Na sodišče!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na sodišče!
France Žužek
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/42 (1917), 3/43 (1917)
Viri: dLib1, dLib2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Okrog desete ure dopoldne je stopil ordonanc v pisarno in mi naznanil: »Gospod korporal, pokorno javljam: Gospod major vas zahteva.«

Poravnal sem si razmršeno frizuro, popravil ovratnik, zapel gumbe in odšel po stopnicah v prvo nadstropje. Pred durmi majorjeve pisarne sem obstal in premislil: »Kaj bo neki? Sem mari zakrivil kaj? Spominjam se ne, a kdo bi jamčil pri tem obilnem pisarniškem delu? Neumnost! V tem slučaju bi mi zapovedal major enostavno k raportu! Bo že kaj drugega!«

Pogledal sem se v ogledalo, je-li vse v redu na meni, potrkal in vstopil, zaprl vrata za sabo, napravil dva koraka naprej ter se priklonil vojaški: »Povelje, gospod major!«

Dvignil je glavo, me premeril od nog do glave in vprašal: »Se-li izpoznate v Gradcu?«

»Da, gospod major!«

»Dobro! Zvečer spremite nekega infanterista k sodišču. Vzemite s sabo puško ali samokres in pazite, da vam ne uide! Niti za en korak ga ne izpustite od sebe! Razumete?«

»Da, gospod major!«

»Tu imate dokumente. Oddajte jih gospodu nadporočniku-avditorju, preden prijavite svoj dohod v sprejemni pisarni! Razumete?«

»Da, gospod major!«

»Mož je v primitivnem zaporu,« je nadaljeval major. »Naročite poveljniku straže, da naj vam ga pripeljeta dva moža z nasajenimi bajoneti in en podčastnik zvečer na postajo, kjer prevzamete vi nadaljno odgovornost zanj. Razumeli?«

»Da, gospod major!«

»Rečem vam še enkrat,« je dejal major s poudarkom. »Pazite! Zdaj ste odgovorni zanj vi! Izvršite dobro in natančno dano vam nalogo! Se smem zanesti?«

»Popolnoma, gospod major!«

»Dobro. Zdaj greste lahko. Ko se vrnete, mi javite koj izid obravnave! Ste čuli?«

»Da, gospod major!« Priklonil sem se in odšel.

Prišedši v pisarno, sem sedel za mizo, prižgal cigareto in nadaljeval svoj posel.

Pa mi ni šlo nič kaj od rok. Vsak hip so mi uhajale misli na Gradec in na zaprtega infanterista, ki naj mi ga privedeta dva moža in en podčastnik zvečer na kolodvor, kjer prevzamem jaz nadaljno odgovornost zanj in ga spremim s puško ali samokresom, torej popolnoma službeno, do sodišča.

Sto vprašanj se mi je prerivalo naenkrat po glavi. Kaj je storil neki? Je-li dezertiral, je-li ubil koga, je-li kradel? Se je-li protivil poveljem višjih in se pregrešil proti subordinaciji? Mogoče je razžalil celo na katerisibodi že način Njegovo Veličanstvo? Bog ve! Vsekakor je zločinec posebne vrste. Čemu sicer te stroge odredbe?

Tako sem premišljal, ko se mi nakrat zabliska v glavi: Toda, zakaj so ga vtaknili le v primitivni zapor? To ni za težke pregreške! To je najmilejši zapor pravzaprav pri vojakih!

Da, da! Tu tiči veliko nesoglasje: Ali je fant lump, ki zasluži strogi zapor, ali je pa nedolžen, ki naj uživa prostost! Te ostre odredbe in primitivni zapor, — ne, ne, to ne gre skupaj!

Ob tem preudarjanju se je zvečala radovednost v meni v neskončnost, da sem komaj pričakoval večera, da se sam pogovorim z infanteristom, če bo seveda voljan, odkrivati črno plat svoje duše.

Opoldne sem stopil v stražnico. »Kje je komandant?«

»Tu,« se mi je oglasil.

»V zaporu imate nekega infanterista, ne?«

»O, ne samo enega! Je več tičev po naših luknjah!«

»Mislim primitivni zapor namreč,« sem mu pojasnil.

»Da, tu je en sam. Neki Hrvat, Gjuro Petrovič se piše «

»Hrvat,« sem premislil in vprašal dalje: »Kdaj izmenjate stražo? Ob eni?«

»Da.«

»Povejte torej novemu, ki prevzame službo, da mi ima privesti tega Petroviča zvečer ob osmih z dvema možema na postajo, kjer ga prevzamem jaz, da ga spremim na povelje gospoda majorja k sodišču v Gradec!«

»Z nasajenim bajonetom?«

»Samoumevno! Je-li treba to šele vprašati?«

»Vem,« je dejal komandant, »da je vprašanje pravzaprav neumno. A fant je dober, miren in napravlja vseskozi dober vtis na človeka.«

»Je mlad?«

»Okrog petindvajset mu bo.«

Molčal sem nekaj časa in rekel nato: »Torej ste razumeli: Zvečer točno ob osmi uii mi ima izročiti novi komandant moža na postaji. Da mi ne pozabite.«

»Brez skrbi! Točno ob osmih bo mož tam, če ne že prej!«

»Torej, servus!«

»Servus! Srečno pot!«

»E, menda ne bo hudega,« sem dejal že na stopnicah-in se nasmehnil. »Le vožnja je malo sitna in nerodna v teh vojaških vozovih, ki so vedno nabito polni. In različni ljudje notri! Človek ni niti v ozadju varen pred domačimi živalcami, ušmi. Pa bo že šlo, že; samo, da bo mož o pravem času na postaji!«

