Na samostanskem vrtu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na samostanskem vrtu
neznan
Izdano: Slovenski narod 4. julij 1903 (36/151), 1–2
Viri: dLib 151
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gluha noč je težko ogrinjala zemljo, črna tema se je valila nad mestom, kjer je globok mir razpenjal tihe peroti. Noben zvok ni prihajal iz noči, in samostanska cerkev je spala spanje pravičnega. Tudi gospodje »patres in fratres«, ki so sicer po dnevu v težkih kutah, zatopljeni v pobožna premišljevanja, šlapali po samostanskem vrtu, so v svojih tihih celicah sanjali svete sanje, ako jih ni motil vrag s pregrešnimi podobami belih ženskih teles.

In samostanski vrt je pokojno dremal, ker ga ni motilo žebranje molečih menihov. Tajen mir je plaval nad zelenimi gredicami, nad cvetočimi rožami, le včasih je zatrepetal iz vrha košate lipe lahen nemir; tam so spale ptice, in tupatam je katera dvignila zaspano glavico izpod pernatega kožuščka, se pozibala na veji, da je zašuštelo listje, a takoj zopet stisnila kljunček pod gorko odejo. Iz okna mračne cerkve je prihajal rdeč žarek drhteče luči in se izgubljal med nizko travo pod zidom.

Samostan je molčal, kot bi bil zaklet. A čuj! Ali niso ravnokar zaškripala vrata, ki vodijo iz svete celice, ali ne tava sključena postava s skrbnim korakom po dolgem mostovžu, se ne priklanja pred črnim križem v kotu, da šumi razkava kuta? Res, zdaj so se odprle duri, ki peljejo na vrt, in pater Hilarius je po prstih odstopical po peščeni stezi in korakal proti klopici, stoječi pod lipo. Položil je svoje telo na klop in se oddahnil. Roke je sklenil, se naslonil, da bi si odpočil od naporne, nočne hoje. In pater se ni ganil nekaj minut, le sopel je težko, in pobožno je vzdihnil včasih.

Pater Hilarius, gvardijan svetega samostana! Vsakdo te pozna in spoštuje tvojo oblastno postavo, a tvojih križev in nadlog ne pozna človeško srce, in oko posvetnega človeka je pač često se že pohujšavalo nad tvojim tolstim licem, a kdo naj bi videl in vedel za bolečine, ki more ubogega patra. Strašna putika mu je mrcvarila nogi in ga trapila, da ni mogel najti miru v pozni noči, ko so drugi očetje že davno spali na bornih posteljah. Putika, križ božji!

In kaj dela sedaj pater Hilarius? Težko, desno nogo si je položil na levo stegno, si sezul sandale, si odvezal, si slekel nogavice, in s težko, levo nogo si je dovolil pobožni pater isto opravilo. In potem je vstal, si privihal težko kuto ter zagazil v rosno, mokro travo. Neugodno občutje je obšlo patra prvi trenotek, kot bi mu zagomazeli ledeni črvi po trdi koži. A pater je z junaško in občudovanja vredno vztrajnostjo cepetal in gazil po mrzli travi, letal od enega zidu skritega samostanskega vrta do drugega, pa zopet tja in zopet nazaj. Težko je sopihal iz starih pljuč, in debele nege so se nerodno pregibale med visoko travo, ko jo je brisal pater po hladnem vrtu, da po naukih veleučenih in velepametnih izžene vraga, ki se je naselil v njegovih nogah.

Pater je opravil to potrebno in mučno delo ter se vrnil na klop, da si nabere novih moči za nevarno pot v samostan. Strašno je sopel, vlekel na neokorni nogi sandale in pobožno vzdihoval. — Tako! To bi bilo srečno opravljeno! Naslonil se je na klopici in malo potolažen začel tipati debeli nogi; potem je zazdehal in začel premišljati.

