Na slovenskem Parnasu
Na slovenskem Parnasu.
[uredi]10. / 2. 1915.
Modra gospodska za to je skrbela,
Da me na varen je pravila kraj
Strah ker ta mati je dobra imela,
Da ne zgodi se med vojsko mi kaj.
V krasnem poslopju sred bele Ljubljane
Mi odkazala je bila kvartir,
Češ, da le - tam – sredi družbe izbrane –
Mogel brezskrbno vživati bom mir.
In tako ondi sem bil se nastanil
V družbi številnej nekak samotar;
Hišni red namreč mi bil je zabranil,
Da bi za kratek čas zbral si bil par.
Vsak dan natančno korake odšteli
So za nekak mi po dvoru sprehod;
Pazniki strogi potem so bedeli,
Da sem ubiral predpisano pot.
Dnevno luč vso so zastonj mi dajali,
Vode sem piti smel, kar se je htel,
Kup so dobrot mi s tem izkazovali,
Da sem res mogel jih biti vesel.
Kar me jedino me vedno morilo,
To je bil dolgčas pošasten, pekoč;
Končno pošlje nebo razvedrilo
Nenadejano mi nekošno noč. ----
Ubirajoč po dvorišču korake
Čudno zagledajo moje oči;
Konj, ki na sebi vse ima napake
Žalosten, zmučen ob zidu stoji.
Vinglje otekle in hrbet potlačen,
Kolke upadle, pobito glavo
Imel je konj, ki da često je lačen
Njega prikazen oznanja glasno.
»Pegaz slovenski sem«, konj se oglasi,
Ko radovedno oziram se vanj.
»Slabi za mene nastali so časi,
Hrane ovsene čedalje je manj.
»Pesniki slavni so kdaj me jahali
Jenko, Prešeren in Boris Miran,
Hrane zadostne mi vedno dajali
Tudi Gregorčič so, Aškerc, Krilan,
»Ah, kako lepi so bili ti časi,
Ko me zajahal iz njih je kedo,
Lire njegove srebrni ko glasi
So zadoneli na moje uho.
»Takrat ponosno na krilih odplaval
V zračne višave sem s pesnikom gor,
Ki ves zamaknjen je va-se vsesoval
Pesniških misli božanski izvor.
»Dandanes k večjemu dobro držati
Oton Zupančič na meni se zna,
Žal da le redkokedaj zajahati
Pesnik sloveči me hoče le-ta.
»Pač pa sirota pogostokrat garam
Jezdecem raznim dvomljivih vrlin,
Nekdaj ponosen, zdaj vbogim tem param
Služiti moram nesrečni trpin.
»Te – polnokrvnež – občutim najhuje,
V sedlu da vsak negotovo sedi,
Da mu postave za ježo so tuje,
Se me za grivo prevečkrat drži.
»Zraven ljudje ti so mnenja seveda,
Hrane za – me da postranska je stvar,
Tare me lakot zato in pa beda.
Da kdo skoz mene zapiskal bi kar.
»Toda kaj hočem sirota tožiti,
Jezdecem samim ko prede celo,
Vsak izmed njih ko vesel mora biti
Če kak predujem od kodi dobo.
»Slabe za pesmi dajejo nagrade
»Dom in Svet«, »Zvon«, Dragotinov »Slovan«,
Nimata Schwentner in Bamberg navade
Nagrad razpisati (sipati) kar tje v en dan.
»Vsakdo si lahko sam sodbo napravi
Pesnik slovenski kako da živi,
Stistka, nadloga ko vedno ga davi,
Še Hipokreme zastonj ne dobi.
»Sreča za pesnika, da predplačila
Vstvaril nekdaj je dobrotljivi bog;
Samo v tej stvari jim je tolažila
Najti mogoče sred stisk in nadlog.
