbujali Bog ve kakih nad, se mu je zdel dalekosežnega pomena. Z veseljem je gledal v novo stoletje.
Pa je vedno tako naprej sanjaril o tem. Čutil se je že rešenega vseh skrbi in muk, zavedal se je že povsem drugačnega. Zdelo se mu je, da ne more biti poslej drugače, kakor tako, kakor je on sanjaril. Videl je že v duhu ves zaslužek bodočih dni in sklenil je takoj, da bo to hranil in varčeval. Se mu je sicer usiljeval prav po rahlo nasproten čut, češ, revež si bil, revež ostaneš. A to je vse takoj zatrl in gledal samo svetlo, rumeno zlato, s tistim prijetnim, srce šegatujočim cvenkom. Pa če bi prav ne bilo spočetka še nekaj časa res vse tako sijajno, toda prepričan pa je bil in je moral biti, da pomeni nocojšnji obisk nekaj posebnega.
To je bil redek, nenavaden dogodek. Kaj takega se mu ni še nikdar pripetilo, dasi je hrepenel po tem z vso dušo, z vsako žilico svojega zasušenega telesa. Kolikor bolj je pričakoval, kolikor bolj se je tega nadejal, toliko delj in nedosegljivo se mu je zdelo. Nocoj pa, ko že niti mislil ni več na to, se je bilo to zgodilo. In nocoj, nocoj, na starega leta, na starega stoletja večer. To mora nekaj pomeniti, to mora prinesti sreče.
Vse to je šlo John Hudetu takrat po glavi, ko je krpal tiste usodne čevlje.
In da bi pri došlecih zadobil veljavo, da bi se izkazal za dobrega, naglega delavca, je hitel na vso moč.
Tri četrt na polnoč je udaril zadnjič s kladivom po podplatih in postavil zamašeno obuvalo na pred njim stoječi pult.
»Končano je,« jo je urezal na nevarnosti polno morje angleščine.
Oni trije so so čudili. Hvalili so ga in se mu lizali, Hudetu pa se je zdelo strašno dobro. Kar smejal se je in na široko odpiral usta.
Tisti, ki je bos čakal popravila, je uzadovoljen obul pokrpano obutev in udaril malo po tleh, kakor za poskušnjo, če je dobro narejeno.
Nato pa je spustil nekaj pohvalnih besed proti veselemu Hudetu.
»Zato moramo nekaj piti,« je dejal bahavo in posegel v žep ter izvlekel petnajst centov.
Hude je poiskal z nenavadno naglostjo neko pločevinasto posodo, postavil dva kozarca — vse, kar je imel — na mizo, pobral centke pa odhitel v saloon po piva.
Niti klobuka ni utegnil dati na glavo.
Okrog oglov je pa še vedno piskala ostra, mrzla sapa in se po malem izigravala s poredkimi snežinkami.
»Nocoj ga pa doma piješ?« je spraševal Hudeta, ko mu je natakal pivo.
»Ljudi imam, ljudi, človek mora noč in dan delati,« se je pritoževal Hude in se delal, kakor bi mu to ne bilo prav, dasiravno ga še ni nobeno delo tako veselilo, kakor nocojšnje.
Potem pa je zopet hitel s pivom domov in tuhtal koliko bi računil, da bi se onemu ne zdelo preveč.
Ko pa je stopil čez vrata, je napravil dolg obraz in velike oči.
Vrata so bila odprta, notri pa je pihala mrzla sapa in majala plinov plamenček na vse kraje. V sobi je bilo vse prazno. Ozrl se je na okno trije pari novih čevljev so bili izginili.
Kar v glavi se mu je bilo zvrtelo. Vrgel je posodo na pult, da je pivo visoko pljusknilo in se polilo, on pa je odhitel na ulico. Naglo se je ozrl gori in doli.
Nikjer ne duha, ne sluha.
V daljavi je brnela kara poulične železnice in tudi nedoločne konture posameznih pasantov je bilo možno določiti, a blizu vse tiho, nikjer človeka.
Stopil je nazaj v sobo in se sesedel na stol. Čutil se je prevaranega, osleparjenega in velik stud se mu je pojavil do vseh onih, za katerimi je prej vedno fantaziral. Sedaj pa je pričel o vseh vprek grdo, nizko misliti.
Vse njegove nade, njegove lepe, vabeče upe za bodočnost pa je raznašala po streetu mrzla sapa. In njeno tulenje, njeno grdo piskanje se mu je zdelo, kakor porogljiv smeh, kakor zaničevanje.
Tako težko ni bilo Hudetu še nikdar pri srcu.
V bližnjem zvoniku je počasi bila ura ......
Dvanajst!
Samo trenutek in leto se je končalo, samo trenutek in začelo se je novo, začelo pa se je tudi novo stoletje!
Tako majhen prehod in vendar kako mučen, neznosen je bil Hudetu. Sedel je tudi pozneje še mirno na stolu, obnavljal spomine in tako nekaj težkega mu je sedalo v srce. Tako sam, tako daleč ....