Ob polosmih sem bil pripravljen: Za pasom je tičal v rumeni usnjati torbici samokres, suknjič je bil zapet dobro, kapa je stala dovolj na desno, — torej: »Zdravo, fantje!« sem se poslovil od tovarišev in odšel po stopnicah. Na pragu sem si prižgal cigareto in stopil v jasno, kot gad mrzlo svečanovo noč. Zaškripalo je pod nogami, v nos, ušesa in v ves obraz se je zajedal mraz in objemal počasi meča, da sem pospešil korake in brzel kot pšica proti majhni postaji na pobočju nizkega griča. Potipal sem, je-li denarnica v žepu, je-li samokres pritrjen dobro, in obšla me je neka tiha zadovoljnost. »Korporal, korporal«, sem premišljeval sam pri sebi. »Korporal je pravzaprav reva pri vojakih, in čeprav objema njegov bajonet lep rumen cof. Pride vodja, ki ima eno samo zvezdo več, pravzaprav dve, pa moraš stati pred njim kot sveča pokoncu in mu gledati kot ris v oči. Tako je pisano v knjigi in ne pomagajo ti ne zvezde, ne tisto rumeno pri bajonetu! A če te pošlje n. pr, tako-le — gospod major kot spremljevalca k sodišču, ti nehote vzraste greben, roka ti seže pod vrat, na bajonet, prsi se izbočijo same od sebe in v srcu ti vstane zavest: Pa smo le nekaj!«

V takih premišljevanjih sem prišel na kolodvor in stopil v čakalnico. Nihče ni bil notri, vse tiho in prazno, le nihalo okrogle stenske ure se je premikalo počasi, kot bi se mu sanjalo, od leve na desno, od desne na levo, enkrat danes, enkrat jutri. Zunaj je pel singnalni zvonec svoj enakomerni cin — cin — cin v velikih presledkih in skozi napol zaprta vrata se je valil gosti zimski zrak v sobo, začel v členkih in mi lezel polagoma navzgor po vsem životu. Z dolgimi, trdimi koraki, roke v žepu, sem meril čakalnico od vrat do okna in od okna do vrat, se ustavil mogoče pred reklamno sliko tega ali onega alpskega letovišča in se ozrl za hip skozi umazano okno, nevede zakaj. Dokaj časa sem koračil po sobi brez misli v glavi, brez čuvstva v srcu ter se ustavil slednjič. Oko mi je obtičalo v neki grči v tleh. Gledal sem jo topo, dolgo, dolgo, ko me nenadoma vzdramijo iz moje duševne otrpnosti hitri koraki.

»Tu ga imate!« pravi neki korporal, vstopivši v sobo.

Nisem se zmenil zanj; poiskal sem si arestanta, stopil proti njemu in dejal: »Vi greste z mano v Gradec k sodišču. Prepovedano vam je vsako samovoljno oddaljenje, razumete? Kako se pišete že?«

»Gjuro Petrovič.«

Sedel je na klop, naslonil roko na koleno, podprl brado z njo ter strmel v tla in si tolkel z nogo enakomerno takt ter žvižgal komaj slišno. Pregledal sem njegovo močno postavo, široka pleča, rdeča lica in močne koščene roke, hodil dalje po sobi gorindol ter mislil različno, ko se mi oglasi mahoma:

»Dovolite, gospod korporal.«

Vznenadil me je njegov gladki, lepi ton, pogledal sem mu v velike, plave oči, preštudiral orlovski nos, fine poteze krog ust, jasno čelo in rekel: »No?«

»Veste-li mogoče natančno, kdaj pride vlak?« 

»Prav natančno ne; a da ga ne bo še pol ure, to vem zagotovo.«

Sedel je in molčal.

»A čemu vprašate,« sem stopil čez nekaj trenutkov k njemu.

»Truden, izmučen sem, pa bi rad izpil še en močan čaj z rumom, da mi požene zastalo kri v žilah v tek. Ali vam bi bilo prav, gospod korporal?«

»Meni, — popolnoma prav. Še pametna misel je to. Saj se bova vozila itak do jutri zjutraj! Radi mene, — torej!«

Vstal je in krenila sva v krčmo na nasprotni strani ceste. Ob slabo brleči luči so igrali postajenačelnik, njegova gospa in dva orožnika karte, natakarica je pa ravnala na mizi pri peči perilo.

»Dober večer,« sem pozdravil, pogledal po sobi in volil mizo v kotu.

»Želite?« je vprašala natakarica, ko sva sedla s Hrvatom.

»Dva čaja. A hitro, da ne zamudiva vlaka!«

»O, ne bojte se! Tu-le je vaša ura,«

se je zasmejala in pokazala s prstom načelnika. »Ko gre iz sobe ta gospod, tedaj je tudi za vas čas.«

Nasmehnil sem se, a ji vendar utemeljil prejšnje besede: »Bolje prej kot kasneje, gospodična! Saj menda poznate pregovor: Bolje čakati pol ure, ko zamuditi eno minuto?«

»Ne bo treba čakati tako dolgo in tudi zamuditi ničesar, ker bo koj tu: Dva čaja torej?«

»Da, dva čaja! Toda močna, z rumom!« je pohitel Hrvat in prižgal cigareto najprej meni in nato sebi.

»Hvala.«

»Prosim, prosim.«

Ko je postavila natakarica čaj pred naju in ko sem spustil sladkor vanj, .sem vprašal Hrvata: »Dovolite eno vprašanje: Kako to, da ste bili samo v primitivnem zaporu, ko so vendar določene vseskozi stroge odredbe napram vam?«

»To je tako, gospod korporal: Jaz sem superarbitriran in odpuščen za eno leto; torej bolan in nezmožen, nesposoben za težki zapor.«

»Kako naj razumem to?« sem vprašal. »Vi ste bili torej odpuščeni, doma? Pregrešili ste se nekaj, pa so vas vpoklicali, zaprli in naznanili?«

»Ne, ne! Stvar je čisto druga. Na vlaku vam povem vse do pike natančno. Za zdaj samo to: K oddelku rekonvalescentov sem sem prišel iz Zagreba, iz bolnice. A ne naravnost. Med potjo sem izvedate stopil in ostal doma osem dni. Nato sem se bal, da bi mi ne prišli na sled in sem ponaredil datum v dokumentih za en teden, kar so pa izpoznali tu.«

»Zakaj ste ponaredili dokumente?« me je vprašal računski podčastnik.