»Toda predujma nikoli ne šteje
Schwentner, ne Bamberg in ne Dragotin,
Dokler mu pesem v roke ne prispeje,
Da jo preceni glede nje vrlin.
»Potlej, če pesniku sreča je mila,
V rokah zazre posvaljkan desetak,
Mnogokrat pa še velika je sila,
Da mu zabliska srebrn se petak.
»V žepu predujem ko pesnika speče
V Lete navadno hiti se umit,
Še Hipokreme poplačati neče,
Ki jo je hodil na upanje pit.
»Kje potem takem za me kaj ostane
Staro, izgarano vbogo žival!
Vidiš zato me medleti brez hrane,
Da za Slovence je pravi škandal.
»»Hoj!«« kar najedenkrat v glavo mi šine,
»»V svojo zdaj službo najamem te jaz;
Boljše pri meni ti solnce zasine
Če me boš nosil na slani Parnas.««
Rekši to, konju na hrbet se spravim –
Težko sicer, toda vendar je šlo –
»»Do Hipokreme!«« veliteljsko pravim,
Pegaz nevoljno pa reče tako:
»Vedeti moral bi, kaj se spoobi
Kedar na daljnjo odpravljaš se pot,
Reci mi vendar, kako neki šlo bi,
Da brez zobanja te nesem od tod?«
Vzevši si konjeve k srcu besede,
K Figovcu rečem naj krene najprej,
Da še le potej, ko tam se najede,
Me okrepčan ves ponese naprej.
Da ste ga videli, kako veselo
Ovsa pozobal je merici dve!
Samim bi bilo vam dobro se zdele,
Revi ubogej da v slast tako gre.
Moji očesi pa sta ostrmeli. –
Čudo pred njima zgodilo se je:
Rasti med konja zobanjem ste jeli
Njemu iz bokov perotnici dve.
Komaj konjič dokonča mi zobanje,
Glavo povzdigne in zarezgeta,
Nese me venkaj na ceste brezdanje,
Polne vse blata, mlakuž in snega.
Ko me do zmajev na mostu prinese,
Ko da se vstraši, na zadnji se spné,
Dvigne se ter pod oblake me nese,
Da mi pogled kar in sapo jemlje.
V prsih mi nemirno trepeče,
Ko se domislim, kaj čaka me vse,
Do Hipokrene dospem ko sloveče
In prav po volji napijem se je.
Kmalu na nizkem se vstaviva griči –
Koj se zazdi mi, da znan mi je kraj –
To ko opazi, mi Pegaz pri priči,
Začne razlagati to – le sedaj:
»Lepa ta gora Parnas je slovenski,
Tu Hipokrene je slavni izvor,
Muzi je dom tu, oj! Dražestnej ženski,
Ktera poetom sedanjim je vzor.
»Njeno bivališče ta-le je tempelj,
Vstavila kjer sva sedaj se midva;
Dobro poglej ga; za pravi eksempelj,
Klasike v slogu baje on velja.«
»»Grda pošast ti! Za norce imeti
Vendar se tebi ne bodem še dal.
Golovec to je in na njega sveti
Tempelj nikoli nobeden še ni stal.
»»Če se ne motim, poslopje to sivo
Semkaj postavil krčmar je Anžič,
Vino da toči v njem, čaj in pa pivo
Onim, ki zmotijo sem se na grič.
»Ti bi med pesnike rad se prištulil
Pa govoriš, ko navaden čevljar!«
Jezno je Pegaz oči zdaj izbulil,
Čuti bilo je kopita udar.
»Slovstva ledino po svoje si orje
Narod vsak, kakor umeva svoj čas;
Svoje vsak ima zato tud obzorje
In poleg tega svoj lastni Parnas.
»Morda na prvi pogled se ti ta – le
Preveč ponižen dozdeva in gol;
Vendar ne zabi okolice zale
In pa primerne, poglej le okol:
Tam se prostira barjanska ravnina,
Kurja vas, Prule in Pesji še brod;
Ondi pozdravlja te Kravja dolina
Blatnavas, Vodmat, Ljubljanice prod.
