Na slamnicah

Na slamnicah. Ciril Jeglič

Izdano:	Ilustrirani glasnik 3/9 (1916)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Deset slamnic ob vsaki steni in po sredi deset in na njih trideset rekrutov s hropečimi, neprespanimi sanjami — take so noči v kasarni.

Včasih se prebudim nenadoma, ko da bi me kdo poklical. Gromko, težko plaskajo kaplje po šipah; ne vem, če še kje na svetu tako čudno brni ta pesem kot ob oknih naše kasarne. Zunaj na cesti gorijo luči; trudni prameni, ki komaj prozorno odsevajo na stropu, so prenasičeni s prašnim, zatohlim zrakom. Tudi misel je vsa nejasna, komaj da čutim njeno istinitost. - »One, ne tako!« Skoro prestrašim se, kadar govori kdo v sanjah. Poleg mene leži Oldo, mlad fantek z drobnimi otroškimi prsi; samo njegova roka je trda in težka, da votlo zahrešče trhla tla, kadar v krčevitem polsnu udarja nanje. — »Oldo, čuješ?«

Oldo sedi na slamnici, si mrzličavo mane oči in vprašuje s plašnim glasom.

»Kaj je, alarm? Moj Bože, alarm, alarm!«

»Saj ni alarma, nič hudega, Oldo! Kaj se ti je zdaj sanjalo?«

»Sem spet govoril?«

»Vsako noč kličeš kakor na pomaganje.«

»Jaz?« zre vame Oldo in se tiho domišlja svojih sanj. Dolgo molči, nepregibno oprt na zglavje. Polagoma, brez besede se zastrmi v okno in na cesto, kjer gorijo luči: stara, dvonadstropna hiša z velikimi, temnimi okni; samo okno nad portalom je napol razsvetljeno od rdečih lampijončkov, ki obžarjajo napis: Otto Wurst, Stadtkino.

»Se tebi nič ne sanja?« Ne da bi čakal nepotrebnega odgovora, se ogrne v koc in stopi k oknu. Cesta je vsa blatna in razdrapana, mesto prazno in pusto. Pod lampijončki kričijo senzacijonalne reklame, v veži sloni pijano dekle in žvižga v zamolklem, dolgočasnem tonu: Susanne, Susanne!

»Jutri je nov program!«

»Hodiš v kino, Oldo?«

»Nel« Naglo, utripajoč od hladne noči, se vrne na ležišče. Kadar ga tako vidim, nadložnega in tihega, se mi vzbudi resnično čustvo. — »No, Oldo, kaj se ti sanja?«

»Aufsatz normal!« kliče nekdo iz kota z blodnim, pojemajočim glasom.

»Aufsatz normal!« ponavlja Oldo, stiskajoč se pod koce. »Brez zamere, bratec!«

In spet molčimo. Govorijo samo kaplje, ki bijejo ob oknih, in živijo samo prameni, ki umirajo na steni.