To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Pesem deklet, ki žanjejo žito,
gre preko polj
in ž njo gre topla tišina, zarij duhteča;
komaj da slutiš jih, žita zoreča
drhte v to pesem.
Še škrjančka glas je popila,
solnčnega kresa vsa gosta in sita,
nebes modrina.
Sredi slike se klanjajo v žitu dekleta žanjice.
Klasovi, vsi zlati in težki in trudno šumeči,
padajo, kot da poljubljajo jih
na rjave komolce.
Vmes se osipljejo maka cvetovi, rdeče žareči,
— enega si zataknilo dekle je za nedrije
in pije zdaj polrazgaljenih deviških grudi
topli in mehki opoj in mu je vseeno, da mre —
in zopet plavice, kakor v oltarju pas Marije Device,
nanje pa stopajo bose,
sveže rose v solncu bleščeče se, bele noge
dekleta žanjice.
Koliko barv!
In v ta glasni, plamteči pokoj gre pesem dekleta,
pesem dekleta, ki žanje žito,
zdrava in rjava in močna in sočna.
Vse, kar je bilo dnu src hrepenečih kdaj skrito,
vse je v ta praznik visoki postalo očito.
Moja mladost gre s to pesmijo
in je vsa vroča in sveta.