»Božji grob tukaj, tam gori Posavje,
Kamor pogledaš gostilnic je kup
V kojih Slovenci pijo si na zdravje
Kedar jih tare življenja obup.
»koj tu ob vznožji glej krotke Poljane
S klavnico mestno prostirajo se;
Zemlji slovenskej preslavno so znane,
ker tu stanujejo klavcev trope,
»Ki izdelujejo take klobase,
Da njih sloves gre v deveto dežel,
Radostno da se pogled na njih pase,
V ustih se potok kar zbira ti cel.
»Ko vse to veš, boš pač moral spoznati,
Da je to pristen slovanski miljé,
Glede katerega treba vprašati,
Bi – li se našel podoben še kje.
Pegaz konča, se poredno namuza,
Ve da pil bode rebulo sladko;
Templju na pragu prikaže se Muza
Ter mi veli: »»»Le kar not naj gredo!«««
Neka nevidna moč zdajci me vleče,
V templja le – tega prostore sveté.
Vstopim ponižno, še celo boječe,
Muza pa pravi besede le – te:
»»»Pesnik slovenski so, to jim pozna se,
Pa Hipokreno prišli so sem pit,
K njej pa seveda okusne klobase
Slastne in mastne cmokaje povžit.
In slastne mastne veselo povžit.
»»»Ravno imamo sedajle jih v kuhi
Svežih, dišečih res doberšen broj:
Rada postrežem jih, če niso suhi,
Kajti plačilo je prvi pogoj.
»»»Pavci soditi imate navade,
Da od bogov je ustvarjen kredit,
Pa Hipokreno z gotovo manj nado
Hodite semkaj na upanje pit.
»»»A kakor hitro iz vas kdo nagrado
Je za kak pesnišk dobil proizvod,
Muze pozabiti ima navado
In ne pokaže se z lepa več tod.
»»»To me nazadnje do tje je privelo,
Da sem previdna postala zelo
Ter si postavila sem za načelo,
Da le kar plača kdo, tisto dobo.«««
Kar iznenadi zgovornost me taka
Muze parnaške odločni nastop,
Žepu izmaknem dva bela petaka,
Zdrknem za mizo pri peči na klop.
Vidši denarce med mojimi prsti,
Muzi zasijejo sive oči,
Boka zazibljeta devi se čvrsti,
Jaderno se na petah zavrti.
Komaj se dobro okrenem okoli
Vrč Hipokrene pred mano stoji je stal,
Nanj pa pogled me navdušil je toli,
Da sem takoj ga izpraznil pokal.
»»Vraga!«« pomislim si, »»saj to je cviček!
Čudna se zdeti začne mi ta stvar.
»»Pegazus moj, no to pravi je tiček,
Z lepa ne najde se kje tak slepar.««
Zdaj si ogledam še Muze postavo:
Krepka in zdrava deklina zares
Z lici rudečimi, kuštrave glave,
Topega nosa, velikih ušes.
Kar pa deklino je dičilo zlasti,
Bile velike so rdeče roke,
Polne oblike bohotne nje rasti
In pa debele, postavne noge.
Dvojbe nikake: Slovenska to Špela
List nepotvorjen je naših gora,
Bolj ko jo gledam, primernejša zdela
Li za Parnas je prikazen le – ta.
Ko pa potem še klobase dišeče
Vonj žašegeče občutni mi nos,
Koj izprevidim, popolnejše sreče
Da bi težko še kje najti bil kos.
Zlasti postrežljivost tak imenitna
Muzina bila mi jako je všeč,
Ki, da ne muči te hoja presitna,
Ti Hipokrene prinese za peč.
Mirno sedim tam, premišljam, uživam
Vir Hipokrene neznasko vesel;
Drugi ko ravno ga liter popivam
Bil bi najrajše kar ves svet objel.