O, to niso bile male skrbi, ki so mučile ubogega gvardijana! Skrbeti mu je bilo za dušni in telesni blagor vseh samostanskih očetov in bratov, in te skrbi niso bile male! Dušni blagor mu ni prizadeval posebnih preglavic. Pobožni očetje in bratje, ki so že zdavnaj zapustili pregrešni svet in se umaknili med tihe samostanske zidove, so že pozabili razkošne slasti, ki jih nudi svet polna prgišča svojim sinovom. Nedolžnega veselja, ki ga sme biti deležen vsakdo, kdor more, pa ni zaklepal nikdar svojim podložnim. V refektoriju je dal nedavno podpreti dolgo mizo, ker so se ji že kaj nevarno šibile noge, kadar so opoldne kotli pečenih jedil se smejali pred lačnimi menihi. Tudi v kleti so bili velikanski sodi dobrega vina vedno na razpolago pobožnim božjim služabnikom, in, ako bi bila pipa zmiraj odprta, gvardijan ne bi jokal zato. — A največ preglavice mu je delal mladi, črnolasi klerik Florus, ki je prišel nedavno pod njegovo oblast. Opazil je že parkrat v cerkvi, ko mu je stregel posvetni klerik pred sv. oltarjem, njegove pohlepne poglede, kako so švigali po cerkvi, in baš po oni strani, kjer so žarela rdeča dekliška lica pod pisanimi, svilnatimi robci in sijali beli obrazki lepih dam pod gizdavimi klobučki.

In v refektoriju — ali ni klerik Florus največji prijatelj sladke kapljice? Ali ga ne popije še celo več kot marsikateri starih, častivrednih očetov? Kadar nastavi trebušnato majolko na usta, ali je ne odstavi šele potlej, kadar je posrebal še zadnjo kapljico? Ta nesrečni Florus! In pobožni gvardijan je nevoljno in žalostno zmajal z glavo. Sklonil je glavo na prsi in začutil, da mu lega spanec na oči. Odprl je širje oči in v mislih bil zopet pri svojih visokih odgovornostih. Božji pastir — to je res odgovornostna služba! Na sodnji dan ga bo vprašal sodnik: Hilarius, kje je tvoja čreda? Kje je klerik Florus? In kaj naj bi odgovoril, ako se zgubi ta nesrečni človek! Hm, hm!

Ob zgodnjem jutru se je pater Hilarius odpravil iz svoje celice in stopal proti zakristiji. Bilo je bledo jutro brez svetlobe, in pater je romal počasi in pobožno po hodniku. A kaj je to, križana nebesa? Malo da ni pater Hilarius samega začudenja skočil iz kute. Kdo mu gre nasproti? Klerik Florus, in mlado dekle drži v objemu. Križana nebesa, kakšen greh! Pater se začne križati, kot bi videl hudobo. A klerik Florus dvigne glavo, objame še tesneje lepo devojko in stopi k njemu: »Sveti oče, poročite me z izvoljenko mojega srca, s to le krasno gospodično! Moja celica je prostorna za dva, v refektoriju že stoji še en prazen stol — sveti oče —« 

»Moj sin, zmotil te je hudi duh, ki hodi okrog kot rjoveč lev —« 

»Sama nebesa so mi poslala to devico.« Klerik Florus je ponujal medeno posodico z blagoslovljeno vodo gvardijanu.

»Apage te, satanas!« Pater Hilarius je postajal besen, a drzni klerik je dvignil posodico in mu izlil blagoslovljeno vodo za vrat —

Gvardijan se je stresel od mraza in odprl oči. Sedel je še na klopici pod samostansko lipo, bila je noč in iz oblakov je lil dež.

»To so bile same sanje, hvaljena nebesa! Ti nesrečni Florus!« In gvardijan je brzo odjadral proti samostanu; to je bilo za njegove bolne noge gotovo najboljše zdravilo. — Odslej pa ni več hodil na vrt v črni noči, temuč se je rajši zdravil pri kosilu v refektoriju s sladkim vinom na nemalo žalost klerika Florusa, ki je sedel na zadnjem koncu mize.