Na rusko-avstrijski meji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na rusko-avstrijski meji. Potopisna črtica.
G. S—c.
Izdano: Slovenski narod 21. november 1902 (35/268), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V kupeju sem našel starejšega moža s hčerjo in neko Francozinjo. Prva dva sta začela z menoj razgovor. Starec mi je rekel, da je žid, ne priznajoč »Talmuda«. Vozil se je na Dunaj. Obžalovala sta, da ne znata mnogo nemškega. Z velikim navdušenjem je govoril o Varšavi, katero je smelo primerjal s Prago. Ker mu nisem pritrdil, — poskusil je primerjati obe mesti rekoč: »V Pragi je mnogo zidov, v Varšavi tudi« itd. Bil je silno skop: še vode ni privoščil svoji hčeri. V Pod. Boločišk smo prispeli zjutraj ob 10. uri. Že prej nam je odvzel žandarm »pasporte« za kontrolo.

Odposlavši dopisnico, v kateri sem naznanil domu prihod čez tri dni, sedel sem na vlak. Častnik z dvema žandarjema so vračali potne listine. Ko sem povedal svoje ime, me je častnik vljudno povabil, naj zapustim vlak. Policija baje ni pritrdila, da bi smel brez zapreke čez mejo. V takem položaju sta bila razun mene še neki Italijan iz Tiflisa, turški podanik, in neki Čeh, ključar iz Prage, ki se je vračal iz Odese domov in kojemu se je posebno mudilo, kjer se baje moral nujno oženiti. Brzojavno sem moral vprašati »policejmojstra« v Tiflisu za dovoljenje, da bi smel zapustiti Rusijo. Tam namreč sem se bil prijavil zadnjikrat. Pozneje se nisem nikjer mudil čez 24 ur, torej tudi nisem imel dolžnosti prijaviti se. Sicer pa to preskrbi po vsi Rusiji hotelier, ki zahteva takoj pri prihodu pasport, da ga predloži policiji.

Na ta odgovor sem moral čakati tri dni.

Brzojavni uradnik katerega sem nadlegoval iz začetka skoraj vsako uro, izgovarjal je počasnost s preobloženostjo uradov, ker je bila na Kitajskem vojna. Avstrijska meja pa je bila oddaljena le četrt ure!

Sobo sem dobil pri nekem židu. Udobnosti ni bilo nikakršne, zato pa dovolj nesnage. Muh je bilo kar črno po sobi. Po dnevi je bilo spati skoro nemogoče. Žid je govoril s svojo rodbino nemško narečje, ki ni bilo posebno blagozveneče. Hotel sem zvedeti nekaj o položaju Židov na Ruskem. Smatrajoč mene Avstrijca za sovraga vsega ruskega, pripovedoval je, da »hotel« (!!?) ni njegova lastnina, ker žid na granici sploh ne more pridobivati lastnine, prvič zato, ker dovoljuje ruska pogranišna uprava samo Rusom pridobitev lastnine in drugič, ker jih »selskoe občestvo« noče sprejemati. Funt mesa po židovskem religijoznem običaju v prisotnosti rabina zaklane živine je za 3 kopejke dražje obdačen kakor navadno.

Vleklo me je pogledat čez mejo. Sedla sva z Italijanom na telego, ki naju je pritresla v židovsko umazano vasico na granici. Tam stoji na vsake pol vrste vojak, ki opazuje gibanje na obeh bregovih. Beg se bi ne posrečil. Pokazali so nam leseno podrtijo, sinagogo, ki je bila znotraj vsa oblepljena z barvanim papirjem. Tudi sveč je bilo polno. Židje so bili navidezno ponosni na svojo sinagogo, ki je stara baje že nad 100 let. Iz blizu stoječe šole došel nam je na ušesa strašen vik in krik. Kakih 50 židovskih otrok je čitalo; meni se je dozdevalo, da je vsak kričal, kolikor so mu pljuča dopuščala. Ogledala sva si še katoliško cerkev izven vasi. Vrnivši se, našla sva pri telegi dva žandarja, ki sta zahtevala od nas pasporta. Na mojo opombo, da hrani moj pasport častnik na postaji, moril me je s celo vrsto vprašanj. Končno zadrdrala sva v Pod. Voločisk. Na meji je bila precej velika garnizija. Omenim, da je v dneh mojega nezadovoljnega prebivanja v Pod. Voločišku igrala izvrstno gledališčna družba iz Moskve. V tej vasici je očividno igrala samo zaradi častnikov in njih rodbin, živečih v garniziji. Tudi ni manjkalo godbe, ki je imela svoje vaje v konjskem hlevu. Naslednjega dne pustil me je častnik čez mejo. Iz opazke starega žandarma podčastnika izprevidel sem, da so strožje postopali z menoj tudi zaradi tega, ker je bilo v mojem pasportu zapisano, da sem avstrijski kadet. Omenim, da je tudi revizija prtljage na ruski strani dosti strožja kakor na avstrijski. Posebno natanko se pregledujejo knjige in muzikalije. Častnik, ki je bil v svojem vedenju kavalir, izročil mi je potni list, akoravno baje od policejmejstra iz Tiflisa še vedno ni bilo odgovora.

Čez deset minut bil sem na Avstrijskem.