»Jaz jih nisem,« sem lagal. »Kot sem jih dobil v bolnici! Prav taki so. Niti dotaknil se jih nisem.«

To ga je razkačilo: »Boste vi meni pravili?! Povejte po pravici: Zakaj ste ponaredili dokumente?«

»Gospod narednik, ni dotaknil se jih nisem!« sem trdil trdovratno.

Narednik je zdivjal: »Človek, ne lagajte mi! Imejte pamet, saj se menda zaizvedate, da sle pri vojakih?! Povejte naravnost in vse bo dobro! Vprašam vas zadnjič: Ali ste ponaredili dokumente, ali ne?«

»Ne udam se,« sem sklenil sam pri sebi in ponovil odločno: »Ne, gospod narednik! Ni dotaknil se jih nisem!«

Narednik je sedel in zaškripal z zobmi: »To bomo šele videli! In zapomnili si boste, kdaj ste mi lagali! Marš!«

Šel sem, in res me je skrbelo malo. Drugega dne me je poklical major. Tudi njemu sem tajil sprva, kar ga je razjarilo do skrajnosti, a končno sem mu vendar priznal resnico.

»V zapor ž njim!« je ukazal, »V strogi zapor! Naznanim ga radi osemdnevnega samovoljnega oddaljenja in radi ponarejanja javnih listin, da se bo lump zapomnil za vse življenje! Marš!«

A preden sem šel v zapor, me je preiskal doktor, določil na superarbitracijo ni mi napravil spričevalo, da nisem za strogi zapor. Tako sem prišel v primitivnega. Major me je ovadil res, in tožba je bila v polnem teku. Jaz sem bil pri superarbitraciji spoznan nesposobnim za vsako črnovojniško službo in odpuščen za eno leto. A domov nisem mogel. V primitivnem zaporu sem moral čakati obravnave, h kateri grem danes.«

Izpil sem čaj in dejal: »Obtoženi ste dveh težkih pregreškov, ljubi moj! Ali se ne bojite?«

»Nič, gospod koporal! Le malo tesno mi je in nestrpen sem. Zavest, da bi mogel domov, pa ne smem, mi ne da miru.«

»Te vaše navdušenosti ne razumem. Pregreška sta vendar težka, zlasti drugi!«

»Na vlaku vam povem vse, čisto vse, in razumeli me boste ter se prepričali, da sem človek, ki ljubi jasna čela in odprta srca, čeprav sem lagal naredniku trdovratno. Imam toliko olajševalnih momentov, da upam priti brez kazni od obravnave!«

Stvar me je jela zanimati bolj in bolj in najljubše bi mi bilo, govoriti ž njim do konca; a najina ura je bila prišla. Plačala sva. Ta Hrvat! Vročekrven, bistrih, bliskajočih oči! In njegov govor! Hiter, gladek, prepričujoč, zraven ti pa maha in miga ter gestikulira z vsemi svojimi udi!

Na postaji se je bilo nabralo še nekaj vojaštva in civilistov, ki so nestrpno pričakovali vlaka. V dobrih petih minutah je zapiskalo za ovinkom, in že je pridrvila lokomotiva mimo nas. Vstopil sem v zadnji voz, ki slučajno ni bil nabit kot navadno.

»Zdaj smo torej dobri za eno noč,« je dejal Petrovič, ko se je začel viti vlak po par močnih sunkih v mrzlo zimsko noč.

»Žalibog,« sem pristavil. »Nekaj groznega je vožnja v teh zaduhlih, z dimom in najrazličnejšimi plini nasičenih, razdrapanih železniških vozovih. Človek bdi, dremlje, čuje, preklada levo nogo čez desno, desno čez levo in strmi topo skozi rosna okna, da se mu vrti v glavi. In na koncu koncev je zdelan duševno in telesno, da ni dva dni za nobeno rabo. Ljubši mi je dvanajsturni vojni pohod kot taka vožnja. Res telebi človek kot z jasnega neba čez nahrbtnik na blatno cesto, ne čuteč svojih otrplih udov. A zaspi še vsaj, v hipu zaspi. In ko vstane, se pretegne parkrat, napravi par korakov, par sunkov z rokami, močna črna kava, in zjasni se mu čelo, poživi domišljija, da nehote pove dovtip kot flegmatičen godec na svatovanje, da se ti zasmeji tovariš, potiplje svoje tri kocine pod nahodnim nosom in pritakne kaj, da gre i tebi na smeh. Ni-li res tako, Petrovič? Saj ste tudi vi okusili grenkosti in sladkosti vojnika.«

»O, okusil, okusil. Pa nič koliko okusil,« je prikimal z zaničljivim nasmehom.

»Bili ste torej dolgo v fronti?«

»Sedemnajst mesecev, gospod korporal,« je rekel z močnim poudarkom, zamahnil z roko predse in me pogledal naravnost, nekako prepričevalno, morda samozavestno.

»Neprenehoma?« sem se začudil.

