Na rivijeri
| Na rivijeri Lojz Kraigher |
(Odlomek iz romana.)
| |||||||||||||
Njen oboževalec, Olivio Caieputi, že star gospod, ki ni bil prav prijeten človek, samopašen in zadirčen, skop in ljubosumen, je bil takoj pripravljen. Natvezila mu je, da hoče ubežati zoprnemu nadležnežu, ki sili vanjo in ki nima miru pred njim, pa se ji toliko gabi, da bi se mu za vse na svetu ne hotela vdati. Caieputi jo je obdržal kar pri sebi. Zjutraj ji je preskrbel potne listine na ime svoje pisarniške uradnice, ker Krista Alba ni hotela potovati pod svojim lastnim imenom. Kupil ji je perila in oblek in vsega, česar je potrebovala, – opoldne pa sta že sedela v brzovlaku in se vozila na rivijero. Krista Alba mu je morala za nagrado svečano obljubiti, da se vse te tedne, ki jih bo preživela z njim, ne bo podajala z nobenim drugim moškim. Olivio Caieputi je bil v vsakem oziru strasten človek, skoraj divje strasten, če je šlo za njegove kupljene pravice in za lastnino. Vso pot je bil kar mladeniško zaljubljen v Kristo Albo. Stiskal jo je k sebi in jo Poljubljal in ji vedno znova zabičeval in žugal: »Ves ta čas z nobenim drugim!« In ona mu je obljubljala in se veselila, da se malce odpočije. Breznadnost prejšnjega večera ji je izpuhtevala, čim lepši kraji so brzeli mimo okna, čim mičnejše pokrajine, dolinice, zatišja, čim bolj divje soteske in globeli, čim čudovitejši vrhovi in grebeni, čim bajnejše je valovilo sinje morje pod jasnim nebom in se penilo ob bregovih. In ko se je zvečer pogrezalo oranžno rdeče solnce za obzor je v vsem čarnem blesku mavričnega sijaja, v vseh vročih, zvočnih, ko pijanih barvah in vriskajočih žarkih, ji je prekipelo od navdušenja srce, ulovila je Olivijevo roko v svojo in mu jo hvaležno stiskala:
»Samo s teboj, moj dragi, samo s teboj, z nobenim drugim, kolikor dolgo hočeš!«
Tako gosposkega življenja Krista Alba še ni živela, kakor ga je zaživela zdaj. V začetku je samo zijala, pasla svojo radovednost in se naslajala ob razkošju, ki jo je obdajalo. Olivio Caieputi pa se je zagrizel vanjo in se prisesal nanjo v pozni, skoraj bolestno razdivjani strasti, ki jo je razganjala ljubosumnost že ob njenih vzhičenjih za kras narave in vrtov in parkov, izprehajališč in drevoredov, palač in stavb in dragocene notranje opreme v vseh poslopjih, restavracijah, kavarnah, zabavališčih in hotelih. In, Krista Alba se ga je oklenila vdano in prisrčno in je spoznavala, da je mogoče vroče vračati ljubezen komurkoli, pa čeprav samo iz hvaležnosti. Tako se je zgodilo, da sta se navezala drug na drugega in da se je on prižemal k nji od dne do dne topleje, od dne do dne intimneje, da jo je imel tem rajši, da jo je tem bolj oboževal, čim globlje je prodiral v njeno naivno in preprosto duševnost. Tako se je zgodilo, da ji je začel prišepetavati načrt o t rajnem združenju.
Krista Alba je hodila kakor po vzmeteh. Ušla je bila težkim nevarnostim življenja v večnem mestu, ušla je bila obupni grozi pogrezanja v brezdanjost in temo prepadov, izpuhtevajočih smrad in s trup in smrt in je zaživela jasno, sveže, mirno življenje nad vse gosposkega, povzdigujočega, osrečujočega sveta. Lepotičila se je samo zase, za Olivija in za ves ta elegantni krog lepote in razkošja, ki se je vrtela v njem. Njeni zlato barvani lasje že davno niso več blesteli v takem ognju kakor zdaj, njena polt oživljene slonokoščenine je dihala toploto in naslado ko v najboljših časih, njena usta so gorela, pogled iz njenih sinjemodrih oči je bil prikupen, mil in veder, telo ji je bilo gibko in mladostno in njene prsi so kipele in se prožile življenju.
