Na potujčeni zemlji (Slovenske večernice)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Na potujčeni zemlji.
X.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1880; Slovenske večernice, 36
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pozdravljam, solnčna te ravan,
Ki pred menoj si razprosterta!
Ti lepa si ko sèn krasan,
Podoba rajskega si verta!

Kedo bi pač se ne zavzel
O čaroviti tej lepoti?
Kako naj duše čut vesel
O čudu tem se ne poloti?

In vendar, rajska ti ravan,
Ko na-te potnik se oziram,
Moj duh teman je in mračan,
In solze iz oči otiram.

Naš bil nekdaj je ves ta raj,
Očetom našim domovina;
Tuj narod tod se širi zdaj;
Naš raj je tujcev zdaj lastnina.

Dobi se včasi pergamen:
Nanj pesmi krasne, modre reke
Napisal bil je mož učen,
O vredne, da žive na veke!

A list je tujcu v last prišel,
On stara slova je izbrisal,
Ker njih modrosti ni umel,
Ter čerte svoje je narisal.

Tak list prostran si ti, ravan!
Naš ded tu pisal svoja dela,
Naš govor je donel čez plan,
Tu pesem naša je živela.

A zdaj zatrt je tod naš glas,
In tuji krog doné glasovi;
Tuj trg in grad, tuj ves je kras,
Oh, naši so samo — grobovi!

Zatorej, solnčna ti ravan,
Ko na-te moj pogled se vpira,
Teman mi duh je in mračan,
In srce tuge mi umira.