»Neprenehoma, gospod korporal!«

»Torej od mobilizacije?«

»Od mobilizacije, pa do letošnjega Božiča! Premeril sem vso Galicijo, Duklo, Karpate, Bukovino, Sočo, in jo skupil slednjič na Kalvariji.«

Zmajal sem z glavo: »Skoro neverjetno, kdor ve, kaj je pehota na bojišču. Zaropotajo strojnice, zabobne topovi: Dam, dam! Bim-bim-bim-bim-bim! — in v pol ure ni več bataljončka.«

»Da, neverjetno! Kot čudež! Še zdaj se mi zdi včasih, da ne živim. Kakor v sanjah sem. Ne zapopadem, pa ne zapopadem, kako je bilo mogoče, vzdržati toliko časa in priti še živ nazaj. Verjemite, gospod korporal: Ne gre mi, pa mi ne gre v glavo!«

»O, razumem, razumem! Ni treba celih sedemnajst mesecev zato. Kdor je bil dvajset minut, pa nič več v ognju pušk, strojnic, min, ročnih granat najrazličnejše vrste ter topov vseh kalibrov, naskočil čez kupe mrtvih z bajonetom sovražno postojanko, ta bo razumel vašo besedo.«

»Da, da!« je pritrdil Petrovič in se ozrl skozi okno. Mimo nas so hitela brda, njive, borovi gozdovi, prihuljeno grmičevje, zvezde, nebo: Ves svet se je premikal tajinstveno, hitro, sunkoma, v tempu nočnih duhov v nasprotno smer, kakor bi se bal severa.

Hrvat je odmaknil oko, me pogledal in nadaljeval s komaj vidnim vzdihom: »In vse sem prestal, pozabil vse, odpovedal se vsemu in bil dobre volje, le nekaj me je tiščalo grozno, neizmerno: Domotožje! To je tisto, gospod korporal, kar da človeku moč, da stisne ob sto mrtvih pesti in sikne skozi zobe: »In vendar moram ostati živ!« Kdor je živel življenje-vojnika, mimo katerega je zašvisnila smrt milijonkrat s svojo koso, — ta je doumel šele, kaj je dom, kaj je oče in mati, ljubica in žena, — ta šele je sposoben postati v življenju mož, resen mož, ki bo živel drugače kot doslej ter skušal popraviti napake iz prejšnjih dni! In to spoznanje ga vleče nazaj, domov, da smatra smrt za nekaj strašnega — ne zato, ker je pač smrt, temveč zato, ker mu prestriže nit življenja v trenutku, ko je prišel do pravega spoznanja, ko je postal šele zmožen za človeka, ki ni živina, temveč res človek, ki ima pred sabo cilj: obdelovanje rodne grude, dobra vzgoja otrok in izveličanje svoje duše!«

Naglo, tekoče je govoril te besede, mahal z rokami in bliskal z velikimi, plavimi očmi. Kadil sem, otrneval cigareto ob koleno in napel možgane, da ne bi izgubil niti njegovega izvajanja.

»Ni-li res tako ?« je vprašal čez nekoliko hipov; pravzaprav ne vprašal! Saj je bilo kot trditev to vprašanje, rojeno v izpoznanju, da se priklopi njegovemu prepričanju in življenjskemu naziranju.

»Čudim se naravnost vašim besedam,« sem dejal kratko.

»No, vidite, gospod korporal, in v takem duševnem razpoloženju in stanju sem bil za srečno novo leto ranjen, težko ranjen na Kalvariji. Dum dum krogla mi je predrla pleča in se razletela pod lopatico v sto kosov. Hudo je bilo, neizrečene bolečine sem trpel, a mislil sem: Prideš v bolnico, ozdraviš in pošljejo te na dopust, in vesel sem bil v srcu. Raditega sem prosil vedno za bolnico v Zagreb. In ustregli so moji želji. Z neizrečenim veseljem sem sporočil materi svoj naslov in jo komaj, komaj pričakoval v bolnico. A mesto nje je prišlo pismo. Pisal ga je naš župnik: Da je moj oče že na bojišču in da leži mati na smrtni postelji, Prehladila se je jeseni, in zdaj jo je privezala huda pljučnica na posteljo. Naj se ne bojim, ker Bog je dober in usmiljen. Tako mi je pisal in jaz sem bral ter sopel globoko. Kako bi se ne bal, Boga mi! Pljučnica — to niso mačkine solze! Bog je dober in usmiljen: Seveda, saj to vem jaz tudi. A vendar je neumna taka tolažba, ker je zmožna, pripraviti človeka do sklepa, da Bog ni dober in usmiljen, če mi umre mati, kar pa ni res in bi bilo napačno! Nikakor nisem bil obupal, a bal sem se tako, da vam ne morem povedati. Premislite, gospod korporal: Doma velika domačija, žaga, mlin. Sin po sedemnajstih mesecih hudo ranjen in operiran čez vsa leva pleča. Oče, gospodar, je zapustil jeseni dom in se nahaja v fronti. Ostala je poleg nezanesljivih poslov edino še uboga mati, in ta vam leži na smrt bolna. O, to je bil grozen položaj! Jaz imam čez petindvajset let, imel sem izbrano že nevesto, čakali smo še samo ugodne prilike, — pa moram gledati to razdejanje! Sam večni Bog ve, koliko sem prestal tiste štiri mesece v bolnici. Mati je okrevala, a silno počasi. Ozdravil sem, in poslali so me h kadru. Vlak je privozil mimo mojega doma, v meni je zakipela, zavrelo, čuvstvo je prevladalo pamet, in ko sem korakal od postaje proti vasi, ko je zažvižgala lokomotiva in pognala goste oblake dima v zrak, sem se šele ustrašil malo in se zavedel nepremišljenega koraka. Stal sem in gledal. A v vasi je stala hiša, z rdečo opeko pokrita, iz dimnika se je kadilo. Ko jo je v hipu objelo to moje oko, sem sklenil: Če me jutri ustrele, grem domov! In sem hitel. Mati je sedela pri mizi, pisala in pogledala, ko sem vstopil.