Olivio je bil očaran in kakor pobesnel za njenimi poljubi. Ona pa je ljubila v njem vse to prelestno, ko pričarano življenje lepote, blagostanja in razkošja. Nič več ni videla v njem starega gospoda, neprijetnega, zadirčnega in skopega človeka, ki je bil nekdaj za njo skoraj grd, razvraten dedec. Zdaj je bil vrelo sreče in dobrote in miru. Ko ji je prišepnil: »Ti sladka moja, ali bi hotela, da ostaneva za vedno skupaj?« se je prižela k njemu in odgovorila: – »Bi, moj dragi! Ah, ko bi le moglo, ko bi le hotelo trajati vse to v brezkončnost«! – In sta sklenila, da se poročita.
Krista Alba je hodila kakor v sanjah. Tako strahotno in tako sramotno življenje je imela za seboj, – ali res drči zdaj njena ladjica pod jasnim nebom in po sinjem morju v varno pristanišče častnega, bogatega življenja in miru? – Olivio Caieputi je za nekaj dni odpotoval, da uredi svoj dom in pripravi vse potrebno za združitev z njo. In ona je hodila sama, ko zasanjana, napol omotična. Povsod je bilo polno vojnih ranjencev in invalidov, bolnikov in okrevavcev, – pa se je izpraševala, če ni tudi ona sama okrevajoča po dolgotrajni, mučni in izčrpavajoči bolezni, ki bi se bila malone iztekla v breznadnost in pogin … Lovili so jo pogledi moških, občudujoči, hrepeneči in proseči. Ona jih ni videla. Bila je izpremenjena, prenovljena, vsa druga kot je bila nekdaj. Živela je, kakor da se ne zaveda same sebe – in kakor da se le napol zaveda vrveža okoli sebe. Živela je življenje kakor sanje, ki jih zasanjaš padajoč v prepad – privid največjega sijaja in neznatne sreče, ko sta si ti in smrt – oko v oko ...
Že prve dni je bila zapazila, da so hoteli in penzije, zasebne hiše, šole in zavodi prirejeni za bolnišnice in zdravilišča. Celo velik del razkošnega hotela, v katerem je prebivala z Olivijem, je bil uporabljen kot vojaško okrevališče. Ko je nekoč zašla s hodnika na verando, ki je z nje videla naravnost v okna okrevavcev in pohabljencev, so se zdajci zgnetli na vsa okna in so ji začeli mahati z rokami, dajati znamenja občudovanja in ji pošiljati poljubčke. In se je bila tudi ona izpozabila in jim poslala koš poljubčkov. Kako morajo biti revčki lačni ženske in ljubezni, – si je dejala; pa ni niti za trenotek pomislila, da bi jim lahko pomagala; tako zelo je pozabila nase in na vso preteklost svojo. Vsi so se ji smilili, z vsemi je čuvstvovala, smehljala se jim je in jih pozdravljala, pa se je spet obračala od njih, mahala z roko v pozdrav in odhajala z verande ko zasanjana.
