Na predstraži

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na predstraži
Vinko Bitenc
Vinko Bitenc-Radoš
Izdano: Slovenec 45/224 (1. 10. 1917), 1-2.
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Četovodja France Završnik, hrabri in neustrašeni »zibeener«, se je plazil po vseh štirih iz »Hotela pri polenti«. Tako so bili namreč šaljivi slovenski fantje krstili iz slame in raznih vej zgrajeno zavetišče. Tu notri, več dobrih streljajev od sovražnika, je taborilo pod poveljstvom četovodje Završnika osem mož že celi teden kot zanesljiva, pogumna predstraža. V najboljšem razpoloženju so vojaki vršili svojo težko dolžnost — vsakemu je bilo v prsih zvesto, do smrti junaško srce ...

Smejoč se in s priljubljenimi pipami v ustih so sledili ostali z očmi svojemu vodji, ki se je bil pri starem votlem hrastu vzravnal in napeto oprezoval na vse strani.

Rezervist precej obširnega telesa, po poklicu krčmar iz Gorenjskega, je zaklical četovodji hudomušno: »Le dobro poglej, le, če morda ne prihajajo že gospod Cadorna!«

Završnik se je moral nehote smejati. Ker ni bilo sploh nikjer videti kakega Lahona.

In čez neka časa se je četovodja zopet plazil nazaj proti zavetišču. Tovariši so sedeli tam tesno skupaj na gorki slami. Mladi prostak — preje hotelski natakar — je bil zvaril »pa že imenitno« kavo in debeli rezervist je pri pogledu na redkost začel popevati ono znano: »Prav luštno je polet' ...«

»Tako se pač spodobi!« je menil in prvi pomolil svojo skodelico prostaku, da mu nalije »ta črnega«. Razpoloženje med vojaki je postajalo vedno veselejše. Eden je začel prepevati s spremljevanjem v naglici izgotovljenih »gosli« veselo narodno pesem. Pela je ta pesem nekaj o rumenem žitnem polju in o mladi lepi žanjici ter se končala z iskreno željo po svidenju ...

Živahno so pritrjevali pevcu. Marsikaterega oko je postalo vlažno, marsikaterega pogled je zasanjal v daljavo. Vsak je mislil na svojo drago domovino.

Mladi prostak jc poiskal svoje »orglice«. Gorenjski rezervist jc zapel s svojim tenorjem naprej, drugi so pritegnili, vmes pa je igral na svojem inštrumentu prostak in nesmrtna slovenska pesem se je glasila daleč naokoli:

Rože je na vrtu plela,
pela je pesmi glasno;
živo v lice zarudela,
ko je stopil on pred njo.
Čez ograjo vrtno gleda,
mimo vre mnogo ljudi;
deva bleda, deva bleda —
njega od nikoder ni ...

Toda tudi lepe domovinske pesmi, ki posebno ganejo srce, so zapeli vojaki. Peli so staroslavno pesem o Radeckyju, o Laudonu, potem o Bosni in Hercegovini in druge.

Neprisiljeno veselje v »Hotelu pri polenti« pa se je nenadno končalo, ko je zapel telefonski zvonec.

Završnik je hitel k telefonu.

»Opazili smo italijanskega letalca. Kmalu mora biti nad vašo postojanko. Pozor! V ugodnem slučaju obstreljevati!«

»Na povelje!« je odgovoril četovodja poročilu iz telefona in hitel praviti tovarišem važno novico. V hipu je vsak izmed vojakov pograbil svojo puško in tiščal k izhodu. Od tam so napeto prežali na jasno nebo.

Naenkrat zakliče Završnik: »Hitro se skriti!« in že so vojaki v istem trenotku izginili nazaj v zavetišče.

Drzni pilot je preletel dolino in se spuščal čimdalje nižje ... Že je bilo čuti razločno ropotanje in bobnenje iz oblakov ... In v naslednjem trenotku se je že pokazal prednji del sovražnega letala nad temnim robom gozda. Bil je to velikanski ptič, ki je priplaval čez bele vrhove Apeninov, ki je z vidno hitrostjo plul po zraku ... Delovanje stroja se je čulo vedno razločneje. Zdelo se je kot da je pribrenčal velikanski čmrlj. - -

Mladi prostak je že hotel streljati. A četovodja Završnik je bil opazil.

»Ne streljati!« je svaril razburjen. »Sedaj še ne!«

Obrnil se je do tovarišev in jim rekel z glasnim zapovedujočim glasom: »Mi moramo čakati, da pride letalec čisto blizu nad nas. Drugače nimamo prave smeri — a on bi mogel še ubežati! — Jaz sam bom dal povelje k obstreljavanju. In zapomnite si: vsak naj kolikor mogoče dobro meri!«

Črni ptič-velikan je prihajal bliže in Bliže ...

Že se je moglo spoznati način, kako je zgrajeno letalo. Enokrilnik najnovejšega sistema. Bil je sedaj visoko gori ravno nad glavami vojakov in zdelo se je, da se sploh ne premika, da je prikovan v oblake ...

Tedaj je to mučno tišino in pričakovanje pretrgal zapovedujoči glas četovodje Završnika:

»Ogenj!« je zapovedal glasno.

In že so vojaki nastavili puške. Ena, dve, tri sekunde — in zagrmela je prva salva. Iz višnjevkastega dima, ki je takoj objel vso okolico, so švigali ognjeni bliski. Salvo za salvo so oddajali vojaki, dokler ni veliki temni ptič tam gori začel omahovati. S svojimi peroti je kakor v obupu bil okoli sebe — slednjič pa izginil iz ozračja proti zemlji ...

»Hura!« je zaklical Završnik. »Hura! Tega imamo že!«

Prvi je hitel na komaj sto metrov oddaljeno mesto, kjer so ležale na zelenih gozdnih tleh razvaline popolnoma uničenega letala ...

Strašni pogled se je nudil tu vojakom. Med železnim ogrodjem uničenega stroja je ležalo nekaj stresujočega se, krvavečega, nekaj človeku podobnega ... Telo brez oblike, iz katerega je curljala kri ... Bil je italijanski vojaški pilot ... Mladi častnik, ki je svoj drzni pogum poplačal s smrtjo, je ležal v zadnjih izdihljajih ...

Njegovi udi so bili zdrobljeni, prsa zmečkana in leva roka odrezana od telesa. Toda iz marmornatega obraza so še strmele široko odprte oči v vojake ...

Četovodja Završnik se je sklonil k umirajočemu, katerega ustnice so se premaknile in zašepetale tihe, nerazumljive besede ... Še en stresljaj je preletel to razmesarjeno človeško telo — in Italijan je bil mrtev ...

Krčmar z Gorenjskega je umrlemu sovražniku zatisnil oči in pokril truplo s suknjo.

Uro pozneje so italijanskega pilota na istem mestu pokopali. Završnik je zasadil leseni križ ob njegovem grobu in skupno so opravili kratko molitev za dušni pokoj sovražnika . , .

»Marsikaj tako grenkega moramo doživeti v tej vojski,« je dejal Završnik rezervistu z Gorenjskega, ko sta zadnja odhajala z žalostnega mesta. »Toda mi hočemo tudi v tej strašni vojski, kolikor je mogoče, izvrševati svojo človeško in krščansko dolžnost. Ne res?«

Gorenjec je pokimal, a rekel nič. Toda podal je četovodji roko, katero je ta krepko stisnil.