»Gjuro!«

»Mati!«

Več nisva govorila. Jokala je, jaz tudi samega nebeškega veselja in spomina na težke dni.«

Zvil si je cigareto, prižgal in nadaljeval: »Kaj vam bom pravil na dolgo in široko? Videl sem razmetano pohištvo, zanemarjeno orodje, grozen nered v mlinu, na žagi, pa me je zabolelo v srcu in sklenil sem ostati doma osem dni. Orožništvo je oddaljeno, pohajkovati nisem nameraval, v fronti sem bil sedemnajst mesecev brez prestanka, — kdo bi si delal tu dušomorne skrbi?«

»Koliko dni so ti dali dopusta, Gjuro?« je vprašala mati, nevede, da sem izstopil samovoljno.

»Osem,« sem ji lagal. »Resnice ji nisem maral povedati, ker sem vedel, da bi se bala bolj kot jaz sam. In tako sem ostal, delal, urejeval in naročal deklam za bodočnost. Teden je bil hitro okoli. Treba je bilo iti. Tedaj sem pomislil: Kaj poreko pri kadru? Samovoljno oddaljenje kaznujejo strogo pri vojakih? In sklenil sem povedati vso resnico: Sedemnajst mesecev v fronti, obupno stanje doma, — kdo bi ne izpregledal pri tem? A prišel mi je na misel neki dogodek iz dobe mojega aktivnega službovanja. Neke nedelje namreč se nas je zbrala večja družba. Bil je predpust, in zavili smo v neko gostilno v Šiško. Tiste večno razuzdane Šiške in predpustne nedelje ne bom pozabil nikoli. Bil sem prvič in nazadnje tam. Pili smo, peli, plesali, vriskali in hrumeli kot da smo samo mi na svetu. In ko je prišla deveta ura zvečer, se še zmenili nismo za kasarno. Pili in peli smo, plesali, bil je predpust, — kaj nas briga vse drugo? Kar nastane okrog enajste ure ravs in kavs med topničarji in nami — vsled neke kuharice seveda. Saj vojaki se itak ne udarijo nikoli za drugo kot za hišne in kuharice. Bil sem pijan in potegnil z drugimi: »Janez, mlati, tolči, bij hudiča, Janez! Kranjski Janez se ne umakne: Lopni Janez, lopni! Udri ga! Bij ga! Kar potolči ga!« Tako smo kričali in tepli s stolmi, steklenicami, s pestmi, bajoneti. Žvižgalo in hreščalo je po sobi, sem pa tja je zažvenketala šipa v oknu, ženski svet je kričal in vikal, vpil na vse pretege, po tleh je že tekla kri in ljudske mase so se zgrinjale pred gostilne. — Tedaj se zabliskajo skozi oboje duri — bajoneti:

»Mir! Sicer streljamo!« je zakričal poveljnik patrulje z močnim glasom.

A v splošnem hrumu ga ni slišal nihče.

»Mir! Kaj pa mislite?«

»Janez, tolči, bij, lopni!« je kričala pretepajoča se masa, prevračala mize, lomila stole.

»Mir, fantje, mir! Imejte pamet! Zadnjič vam rečem! Mir!«

»Daj ga, Janez, daj ga!« so kričali dalje.

Kar pretrga strel ozračja. Krogla se zapiči v steno. V hipu je vse mirno in gleda s plašnimi očmi v bajonete in zastavljene izhode. A zastonj! Razorožili so nas in odpeljali v zapor. Toliko se spominjam še, da sta ležala dva topničarja vsa krvava na tleh in žalostno ječala.

V zaporu sem se iztreznil in se zavedel groznega dejanja: Pijan sem bil in mlatil kot drugi. S čini? Kar mi je prišlo pod roke! Kaj bo? Kako se boš izgovoril? Mislil sem in mislil ter sklenil slednjič: »Odkrito povem in obžalujem ter obljubim, da ne napravim nikoli več kaj podobnega.«

Drugi dan so nas zaslišali.

Stotnik je vprašal prvega. »Zakaj ste izostali čez deveto uro?« 

»Gospod stotnik, pokorno javljam, da sem se bil malo napil in v pijanosti pozabil na to.«

»Ha — ha! Ta je pa lepa! Jaz vas bom zaprl, da pozabite, koliko ste stari! Razumete?«

»Da, gospod stotnik!«

»In kasneje?« je vprašal stotnik. »Pokorno javljam, gospod Stotnik: Bil sem pijan in se ne spominjam.«

»Torej niste imeli s tepežem nega opravka?«

»Ne, gospod stotnik! Ni enega nisem udaril.«

»Kdo je pa poškodoval tri topničarje lahko in dva težko?«

»Ne vem, gospod stotnik. Vem samo to, da jaz nisem tepel.«

Tako je govoril prvi, drugi, tretji, vsi!

Studili so se mi v svoji lažnjivosti, ker sem vedel, da so se pretepali vsi kot jaz, ali pa celo bolj. »To so ti gadje!« je škripal stotnik. »Pa le potrpite malo, tički! Vam že navijemo ušesa!«

Nazadnje je prišla vrsta name.

No, Petrovič, vi ste bili tudi pijani, kaj ne?«

»Da, gospod stotnik!«

»In ste pozabili na uro?«

»Mi sploh na misel ni prišlo, gospod stotnik!«

»Ha — ha! Ta ti ga je šele kam — pelje, ta! Še bahal bi se navsezadnje?«

»Tepli seveda niste nič? Vsi so tepli, a vi ne, a?«

Molčal sem.