Eden izmed njih, visok in vitek, krasen dečko, z obrazom filmskega junaka, je vsakikrat sedel na oknu, da so mu noge bingljale ob zunanji strani stene. Krog njega so se gnetli in tiščali vanj, da se je večkrat ustrašila in se zdrznila, ali ga ne bodo pahnili v globino. On pa jo je molil s svojimi pogledi in iztezal roki proti nji, zaverovan, ves izgubljen za njo. Tovariš poleg njega mu je nekoč snel vojaško čepico in ji pokazal velikansko brazgotino, ki je pokrivala junaku iz filma skoraj pol temena. Očividno mu je manjkal dobršen kos lobanje. Videla je samo vdrtino in rumeno-rdečo, valovito kožo. Tovariš poleg njega pa se je dotaknil s prstom brazgotine in ji ponazoril, kako utriplje žila, kako utripljejo možgani pod to mehko odejico. Strepetala je od groze in zaskominilo jo je po vsem telesu ... In prav tedaj je bil stopil k nji Olivio in jo nemilo zgrabil za komolec:
»Zakaj se mudiš tu zunaj, Krista Alba?«
Mrko se je ozrl na vojake v oknu in se pomudil s pogledom na lepotcu, ki se je upiral z nogami ob zid pod oknom in proseče iztezal roki in ki mu je tovariš s prstom tipal strahovito brazgotino na temenu. Olivio je potegnil Kristo Albo za seboj. Krčevito ji je stiskal roko, škripal je z zobmi in besno gledal. Ko sta prišla v sobo, jo je pahnil proč od sebe in zadivjal:
»Ne maram, Krista Alba! Z nobenim drugim – sva dejala! Nobenega spogledovanja ne trpim, – niti s temi cucki zunaj«!
Segel si je v notranji žep in ji pokazal čudovito izdelan tok iz medenine z umetniško izrezljanim slonokoščenim ročajem. V ročaju pa je bila upodobljena prelepa naga ženska.
»Zdi se mi, da ti je nekoliko podobna. Krstil sem jo za Kristo Albo.«
In je izdrl bodalo iz toka, da je zažvenketalo in zablestelo:
»Prav danes mi ga je dala usoda v roko, Krista Alba, – prav danes, Krista Alba!«
Zapičil je bodalo v mizo. da je švistnilo in da je prožno, ko grozeče zanihalo nad belim čipkastim prtičem. Podoba lepe ženske iz rumene, gladke slonokoščenine se je z njim svetlikala in nihala sem in tja kakor predmet brez volje in moči in brez življenja.
Krista Alba je lahno kriknila in priskočila, - Olivio pa je jedko izbruhnil:
»Le poglej, če ni krvavo brizgnilo iz nje!«
Krista Alba se je zvonko zasmejala in mu padla okrog vratu:
»Kako si le neumen, dragi! Toliko mi je za cucke zunaj, kolikor za elegantne bogatine spodaj, ki menda tudi streljajo s pogledi name, pa te vendar nič ne vznemirjajo. Veš kaj, dragi? Tu pri meni pusti to bodalo! In če ugotoviš, Olivio, in če me vidiš, da sem ti nezvesta, – izderi ga in ga zabodi vame!«
Pograbila je orožje in ga zasadila v les ob oknu poleg svoje postelje; tok je položila na svojo nočno omarico.
»Tu, Olivio! Tu ti bo takoj pri roki«.
Pa se je zleknila in zvila roki in se razsmejala:
»Za božjo voljo: – ali sanjam ali sem zblaznela? Ali sva oba znorela, gospod Olivio Caieputi?«
On pa je še vedno mrko gledal in buljil v mizo, kjer je pravkar še tičalo bodalo. – Šlo je za starino in dragoceno umetnino, kakor jih je zbiral in ki si je z njimi polnil vse predale. Bil je strasten kot zbiratelj, bil je strasten kot posestnik in premožen človek, bil je divje strasten kot ljubimec.
Obrnil se je k nji, v njen razsmejani obraz, – njegov pogled pa je bil še vedno mrk in krut, nabrušen kakor svetla klina iz jekla, ki je tiho, tiho še zvenela, nihajoča v lesu. Izpregovoril je zamolklo:
»Bodi, Krista Alba! Ti si rekla, Krista Alba!«
Skočila je k njemu, otrla mu je obraz z rokama in ga poljubila; potem se je zopet zasmejala, obesila se mu je na roko in ga prosila, naj jo popelje z avtom po obali. Njegova ljubosumnost se ji je zdela tako nesmiselna, brez vse podlage, da je bila vsa razposajena, sveža in razigrana, V odprtem, dirkajočem avtu ob bajnem morskem čudovišču, po krasni, gladki cesti si ga je s prisrčnostjo, z naivno preprostostjo, pa tudi s spogledljivo premetenostjo igraje zopet osvojila in mu pregnala temne sence z obraza in iz oči ...
