Na praznik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na praznik
Ernest Tiran
Izdano: Kres, 2/2 (1923), 25
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pesem deklet, ki žanjejo žito,
gre preko polj
in ž njo gre topla tišina, zarij duhteča;
komaj da slutiš jih, žita zoreča
drhte v to pesem.
Še škrjančka glas je popila,
solnčnega kresa vsa gosta in sita,
nebes modrina.

Sredi slike se klanjajo v žitu dekleta žanjice.
Klasovi, vsi zlati in težki in trudno šumeči,
padajo, kot da poljubljajo jih
na rjave komolce.
Vmes se osipljejo maka cvetovi, rdeče žareči,
— enega si zataknilo dekle je za nedrije
in pije zdaj polrazgaljenih deviških grudi
topli in mehki opoj in mu je vseeno, da mre —
in zopet plavice, kakor v oltarju pas Marije Device,
nanje pa stopajo bose,
sveže rose v solncu bleščeče se, bele noge
dekleta žanjice.
Koliko barv!

In v ta glasni, plamteči pokoj gre pesem dekleta,
pesem dekleta, ki žanje žito,
zdrava in rjava in močna in sočna.
Vse, kar je bilo dnu src hrepenečih kdaj skrito,
vse je v ta praznik visoki postalo očito.
Moja mladost gre s to pesmijo
in je vsa vroča in sveta.