»No, gospod, gospodine Petrovič?«

»Da, gospod stotnik!«

»Oho! Vi ste se torej tepli?«

»Da, gospod stotnik!«

»Koliko ste jih pritisnili? Dve?«

»Ne!«

»Več?«

»Da!«

»Brez števila!«


»Ne.«

»Ampak?«

Premislil sem in dejal: »Vse je teplo, jaz tudi. Koliko sem jih dal, ne vem, a bilo jih je precej. Toda —«

»Nič toda! To ti je gadek! Še pobaha se, pobaha! Kar v arest ž njim!«

Hotel sem mu povedati, da obžalujem dejanje in sem začel: »Gospod stotnik —«

»Držite jezik za zobmi, če vas ne vprašam!« je zakričal in me pogledal divje.

V meni je začela plati kri. Vendar mora izvedeti, da se ne baham, temveč, da mu hočem priznati krivdo in obžalovati storjeno! Zato sem ponovil: »Gospod stotnik, pokorno prosim — — —«

»Ha, ta lump, falot, nepridiprav! Zdaj mi je še predrzen povrhu! V arest ž njim, marš! Vsak dan šest ur špang, dvakrat na teden post!«

»Odvedli so me. Jokal sem. Kako ne ? Povedati sem hotel resnico, obžalovati, pa so mi rekli, da sem predrzen povrhu! Kratkomalo: prišla je obravnava. Tovariši so tajili trdovratno. Da so tepli je vedel vsakdo, a v koliko je tepel vsak posameznik, se ni moglo dognati, ker je tajil vsak zase in zvračal krivdo na druge. Vse je teplo, a on ne. Kdo je tepel, ne ve, ker je bil pijan in ker je padalo vse — križem. Topničarji niso mogli izkazati tudi ničesar, ker nas niti poznali niso. Tako so bili kaznovani moji tovariši le sled upijanjenja, ker so ostali samovoljno čez deveto uro zunaj in ker se niso odstranili pri pretepu. Kazen seveda ni bila velika. Tako oni, ki so lagali.«

Prenehal je, pomislil malo, vstal se razkoračil pred mano in nadaljeval s povidignjenim glasom: »A jaz, gospod korporal, jaz, ki sem povedal vse odkritosrčno, ki sem hotel obžalovati dejanje javno, ki sem hotel obljubiti, nikoli več i činiti kaj takega, jaz sem bil obsojen radi upijanjenja, radi ostanka zunaj brez dovoljenja čez deveto uro, radi težke in lahke poškodbe svojega bližnjega in končno še radi posebne predrznosti v tri mesece garnizijskega zapora, a bolelo me je, ko sem videl, da zmaguje laž in krivica, in marsikako noč sem prejokal za zamreženim oknom, skozi katero se je le redko prikradel solnčni žarek.«

Premagalo ga je čuvstvo, da je sedel na klop in prenehal za hip. Meni se je zdelo, da se mu je zablestela globoko, globoko v njegovem očesu solza. A zadušil jo je le in nadaljeval živo:

»Zakaj sem vam razkladal, gospod korporal, to na dolgo in široko? Zato, da boste razumeli moj sklep pred odhodom od doma, ne povedati resnice in ponarediti dokumente, da boste razumeli, kako sem mogel priti do dejanja, ki je proti moji naravi in značaju. Je pač dandanes svet tak: Če mu poveš resnico v obraz, te zasmehuje ali pa pravi, da si predrzen! Na oni dogodek izza aktivnega službovanja in na to sem se spomnil na predvečer svojega odhoda, pa sem si dejal: »Če poveš odkrito, te kaznujejo dvojno! Treba je druge poti!« In vzel sem črnilo, ponaredil datum za teden dni in posušil nad svetilko; a to se je poznalo in narednik, vajen pisarne in podobnih slučajev, je vedel koj, pri čem je. Bil sem v svojem sklepu dosleden, mu tajil in prišel tako na zatožno klop. Sam pred sabo sem na jasnem: Storil sem nekaj proti samemu sebi; to me boli. A da sem storil, je kriv svet, ki pusti laži in krivici prosto pot in se posmehuje pravičnosti in odkritosrčnosti. Vem, v paragrafih sta moja pregreška velika. A če bodo pri sodnem dvoru možje, ki se morejo postaviti na moje stališče, ljudje, ki bodo znali upoštevati psihične momente do teh pregreškov, zmagam jutri jaz in vriskam v par dneh veselo proti svojemu domu. In eno sem sklenil že v zaporu: Nikoli več dejanja proti svojemu značaju! Če si zaprt in kaznovan radi resnice, si umazan le pred svetom. A sam pri sebi si čist, opran. In to je glavno! Če se ti stori kdaj milo, se ti pač zato, ker vidiš krivico v zmagoslavju nad pravico. Toda če si zagrešil kaj proti svoji naravi, je druga! Lahko je oprati to pred svetom, ki je gluh in slep za vse lepo in dobro, a sam pred sabo si obsojen. In to tišči, to je najhujša kazen! Kaj imam jaz od tega, če pridejo milijoni in pravijo — dober je — ko vem sam, da sem slab ? Zato — če pljuvajo name, če me teptajo z nogami in bijejo v obraz — bom jaz v bodoče vedno jaz, odkritosrčen in odkrit, drugačen ne!«

Poslušal sem njegove besede, razumel, tehtal njihovo resničnost in dejal sam pri sebi: »Fant ima prav!«

Sunkoma se je vlak ustavil. Bili smo v Bruku ob Muri. Izstopila sva, da počakava počakava zveze dunajsko-graškega vlaka. Krog polnoči je bilo, jasno kot fantovska misel in mrzlo, da je v hipu poprijelo ušesa in jih krivilo. Potniki so hiteli z brzimi koraki proti peronu, v restavracije, in iz ust so se jim usipali veliki sivi oblaki, da je imel človek vtis, kot da je pripeljal naš vlak samih zmajev s sabo — — —