To se je zgodilo, preden je bil odpotoval, da uredi stvari.
In zdaj je čakala, da se vrne – in ji je bilo, kakor da ni ona, ki čaka nanj, in kakor da je vse okoli nje zlagano in narejeno. Če je mižala v postelji, se ji je hotelo zdeti, ko da sedi v dvorani kina z ugasnjenimi lučmi in da se odvija pred njo na belem platnu življenje njenih zadnjih tednov. Slike pa so bile žive in živahne in živobarvne, govoreče in kričeče, – in ko je odprla oči in se ozrla, se je nasmejala sama vase in sebi, ker se je malone čudila, da se odvija film v nji sami, pred njenimi notranjimi očmi ...
Bila je nedelja, ko se je Olivio vrnil, ves žareč od zadovoljstva, ker je vse dosegel, kar je bilo treba. Vendar je pogodrnjavala še tudi jeza v njem, jeza radi vseh nevšečnih, neprijetnih, deloma prav grdih bojev, ki jih je bil prestal. Trenotkoma se ji je zdelo, da bi hotel biti zaradi vseh teh zoprnih malenkosti nekoliko hud še nanjo samo. Pa je minilo, kakor mine oblaček mimo solnca in izpuhti v ozračju, – ona pa je stala v siju stožarke glorije ljubezni, vere in zaupanja ...
Po kosilu so sedeli v hotelski obednici. Olivio je govoril s svojim odvetnikom. Po črni kavi se je Krista Alba poslovila od obeh gospodov. Hotela si je odpočiti, hotela je biti malce sama. Zdelo se ji je, da mora bogvekaj še vse premisliti. Hodila je počasi skozi obednico in skozi vežo in po stopnicah gor – zamišljena, zasanjana in skoraj izgubljena, kakor vse te dni ... Tako čudno, bajno, neverjetno se ji je zdelo, kar je tu doživljala. Niti ni pomislila na to, da bi bilo morda nezasluženo. Ne. Samo tako strašno – nemogoče se ji je zdelo … Vedno in vedno iznova se je zalotila, da je samo sebe vpraševala: Ali je mogoče? in da si je sama odgovarjala: – Saj to ni mogoče! Saj to ni mogoče ... Tuintam je zadrhtelo v nji: – Nekdo pride in me razkrinka ... In se je prestrašila nenadne sence in se je sunkoma obrnila: – Ali se ne prikaže rimski ogabnež in butne z glavo vznak: – Zdaj sva skupaj! Zdaj mi ne uideš več! ... Pa se je zopet pomirila – in se je sama sebi nasmehnila: – Čemu strahovi? Saj živiš ko v sanjah!...