Vstanem preširno in roki raztegnem,
Težke postale so bile noge,
Zato omahnem, za sabo potegnem
Muze obilne oblike krepke.
»»»Naj no gredo, kaj nek v glavo jim pade,
Stari so menda že vendar dovolj,
Da opustili bi take navade,
Ki porode iluzijo jim zgolj.
»»»Muza, ko vidiš kako sem navdušen
Tvoje besede so mrzel mi slap;
Res, da še v pesništvu nisem izkušen,
Vendar ne misli, da kakšen sem trap.
»»Ako bi ti mi naklonjena bila
Ter bi na čelo poljubila me,
Slava bi moja se kmalu razlila
Širom vesoljne slovenske zemlje.
»»»Vidim, da res so zmešala jih leta,
Ker si na čelo želijo poljub,
Ki se jim vendar na usta obeta,
Kjer jim gotovo bo dosti bolj ljub.
Komaj besede te dobro izreče
Čutim na ustnicah takošen cmok,
S tajnostnim žarom da v srce me speče,
Kri mi požene v hitrejši obtok.
Silno navdušenje se me poprime,
Pesen pri priči skovati želim,
Jamem iskati za Muzo koj rime,
Vendar z vsem trudom le »bluzo« dobim
Hitro se spomnim, da takošna rima
Bila zato bi primerna težko,
Splošno ker znano je, bluze da nima
Muza brdka nad Preširna glavo.
Da poizvem, kako drugi poeti,
Ki jih je Pegaz prenašal okrog,
Vedeli so tako lepo zapeti,
Z Muzo se v ta – le spustim dialog.
»»Pesniki slavni so večkrat tu bili:
Jenko, Prešeren in Boris Miran,
Tudi so tu Hipokreno kdaj pili:
Levstik in Aškerc, Gregorčič, Krilan.
Kako porabiti ti so umeli
Tvoje navdahnenje, Muza povej,
Gladki da verzi kar v rimah kipeli
So jim iz srca in duše vselej.
»»»Vidim, da Pegazus prava je mrha,
Ki za odreti bi bil kar na meh,
Kajti nikdar ni do našega vrha
Bil še prinesel nikogar od teh.
»»»Čisto gotovo ljudje so bogati
Bili nosilci vseh le – teh imen,
Ki Hiporeno so sproti plačati
Mogli celo ob povišanji cen.
»»»Nosil zato jih le – ta je mrcina
Čisto gotovo na drugi Parnas,
V tem, ko se zbirala samo družina
Pesnikov suhih je tukaj pri nas.
»»»Stalno v obiskih mudil se pri meni
Jaka Alešovec, Hader je lap,
Vodil je namreč oba k Hipokreni
Njunih denarnikov vedni ohlap.
»»»Nju so navade osvojili zase
Drugi, ki jim je za novce trdo,
Kteri pa vedno prav radi klobase
S hrenom al zeljem okusne jedo.
»»»Če kdo napraviti verz imeniten
Zna, to mene prav malo skrbi,
Samo to vem, da če preveč je siten
Jo krog ušes zagotovo dobi.«««
Po tej razlagi mi bilo je jasno
Kruto da s pesniki Muza ravna
In da pesništvo zato tak opasno
Zadnjega časa med nami šanta.
Da se prikupim jej, roko raztegnem
Ter jej krog nedrija jo položim,
Komaj pa dobro zavesti se vtegnem
Tjekaj pod rebra že tako dobim,
Da opotečem se, z glavo zamahnem,
S sencem pri peči ob rob priletim.
Že se mi zdi, da kar dušo izdahnem ----
Kar se iz težkega spanja zbudim.
Stokam, ihtim in očesi si manem
Dolg in širok – pri postelji ležim.
Ko pa se zdramim in kvišku ustanem,
Vidim, da – v ječi samoten živim.
Ivan Hribar.