Obrnil sem se do železniškega uslužbenca, mu salutiral napol in vprašal: »Dovolite, spoštovani gospod, koliko časa bo treba čakati zveze proti Gradcu?«

»O!« je zamahnil z roko, »imate časa cele tri ure ali pa še več, če bo spet kaka zamuda, kar se dogaja zdaj vsak dan. Saj veste, da trajajo že 14 dni transporti nemških čet z Balkana pred Verdun in našega bojnega materijala za ofenzivo na južno Tirolsko?«

»Hvala lepa za pojasnilo,« sem dejal in menil proti Hrvatu: »No, ta tič ve za cele načrte. Pa da bi jih zlodej ohranil še vsaj zase!«

»Hladno je,« je pripomnil Hrvat in popel svoj površnik, še ves z ilovico nasičen izza goriške fronte.

»Greva v restavracijo ter si poiščeva kak kotiček, če bo še mogoče.«

Pa sva vstopila. Ojej! Vse nabito kot žveplenke — pet — minutarice v škatljici! Civilisti, vojaštvo, železničarji, ženske, staro in mlado, da sem se čudil jeguljastim natakarčkom z večno cunjo na rami, kako ti more švigati tako bliskovito semtertja in se paziti povrhu, da jim gostje ne uneso preveč.

Kake pol ure sva stala v gneči in kadila cigarete brez besed. Le tuintam se je izvilo enemu ali drugemu iz prsi: »To je groza!«

Za mizo pri peči so plačali trije železničarji in se dvignili. Zapazil sem to ter potegnil Petroviča za sabo. Oddahnila sva se, ko sva sedela na stoleh. »Od tu nas ne preženo pred vlakom,« sem menil samozavestno.

»Kdor prej pride, prej melje,« je utemeljil Petrovič moje besede.

Poklical sem natakarčka, ki je imel večjo čopo na glavi, kot je bil sam, in naročil v nekem nagajivem tonu dve frankfurtarici s kruhom nalašč slovenski. Pa me je razumel — zlodek gornještajerski, in že postavil v naslednjem trenutku zahtevano pred naju.

»No, kako mislite o moji zadevi, gospod korporal?« me je vprašal Hrvat, ko je prelomil košček kruha v dva dela.

»Priznati vam moram, da vas razumem in da mi je samokres za pasom pravzaprav odveč. Svet res ne mara resnice, to vem tudi jaz iz lastne izkušnje. Nisem bil sicer zaprt in kaznovan, a je stvar povsem enaka enemu vašemu dogodku izza aktivnega službovanja. Povem vam nakratko: Bilo je v peti šoli, torej v času, ko začno kranjski študentje z resnim delom za slovensko domovino. Jaz sem bil tudi med njimi in reči vam moram, da smo ga prevrnili marsikak kozarec; samo da se nismo omejili le na predpust in po Veliki noči, kot vojaštvo. Mi smo popivali vsak dan in neke nedelje pred Božičem posebno, da sem prišel v ponedeljek točno ob pol osmi uri domov, prav ko je postavila gospodinja kavo na mizo, in se začudil ob neodkriti postelji. Spil sem kavo, se umil hitro, popravil lase, zgrabil nekaj napačnih knjig in hitel proti šoli, da ne zamudim. Ko sem prišel do šole, je bilo že odzvonilo. Pospešil sem korake in dobil profesorja matematike pred razredom.«

»No, gospod Žužek, zaspali?« me je vprašal pomenljivo, odprl duri in dejal: »Izvolite, prosim!«

Vstopil sem in tovariši so bušili v staroveški ali bolje v moderni krohot. Po molitvi je odprl profesor zapisnik in me poklical k tabli. V meni se je kuhalo vino, puhtelo iz glave, kljuvalo, a računal nisem nikoli preje in kasneje tako imenitno. V hipu so bile naloge dovršene — brez napak, brez presledkov, le kredo sem bil zlomil dvakrat. Drugo uro smo imeli verouk. Prišel je katehet, odprl notes in poklical: »Žužek!«

»Sto mater!« sem dejal in stopal s trdimi koraki na oder, kot da komaj pričakujem vprašanja. In kako sem vam dokazaval! Jezik mi je tekel, izražal sem se lahko, da, še nikdar nisem znal tako! — Tretjič rado teče, in res sem bil vprašan tretjo uro latinsko in spet znal izvrstno. A proti enajsti uri me je premagalo vino: Zaspan, zbit, slabo v želodcu, in sklenil sem: »Danes ne grem več na oder.« Četrto uro res ni bilo priti. Toda popoldne ob dveh me mahoma pokliče profesor naravoslovja.

»Prosim, gospod profesor, nisem pripravljen!« sem mu dejal.

»Kaj?« je kriknil kratko, »še predrzni ste zraven?! To si bom zapomnil! In vi tudi!«

In po konferenci mi je naznanil moj razrednik, da se je eden gospodov pritožb radi moje predrznosti.

»Gospod razrednik, vem, kdo je to,« sem rekel. »A se še danes čutim užaljenega: Priznal sem odkritosrčno, da nisem pripravljen, ali je to predrzno? Ali naj drugič grem in lažem. da sem se učil, cel teden učil, če knjige niti pogledal nisem?«

»Razrednik si je zavihal brke, pogledal najprej skozi okno, nato mene in molčal. Vedel sem, da me je razumel, ker je bil več pedagoga kot oni.«

»No, vidite, isto kot pri meni! Pravijo: »Bodi pravičen in odkritosrčen!« polegtega te pa neposredno naravnost vlečejo v nasprotno stran! Dokler ne nastopijo drugačne razmere, ne bo prav na svetu!«

Še marsikaj sva kramljala, popila vsak eno belo kavo, dokaj drugih pijač, in še je komaj, komaj pripiskal Dunajčan. K sreči sva dobila napol prazen voz. Legla sva podolgem na klop in dremala. Vlak se je jei premikati v južno smer, in ko je prišel sprevodnik, sem ga prosil, naj bo tako dober in naj naju pokliče v Gradcu, kar je obljubil, češ, da je to njegova [nejasno] mislil na Petrovičevo pripovedovanje, nanj samega, na dom, — pod mano so ropotala kolesa tak-tak-tak-tak — in zmanjkalo me je.