Nenadoma je stala na verandi. Okrevališče onkraj se je zdelo prazno. Nedelja. Vojaki so odšli k obali in v okolico. V žarkem solncu ni prav dobro videla ... Zdajci ji je švignilo pred očmi ... Na oknu je sedel junak iz filma, z nogami zunaj, opirajočimi se ob steno. Čepico je imel potisnjeno na čelo. Oči so mu gorele in molile. Roki je iztegnil proti nji – hrepeneče in roteče ... Ona se mu je nasmehnila in mu z glavo pokimala v pozdrav. Poslala mu je igraje poljub z roko in se lagodno okrenila, da odide. Tedaj se je spustil z okna in se je ujel z nogami ob napušč, ki je tekel pod dolgo vrsto oken in ob zidu v kot, potem ob drugi strani v drugi kot in dalje do verande. Z desnico se je držal v oknu, z levico ji je pokazal pot. ki bi jo napravil. S spretnostjo, previdnostjo in pogumom, oprijemajoč se v odprta okna, bi bilo drsanje po napušču in ob steni izvedljivo ... Krista Alba se je v prvem hipu vsa prestrašila, – potem se je tiho zasmejala in si potrkala s kazalcem po čelu – ne bodi, no, neumen, fant!! — Zamahnila je z roko in se odpravila … Ni se več ozrla. Počasi, podrsavajoče, skoraj oklevajoče je korakala po hodniku. Ustavila se je pred zrcalom, popravila si je kodrček ob ušesu in se – vsa nekam blažena – nasmehnila v svoje lastne, od notranje sreče sijoče, lepe oči. In si je ogledala obraz, lase in vso postavo v ogledalu in se je vprašala: – S čim si zaslužila, Krista Alba, da si še vedno lepa – in da si srečna? – Ni si odgovorila, – kakor da ni drugega hotela ko ugotoviti ... Nekoliko nerada se je odtrgala od svoje slike, – stopila je dal je po hodniku, ustavila se je ob stopnišču in se sklonila preko ograje in pogledala v globino, kjer je vrvelo v elegatni veži sem in tja, – in je nadaljevala pot do svojih vrat. Še enkrat se je ozrla na levo in na desno po hodniku. Nikjer nikogar. Tišina – kot v nedeljo po kosilu na beli, solnčni cesti, ki je tekla mimo njene domačije? – Domačije? – Mimo njene domačije? – In isti dolgčas, isti sladki dolgčas kakor tam!... Kaj ji manjka danes? Ali je omamljena od solnca? Ali jo teži kosilo? Ali jo je vino opojilo?... Potegnila si je s prsti preko čela in vstopila.
Komaj je zaprla za seboj, so se vrata zopet odprla in on je stal pred njo – junak filma. Zaprl je za seboj in dvignil svoji proseči roki k nji.
»Lepa! Sladka«! – je izpregovoril.
Prosila ga je, naj gre. Za božjo voljo, – ali naj pozvoni služabniku in sobarici, – ali naj zakriči?
On pa ji je objel obedve roki in jih obsul s poljubi – in se je dvignil k njenemu obrazu in pobožno dahnil vanjo:
»Lepa! Sladka«!
Objel jo je okrog pasu in stisnil k sebi in srknil njena usta v svoja ... Omamljena je skoraj omahnila v njegovih rokah; njen odpor je uplahnil. Zamižala je in sklenila roki za njegovim tilnikom ... Vsa voljna mu je sledila in se je prepustila plamenečim zubljem strastnosti ...
»Lepa! Sladka«! – ji je še odmevalo v ušesih.
»Lepi! Sladki«! je bila njena edina misel v viharju čutja in strasti ...
Tedaj se je zgodilo.
Olivio Caieputi je stopil v sobo ... Zagledal je in planil. Pograbil je bodalo. Zastrmel se je v njeno sinjemodro, ko z meglicami zastrto, opojeno oko. Zasadil bi orožje v to prekleto, izdajalsko oko ... Sunil ga je vojaku v glavo. Zadel je mehko; konica se je udrla s čepico – in čudno je cvrknila ... Pa se ni brigal. Tedaj se je razleglo ko pridušeno rjovenje. Olivio se je zdrznil. Potegnil je z roko in je začuden in zgrožen pogledal: Bodalo se je zataknilo – nekje globoko. Potegnil je na drugo stran – in izdrl orožje, da je odletela tudi čepica ... Strahotna rana je zijala v brazgotini na vojakovem temenu, iz nje pa se je ulivala rumena gmota in rdeča kri ...
Olivio se je umikal v grozi, dotipal gumb ob vratih in zvonil, zvonil ... Za božjo voljo, saj ni hotel ubijati! Zato je sunil v glavo, ker je mislil, da bo samo površno ranil ... Ni mogel več strpeti, odprl je vrata in kričal, kričal ...