Ob šestih sva zazehala v gosto jutranjo meglo na graški postaji. Hladno je bilo, mrtvo in pusto, le par pocestnih je motilo dolgočasno tišino.

»Kam pa zdaj?« sem se obrnil do Hrvata. »Pisarne so odprte šele ob osmih.«

»V kavarno. Spijeva vsak eno črno kavo, prelistava nekaj časopisov, — pa nama mine čas.«

Šla sva po cestah in iskala primernega lokala. Nobel kavarne niso bile za naju; sva bila pač preveč razcapana in tako sva zavila v neko majhno, zakotno, v mnenju, da nama bo bolj domače.

»Dobro jutro!« sva pozdravila.

»Dobro jutro,« je odgovorila flegmatično nemarna natakarica, ki je zevala v ogledalo, česala lase in si šminkala črne obroče pod očmi.

»Dve črni kavi — prosim.«

»Takoj.« Šla je, naročila in se vrnila k nama. Izpregovorili smo nekaj vsakdanjih besedi o splošnih razmerah, pa je ni zanimalo dosti. Šla je, prinesla kavo, jo postavila na mizo ter sedla tesno k Petroviču.

»No, kako vam ugaja pri vojakih, mladi gospod?«

»No, ni preslabo; in vam doma?«

»Ni hudega. Imenitno! Gospodov dosti. Noči so hude, spimo podnevi,« je odgovorila in ga pogledala.

Brodil sem z žlico v kavi in molčal, ko se naenkrat obrne Petrovič k meni: »Kaj mislite, gospod korporal?«

Videl sem njegove oči, razumel in

plačal. Natakarica je pogledala debelo in se zasmejala: »Ha-ha! Dandanes kaj takega! No, radi mene? Ni napačna kupčija to!«

Zjezil me je njen smeh, da bi se bil skoro spozabil, A molčal sem ter pritisnil za kljuko, »Zlat fant — ta Hrvat,« sem pomislil na cesti, »ni vreden kazni!«

»To je grozno po teh mestih!« je zaškrtal Petrovič, »človek ne more niti v pošteno kavarno, da si posveži živce.«

A ko sva zavila v drugo, je bila dobra. Pokrepčala sva se, pogovorila o njegovem domu ter krenila proti osmi k sodnijskemu poslopju blizu garnizijske bolnice. Bila sva prva in tako je prišel Petrovič že okrog poldevetih na vrsto. Z veliko nemirnostjo je vstopil in dejal proti meni. »Povem vse kot vam. Boga mi, da me oproste!« »Bog daj, Bog daj,« sem prosil v duši in sedel na klop v predsobi. Počasi so tekle minute, vstal sem, meril sobo z lahkimi koraki, sedel spet in prisluškoval: Le hitrejši utrip svojega srca sem čutil in iz obravnavne dvorane sem razločil semtertja Petrovičev glas. Ob devetih se odpro duri. Petrovič si obriše potno čelo, vzdihne globoko in izreče komaj slišno. »Prost, gospod korporal! Čast Bogu! V par dneh sem doma.«

Vzradostil sem se, mu stisnil roko in vstopil: »Visoki zbor, pokorno prosim.«

»Potrpite malo,« je zamahnil neki major z roko.

»Nekaj zapora bi se mu spodobilo,« je pripomnil neki nadporočnik proti majorju.

»Nič, prav nič! Fant je invalid, odkrit, pošten.«

»Toda čemu so tu naši paragrafi?«

»Paragrafi so paragrafi, in prav nič drugega! Pri razpravi se moramo ozirati na obtoženca in na paragrafe. In ta Petrovič, ali kako se piše že, ima posebne paragrafe: Dober je, pošten, odkritosrčen. To je nad vsemi paragrafi in njegovi pregreški so v razmerju z njimi in z njim samim tako majhni, da ga moramo oprostiti.«

Nadporočnik je majal z glavo.

»In nato še priporočilno pismo majorjevo, ki ga je naznanil, naj mu izpregledamo, ker se je o fantu motil, ker je vseskozi izvrstnega obnašanja! Premislite to in v bodoče se vam ne bo zdelo čudno! No?« se je obrnil proti meni.

Povedal sem mu, da mi je major naročil izvedeti izid obravnave, da mu moram to naznaniti koj, ko se vrnem s Petrovičem.

»Oproščen,« je dejal in šel sem.

»Oj, gospod korporal, zdaj pa nad en liter vina ali dva, kasneje dobro kosilo in s prvim vlakom nazaj!«

In šla sva. Hrvat ni mogel povedati vsega teka obravnave. Vedno in vedno so mu uhajale misli na dom, mater in nevesto.

Dolgočasna je bila vožnja nazaj, Petrovič se je vsak hip ozrl skozi okna in štel postaje ter vedno izpraševal: je-li še daleč do Bruka, Sedel sem tiho, mirno in mislil na sto stvari, a pri vsaki sem prišel končno na eno in isto: Na majorjeve besede: »Paragraf je paragraf in prav nič drugega!« Vedno in vedno so se mi vračale te besede v glavo, in ko sem zaslišal spet enakomerni tek koles pod vozom, sem razbral iz njihovega teka besede: Paragraf, paragraf in prav nič drugega!